Jedro

Golo dejstvo, da posameznik tretji osebi posreduje svoje osebne podatke, ni protipravno. Za nedopustno škodljivo dejstvo gre šele tedaj, če posameznik to stori z namenom zlorabe podatkov, ki omogočajo pridobitev premoženjske koristi.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Tožeča stranka v tej pravdni zadevi uveljavlja denarno terjatev od tožene stranke. V trditveni podlagi navaja, da naj bi toženec zaprosil za izdajo plačilne kartice M. Na podlagi te kartice naj bi opravil več nakupov. Podredno pa uveljavlja odškodninski zahtevek. Če bi se namreč izkazalo, da je šlo za zlorabo osebnih podatkov tožene stranke pri naročilu kartice, potem tožeča stranka trdi, da je toženec pri tem sodeloval in toženi stranki povzročil škodo.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožeči stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevku ugodi, sicer pa naj jo vsaj razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka napada ugotovitev sodišča, da med pravdnima strankama ni sporno, da plačilni kartici nista bili izdani. Navaja, da je prav to med pravdnima strankama sporno in je zato ugotovitev sodišča o nespornem dejstvu napačna.

Dalje navaja, da korektno izvedenemu delu sodnega izvedenca ni nasprotovala. Vendar pa se ni strinjala z njegovimi zaključki, da naj tožena stranka ne bi podpisala prošnje za pridobitev plačilne kartice in pogodb o prodaji blaga na obroke. To več ni bilo vprašanje za sodnega izvedenca, marveč za ugotavljanje tega dejstva ob upoštevanju vseh okoliščin primera, ki so sodišču znani. Tožena stranka je po stališču tožeče stranke do plačilne kartice hotela priti s prevaro. Pri tem naj bi se namenoma podpisovala drugače, da bi si vnaprej zagotovila izgovor za neplačilo kupljenega blaga. Teh nepoštenih namenov izvedenec ni mogel upoštevati, moralo pa bi jih upoštevati sodišče. Pritožba dalje pravi, da sta priči M. J. in S. F. prepričljivo potrdili navedbe tožeče stranke o tem, da je morala stranka predložiti ob sklenitvi pogodbe osebni dokument. Pritožba sodišču očita, da je prekršilo razpravno načelo. Meni namreč, da nasprotovanje tezi, da s plačilno kartico ni izvedla nobenih nakupov, ne obsega tudi zanikanja konkretnih trditev tožeče stranke, da je s toženo stranko sklepala pogodbe o prodaji blagi na obroke. Sodišče bi moralo po stališču pritožbe uporabiti pravilo o priznanju nespornih oziroma neprerekanih dejstev iz 2. odstavka 214. člena ZPP(1).

Pritožba sodišču oporeka, da ni natančno opisala nedopustnega ravnanja tožene stranke. Navedla je, da je drugim osebam očitno z namenom, da sebi pridobi plačilno kartico za negotovinsko plačevanje z odloženim plačilom in z njo kupuje blago posredovala svoje osebne podatke. Protipravnost posredovanja osebnih podatkov se kaže v tem, da tožena stranka osebnih podatkov ni posredovala zaradi izvedbe kakšnega upravnega ali drugega postopka, temveč zato, da bi si s tem pridobila od tožeče stranke korist, do katere sicer ne bi mogla priti. Nastanek škode je bil objektivno predvidljiv. Vsakomur je namreč jasno, da pridobitev plačilne kartice za negotovinsko poslovanje z odloženim plačilom seveda omogoča nakupovanje brez denarnega kritja in možnost zlorabe.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje. Plod te so prepričljive dejanske ugotovitve, da toženec ni podpisal vloge za pridobitev plačilne kartice, na podlagi katerih sta bili sporni plačilni kartici izdani (priloga A4; vloga z dne 22.8.2005). Toženec je sicer podpisal vlogo z dne 26. 7. 2005 (priloga A10), vendar na podlagi te vloge plačilna kartica ni bila izdana.

Pritožbeno sodišče prav tako sprejema dokazno oceno, da toženec ni prejel nobene plačilne kartice. Nadalje pritožbeno sodišče sprejema tudi prepričljivo dejansko ugotovitev, da toženec ni podpisal nobene izmed pogodb o prodaji blaga na obroke (priloge A17 do A13). Do takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi izpovedbe toženca, s stopnjo prepričljivosti pa so te dejanske ugotovitve dognane s strokovno pomočjo izvedenca. Ta je v svojem mnenju najprej pojasnil abstraktno izhodišče svojega dela, predstavil petstopenjsko lestvico možnih ugotovitev ter nato ob primerjavi podpisov v konkretni zadevi zaključil, da je z največjo mero gotovosti (po prej navedeni petstopenjski lestvici) mogoče trditi, da spornih in primerljivih podpisov ni napisala ista oseba.

Ob takšnih ugotovitvah pa pogodbena podlaga zahtevka v obravnavani zadevi ne more biti podana. Na to ne more vplivati niti pritožbena navedba, da je sodišče napačno ugotovilo, da med strankama ni sporno dejstvo, da plačilna kartica M št. 591840054717705 ni bila izdana. To dejstvo med strankami v resnici ni nesporno. Več kot očitno pa je šlo pri tej ugotovitvi sodišča za lapsus, ki pa na pravilnost sodbe v bistvenih prvinah (torej prvinah, od katerih je odvisna odločitev ter od katerih je odvisna možnost preizkusa pravilnosti prve stopnje na pritožbeni ravni) ni vplival. Lapsus se nanaša na številko kartice. Iz razlogov sodbe pa je jasno razvidno, da med strankama ni sporno le to, da na podlagi vloge z dne 26.7.2005 kartica ni bila izdana. Poleg tega je sodišče v nadaljevanju tudi dokazno ocenilo izvedene dokaze glede tega vprašanja. Navedba o nespornosti dejstev zato na pravilnost sodbe ni vplivala.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba o kršitvi razpravnega načela. Tožena stranka je v svoji trditveni podlagi namreč zanikala vsakršno poslovno razmerje s tožečo stranko. To je veljalo tako glede izdaje kartice, kakor glede sklepanja pogodb. Že v ugovoru zoper sklep o izvršbi je toženec podal tezo o zlorabi njegovih osebnih podatkov. V pripravljalni vlogi z dne 1.12.2008 je toženec zanikal kakršnekoli nakupe s katero od kartic. V 3. točki te vloge je toženec kategorično zanikal, da bi bil podpis na katerikoli pogodbi njegov in v zvezi s tem je predlagal tudi izvedenca. Pritožbena teza, da bi moralo sodišče ta dejstva v skladu z 2. odstavkom 214. člena ZPP šteti za priznana, je zato neutemeljena.

Pritožba nadalje zastopa tezo, da naj bi se toženec namerno podpisoval drugače, prav z namenom, da bi to dejstvo nato izrabil v sodnem postopku. Za takšno tezo dejansko gradivo v spisu ne daje podlage. Izvedenec je z največjo stopnjo zanesljivosti podal mnenje, da spornih in primerjalnih podpisov ni napisala ista oseba. Drugih dokazov tožeča stranka ni predlagala. Strinjala se je z zaključkom dokaznega postopka (primerjaj 286.b člen ZPP) ter tudi izrecno navedla, da neposrednega zaslišanja izvedenca ne želi (list. št. 102). Pritožbeno sodišče sprejema tudi dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni izvajala preverjanja identitete kupca na podlagi osebnega dokumenta. Če bi namreč to storila, bi ugotovila, da imetnik kartice in kupec nista ista oseba. Že res, da sta drugače izpovedali obe priči. Vendar pa v luči vseh okoliščin primera (sodišče prve stopnje se je pri tem oprlo predvsem na izvedenčevo jasno stališče, da podpisi na pogodbah niso toženčevi) takšni izpovedbi ne vzdržita. Ne vzdržita pa navsezadnje že zato, ker obe priči nista izpovedovali o neposrednem čutnem zaznavanju, marveč zgolj o praksi, kakršna naj bi na blagajnah bila.

Tako ostane odprta le še možnost, da je toženec s sodelovanjem tretje osebe tožeči stranki povzročil škodo. Sodišče prve stopnje je tudi odškodninsko podlago zahtevka zavrnilo. Za takšno odločitev je v sodbi navedlo prepričljive razloge na 6. in 7. strani. Edino, kar je bilo ugotovljeno, je to, da je toženec tretji osebi posredoval osebne podatke. Vendar pa je bilo ugotovljeno, da je toženec to storil zato, da bi pridobil kartico na podlagi vloge z dne 26. 7. 2005 in takšno kartico uporabljal. Vendar pa ta kartica ni bila izdana (v zvezi s tem je bil opravljen med tožencem in predstavnico tožeče stranke tudi telefonski razgovor, v katerem se je izkazalo, da toženec ni zaposlen pri delodajalcu, ki je bil sicer naveden na tej vlogi). To, kaj naj bi se dogajalo s podatki kasneje, o tem konkretna dejanska podlaga tožbe molči. Pritožbeno sodišče tudi soglaša z razlogi prve stopnje, da golo posredovanje osebnih podatkov (v tem primeru matične in davčne številke) tretji osebi še ni protipravno dejanje. To bi lahko bilo sicer del protipravnega ravnanja, vendar goljufiv namen ni bil izkazan. Pritožbeno sodišče se prav tako ne strinja z razlogi, da ni izkazana pravnorelevantna vzročna zveza. Golo posredovanje osebnih podatkov namreč redoma ne privede do lažne vzpostavitve pogodbenega razmerja, ki eni stranki prinaša protipravno korist, drugi pa povzroča škodo. Tudi to drži, da bi ob skrbnem ravnanju tožeče stranke (predvsem ustreznem preverjanju identitet) v okviru svojih finančno komercialnih potrošniških projektov (plačevanje s kartico, ustanavljanje potrošniškega M kluba …) do takšne škode ne le redoma, marveč sploh ne moglo priti.

S tem je bilo odgovorjeno na bistvene pritožbene navedbe in izkazalo se je, da ne poslovna, ne odškodninska podlaga v obravnavani zadevi ni podana. Pritožba ni utemeljena, podani niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 353. členom ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 do Ur. l. RS, št. 45/2008).