Jedro

Tožena stranka vtoževanih zneskov tožniku ni plačala in ni poravnala vseh svojih obveznosti do tožnika iz naslova nadomestila plače zaradi začasne odsotnosti z dela zaradi bolezni za sporno obdobje. Nadomestilo plače bi mu kot delodajalec morala izplačati, nato pa uveljavljati refundacijo od Zavoda za zdravstveno varstvo Republike Slovenije, ker gre za nadomestilo za bolniški stalež v trajanju nad 30 dni, ki se ne plačuje v breme delodajalca. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki obračunati nadomestilo plač za mesece januar, februar marec 2012 ter za čas od 1. 4. do 15. 4. 2012 v bruto zneskih 734,15 EUR mesečno, za april 2012 pa v bruto znesku 367,08 EUR, ter ji po plačilu predpisanih davkov in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti, ki so razvidni iz izreka sodbe (I. točka izreka sodbe). Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti tudi stroške pravdnega postopka v znesku 393,00 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje (do plačila).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni popolnoma ugotovilo, predvsem glede višine nadomestila, saj ni upoštevalo navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo, v katerem je podrobno navedla, da je vsa plačila za sporno obdobje izvedla in predložila seznam neizplačanih plač. Sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku za izplačilo plač v bruto znesku, kar ni pravilno, tožnika bi moralo pozvati, da svoj tožbeni zahtevek spremeni v neto zneske, saj mu po veljavni zakonodaji pripadajo le neto zneski. Tožnik tudi ni poračunal delnih plačil, ki jih je toženec plačal na račun nadomestila, zato tožnik meni, da zahtevanih zneskov ne dolguje več. Prilaga seznam plačanih obveznosti v letu 2012 in predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev, ki jo je ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami tožeče stranke pa še dodaja: Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo nadomestila plače za sporno obdobje v vtoževanih zneskih na podlagi pravilne ugotovitve, da tožena stranka vtoževanih zneskov tožniku ni plačala in da ni poravnala vseh svojih obveznosti do tožnika iz naslova nadomestila plače zaradi začasne odsotnosti z dela zaradi bolezni za sporno obdobje, to je za zadnje mesece zaposlitve tožnika pri toženi stranki do prenehanja delovnega razmerja zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je do 15. 4. 2012. Pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje potrjujejo izvedeni dokazi, zlasti listine v spisu, iz katerih izhaja, da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku zahtevane zneske nadomestila plačala, čeprav bi mu nadomestilo kot delodajalec morala izplačati, nato pa uveljavljati refundacijo od Zavoda za zdravstveno varstvo Republike Slovenije, ker gre za nadomestilo za bolniški stalež v trajanju nad 30 dni, ki se ne plačuje v breme delodajalca.

Pri svoji odločitvi se je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 137. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami) ter na določbe Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami in dopolnitvami). Tožena stranka je, kot izhaja iz izvedenih dokazov, tožniku sicer poravnala del svojih obveznosti iz naslova nadomestila v času dolgotrajnega bolniškega staleža po izvršilnih sklepih oziroma vloženih izvršbah, vendar ne za obdobje, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek tožnika in je predmet tega individualnega delovnega spora. Tega tudi naknadno v pritožbenem postopku predloženo potrdilo tožene stranke, ki je enako potrdilu, ki je bilo že predloženo v postopku na prvi stopnji pred zaključkom postopka (prilogi B12 in B9), ne dokazuje, saj je tožeča stranka v zadnji pripravljalni vlogi natančno navedla, na katere terjatve so se nanašala nakazila v letu 2011 in 2012 in v preteklih letih.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnik upravičen le do plačila neto zneskov in da bi moralo sodišče prve stopnje tožniku naložiti, da oblikuje tožbeni zahtevek v neto zneskih. Delavec je upravičen do plače v bruto znesku, s tem da se davki in prispevki ob izplačilu plače odvedejo pristojnim zavodom, delavcu pa izplača le neto znesek. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, ko je toženi stranki naložilo, da je dolžna za tožnika obračunati bruto zneske nadomestila, ter mu izplačati neto zneske s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi po odvodu davkov in prispevkov. Že iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da niso točne pritožbene navedbe, da naj bi sodišče toženi stranki naložilo izplačilo tožniku v bruto zneskih.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).