Po presoji pritožbenega sodišča pritožnici razlago 35. člena ZGD-1 neutemeljeno širita, ker ne upoštevata razlik med zastopanjem in upravljanjem oziroma vodenjem gospodarske družbe. Za stališče, da se na prokurista s podelitvijo prokure v obsegu, ki ga ima direktor oziroma poslovodja družbe, prenesejo tudi vse pravice vodenja in odločanja, ni pravne podlage. Če torej poslovodja družbo zastopa in vodi njene posle, gre prokuristu po samem zakonu zgolj pravica zastopanja družbe pri sklepanju pravnih poslov. Stališče državne tožilke, da pravna narava prokurista podobna pravni naravi zakonitega zastopnika zato lahko drži le za področje zastopanja. Oseba, ki ima v družbi formalno vlogo prokurista sicer lahko dejansko opravlja tudi nekatere naloge poslovodje in odloča o uresničevanju temeljnih pravic delavcev (kot se obdolžencu očita v obravnavanem primeru), vendar teh upravičenj nima na podlagi samega zakona oziroma 35. člen ZGD-1 "iz naslova prokure", kot uveljavljata pritožnici, temveč ji lahko gredo te pravice (in s tem odgovornosti) po posebnem pooblastilu ali pogodbi, izjemoma pa tudi na podlagi dejanske vloge, ki jo v družbi ima. Storilec tega kaznivega dejanja torej ne more biti vsakdo "kdor sploh more biti subjekt kazenskega prava", temveč je lahko le tisti, ki je dolžan v skladu s predpisi s področja delovnega prava zagotavljati uresničevanje "temeljnih" pravic delavcev. Glede na to, da mora imeti družba z omejeno odgovornostjo po zakonu poslovodjo, ki je organ družbe in je po zakonu tudi odgovoren za izplačilo plač in dodatkov, mora biti v primeru, ko za obveznosti, ki jih ima po zakonu, zakoniti zastopnik dejansko oziroma kazenskopravno ni odgovoren, iz opisa kaznivega dejanja jasno, na kateri podlagi je za izplačilo plač odgovoren nekdo drug.
I.Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta.
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru obdolženčevega zagovornika zoper obtožnico, tako, da je iz razloga 1. točke prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) neposredno obtožnico Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici št. Kt/20110/2024 z dne 10. 3. 2025, vloženo zoper obdolženca zaradi kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), zavrglo. Presodilo je, da dejanje, kakor je v obtožbi opisano, nima zakonskih znakov kaznivega dejanja, saj se zgolj z navedbo, da naj bi obdolženec kaznivo dejanje storil kot prokurist, ne zatrjuje, da bi imel pooblastila za odločanje o pravicah, ki naj bi bile v obravnavanem primeru kršene. Na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da stroški kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in izdatki ter nagrada zagovornika bremenijo proračun.
2.Zoper sklep sta pritožbi vložili državna tožilka in pooblaščenka oškodovancev. Državna tožilka pritožbo vlaga iz razloga kršitve kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 372. členom ZKP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo odločitev. Na pritožbo je odgovoril obdolženčev zagovornik s predlogom, da se pritožba državne tožilke zavrne. Pooblaščenka oškodovancev navaja, da pritožbo vlaga zoper sklep v celoti, iz razlogov po prvem odstavku 370. člena ZKP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in odloči, da je obtožnica utemeljena, torej smiselno, da ugovor zoper obtožnico zavrne oziroma podrejeno sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da bi sodišče o stroških postopka moralo odločati s končno odločbo.
3.Pritožbi nista utemeljeni.
4.Pritožbi državne tožilke in pooblaščenke oškodovancev se nanašata na dve ključni vprašanji: (i) ali ima prokurist glede na pooblastila, ki mu jih daje zakon v 35. členu Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), pravico odločati o višini in izplačilu plač ter dodatkov delavcem in (ii) ali je kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 posebno kaznivo dejanje (delicta propria) ali splošno kaznivo dejanje. Na obe vprašanji je sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo, zato pritožbi nista utemeljeni.
5.Pritožnici navajata, da je obseg prokure določen v prvem odstavku 35. člena ZGD-1 in prokurist ni zgolj pooblaščenec gospodarske družbe, temveč je narava prokure, kot je opredeljena v ZGD-1, podobna pravni naravi zakonitega zastopnika. Prokura upravičuje za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odsvojitev in obremenitev nepremičnin, za kar mora biti prokurist posebej pooblaščen. Prokuristu je torej dano splošno pooblastilo za opravljanje vseh materialnopravnih in procesnopravnih dejanj (razen v zvezi z odsvojitvijo in obremenitvijo nepremičnin), kar naj bi se po razlagi pritožnic raztezalo tudi na pristojnosti odločati o pravicah delavcev. Državna tožilka zatrjuje, da ima prokurist pooblastila za odločanje o pravicah delavcev že na podlagi samega zakona (ex lege), tako kot poslovodja oziroma direktor. Za enako razlago se zavzema pooblaščenka oškodovancev, ki meni, da prokura predstavlja upravičenje za vsa pravna dejanja, torej že pojmovno tudi odločanje v zvezi z delovnimi razmerji, izplačevanjem plač in vseh zakonsko obveznih dodatkov. Poudarja, da zakon določa, da morebitna omejitev prokure nima učinka proti tretjim osebam.
6.Po presoji pritožbenega sodišča pritožnici razlago 35. člena ZGD-1 neutemeljeno širita, ker ne upoštevata razlik med zastopanjem1 in upravljanjem oziroma vodenjem gospodarske družbe. Za stališče, da se na prokurista s podelitvijo prokure v obsegu, ki ga ima direktor oziroma poslovodja družbe, prenesejo tudi vse pravice vodenja in odločanja, ni pravne podlage. Po 32. členu ZGD-1 ("zastopanje družbe") družbo zastopajo osebe, ki so določene z zakonom ali aktom o ustanovitvi družbe na podlagi zakona ("zakoniti zastopnik"). Zastopnik lahko opravlja vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe. Statutarna ali druga omejitev nima pravnega učinka proti tretjim osebam. Po 33. členu ZGD-1 ("prokura") lahko družba podeli prokuro eni ali več osebam po postopku, določenem v aktu o ustanovitvi. Po 35. členu ZGD-1 ("obseg prokure") prokura upravičuje za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odsvojitev in obremenitev nepremičnin, za kar mora biti prokurist posebej pooblaščen. Omejitev prokure nima pravnega učinka proti tretjim osebam. Prokurist v mejah upravičenj iz prvega odstavka 35. člena ZGD-1 zastopa družbo pred sodišči in drugimi organi. V tretjem oddelku ("upravljanje družbe") v 515. členu ("poslovodja") ZGD-1 določa, da ima družba enega ali več poslovodij (direktorjev), ki na lastno odgovornost vodijo posle družbe in jo zastopajo. Družba ima lahko tudi več poslovodij. Družbena pogodba določa, ali delujejo skupno ali kot posamični poslovodje.
7.Če torej poslovodja družbo zastopa in vodi njene posle, gre prokuristu po samem zakonu zgolj pravica zastopanja družbe pri sklepanju pravnih poslov. Kot je poudarilo sodišče prve stopnje, prokurist ni organ družbe in mu na podlagi zakona ne gre pravica voditi družbo oziroma jo upravljati.2 Ker ni poslovodja, kot prokurist tudi ni odgovoren za zagotavljanje temeljnih pravic delavcev kot so opredeljene v prvem odstavku 196. člena KZ-1, med temi pravice do izplačila plač oziroma dodatkov.
8.Stališče državne tožilke, da pravna narava prokurista podobna pravni naravi zakonitega zastopnika3 zato lahko drži le za področje zastopanja. Oseba, ki ima v družbi formalno vlogo prokurista sicer lahko dejansko opravlja tudi nekatere naloge poslovodje in odloča o uresničevanju temeljnih pravic delavcev (kot se obdolžencu očita v obravnavanem primeru), vendar teh upravičenj nima na podlagi samega zakona oziroma 35. člen ZGD-1 "iz naslova prokure", kot uveljavljata pritožnici, temveč ji lahko gredo te pravice (in s tem odgovornosti) po posebnem pooblastilu ali pogodbi, izjemoma pa tudi na podlagi dejanske vloge, ki jo v družbi ima.
9.V praksi je tako oseba, ki je formalno prokurist, lahko dejansko poslovodja, čeprav formalno te vloge nima4; v tem primeru je lahko kazenskopravno odgovorna tudi za uresničevanje pravic delavcev, ki so varovane z določbami 196. člena KZ-1. Da naj bi bilo tako tudi v obravnavanem primeru, je pooblaščenka oškodovancev v kazenski ovadbi z dne 2. 10. 2024 navajala in je enako ugotavljala sodnica v sodbi, ki jo je izdalo Delovno sodišče v Kopru, zunanji oddelek v Novi Gorici pod številko Pd 67/2021 z dne 3. 10. 2023 (na katero se državna tožilka sklicuje v pritožbi), v kateri je obdolženec označen kot "prokurist in dejanski direktor tožene stranke" (A1/2). Kot je razvidno iz obrazložitve obtožnice (ne pa tudi iz njenega tenorja), pa tudi pritožb državne tožilke in pooblaščenke, obe pritožnici zatrjujeta, da naj bi obdolženec dejansko imel vlogo direktorja in ne prokurista. Očitek obdolžencu, da je kršil temeljne pravice delavcev, torej tudi dejstveno naj ne bi izviral iz njegove vloge prokurista (kot se trdi v tenorju obtožnice), temveč iz vloge "dejanskega poslovodje". Državna tožilka tako v obrazložitvi obtožnice kot v pritožbi navaja, "da je bil obdolženčev brat A. A. direktor družbe A. le na papirju, dejansko pa je le obdolženec izvrševal naloge direktorja". Enako izhaja iz navedb pritožbe pooblaščenke oškodovancev, ko pojasnjuje, da je "obdolženec, "čeprav je bil le formalno prokurist, imel dejanski, celo izključni vpliv na odločanje o zaposlitvi, plačilu in drugih pravicah delavcev, kar izhaja iz konkretnih okoliščin zadeve …".
10.Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 ni splošno kaznivo dejanje, kar zatrjuje pooblaščenka oškodovancev, temveč posebno5, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. S stališčem, ki ga v pritožbi izpostavlja pooblaščenka oškodovancev, da je lahko storilec obravnavanega kaznivega dejanja kdorkoli, ki dejansko ali pravno razpolaga z delovnimi pogoji oziroma vpliva na pravice delavcev, se je strinjalo tudi sodišče prve stopnje, a je pri tem ugotovilo, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje okoliščin, iz katerih bi bilo razvidno, da je obdolženec v družbi A. imel položaj ali pooblastila oziroma odgovornosti, na podlagi katerih bi dejansko in pravno razpolagal s temi pogoji in odločal o pravicah delavcev.
11.Storilec tega kaznivega dejanja torej ne more biti vsakdo "kdor sploh more biti subjekt kazenskega prava", temveč je lahko le tisti, ki je dolžan v skladu s predpisi s področja delovnega prava zagotavljati uresničevanje "temeljnih" pravic delavcev. Kaznivo dejanje je lahko posebno glede na možnega storilca tudi, če je storilec označen s splošno označbo "kdor", omejevalnost zakonodajalca glede storilca pa izhaja iz drugih znakov biti kaznivega dejanja.6 Posebna lastnost storilca je zato konstitutivni znak obravnavanega kaznivega dejanja. Zmoten je zato zaključek pritožnic, da naj v izreku obtožnice ne bi bilo potrebno navesti, na podlagi kakšnih pooblastil naj bi odločal obdolženec kot prokurist in naj bi zato zapis, da je obdolženec deloval kot prokurist družbe, impliciral, da je ravnal kot zastopnik družbe z ustreznimi pooblastili. Glede na to, da mora imeti družba z omejeno odgovornostjo po zakonu poslovodjo, ki je organ družbe in je po zakonu tudi odgovoren za izplačilo plač in dodatkov, mora biti v primeru, ko za obveznosti, ki jih ima po zakonu, zakoniti zastopnik dejansko oziroma kazenskopravno ni odgovoren, iz opisa kaznivega dejanja jasno, na kateri podlagi je za izplačilo plač odgovoren nekdo drug. Sodišče prve stopnje je zato sprejelo pravilno odločitev, potem, ko je zaključilo, da dejanje, kakor je opisano v tenorju obtožbe, nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavku 196. člena KZ-1, saj zgolj z zapisom, da je bil obdolženec v družbi "prokurist" niso konkretizirane posebne lastnosti oziroma dolžnosti, ki se glede na kazenskopravno normo zahtevajo za storilca, ko gre za zagotavljanje in izplačilo plač in drugih prejemkov.
12.Obtožnico je sicer potrebno obravnavati kot celoto, kot je v izpodbijanem sklepu zapisalo sodišče prve stopnje, pa obrazložitev obtožnice in predloženi dokazi v obravnavanem primeru ne morejo zapolniti pomanjkljivosti opisa kaznivega dejanja. Navedbe pritožnic, da dejanska "vloga prokurista" sodi v obrazložitev tožilskega akta, zato niso utemeljene. Takšna razlaga pritožnic je tudi v nasprotju z navedbami v pritožbah, da naj obdolženec dejansko sploh ne bi bil prokurist družbe, temveč njen dejanski direktor. Ne gre torej za vprašanje "dejanske vloge prokurista", temveč za dejansko vlogo, ki naj bi jo imel "obdolženec" v gospodarski družbi, ko že po trditvah pritožb naj dejansko "prokurist" (kot se trdi v tenorju obtožbe) sploh ne bi bil (to naj bi bil zgolj formalno), kajti bil naj bi njen "dejanski direktor" (česar pa se v tenorju obtožbe ne trdi). Odgovornost za plačilo nadurnega dela in dodatkov za pripravljenost naj bi imel zaradi vloge dejanskega direktorja oziroma poslovodje in ne zaradi vloge prokurista.
13.Ker kršitve, ki sta jih uveljavljali pritožnici, niso podane, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).
-------------------------------
1Šime Ivanjko, Marijan Kocbek, Pravo družb, Statusno gospodarsko pravo, druga spremenjena in dopolnjena izdaja, ČZ Uradni list RS, Ljubljana 1996, stran 112: Na podlagi dejstva, da ima zastopnik pooblastilo v zakonu ali v aktu o ustanovitvi družbe, se zastopnik loči od pooblaščenca, ki zastopa družbo na podlagi pooblastila, ki mu ga da zastopnik. Zastopnik ima izvirno pooblastilo, pooblaščenec pa izvedeno pooblastilo. Zastopnik oblikuje in izjavlja voljo za zastopanje družbe zato, ker družba sama ni sposobna izjaviti volje, pooblaščenec pa izraža le voljo zastopnika kot pooblastitelja in tudi deluje v skladu z navodili zastopnika.Prim. VSL Cst 593/2019 z dne 27. 1. 2029: "Prokurist je upravičen zastopati gospodarsko družbo v postopkih pred sodiščem. Kljub temu pa je poslovodja ta, ki oblikuje poslovno voljo pravne osebe in jo zastopa. On je korporacijski (zakoniti) zastopnik in ne prokurist. Prokurist ima zakonsko pooblastilo za zastopanje družbe pred sodiščem, vendar on ne oblikuje poslovne volje pravne osebe. Prokurist upravičenje za zastopanje družbe črpa iz podelitve prokure kot posebne oblike pooblastila." Vrhovno sodišče je sicer obravnavalo le vprašanje zastopanja pred sodiščem, vendar je hkrati pojasnilo razlike med prokuristom kot pooblaščencem za zastopanje in zakonitim zastopnikom kot organom vodenja in odločanja.
Določbe 263. člena ZGD-1 (skrbnost in odgovornost), ki se smiselno uporabljajo tudi za poslovodjo družbe z omejeno odgovornostjo, se na prokurista ne nanašajo; drugače bo, če bo prokurist imel tudi pooblastila s področja poslovodenja.
3I Up 248/2023 z dne 10. 1. 2024 in II Ips 37/2018 z dne 6. 9. 2017
4Prim. I Ips 34548/2016 z dne 25. 5. 2022: Za dejansko poslovodstvo bo šlo v primeru, ko storilec poslovodno dejavnost opravlja kontinuirano in daljši čas ter njegovo dejansko funkcijo poslovodje enotno sprejemajo vsi člani gospodarske družbe.
5Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS, I Ips 3691/2013 z dne 4. 3. 2021.
6L. Bavcon, A. Šelih in drugi, Kazensko pravo - Splošni del, Uradni list RS, Ljubljana 2003, str. 199. Avtorji še navajajo, da novejša kazenskopravna teorija poudarja, da je kaznivo dejanje lahko posebno glede možnega storilca tudi, če je storilec označen s splošno označbo "kdor".