Jedro

Obsojenec je imel zaradi zatrjevane opustitve komuniciranja odvetnika možnost zahtevati njegovo razrešitev še pred glavno obravnavo, prav tako bi lahko zahteval njegovo razrešitev zaradi neaktivnosti na glavni obravnavi (ker ni predlagal dokazov v njegovo korist), vendar tega ni storil. Obsojenec, ki je bil posebej poučen, da sme navajati dejstva in predlagati dokaze v svojo obrambo ali njegov zagovornik, tekom glavne obravnave nista predlagala dokazov. Tudi v pritožbi obsojenec ni predlagal novih dokazov, navajal je le, da vse trditve lahko potrdi z listinskimi dokazi, ki pa jih ni priložil. Na podlagi navedenega je moč zaključiti, da kršitev pravice obrambe po 3. alineji 29. člena Ustave ter 5., 16. in 234. členu ZKP ni podana.

Izrek

Zahteva obsojenega B.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan kot stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti plačati povprečnino 150.000,00 SIT.

Obrazložitev

A/

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 7.10.2003 B.B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po 1. in 2. odstavku 217. člena KZ in mu zanj izreklo pogojno obsodbo, v njej pa določilo kazen eno leto zapora in preizkusno dobo tri leta. Sodišče je obsojencu naložilo posebni pogoj, da v roku enega leta vrne oškodovancu G.Š. 62.820 DEM oziroma ustrezno število eurov skupaj s pripadajočimi pogodbenimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila, naložilo pa mu je tudi plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 26.1.2005 pritožbo obsojenca zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

3. Obsojeni B.B. je zoper pravnomočni sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot je navedel, kršenja pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist (1. odstavek 420. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP, točka 2 in 3). V obrazložitvi vložnik navaja, da mu ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist, da mu je sodišče določilo zagovornika po uradni dolžnosti, ki ga je prvič videl na glavni obravnavi, da sodišče ni izvedlo niti enega dokaza v njegovo korist, da sodišče ni preverilo njegove navedbe, da so šli nekateri večji kupci in njegovi dolžniki v stečaj po tistem, ko si je denar sposodil, da vsebine pojmov "priča" in "porok" ne loči, pri čemer sodišče prav na njegovo izjavo iz preiskave, da je bil Š. priča in ne porok, opira obsodilno sodbo. Zaradi navedenega vložnik ocenjuje, da je sodišče kršilo njegove pravice iz 99. člena Ustave RS in pa določbe 5., 16., 17. in 234. člena ZKP. Vložnik obrazložitev zaključuje s trditvijo, da je priča Š. krivo pričal in da zato predlaga, da se ga kazensko ovadi. Kot dokaz za svoja izvajanja navaja kazenski spis Okrožnega sodišča v Murski Soboti ter podatke o premoženjskem stanju iz časa, ko naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno, knjigovodske listine podjetja in podatke o njegovih dolžnikih. Zahtevi prilaga bilanco za leto 1996, cenitev poslovnega objekta in dve kreditni pogodbi ter predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi zatrjevane kršitve in razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Vrhovna državna tožilka spec. A.M. je v svojem odgovoru, ki ga je podala v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP navedla, da očitek, da sodišče ni dovolilo izvajati dokazov v obsojenčevo korist, ni utemeljen. Nadalje navaja, da je obsojenec po zagovorniku uveljavljal razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v pritožbi in zatrjeval, da bi lahko predložil listinske dokaze, ki bi dokazovali njegovo finančno stanje, vendar tega ni storil. Z oceno, da je sodišče napačno presodilo pričanje oškodovanca in pa njegov zagovor, vložnik uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne.

B/

5. Obsojencu je bil v skladu z določilom 3. odstavka 70. člena ZKP po določilu 4. odstavka navedenega člena po vložitvi obtožnice postavljen zagovornik po uradni dolžnosti, ker si ga ni vzel sam, s sklepom predsednice Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 11.3.2003. Sklep je bil vročen tudi obsojencu in je tako imel do glavne obravnave dne 7.10.2003 dovolj časa, da stopi v stik z zagovornikom zaradi priprave obrambe. Ni izkazano, da bi obsojenec tak stik iskal oziroma da bi ga zagovornik zavrnil. 6. Po 4. odstavku 72. člena ZKP sme predsednik sodišča na zahtevo obdolženca (ali z njegovo privolitvijo) razrešiti postavljenega zagovornika, ki ne opravlja v redu svoje dolžnosti. Obsojenec je torej imel možnost zaradi zatrjevane opustitve komuniciranja odvetnika zahtevati njegovo razrešitev še pred glavno obravnavo, prav tako bi lahko zahteval njegovo razrešitev zaradi neaktivnosti na glavni obravnavi (ker ni predlagal dokazov v njegovo korist). Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 7.10.2003 je razvidno, da je obsojenec izrecno izjavil, da se strinja z zagovornikom, ki mu je postavljen po uradni dolžnosti, nadalje da je zagovornik postavljal obsojencu in pričam vprašanja in da je v svoji besedi obrazložil zagovor obsojenca in predlagal njegovo oprostitev. Obsojenec se je strinjal z navedbami svojega zagovornika. Tako tudi v tej fazi postopka ni prišlo do nasprotja med stališči zagovornika in obsojenca glede njegove obrambe in obsojenec ni zahteval razrešitve zagovornika.

7. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana pasivnost obsojenčevega zagovornika ni potrjena s podatki spisa ali ugotovitvami sodišča, ni pa bila med postopkom podana njegova zahteva za razrešitev zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti, zato ni podana kršitev 2. alineje 29. člena Ustave, ki zagotavlja pravico do obrambe z zagovornikom, drugih kršitev zakona v zvezi z vprašanjem formalne obrambe obsojenec ne uveljavlja.

8. Na glavni obravnavi dne 17.10.2003 je bil obsojenec posebej poučen, da sme navajati dejstva in predlagati dokaze v svojo obrambo, vendar ni predlagal dopolnitve dokaznega postopka in je zato predsednik senata v skladu z določilom 2. odstavka 343. člena ZKP naznanil, da je dokazni postopek končan. Obsojenec ali njegov zagovornik torej nista v teku glavne obravnave predlagala dokazov. Obsojenčev zagovornik je zoper prvostopno obsodilno sodbo vložil pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Tudi v pritožbi ni predlagal novih dokazov, se pa je pritožnik skliceval na ugoden finančni položaj obsojenca v času, ko si je od Š. sposodil denar in pojasnjeval, da je šele kasneje prišel v denarne težave zaradi stečaja nekaterih dolžnikov. Pri tem je pritožnik navedel, da vse to lahko potrdi z listinskimi dokazi, ki pa jih ni priložil. Na podlagi navedenega je moč zaključiti, da kršitev pravice obrambe po 3. alineji 29. člena Ustave ter 5., 16. in 234. členu ZKP ni podana.

9. Načelo materialne resnice, ki je izraženo v 17. členu ZKP, sodišče zavezuje, da po resnici in popolnoma ugotovi dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe in da mora preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. V obravnavani zadevi je sodišče vsa takšna dejstva po svoji presoji tudi ugotovilo, prvostopna sodba je prestala preizkus s pritožbo v korist obdolženca. Dejstva, ki jih sodišče v dokaznem postopku ne ugotavlja, pa so po oceni strank pomembna, sodišče ugotavlja na njihov predlog, kolikor izkažejo, da so pomembna za izdajo pravilne in zakonite odločbe oziroma kolikor obdolženec izkaže, da gre za dejstva, ki so mu v korist. V dokaznem postopku se glede na predmet obtožbe ni izkazalo, da bi bilo potrebno za pravilno in zakonito presojo ugotavljati premoženjsko stanje obdolženca v času, ko si je sposodil denar od Š. niti ni tega predlagala obramba. Po drugi strani ves čas postopka ni bilo nobene ovire, da obdolženec oziroma obramba ne bi predložila listin, ki so bile kasneje priložene zahtevi za varstvo zakonitosti. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče zaključuje, da sodišči prve in druge stopnje nista kršili določbe 17. člena ZKP.

10. Zatrjevanje, da obsojenec ni imel namena ogoljufati V.Š., da je imel sposojeni denar ves čas namen vrniti, da zanj besedi "priča" in "porok" pomenita isto, pomeni uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni dopustno.

11. Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, niso podane, zahteva pa je deloma vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in je zato neutemeljena. Po določbi 425. člena ZKP je Vrhovno sodišče neutemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

12. Izrek o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določilu 1. odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom in 6. točko 1. odstavka ter 3. odstavkom 92. člena ZKP. Povprečnina je bila obsojencu določena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter njegovih premoženjskih razmer.