Jedro

Ker je imela tožeča stranka kot zadruga ob uveljavitvi ZZad pravico uporabe na sporni nepremičnini, imela pa jo je tudi v posesti vso od leta 1963, je priposestvovalna doba začela teči vsaj od leta 1992 in se je do uveljavitve SPZ iztekla.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine parc. št. 330/3, k.o., X., vpisane v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kranju pri vl. št. 658, k.o. X., do celote. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 2.487,72 EUR s pripadki.

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) (1) pritožuje tožena stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov tožene stranke v 8 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je v konkretnem primeru neutemeljeno sklicevanje na lastninjenje družbenega premoženja, kajti tožeča stranka pri sporni nepremičnini nikoli ni bila vknjižena v zemljiški knjigi kot lastnik ali imetnik pravice uporabe. Glede lastniške posesti tožeče stranke na sporni nepremičnini ugovarja, da v času obstoja družbene lastnine in še prej splošnega družbenega premoženja, ni bilo mogoče govoriti o lastniški posesti, zato tudi priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini v družbeni lasti ni bilo mogoče. Tožeča stranka bi lahko začela izvrševati lastniško posest na sporni nepremičnini šele po ukinitvi družbene lastnine, tj. po uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini leta 1997, ko pa je bila v zemljiški knjigi kot imetnica pravice uporabe na sporni nepremičnini že vknjižena O. K. (od leta 1980 dalje) in zaradi česar ni več mogoče zaključiti, da je bila posest tožeče stranke dobroverna. Dejstvo, da je tožeča stranka štela sporno nepremičnino za svoje premoženje in jo je kot tako tudi izkazovala v svojih knjigah, še ne pomeni, da je ni kot svoje premoženje prikazovala tudi O. K. Govorice, o katerih so izpovedale priče in na katere je sodišče med drugim oprlo svojo odločitev, ne morejo dokazovati dobrovernosti posesti. Zmota tožeče stranke glede lastništva na sporni nepremičnini, od leta 1980 oziroma od leta 1997 dalje, ni opravičljiva glede na zemljiškoknjižno stanje nepremičnine. Pravica uporabe na sporni nepremičnini je bila na tožečo stranko oziroma njenega pravnega prednika prenesena s strani DPD S., ki v času sklenitve pogodbe ni bila zemljiškoknjižna lastnica ali imetnica kakršnega koli upravičenja v zvezi s sporno nepremičnino glede na tedanje stanje v zemljiški knjigi. O opravičljivi zmoti bi bilo mogoče sklepati zgolj v primeru, če bi v pogodbi izrecno pisalo, na kakšni pravni podlagi DPD S. razpolaga s sporno nepremičnino, če bi seveda za takšno razpolaganje dejansko šlo. Tožena stranka zato vztraja, da pri pogodbi iz leta 1963 ni šlo za prenos lastninske pravice ali njej ekvivalentnega imetništva pravice uporabe, pač pa le za prenos posesti. V tem delu je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. V nadaljevanju pojasnjuje, da je tožena stranka pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini na podlagi Dogovora o ureditvi medsebojnih premoženjsko pravnih razmerij v zvezi z delitvijo premoženja bivše občine Kranj na dan 31. 12. 1994, kar pomeni, da je lastninsko pravico pridobila na podlagi odplačnega razpolaganja. V tem delu so zato razlogi za izdajo izpodbijane sodbe v nasprotju s samo vsebino Dogovora. Glede dobrovernosti tožene stranke v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice na sporni nepremičnini sodišču očita, da se ni ukvarjalo z vprašanjem, kaj pomeni posest občine na sporni nepremičnini. Splošno znano je, da je v občinski lasti pogosto veliko nepremičnin, ki jih uporabljajo tretje osebe v dogovoru ali brez dogovora z občino, pa to še ne pomeni, da občina takšnih nepremičnin ne šteje za svojo lastnino. Tudi ni jasno, zakaj bi v konkretnem primeru tožena stranka morala zahtevati posestvo varstvo ali vložiti reivindikacijsko tožbo, kot zatrjuje sodišče, saj za kaj takega ni bilo nobene potrebe, ker je bilo zemljiškoknjižno stanje nepremičnine ves čas jasno in je izhajalo iz dobroverne in odplačne pridobitve lastninske pravice na sporni nepremičnini s strani tožene stranke. Nadalje izpostavlja, da je sodišče po eni strani toženi stranki štelo v breme, da se ni poslužila lastninskopravnega varstva, po drugi strani pa se ne vpraša, zakaj je tožeča stranka čakala 40 let zato, da bi vpisala svojo zatrjevano lastninsko pravico v zemljiško knjigo. Dopis, ki ga je tožeča stranka poslala toženi leta 2006, bi moral imeti nedvomno večji pomen pri dokazovanju dejanske nedobrovernosti tožeče stranke, kot pa izpovedbe direktorja tožeče stranke o govoricah v občini, glede s strani tožeče stranke zatrjevane dobrovernosti. Pripominja, da je izrek izpodbijane sodbe v drugem odstavku pomanjkljiv in ga ni mogoče izvršiti, saj ne določa prostovoljnega roka za izpolnitev obveznosti plačila pravdnih stroškov. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in sodišču druge stopnje predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano odločitev, toženi stranki pa naloži povračilo pritožbenih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo, da je imela tožeča stranka vse od leta 1963, ko je sklenila menjalno pogodbo s pravno prednico tožene stranke, v posesti sporno nepremičnino (v naravi zemljišče s stavbo); da sta se pogodbeni stranki z menjalno pogodbo dogovorili o menjavi celotnih nepremičnin parc. št. 330/3 in parc. št. 112/1, obe k.o. Š., tako, da sta dovolili vknjižbo pravice uporabe sopodpisnici pogodbe; da pogodba ni bila nikoli zemljiškoknjižno izvedena; da je bila sporna nepremičnina od leta 1948 družbena lastnina, na kateri je imela v času sklenitve menjalne pogodbe pravico uporabe tretja oseba, ki leta 1963 ni obstajala več; da se je leta 1980 kot imetnica pravice uporabe vpisala pravna prednica tožene stranke, leta 2007 pa je bila lastninska pravica na sporni nepremičnini, na podlagi Dogovora o delitvi premoženja med občino Šenčur in občino Kranj ter Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL)

(2) vknjižena v korist tožene stranke.

6. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo tako iz naslova priposestvovanja, kot tudi neposredno na podlagi Zakona o zadrugah (v nadaljevanju ZZad),

(3) saj je le-ta premoženje, ki so ga imele zadruge ob njegovi uveljavitvi, olastninil tako, da je to premoženje, z dnem uveljavitve zakona leta 1992, ex lege postalo zadružno premoženje. Sodišče druge stopnje z odločitvijo sodišča prve stopnje soglaša, četudi glede priposestvovanja sporne nepremičnine na podlagi nekoliko drugačnih materialnopravnih razlogov kot sodišče prve stopnje.

7. Prenos pravice uporabe je bil po Zakonu o prometu z zemljišči in stavbami (4) (veljaven v času sklenitve menjalne pogodbe) mogoč na podlagi pisne pogodbe (primerjaj 9. člen omenjenega zakona), v skladu z ustaljeno sodno prakso pa za obstoj pravice uporabe ni bil potreben vpis v zemljiško knjigo. V skladu z omenjenim zakonom se je pravica uporabe stavbe, zgrajene na dodeljenem stavbnem zemljišču, prenašala skupaj s pravico uporabe na takšnem zemljišču (primerjaj 38. člen omenjenega zakona). Logična posledica takšne ureditve je bila, da nihče ni mogel s pravnim poslom pridobiti pravice uporabe na nepremičnini, če takšne pravice ni imel njegov pravni prednik. V zvezi z navedenim je, glede na dejstveni substrat obravnavane zadeve, za odločitev o pritožbi (kolikor izpodbija ugotovitev pridobitve lastninske pravice na sporni nepremičnini na podlagi določb ZZad) odločilno, da je sodišče prve stopnje, navkljub pritožbenim očitkom, na katere bo odgovorjeno v nadaljevanju, pravilno ugotovilo, da je bila z menjalno pogodbo prenesena pravica uporabe na sporni nepremičnini v celoti (pravna prednica tožeče stranke je sporno nepremičnino tudi prevzela v posest), ter da tožena stranka ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je pravna prednica tožeče stranke leta 1963 sklenila menjalno pogodbo z njenim pravnim prednikom.

8. Tožena stranka sicer ugovarja, da je bil predmet pogodbe prenos posesti, in ne pravica uporabe, vendar pa takšna trditev predstavlja pritožbeno novoto (337. člen ZPP), saj tožena stranka navedenega pred sodiščem prve stopnje ni navajala. V odgovoru na tožbo je – ravno nasprotno – izrecno pritrdila trditvam tožeče stranke, da sta se pogodbeni stranki z menjalno pogodbo zavezali za prenos pravice uporabe na izmenjanih nepremičninah. Glede na to, da tožena stranka tudi ne navaja okoliščin, ki bi utemeljevale zaključek, da opravičeno ni pravočasno zatrdila takšnih dejstev že pred sodiščem prve stopnje, jih sodišče v pritožbenem postopku ne more upoštevati. Ker za veljaven prenos pravice uporabe na družbeni lastnini vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivnega pomena, tožena stranka pa ni zatrjevala, da njena pravna prednica takšne pravice ne bi imela, temveč je trdila le, da je bila pravica uporabe vknjižena v korist tretje osebe (ki pa v času sklenitve pogodbe ni več obstajala), sodišče druge stopnje ne dvomi v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s pravnim prednikom tožene sklenila menjalno pogodbo, na podlagi katere je pridobila pravico uporabe na sporni nepremičnin, spričo česar je, ob uveljavitvi ZZad leta 1992, ex lege (torej brez potrebe konstitutivnega vpisa v zemljiško knjigo), pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini.

9. Sodišče prve stopnje je namreč v tej zvezi tudi pravilno ocenilo vsebino menjalne pogodbe, iz katere, tudi po oceni sodišča druge stopnje, nedvomno izhaja prenos pravice uporabe na celotnih nepremičninah, ki so predmet menjalne pogodbe, in ne morebiti kakšen drug pravni posel ali prekarij. Tožena stranka je sicer v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da iz menjalne pogodbe, sklenjene leta 1963, izhaja prenos pravice uporabe zgolj na stavbi, ne pa tudi na zemljišču. Upoštevaje predhodno pojasnjeno pravno ureditev prenosa lastninske pravice in pravice uporabe stavbe, zgrajene na dodeljenem stavbnem zemljišču skupaj s pravico uporabe zemljišča, ter glede na siceršnje trditve tožene stranke, da je bila vsaj od leta 1963 do leta 1980 pravica uporabe na sporni nepremičnini vpisana v korist neobstoječe osebe (pri čemer med strankama ni bilo sporno, da je posest nad sporno nepremičnino ves čas izvrševala tožeča stranka), tožena stranka ni ponudila trditvene podlage, ki bi vzbujala dvom v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje. Ni določno navajala, na kakšni podlagi je prišlo do vpisa pravice uporabe v zemljiško knjigo na celotni sporni nepremičnini v korist njene pravne prednice, tj. Občine Kranj. Ker tožena stranka takšnemu (aktualnemu) trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostila, se sodišče druge stopnje pridružuje pravilnim dejanskim ugotovitvam (obstoj pravice uporabe je zaradi njene specifične pravne narave v pretežni meri dejansko vprašanje) in materialnopravnim razlogom sodišča prve stopnje, ki utemeljujejo zaključek, da je tožeča stranka na sporni nepremičnini z menjalno pogodbo dejansko pridobila pravico uporabe.

10. Sodišče prve stopnje je v tem delu opravilo popolno in celovito dokazno oceno. Ugotovilo je, da so vsi v občini vedeli, da je sporna nepremičnina »od tožeče stranke«, ter da tožena stranka, kljub takšnemu splošnemu naziranju, ni začela postopka za reivindikacijo sporne nepremičnine. Tožena stranka teh ugotovitev v pritožbi ne izpodbija, temveč vztraja, da navedeno ne utemeljuje nujno zaključka, da je imela tožeča stranka na sporni nepremičnini posest iz naslova pravice uporabe oziroma lastninske pravice. Ponovno opozarja na vsebino dopisa, ki ga je tožeča stranka poslala toženi stranki leta 2006 in s katerim je pozvala toženo stranko k prodaji sporne nepremične. Pomen takšnega dopisa za dobrovernost tožeče stranke (smiselno pa za pravilnost zaključka o obstoju njene pravice uporabe) je, glede na uspeh ostalih dokazov, izčrpno in celovito pojasnilo že sodišče prve stopnje na strani 15 in 16 izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje se v izogib ponavljanju na njegove razloge sklicuje. Tožena stranka v pritožbi poudarja njegov večji pomen v primerjavi z drugimi dokazi, čemur pa, glede na vsebinsko prepričljivost in razumnost dokazne ocene v tem delu, ni mogoče slediti. Toliko bolj, ker tožena stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbi nikdar ni določno zatrdila, na kakšni drugačni podlagi od tiste, ki jo je zatrjevala tožeča stranka in jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožeča stranka imela v posesti sporno nepremičnino (pri čemer nevicioznost posesti tožeče stranke v postopku ni bila sporna). Ker sodišče odloča o resničnosti zatrjevanih dejstev v postopku na podlagi stopnje prepričanja (ki obstaja, ko nobena povprečno razumna oseba ne bi več dvomila v resničnost določenega dejstva), tožena stranka pa tekom postopka ni zagotovila niti trditvene podlage, kaj šele ustrezne dokazne ponudbe, ki bi omajala prepričanje sodišča o resničnosti trditev tožeče stranke o obstoju njene pravice uporabe na sporni nepremičnini (v celoti), so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje, na podlagi zgoraj izpostavljenih dokazno pomembnih dejstev, zmotno sklepalo na obstoj pravice uporabe tožeče stranke na sporni nepremičnini. Glede na pojasnjeno tudi ni moč pritrditi pritožbenemu očitku, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, kaj pomeni posest občine na sporni nepremičnini. To je namreč storilo zgolj v okviru trditvene podlage pravdnih strank in njune dokazne ponudbe, saj ga k takšnemu načinu ugotavljanja dejanskega stanja zavezujeta določbi 7. in 212. člena ZPP.

11. Že iz navedenega razloga je torej zahtevek tožeče stranke utemeljen. Isti zaključek pa je mogoč tudi na podlagi odločilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede priposestvovanja. Tožena stranka sicer pravilno opozarja, da v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR)

(5) ni bilo mogoče priposestvovanje lastninske pravice na družbeni lastnini (primerjaj 29. člen navedenega zakona). Posledično niso pravilni razlogi izpodbijane sodbe glede prekinitve teka priposestvovalne dobe. Glede na to, da je imela tožeča stranka kot zadruga v času uveljavitve ZZad pravico uporabe na sporni nepremičnin, kot je bilo že pojasnjeno (pri čemer zemljiškoknjižni vpis takšne pravice v korist druge osebe glede na deklaratorno naravo vpisa in splošno znano neaktualizirano stanje zemljiške knjige v obravnavanem obdobju, na katero je s svojimi trditvami o zemljiškoknjižnem stanju sporne nepremičnine v času sklepanja menjalne pogodbe opozorila sama tožena stranka, ne vpliva na dobrovernost tožeče stranke glede imetništva pravice uporabe), je priposestvovalna doba lahko začela teči vsaj od leta 1992. Glede na prehodno določbo 269. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), (6) v skladu s katero se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določila tega zakona, dobroverni posestnik ter dobroverni in zakoniti posestnik po ZTLR pa se glede priposestvovalne dobe izenačita z dobrovernim lastniškim posestnikom iz tega zakona (tj. SPZ), ki nepremičnino lahko priposestvuje v 10 letih (2. odstavek 43. člena SPZ), se je torej priposestvovalna doba v korist tožeče stranke natekla najkasneje 1. 1. 2003, ko je začel veljati SPZ. To pa pomeni, da je tožeča stranka izpolnila pogoje za pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini s priposestvovanjem, še preden je bil v zemljiški knjigi izvršen vpis lastninske pravice na sporni nepremičnini v korist tožene stranke leta 2007. Navedeno pa je edina okoliščina – poleg sklicevanja na publicitetni učinek zemljiške knjige zaradi vpisa pravice uporabe na sporni nepremičnini v korist tretje osebe (kar je bilo že predhodno pojasnjeno) – s katero je tožena stranka izpodbijala dobro vero tožene stranke.

12. Tožena stranka zmotno meni, da predstavlja sklenjen dogovor o delitvi premoženja med Občino Kranj. in toženo stranko oviro za originarno pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini s strani tožeče stranke. Dogovor o delitvi premoženja zaradi razdelitve prej enotne občine na dve samostojni občini sicer dejansko predstavlja pravni posel. Vendar pa se tožena stranka navkljub temu v obravnavanem primeru ne more sklicevati na določbo 5. člena Zakona o zemljiški knjigi iz leta 1995 (7) oziroma 8. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1)(8), v skladu s katero ne sme trpeti škodljivih posledic tisti, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi. Na takšno pravilo se lahko namreč sklicuje le dobroverni pridobitelj, kar pa tožena stranka, po ugotovitvah sodišča prve stopnje (ki se jim kot pravilnim pridružuje tudi sodišče druge stopnje), ni bila. Upoštevaje vsebino menjalne pogodbe in nesporno posest tožeče stranke nad sporno nepremičnino, Občini Kranj, ob dolžni skrbnosti, ni moglo ostati neznano dejansko in pravno stanje sporne nepremičnine, ki je bila med drugim predmet Dogovora. Posledično ni moglo biti neznano niti toženi stranki, ki je bila pred oddelitvijo na samostojno občino, del Občine Kranj

13. Pomanjkljivost izreka o stroških, ki ne vsebuje roka za izpolnitev obveznosti, ne predstavlja razloga za razveljavitev odločitve v tem delu, saj bo takšno pomanjkljivost, v fazi morebitne izvršbe, lahko odpravilo izvršilno sodišče, ob dolžni pravilni uporabi materialnega prava na podlagi 2. odstavka 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju(9).

Ugotovljene pomanjkljivosti sodišče druge stopnje samo ne sme odpraviti, saj bi bil takšen poseg v izrek izpodbijane odločbe (s katerim bi odpravil njegovo neizvršljivost) toženi stranki kot pritožniku v škodo (359. člen ZPP).

14. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni bilo razlogov na katere mora sodišče druge stopnje, v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP, paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora pritožbene stroške kriti sama (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Tožeča stranka pa do stroškov z odgovorom na pritožbo ni upravičena, saj le-ti, glede na vsebino odgovora na pritožbo, za odločitev o pravnem sredstvu niso bili potrebni (155. člen ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Ur. l. RS, št. 44/1997 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 13/1992 in nasl..

(4) Ur. l. FLRJ, št. 26/1954 in nasl..

(5) Ur. l. SFRJ, št. 6/1980 in nasl..

(6) Ur. l. RS, št. 87/2002 in nasl..

(7) Ur. l. RS, št. 33/1995 in nasl..

(8) Ur. l. RS, št. 58/2003 in nasl..