Jedro

Toženka je pokojninsko dobo, plačo, vplačila prispevkov ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevala po podatkih iz matične evidence. V delu, v katerem je tožnik dokazal, da je bilo dejansko stanje drugačno, kot je izhajalo iz podatkov v matični evidenci, je sodišče prve stopnje to upoštevalo in skladno s tem odločilo, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v višjem znesku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženke z dne 17. 6. 2008 in z dne 28. 1. 2009 ter odločilo, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 581,78 EUR na mesec od 1. 11. 2007 dalje. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se pri priznanju starostne pokojnine upošteva tudi delovna doba za čas od 20. 1. 2000 do 31. 1. 2000, od 1. 5. 2000 do 31. 10. 2001, od 1. 12. 2001 do 28. 2. 2002 ter od 1. 7. 2002 do 11. 5. 2006 in, da se pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo tudi plače, prejete v tem obdobju.

Zoper zavrnilni del sodbe (točka 3 izreka izpodbijane sodbe) se pritožuje tožnik iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabljenega materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da tretjo točko izreka napadene sodbe razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da so bili prispevki s strani družbe I. d.o.o. plačani za vse zaposlene delavce, torej tudi za njega, vsaj za obdobje od 20. 1. 2000 do septembra 2002, kar izhaja tudi iz potrdila DURS z dne 24. 11. 2010. Zaključek sodišča, da v poravnanih obveznostih niso vključeni tudi prispevki pritožnika je skregan z zdravo pametjo. Izvedenka ni pridobila vseh podatkov pri bankah, pri katerih je imelo podjetje I. d.o.o. odprt račun, kar niti ni potrebno, saj je tožnik v spis predložil vsa dokazila, ki izkazujejo nakazila tako za zaposlene, kakor zanj.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

V tej zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 28. 1. 2009, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnika zoper prvostopno odločbo z dne 17. 6. 2008, s katero je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 569,27 EUR na mesec od 1. 11. 2007 dalje.

V predmetni zadevi se spor nanaša na to, ali je tožnik v času, ko je bil zavarovan kot lastnik podjetja po zavarovalni podlagi 40, torej v obdobju od 23. 1. 2000 do 10. 5. 2006 plačal prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Za ugotovitev dejanskega stanja je sodišče prve stopnje opravilo poizvedbe na Davčnem uradu ..., ki je dne 24. 11. 2010 posredoval odgovor, da je davčni zavezanec I. d.o.o., ... v obdobju od 3. 2. 2000 do 21. 10. 2002 predlagal obračune davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja in sicer za izplačilo plač od december 1999 do septembra 2002 ter, da na podlagi predloženih obračunov ima davčni zavezanec poravnane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter, da zavezanec od oktobra 2002 dalje nima predloženih obračunov davčnega odtegljaja za izplačilo plač in tudi ni razvidno plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Organ ne razpolaga s podatkom, za katero fizično osebo je bila plača izplačana. Sodišče prve stopnje je za ugotovitev spornega dejstva, ali so bili za tožnika plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za čas od 20. 1. 2000 do 11. 5. 2006 imenovalo sodno izvedenko za računovodstvo M.K., ki je na podlagi pregledane dokumentacije iz sodnega in upravnega spisa ter dodatne dokumentacije, podala izvedensko mnenje, da so za tožnik bili za čas od 20. 1. 2000 do 11. 5. 2006 plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 289.177,00 SIT za leto 2000, v višini 68.776,90 SIT za leto 2001 ter v višini 275.900,70 SIT za leto 2002. Plačilo prispevkov za tožnika v višjem obsegu iz dokumentacije v spisu, prav tako iz dodatno pridobljene dokumentacije s strani toženke in ... banke d.d. ni razvidno. Na pripombe tožnika je sodna izvedenka dne 13. septembra 2011 izdelala tudi dopolnitev k izvedenskem mnenju in mnenje tudi ustno podala na glavni obravnavi dne 14. 9. 2011. Pritožbeno sodišče sprejema zaključke sodišča prve stopnje glede ugotovljenega dejanskega in pravnega stanja v predmetni zadevi. Sodišče prve stopnje pri tem pravilno izhaja iz izhodišča, da je tožnik bil zavarovanec na podlagi lastništva podjetja po zavarovalni podlagi 40 in sicer na podlagi 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99) ter kot tak sam zavezanec za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter dajalec podatkov, ki se vnašajo v matično evidenco. Tožnik v času poslovanja podjetja, kljub pisnim urgencam toženke, ni posredoval obrazcev M4 za zaposlene delavce in zase za leta 1999 do 2003 in 2005 do 2006. Po določbi 7. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ; Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami) se podatki vnašajo v matično evidenco na podlagi prijav, ki jih vložijo poslovni subjekti in fizične osebe, ki imajo po tem zakonu dolžnost sporočanja podatkov. Zavarovanci iz 15. člena ZPIZ-1 so po določbi 23. člena ZMEPIZ sami vlagatelji prijav v zavarovanje, kar je določeno tudi v 7. členu ZMEPIZ. Toženka, po določbi 1. odstavka 203. člena ZPIZ, pokojninsko dobo, plačo, vplačila prispevkov ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upošteva pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Podjetje I. d.o.o. je prenehalo s poslovanjem in bilo 9. 5. 2006 izbrisano iz sodnega registra. Toženka je zato pri odmeri pokojnine na podlagi 2. odstavka 57. člena ZMEPIZ upoštevala le to, kar je bilo prijavljeno v matični evidenci.

Na tožniku je tako bilo, da v okviru dokaznega postopka dokaže drugačno dejansko stanje, kakor je izhajalo iz podatkov v matični evidenci pri toženi stranki. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je tožnik v tem uspel le deloma in sicer le v obsegu, kakor je bilo upoštevano s strani sodišča prve stopnje, ki se je pri tem utemeljeno naslonilo na izvedeniško mnenje sodne izvedenke. Tožnik tudi v pritožbi zatrjuje, da so v spisu vsa dokazila, ki izkazujejo nakazila tako za zaposlene kakor zanj. Iz predložene dokumentacije s strani tožnika (tako toženki, kakor sodišču) izhaja le to, kar je ugotovila sodna izvedenka. Višina plačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za tožnika je navedena v preglednici 8 izvedeniškega mnenja (listovna št. 43) oz. izhaja iz preglednice 2 dopolnitve k izvedeniškem mnenju z dne 13. 9. 2011 (listovna št. 70). Navedeno je bilo tožniku na glavni obravnavi dne 14. 9. 2011 s strani izvedenke tudi izrecno pojasnjeno. Tudi pritožbeno sodišče ne ugotavlja, da bi tožnik za sporno obdobje poravnal prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v večjem obsegu, to ne izhaja iz v spisu priložene dokumentacije.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča se pritožba neutemeljeno sklicuje na potrdilo Davčnega urada ..., ki ga je pridobilo tekom dokaznega postopka sodišče prve stopnje. Iz odgovora Davčnega urada ... izhaja le, da je davčni zavezanec I. d.o.o., ...., DŠ .... v obdobju od 3. 2. 2000 do 21. 10. 2002 predlagal obračune davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja in sicer za izplačilo plač od decembra 1999 do septembra 2002 in, da na podlagi predloženih obračunov ima davčni zavezanec poravnane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. To pa še ne pove, ali je davčni zavezanec predlagal obračune davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja za vsak mesec v navedenem obdobju, v kakšnem obsegu je to predlagal in ali to velja tudi za tožnika. Tako ni mogoče trditi, da bi za tožnika bili plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v večjem obsegu, kakor je bilo ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje.

Ker je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi uporabilo tudi pravilno materialno pravo, je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.