Jedro

Ker pokojna oseba na dan 6.4.1941 ni imela domovinske pristojnosti na ozemlju takratne Kraljevine Jugoslavije in ker ni imela državljanstva takratne Kraljevine Jugoslavije, tudi na dan 28.8.1945 ni postala državljanka nove Jugoslavije (1. odstavek 35. in 37. člena ZDrž).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1335/95-12 z dne 24.4.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97-popr. in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožečih strank proti odločbi tožene stranke z dne 17.7.1995, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožečih strank zoper odločbo takratnega Oddelka za notranje zadeve Občine M. z dne 9.2.1994. Z njo je bilo ugotovljeno, da se O.W. E.D., roj. 19.11.1876 v M., po predpisih o državljanstvu, ki so veljali na območju Republike Slovenije pred uveljavitvijo Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), ni štela za jugoslovansko državljanko.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da gre v obravnavanem primeru za ugotavljanje državljanstva pravne prednice (tete) tožečih strank kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe citira določbe 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), ter določbe 1. odstavka 35. člena, 36. člena in 1. odstavka 37. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, prvotno Zakona o državljanstvu DFJ (v nadaljevanju: ZDrž), ki je bil kasneje večkrat spremenjen oziroma dopolnjen (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 104/48). Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je v obravnavanem primeru pristojni prvostopni upravni organ izvedel postopek ugotavljanja državljanstva O.W. E.D., v skladu z načelom 39. člena ZDRS, po katerem je za državljanstvo posameznika v določenem časovnem obdobju odločilen predpis, ki je v tistem obdobju urejal pravno vez med posameznikom in državo. Pri ugotavljanju posameznih dejstev pa je upravni organ dolžan upoštevati navedene predpise, ki so veljali v posameznem časovnem obdobju za območje bivše Jugoslavije. Ugotovitev tožene stranke, da je iz uradne evidence, ki jo je pred vojno Občina M. vodila o občanih, razvidno, da je bila imenovana pokojna O.W. E.D. domovinsko pristojna v G. in da je imela državljanstvo Avstrije, je po mnenju sodišča prve stopnje skladna s podatki v upravnih spisih. Pravilno je stališče tožene stranke, da, ker na dan 6.4.1941 imenovana ni imela domovinske pristojnosti na ozemlju takratne Kraljevine Jugoslavije in ker ni imela državljanstva takratne Kraljevine Jugoslavije, tudi na dan 28.8.1945 ni postala državljanka nove Jugoslavije, v skladu s 1. odstavkom 35. in 37. člena ZDrž. Na podlagi navedenega so vse ostale tožbene navedbe v zvezi z občasnim krajem prebivanja, narodnostjo in zatrjevano subjektivno parcepcijo imenovane pokojne osebe glede navedenih okoliščin, ki so ponovljene pritožbene navedbe, za rešitev obravnavane sporne zadeve pravno nepomembne. Tožeče stranke v tožbi sicer zatrjujejo oziroma domnevajo, da je bila imenovana državljanka nove Jugoslavije, vendar za to trditev niso predložili dokazov, ne v upravnem postopku pred prvostopnim organom, ne toženi stranki, niti v tem upravnem sporu. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) v določbi 7. člena (načelo materialne resnice) določa višji dokazni standard (na stopnji gotovosti o dejstvih) in ne le domnev, ki jih navajajo tožeče stranke v tožbi, enako kot pred tem v pritožbi, o kateri je z izpodbijano odločbo odločala tožena stranka. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ne dvomi, da je tožena stranka pravilno sklepala o dejanskem stanju in na tej podlagi tudi pravilno uporabila materialne predpise, ko je zavrnila pritožbo tožečih strank zoper odločbo upravnega organa prve stopnje. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, tožba pa neutemljena. Zato jo je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijano sodbo brez glavne obravnave (sojenje na seji), kljub takšnemu smiselnemu predlogu tožečih strank s tem, da so predlagale odločitev sodišča o državljanstvu pokojne O.W.E.D. v sporu polne jurisdikcije, ker je ugotovilo, da je dejansko stanje v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljeno glede vseh pravnorelevantnih dejstev tako, da je sodišče prve stopnje lahko odločilo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, brez glavne obravnave, in ker tožeče stranke niso izkazale niti niso zatrjevale, da bi bili izpolnjeni pogoji po 1. odstavku 61. člena ZUS za odločanje sodišča prve stopnje v sporu polne jurisdikcije.

Tožeče stranke v obširni pritožbi ponavljajo tožbene navedbe in še dodajajo: Njihova teta O.D. se je posvetila za nuno in je imela sedež v N. samostanu v M. Delala je kot nuna uršulinka. Njen red jo je večkrat pošiljal podučevati tudi v G. v Avstriji, vsled česar je morala tudi imeti jugoslovanski potni list. Ker, če ne bi bila tudi jugoslovanska državljanka, je jasno, da ne bi mogla biti v slovenskem samostanu. Kje so sedaj njeni dokumenti ni mogoče ugotoviti. Namreč, leta 1941 so Nemci razgnali nune v M. tako, da jih je nekaj pobegnilo v ljubljansko pokrajino, nekaj pa se jih je poskrilo pri znancih in sorodnikih. Že tedaj je bila vsa njihova dokumentacija raznešena. Leta 1945 so bile nune, kar jih je še ostalo, ponovno razgnane in njihovi samostani zaplenjeni. Seveda je tudi tedaj bila vsa dokumentacija, ki je še ostala, zaplenjena oziroma je izginila. Enako se je tudi tedaj zaplenilo vse zasebno premoženje O.D. Od vseh njenih dokumentov jim je uspelo priskrbeti le njen krstni list in izpisek iz rojstnega lista. Vse ostale dokumentacije, vštevši rodovniške podatke od njene družine, pa sedaj ni več mogoče najti. Uspelo jim je pridobiti tudi njeno zaplembeno odločbo, iz katere nesporno sledi, da je jugoslovanska državljanka. Glede pripisa, češ, da je nemške narodnosti, pa menijo, da je ta naveden zato, da se je zaplemba sploh lahko izvršila. Navajajo tudi, da je O.D., takoj po okupaciji, pobegnila iz M., skupaj z znanim Slovencem R.K., steklarjem iz M. in sta se skrivala v B. pri nekaterih njegovih znancih. Na ta način se je njihova teta izognila izselitvi v S. Navedeni K. se je 1943, ko so se razmere nekoliko umirile, vrnil v M., medtem pa je njihova teta našla skrivališče pri nunah v G. Ko je izvedela za zaplembo njenega premoženja v M. in da v njenem stanovanju v M. stanujejo neki povsem tuji ljudje, se zaradi strahu ni upala vrniti v M. ter je v nunskem samostanu v G. ostala do svoje smrti leta 1956. Neresnična je navedba, da je nemške narodnosti, saj je dejansko slovenske narodnosti, glede na njeno poreklo. Pripominjajo, da je tudi njena nečakinja O.S. bila celo partizanka, kar je tudi dokaz, da v koreninah njihove tete ni nemške krvi. Povsem napačna je trditev tožene stranke, da je njihova teta imela prebivališče v G. ter da je bila tam domovinsko pristojna, ker je dejansko prebivala v M., kjer je tudi rojena, nesporno pa je tudi, da sta ona in tudi njena družina imela jugoslovansko državljanstvo, saj drugače njen brat L.D. tudi ne bi mogel biti takrat visoki državni uradnik. Prič po tolikih letih ni mogoče najti, ker so vse zaradi starosti že pomrle. Tožena stranka bi morala pri presoji v konkretnem primeru upoštevati tudi dejstvo, da je bivša Jugoslavija vsem ruskim emigrantom na široko podeljevala jugoslovansko državljanstvo, zaradi česar je tudi njihova teta morala to državljanstvo imeti. Glede na status njihove tete bi ji moralo biti jugoslovansko državljanstvo priznano že po samem zakonu, če bi se v postopku dejanski stan ugotovil pravilno in če bi se postopek temeljito izvedel. Tudi same navedbe v izpodbijani sodbi, da naj bi imela njihova teta avstrijsko državljanstvo in na dan 6.4.1941 ni imela domovinske pravice na ozemlju takratne Kraljevine Jugoslavije, niso resnične, saj je to morala imeti, glede na rojstvo, status vse njene družine in svojo posvetitev za nuno v M. nunskem samostanu, dejansko domovinsko pravico v M. in ne v G. ter je prav tako morala imeti jugoslovansko državljanstvo, saj je bila slovenska redovnica in je bila v samostanu, ki je imel sedež v M. Če pa je hodila poučevati v G. v nunske šole, to še ne pomeni, da je tam imela domovinsko pravico v G. Tja je pač hodila poučevati, ker je njen red tako odločil. Če bi se ugotovilo pravilno dejansko stanje in če bi se postopek pravilno izvedel, s tem, da bi se preskrbela odvzeta dokumentacija, do upravnega spora po vsej verjetnosti ne bi prišlo. Menijo, glede na vse navedeno, da v konkretnem primeru ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje in da tudi ves postopek ni bil popolno izveden. Predlagajo, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, raz veljavi izpodbijano sodbo in odloči, da se pokojni O.D. prizna jugoslovansko državljanstvo po letu 1945 v novi Jugoslaviji.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in temelji na zakonu.

Sodišče prve stopnje se v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje na določbe 3. odstavka 63. člena ZDen, 1. odstavka 35. člena, 36. člena in 1. odstavka 37. člena ZDrž in na določbo 39. člena ZDRS.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi dalo pravilne in utemeljene razloge, ki se opirajo na citirane določbe, kot tudi na podatke in listine v upravnih spisih. Utemeljeno je stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je iz uradne evidence, ki jo je predvojna občina M. vodila o občanih, razvidno, da je bila pokojna O.W.E.D. domovinsko pristojna v G. in da je imela državljanstvo Avstrije, kar je skladno s podatki v upravnih spisih. Zato je pravilno stališče tožene stranke, da, ker na dan 6.4.1941 imenovana ni imela domovinske pristojnosti na ozemlju takratne Kraljevine Jugoslavije in ker ni imela državljanstva takratne Kraljevine Jugoslavije, tudi na dan 28.8.1945 ni postala državljanka nove Jugoslavije, kar je v skladu s 1. odstavkom 35. in 37. člena ZDrž.

Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da so na podlagi navedenega vse ostale tožbene navedbe, ki jih tožeče stranke ponavljajo tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, v zvezi z občasnim krajem prebivanja, narodnostjo in zatrjevano subjektivno percepcijo imenovane pokojne osebe, glede navedenih okoliščin, ki pomenijo ponovljene navedbe tožečih strank v pritožbi zoper prvostopno odločbo, za rešitev obravnavane sporne zadeve pravno nepomembne.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani odločbi tudi utemeljeno razložilo, da tožeče stranke v tožbi sicer zatrjujejo oziroma domnevajo, da je bila imenovana državljanka nove Jugoslavije, vendar v zvezi s tem niso predložile nikakršnih dokazov, ne v upravnem postopku pred prvostopnim organom, ne toženi stranki, niti v tem upravnem sporu. Zakon o splošnem upravnem postopku - ZUP/86 v določbi 7. člena (načelo materialne resnice) namreč določa višji dokazni standard (na stopnji gotovosti o dejstvih) in ne le domnev, ki jih navajajo tožeče stranke v tožbi, enako kot pred tem v pritožbi zoper prvostopno odločbo, kot tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.