Jedro

Lastnika vrednostnih papirjev, ki ima odprt trgovalni račun pri tožnici in je z njo v pogodbenem razmerju, je nedvomno šteti za potrošnika po ZVPot, saj ima v razmerju do tožnice že a prima facie šibkejši položaj na trgu. Glede na povedano je prvostopni organ imel podlago, da je po ugotovitvi, da zaračunavanje nadomestila za prenos finančnih instrumentov imetnika iz računa pri tožnici na račun istega imetnika pri drugem članu KDD, predstavlja nepošten pogodbeni pogoj, tožnici prepovedal sklepanje pogodb (o borznem posredovanju in vodenju računov nematerializiranih vrednostnih papirjev) do odprave ugotovljenih pomanjkljivosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo, do odprave pomanjkljivosti, tožnici prepovedal sklepanje pogodb s potrošniki, katerih del je cenik storitev, ki v točki 9.3 PRENOS FINANČNIH INSTRUMENTOV IMETNIKA IZ RAČUNA IMETNIKA PRI ... D.D. NA RAČUN ISTEGA IMENIKA PRI DRUGEM ČLANU KDD, določa: - za prenos do 499 instrumentov nadomestilo v višini 100,00 EUR, - za prenos od 500 do 4.999 instrumentov, nadomestilo v višini 120,00 EUR, - za prenos od 5.000 do 9.999 instrumentov, nadomestilo v višini 150,00 in - za prenos 10.000 instrumentov in več, nadomestilo v višini 190,00 EUR, ker takšen pogodben pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih, saj je takšna višina nadomestila lahko celo višja oziroma nesorazmerna vrednosti finančnega inštrumenta, ki je predmet prenosa, potrošniku pa otežuje menjavanje ponudnika tovrstnih storitev in na ta način prosto razpolaganje s svojimi finančnimi instrumenti (1. točka izreka) in še odločil, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi je navedel, da opravil inšpekcijski pregled pri tožnici z namenom preverjanja zaračunavanja nadomestila za prenos finančnih instrumentov s trgovalnega računa pri tožnici na račun istega imetnika pri drugem članu KDD, z vidika spoštovanja Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) in Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP). V okviru postopka je bilo ugotovljeno, da se potrošniku, ki želi prenesti finančne instrumente k drugemu članu KDD, zaračunavajo: nadomestilo za prenos instrumentov, ki je odvisno od količine posameznih instrumentov, stroški zapiranja trgovalnega računa v KDD, nadomestilo za vzdrževanje stanj finančnih instrumentov (različen odstotek, odvisen, ali gre za dolžniški vrednostni papir ali lastniški vrednostni papir). Do spremembe nadomestil za prenos finančnih instrumentov je prišlo 4. aprila 2018, razlog za spremembo je bila poslovna odločitev. Sestavljen je bil zapisnik, nanj podane pripombe tožnice, ki se je sklicevala na odločbo Ustavnega sodišča RS. Organ je preučil še pogodbe o borznem posredovanju, cenike tožnice, dokument z opredelitvijo stroškov, ki bremenijo stranko, obračune. Nesporno je bilo ugotovljeno, da je prišlo do zaračunavanja večjih stroškov za nadomestilo za prenos finančnih instrumentov s spremembo cenika. Takšna sprememba zaračunavanja nadomestil (kot izhaja iz izreka odločbe) predstavlja po prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot nepošten pogodbeni pogoj, saj povzroča znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Takšna višina nadomestila je lahko namreč celo višja ali vsaj nesorazmerna vrednosti finančnih instrumentov, ki so predmet prenosa, to pa pomeni, da je potrošniku s takim nadomestilom otežena menjava ponudnika tovrstnih storitev, s tem pa oteženo prosto razpolaganje s finančnimi instrumenti, ki jih ima pri tožnici. Iz pripomb tožnice na zapisnik pa izhaja, da je do spremembe prišlo zaradi ''odhoda'' strank k konkurenci. Pri oceni, ali je pogodbeni pogoj nepošten, je treba predvsem presojati, kakšna je dejanska posledica pogodbenega pogoja. Določeno nadomestilo predvsem v primerih, ko potrošnik prenaša manjše število finančnih instrumentov ali pa je vrednost teh instrumentov na trgu nizka, omejuje ali vsaj neupravičeno otežuje potrošnikovo pravico do prostega razpolaganja s finančnimi instrumenti. Npr. ko ima stranka zgolj eno delnico, npr. A., katere tečaj se trenutno giblje okoli 17,00 EUR, bi za prenos delnice moral plačati več kot 100,00 EUR (ob upoštevanju še ostalih stroškov, ki jih stranka plača), kar močno presega vrednost same delnice. Tako veliki stroški za prenos finančnih instrumentov zagotovo predstavljajo povprečnemu potrošniku veliko oviro, saj za prenos posameznega finančnega instrumenta, ne le, da lahko izgubi večji del vrednosti, ampak mora plačati več, kot je vrednost posameznega finančnega instrumenta. Glede na navedbe tožnice, da ima 52 strank, ki imajo 1 delnico, in 388 strank, ki imajo vrednost finančnih instrumentov do 100,00 EUR, to pomeni, da je za 388 potrošnikov prenos finančnih instrumentov k drugemu članu KDD otežen oziroma nesmiseln, saj bodo za prenos premoženja plačali višje nadomestilo, kot je vrednost finančnih instrumentov. Tožnica ima svobodno gospodarsko pobudo in lahko izvaja vse, kar ni izrecno prepovedano, torej, lahko oblikuje cenike poljubno, vendar le do tiste mere, ko nepošteno poseže v pravice potrošnikov.

3. Drugostopni organ je z odločbo potrdil odločitev prvostopnega organa, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodal, da je osnovni namen ZVPot, da se potrošniku kot šibkejšemu udeležencu nasproti podjetjem na trgu zagotovi bolj enakovreden položaj. Tako ni mogoče upoštevati navedbe, da fizične osebe ne morejo imeti položaja potrošnika, ker finančni instrument ni potrošna dobrina. Prvostopni organ pa tudi ima pooblastilo za nadzor nad izvajanjem zakonov in drugih predpisih s področja varstva potrošnikov. Tudi ne drži, da potrošniki opravljajo pridobitno dejavnost - trgovanje s finančnimi instrumenti. Tožnica sama ima registrirano dejavnost 66.120 Poslovanje pri trgovanju z VP in borznim blagom in s potrošniki sklepa Pogodbe o borznem posredovanju in vodenju računov nematerializiranih vrednostnih papirjev. Nesporno je, da za svoje stranke vodi trgovalni račun ter opravlja storitev posredovanja, nakupa in prodaje VP, poimenovanih finančni instrumenti. Tožnica je torej v pogodbenih razmerjih s potrošniki in mora upoštevati ZVPot. Tak pogoj (ki od potrošnika zahteva plačilo nesorazmerno visokega nadomestila v primeru, ko potrošnik ne izpolni svojih pogodbenih obveznosti) je kot nepošten določen v dvanajsti alineji tretjega odstavka 24. člena ZVPot. Splošni pogoji za opredelitev nepoštenih pogodbenih pogojev so določeni alternativno, zato je dovolj, da je izpolnjen eden izmed njih. Sprememba nadomestila v ceniku sledi nameri tožnice o zadrževanju strank, kar tožnica v pritožbi tudi priznava. Za povprečnega potrošnika je informacija v zvezi s ceno oziroma višjim stroškom storitve pomembna informacija, ki vpliva na sprejem njegove odločitve o menjavi ponudnika. Predstavljena stroškovna (cenovna) ovira je lahko razlog, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o vztrajanju pri poslu pri tožnici oziroma opustitvi menjave ponudnika, ki bi jo sicer sprejel, sicer bi plačal nadomestilo, ki lahko preseže vrednost njegovega premoženja, kar zagotovo ni bil njegov namen. Da gre za znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah, kaže tudi število potrošnikov, ki so se po spremembi nadomestila odločili za prenos finančnih instrumentov (teh je bilo le 12). Iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-192/16 z dne 7. 2. 2018, pa izhaja le pravica, da družbe pri opravljanju dejavnosti te storitve ''lahko'' zaračunavajo. Ob odsotnosti konkretnih navedb organ ne more upoštevati ugovora o neenakosti pred zakonom. Ceniki borznega posredovanja drugih ponudnikov na odločitev ne morejo vplivati. Načela enakosti pred zakonom namreč ni mogoče pojmovati kot splošno enakost vseh, temveč kot enako obravnavanje enakih stanj in različno obravnavanje različnih stanj. Gospodarska pobuda je svobodna, dokler gre za ravnanje, ki je v skladu s predpisi.

4. Tožnica je v tožbi navedla, da drugostopni organ ni odgovoril na nobeno od njenih pritožbenih navedb, ampak je prvostopno odločbo potrdil arbitrarno, brez vsebinske odločitve. Tako drugostopni organ ni obrazložil, zakaj se naj bi trgovanje z vrednostnimi papirji (VP), ki se izvaja zato, da se ustvarja dobiček in je razlika v trgovanju podrejena posebnemu postopku odmere in plačila davka na dobiček, štelo kot potrošna dobrina in naj bi bil zato lastnik VP zaščiten kot potrošnik. Iz položaja potrošnika se ne plačujejo nobeni posebni davki (razen davek na dodano vrednost, ki bremeni kupljene dobrine). Ker drugostopni organ na navedbe ni odgovoril, pri čemer gre za bistvene navedbe, je odločitev neobrazložena (kršitev 22. člena Ustave RS). Tudi prvostopni organ v svoji odločbi ni obrazložil, zakaj je šteti lastnika VP kot potrošnika. Sami zakonski določbi je treba podrediti konkretno vsebino, torej zakaj je lastnik VP, ki zasleduje cilj povečanja svojega premoženja in s tem pridobitve dobička, ki je posebej obdavčen, potrošnik. Drugostopni organ je zavrnil navedbe tožnice, ki jih je ta oprla na odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-192/16, z navedbo, da besedilo vsebuje ''lahko''. Ni se opredelil do trditve, da okoliščina, da je vrednost finančnih inštrumentov nižja od stroška za izvedbo določene storitve, ne predstavlja neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih. Tako tudi tudi v tem delu odločba bistveno obremenjena s kršitvijo pravice do poštenega odločanja. Odločbe Ustavnega sodišča so zavezujoče za organe, ki odločajo v še odprtih zadevah in se odločanje nanaša na bistveno enake pravne položaje. Vprašanje zaračunavanja storitev lastnikom VP je obravnava enakega pravnega položaja, o katerem je Ustavno sodišče že odločilo in je zato njegovo stališče zavezujoče. Opustitev uporabe takega stališča predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Tožnica je predlagala, da sodišče vpogleda v izpodbijano odločbo, pritožbo in drugostopno odločbe ter Ustavno odločbo, nato tožbi ugodi, prvostopno odločbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu organu v nov postopek, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

5. Toženka odgovora na tožbo ni podala.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je sporen izrek ukrepa tržnega inšpektorja (do odprave pomanjkljivosti) o prepovedi sklepanja pogodb tožnice kot inšpekcijske zavezanke s potrošniki, katerih del je cenik storitev, ki v točki 9.3 Prenos finančnih instrumentov imetnika iz računa imetnika pri ... d.d. (tožnici) na račun istega imetnika pri drugem članu KDD določa: - za prenos do 499 instrumentov nadomestilo v višini 100,00 EUR, - za prenos do 500 do 4.999 instrumentov, nadomestilo v višini 120,00 EUR, - za prenos od 5.000 do 9.999 instrumentov, nadomestilo v višini 150,00 in - za prenos 10.000 instrumentov in več, nadomestilo v višini 190,00 EUR.

8. Organ se je pri tem oprl na prvo alinejo prvega odstavka 24. člena ZVPot, po kateri se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Ta določba se nahaja v V. poglavju ZVPot ''Pogodbeni pogoji'', v katerem je v 22. členu določeno, da se za pogodbene pogoje po tem zakonu štejejo vse sestavine pogodbe, ki jih določi podjetje, zlasti tiste, ki so določene v obliki formularne pogodbe ali splošnih pogojev poslovanja, na katere se pogodba sklicuje (prvi odstavek). Podjetje ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika (prvi odstavek 23. člena ZVPot); pogodbeni pogoji iz prejšnjega odstavka so nični (drugi odstavek 23. člena ZVPot).

9. Tožnica kot poglavitno ugovarja, da ni mogoče šteti lastnika vrednostnih papirjev kot potrošnika, saj se trgovanje z vrednostnimi papirji izvaja zaradi ustvarjanja dobička, razlika v trgovanju pa podrejena postopku odmere in plačila davka na dobiček, zato ne gre za trgovanje s potrošno dobrino. Povedano drugače: tožnica meni, da njena dejavnost (v tem delu) ni podvržena nadzoru, ki se izvaja na podlagi ZVPot. 10. Kot je tožnici pojasnil že drugostopni organ v svoji odločbi, je bil obravnavani nadzor pri tožnici opravljen z vidika spoštovanja ZVPot. Ta v 1. členu določa namen zakona, tj. urejanje pravice potrošnikov in potrošnic pri ponujanju, prodajanju in drugih oblik trženja blaga in storitev s strani podjetij in določa dolžnosti državnih organov in drugih subjektov, da te pravice zagotavljajo (prvi odstavek). Po tem zakonu je potrošnik fizična oseba, ki pridobiva ali uporablja blago ali storitve za namene izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti (drugi odstavek), za podjetje pa se po tem zakonu šteje pravna ali fizična oseba, ki opravlja pridobitno dejavnost, ne glede na njeno pravnoorganizacijsko obliko ali lastninsko pripadnost (tretji odstavek). V petnajstem odstavku istega člena so opredeljene tudi finančne storitve po tem zakonu; to so storitve, ki so predmet zakonov, ki urejajo področje bančništva, zavarovalništva, trga vrednostnih papirjev, papirjev investicijskih skladov, pokojninskih skladov, plačilnega prometa in potrošniških kreditov. Že glede na povedano tožničin ugovor ne vzdrži, saj je kot potrošna dobrina izrecno v ZVPot opredeljena tudi finančna storitev, ki je predmet (med drugim) zakona, ki ureja trg vrednostnih papirjev (Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih, Zakon o trgu finančnih instrumentov) in za kar gre v tem primeru. Nesporno je tudi, da ima tožnica registrirano dejavnost 66.120 Poslovanje pri trgovanju z vrednostnimi papirji in borznim blagom in da s potrošniki sklepa pogodbe o borznem posredovanju in vodenju računov nematerializiranih vrednostih papirjev. Zato je lastnika vrednostnih papirjev, ki ima odprt trgovalni račun pri tožnici in je z njo v pogodbenem razmerju, nedvomno šteti za potrošnika po ZVPot, saj ima v razmerju do tožnice že a prima facie šibkejši položaj na trgu. Glede na povedano je prvostopni organ (ki je po 1. členu Zakona o tržni inšpekciji pristojen za inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem predpisov s področja varstva potrošnikov) imel podlago, da je po ugotovitvi, da zaračunavanje nadomestila za prenos finančnih instrumentov imetnika iz računa pri tožnici na račun istega imetnika pri drugem članu KDD, predstavlja nepošten pogodbeni pogoj po zgoraj citirani določbi ZVPot, tožnici prepovedal sklepanje pogodb (o borznem posredovanju in vodenju računov nematerializiranih vrednostnih papirjev) do odprave ugotovljenih pomanjkljivosti.

11. Tožnica se po presoji sodišča tudi ne more z uspehom sklicevati na odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-192/16 z dne 7. 2. 2018, za katero meni, da obravnava prav tak položaj, tj. vprašanje upravičenosti zaračunavanja storitev lastnikom vrednostnih papirjev. V tej odločbi je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bilo z določbo 48. člena ZNVP z omejevanjem letnih stroškov upravljanja trgovalnih računov poseženo v pravico svobodne gospodarske pobude borzno posredniških hiš.

12. Do istovrstnega ugovora se je Upravno sodišče že opredelilo v sodbi, I U 190/2018 z dne 15. 10. 2020, kjer je (med drugim) navedlo (in s čimer se sodišče strinja), da ''stališč iz navedene odločbe ni mogoče razumeti in razlagati v pomenu, da je gospodarski subjekt povsem prost v pogodbeni svobodi glede bistvenih sestavin pogodbenega razmerja, tako tudi glede oblikovanja cen svojih storitev, in da v postopku inšpekcijskega nadzora kršitve ZVPot, kolikor bi se nanašale na določanje cen storitev, ne bi mogle biti ugotovljene. Ustavno sodišče je namreč v omenjenem primeru vodilo postopek za oceno ustavnosti določb 48. člena ZNVP o določitvi najvišjih stroškov upravljanja, pri čemer je ugotovilo poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude (abstraktna kontrola ustavnosti), ker v zakonodajnem gradivu ni bila izkazana javna korist, za katero je Državni zbor v postopku pred Ustavnim sodiščem zatrjeval, da jo je zasledoval, in sicer varstvo potrošnikov, ki so zaradi procesa lastninjenja imetniki vrednostnih papirjev manjše vrednosti.''

13. V obravnavanem primeru pa je v (inšpekcijskem) postopku, vodenem po ZVPot, končanem z izdajo izpodbijane odločbe, bilo ugotovljeno, da je tožnica določila nepošten pogodbeni pogoj, saj je povišala nadomestilo za prenos iz računa pri njej na račun drugega člana KDD, kar lahko za stranke (potrošnike), ki želijo izvesti prenos finančnih instrumentov z nizko vrednostjo, zaradi prevelike finančne obremenitve v razmerju do vrednosti finančnih instrumentov predstavlja težavo oziroma jih omejuje pri prehodu k drugemu članu KDD - ponudniku istih storitev. Zato sodišče sodi, da je zaključek organa, da sporni pogodbeni pogoj otežuje menjavo ponudnika storitve oziroma prosto razpolaganje strank s finančnimi instrumenti, pravilen.

14. Zatrjevana kršitev določb postopka pa tudi ni podana. Drugostopni organ se je namreč v svoji obrazložitvi opredelil do vseh relevantnih pritožbenih razlogov tožnice (zakaj je šteti tožnico kot zavezanko po ZVPot, tudi v razmerju do odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-192/16-35 z dne 7. 2. 2018, zakaj gre za neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih), posledično zato tudi ni prišlo do kršitve 214. člena ZUP in 22. člena Ustave RS.

15. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Sodišče je odločilo na nejavni seji, brez oprave glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je pravno relevantno za odločitev v tem upravnem sporu (zaračunavanje nadomestila za prenos finančnih instrumentov iz računa imetnika pri tožnici na račun istega imetnika pri drugem članu KDD) ni bilo sporno, pri čemer stranki tudi ne navajata, da katera od pravno pomembnih okoliščin ne bi bila upoštevana ali ugotovljena (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

17. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.