Jedro

Nematerialna škoda je bila povzročena z več dejanji državnih organov, ki pa so bila povezana vsebinsko, krajevno in časovno ter so zato neločljivo vplivala na tožnikovo celotno duševno stanje. Oškodovančevo čustvovanje zaradi kršitev osebnostnih pravic je celovito in zato ni mogoče ločevati duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic za vsako od njih posebej.

Če za izdajo odredb o nadzoru telekomunikacij in o hišni preiskavi niso bili izpolnjeni zakonski pogoji po določbah ZKP (in so bili zaradi tega dokazi, pridobljeni s temi prikritimi preiskovalnimi ukrepi, pridobljeni nezakonito in so bili izločeni iz spisa), predstavlja izvršitev takšnih nezakonitih preiskovalnih ukrepov nedopusten poseg v tožnikove osebnostne pravice (npr. človekova zasebnost, nedotakljivost stanovanja, tajnost pisem in drugih občil), zaradi česar je tožnik trpel duševne bolečine, za to škodo pa je odgovorna država.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 08. 04. 2004 dalje. Kar je tožnik zahteval več in drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Tožniku je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v znesku 5.308,11 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožnik deloma izpodbija zavrnilni del sodbe, in sicer glede zavrnitve zahtevka za nepremoženjsko škodo, to je odškodnine za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic v zvezi z uporabo prisilnih sredstev za vezanje in vklepanje za znesek 10.000,00 EUR, nadzorom telekomunikacij za znesek 15.000,00 EUR, hišnimi preiskavami za znesek 10.000,00 EUR ter izgubljenim ugledom in prizadetim dobrim imenom in častjo za znesek 15.000,00 EUR. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi v izpodbijanem zavrnilnem delu ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je napačen zaključek prvega sodišča, da so bili vsi ukrepi zoper tožnika v predkazenskem postopku zakoniti, ker je policija ukrepala na podlagi izdanih odredb sodišča in da bi bili ukrepi nezakoniti le v primeru, da bi policija postopala brez izdanih odredb. Tožnik je zatrjeval, da so bile izdane odredbe nezakonite, kar je dokazano s sklepoma senata Okrožnega sodišča v Novem mestu v zadevi Kpr 127/2004. Tožnik je zatrjeval, da je preiskovalna sodnica ravnala protipravno, ker je opustila minimalno dolžno skrbnost pri presoji standardov, ki varujejo posameznika pred neutemeljenimi posegi države v njegove osebnostne pravice. Preiskovalna sodnica ni opravila temeljne sodniške dolžnosti, saj dokazov sploh ni presojala. Preiskovalna sodnica je samo sledila navedbam policije v predlogih za izdajo odredb in jih ni preverjala. To pa ni prosta dokazna presoja ampak opustitev potrebne sodniške skrbnosti. V konkretnem primeru je šlo za ravnanje v nasprotju s pravili stroke, kršenje izrecnih določb zakona ter odstopanje od običajnih metod sodniškega dela. Minimalne dokazne standarde pri dovoljevanju posegov v človekove pravice je Ustavno sodišče jasno začrtalo že v letih 1996 in 1997. V nasprotju s temi standardi je preiskovalna sodnica dovolila posege v človekove pravice na podlagi uradnih zaznamkov o razgovoru z neznanimi občani. Ista preiskovalna sodnica je enake procesne napake zagrešila v dveh zadevah Vrhovnega sodišča RS, kar kaže na njeno neobičajno metodo dela. V odredbi o nadzoru telekomunikacij z dne 08. 11. 2002 ni dokazne ocene utemeljenih razlogov za sum. Policist S. P. je izpovedal, da je preiskovalni sodnici dal v seznanitev osnutek pobude za uvedbo ukrepov zoper tožnika in da z njene strani ni bila izpostavljena nobena problematika ter je praksa celo takšna, da se pred začetkom seznani tako tožilstvo kot preiskovalno sodnico, kar kaže na neobičajno prakso in metodo dela preiskovalne sodnice, ki je tudi protipravna. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj sodba nima nobenih razlogov glede odločilnih dejstev, ki jih je tožnik zatrjeval v zvezi s protipravnim ravnanjem. V zvezi s tem sodišče ni pridobilo spisa Pp 3/2002, kar je tožnik predlagal v zvezi s trditvami, da je šlo s strani preiskovalne sodnice zgolj za prepisovanje pobud policije, ne pa za sodniško presojo dokazov. Sodišče se je ustavilo zgolj pri formalni podlagi za ravnanje preiskovalne sodnice in policistov, ki ni bila nikoli sporna, sporen pa je bil obstoj dejanskih okoliščin za uporabo formalne pravne podlage in način uporabe pooblastil policije. Ker sta bili obe odredbi preiskovalne sodnice nezakoniti, so posledično nezakonita tudi vsa ravnanja policije, ki so bila izvedena na podlagi teh odredb. Nezakonitost je obstajala že v času izdaje odredb, le formalno pa je bila ugotovljena pozneje, saj zoper odredbe ni pravnih sredstev. Zato niti ni potrebno ugotavljanje protipravnega ravnanja državnih organov in je drugačno stališče prvega sodišča zmotno. Za uporabo prisilnih sredstev morajo obstajati konkretni in specifični razlogi, ki v primeru tožnika niso bili podani. Tudi prvo sodišče ne navede teh konkretnih razlogov. Namen uporabe prisilnega sredstva ni bil zagotoviti varnost ampak diskreditirati tožnika oziroma prikazati spektakularno akcijo javnosti v smislu učinkovitosti policije in pravosodja. Ko so pred stavbo že čakali novinarji so policisti odpeljali tožnika vklenjenega skozi glavna vrata, kjer so ga posnele številne kamere, posnetki pa so se večkrat vrteli v informativnih oddajah. Da je bilo samo prizdržanje povsem nepotrebno in brez konkretno izkazane podlage izhaja tudi iz izpovedbe vodje hišne preiskave policista Z. S.. Odvzem prostosti tožniku je bil naročen s strani nadrejenih, ki sploh niso bili prisotni na terenu. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi glede zaključka, da reakcija medijev ni v vzročni zvezi s postopki zoper tožnika. Državni organ, ki je vodil nezakonit kazenski postopek, mora računati tudi na medijsko odmevnost pomembnejših zadev in s tem poglabljanje škode osumljenca, zato tudi odgovarja za takšno škodo. Tožnik je s tem dokazoval predvsem obseg in višino svoje škode ter je medijsko odmevnost zadeve in s tem svoje intenzivnejše duševne bolečine v zvezi s prizadetostjo osebnostnih pravic in izgubo ugleda utemeljeval na več mestih, zato je napačen zaključek sodišča, da tožnik ni uveljavljal pravno priznane škode v tem pogledu. Tožnik je predložil tudi posnetek medijskih objav njegovega vklepanja, očitkov o zlorabi položaja v medijih in posnetke tiskovnih konferenc policije, ker pa prvo sodišče tega dokaza ni izvedlo, je s tem storilo bistveno kršitev po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP, kar je tožnik tudi ugovarjal. Nedvomno so bili mediji obveščeni s strani policije o hišnih preiskavah. Novinarji so bili 01. 03. 2004 pred stavbo K. N. že pred sedmo uro. Stališče sodišča prve stopnje glede izgube tožnikovega ugleda in dotedanjih funkcij je zmotno. Normalna posledica postopkov, ki so bili medijsko odmevni je reakcija okolice, ki se obdolženca prične izogibati in ga izrinja iz svoje sredine. Na oceno višine škode in posledic v tožnikovem življenju v veliki meri vpliva dejstvo, da je tožnik izgubil politične in gospodarske funkcije ter dotedanji ugled.

3. Toženka izpodbija sodbo v ugodilnem delu in v odločitvi o stroških postopka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo oziroma jo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodba ni pravilna glede višine odmerjene denarne odškodnine. Duševne bolečine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti pomenijo enotno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, izhajajoče iz neutemeljeno odvzete prostosti. Za to škodo se prisodi ena odškodnina, pri kateri sodišču upošteva vse okoliščine primera. Sodišče je tožniku prisodilo bistveno previsoko odškodnino glede na subjektivne in objektivne okoliščine primera. Šlo je za zelo kratek odvzem prostosti oziroma pridržanje. Tožnik je bil zelo kratek čas ločen od svoje družine oziroma svojega življenjskega okolja. Tožnikovega duševnega trpljenja ni mogoče primerjati z dalj časa trajajočim priporom, ko so priporniki odrezani od svojcev in zunanjega sveta. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnik nekdanji policist, zato pridržanje zanj ni moglo pomeniti takega šoka kot zatrjuje. Tožnik ne zatrjuje nepravilnosti med prestajanjem pridržanja. Sodišče bi moralo upoštevati, da je bila zadeva sicer medijsko odmevna, vendar pa je šlo za lokalno odmevnost, saj je bil tožnik direktor majhnega javnega lokalnega podjetja, zato so bile informacije v zvezi z zadevo zanimive zgolj za lokalno prebivalstvo, ne pa za državljane celotne Slovenije. Tožnik ni izkazal posebnih zdravstvenih težav zaradi pridržanja. Pridržanje ni bilo odrejeno protipravno. V tej zadevi ne gre za škodo, ki bi tožniku nastala zaradi uvedbe in teka kazenskega postopka temveč zgolj zaradi dejstva odvzema prostosti oziroma pridržanja. Zatrjevane posledice, ki jih navaja tožnik, niso v vzročni zvezi s pridržanjem, ampak posledica ravnanja tistih, ki so na tožnika izvajali pritisk ali kako drugače vplivali na nadaljevanje njegove poklicne kariere. Sodišče se sklicuje na sodno prakso v podobnih primerih, v katerih je res šlo za direktorje podjetij, vendar pa je bil odvzem njihove prostosti bistveno daljši kot v tožnikovem primeru. Tožniku bi šla največ odškodnina v višini ene povprečne mesečne neto plače. Sodišče je toženi stranki priznalo pravdne stroške v prenizkem znesku.

4. Pravdni stranki nista odgovorili na vročeno pritožbo nasprotne stranke.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Tožnikovo izhodišče, da je treba v primeru okrnitve osebne svobode odmeriti posebno odškodnino za duševne bolečine zaradi neutemeljenega odvzema prostosti in posebno odškodnino za duševne bolečine zaradi kršitve vsake druge osebnostne pravice, je materialnopravno zmotno. V primeru neutemeljenega odvzema prostosti predstavljajo duševne bolečine zaradi kršitev več osebnostnih pravic enotno obliko škode (za katero se prisoja enotna odškodnina), ne pa posebne oblike škod (duševne bolečine zaradi kršitve vsake osebnostne pravice posebej). V primeru neutemeljenega odvzema prostosti se pravilom določi ena odškodnina za eno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost. Posebej se lahko prisodi odškodnina v primeru nastanka dodatne škode, npr. za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, za kar pa v tej zadevi ne gre. V tožnikovem primeru je šlo za preiskavo več dejanj v sklopu ene kriminalistične preiskave. Po tožnikovih trditvah je bila nematerialna škoda povzročena z več dejanji državnih organov, ki pa so bila povezana vsebinsko, krajevno in časovno ter so zato neločljivo vplivala na tožnikovo celotno duševno stanje. Oškodovančevo čustvovanje zaradi kršitev osebnostnih pravic je celovito in zato ni mogoče ločevati duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic za vsako od njih posebej. Prvo sodišče je sicer povzelo uveljavljeno stališče sodne prakse o enotni obliki škode zaradi neutemeljeno odvzete prostosti, vendar je v nadaljevanju napačno sledilo tožnikovim trditvam o posebnih oblikah nematerialne škode in presojalo vsako zatrjevano kršitev osebnostnih pravic kot samostojno obliko škode. Kljub temu je odločitev prvega sodišča o prisojeni odškodnini pravilna, delno sicer iz drugih materialnopravnih razlogov.

7. Prvo sodišče je zavzelo stališče, da so nadzor telekomunikacij in hišne preiskave temeljili na odredbah sodišča (iz obrazložitve sodbe je smiselno razvidno, da je prvo sodišče dokazno obravnavalo tudi listine v spisu Pp 3/2002), zato ravnanje policistov, ki so izvajali te ukrepe, ni bilo protipravno, enako pa naj bi veljalo za ravnanje sodnika, ki je odredil te ukrepe, ker gre pri sodnikovem delu za proces odločanja v sodnem postopku in sodnikova nepravilna presoja zadeve ne predstavlja protipravnega ravnanja. Vendar pa je za presojo ravnanja državnih organov pomembno, ali je bil poseg v tožnikove osebnostne pravice v konkretnih okoliščinah dopusten. V tem pogledu je prvo sodišče materialnopravno zmotno presodilo odločilna dejstva. Ključna je ugotovitev, da za izdajo odredb o nadzoru telekomunikacij in o hišni preiskavi niso bili izpolnjeni zakonski pogoji (po določbah ZKP), kot izhaja iz sklepa Okrožnega sodišča v Novem mestu Ks 181/2007 z dne 31. 03. 2008 (tega je prvo sodišče v svojih razlogih sicer analiziralo, vendar pa je nato na tej podlagi napravilo zmoten materialnopravni zaključek). Zaradi tega so bili dokazi, pridobljeni s temi prikritimi preiskovalnimi ukrepi, pridobljeni nezakonito in so bili izločeni iz spisa Kpr 127/2004. Izvršitev takšnih nezakonitih ukrepov je zato predstavljala nedopusten poseg v tožnikove osebnostne pravice (npr. človekova zasebnost, nedotakljivost stanovanja, tajnost pisem in drugih občil), zaradi česar je tožnik trpel duševne bolečine, za to škodo pa je odgovorna toženka (148. člen OZ in 26. člen Ustave RS).

8. Tožnik utemeljeno graja tudi zaključek prvega sodišča, da je bila uporaba sredstev za vklepanje in vezanje zakonita. Res je to prisilno sredstvo najmilejše, vendar pa morajo biti tudi za njegovo uporabo izpolnjeni pogoji po določbah Zakona o policiji (ZPol) in Pravilnika o policijskih pooblastilih (Pravilnik). Tudi to prisilno sredstvo predstavlja poseg v osebno integriteto posameznika, saj omejuje njegovo svobodo gibanja. Toženka je trdila, da je policija tožniku odvzela prostost na podlagi 38. člena ZPol, vendar ni pojasnila, zakaj naj bi obstajala verjetnost napada ali samopoškodovanja s strani tožnika. To, da je tožnik nekdanji delavec policije in mojster borilnih veščin, ni moglo predstavljati relevantne podlage za obstoj suma, da bi se tožnik upiral ali samopoškodoval oziroma da bi izvedel napad ali pobegnil (51.a člen ZPol, 113. člen Pravilnika). Tudi ob privedbi je uporaba prisilnih sredstev aktualna le tedaj, če se oseba upira ali poskuša pobegniti (57. člen Pravilnika). Toženka je trdila, da so bila sredstva za vklepanje in vezanje uporabljena zaradi prevoza tožnika v prostore za pridržanje in zaradi zagotovitve varnosti policistov, ker bi se med prevozom lahko zgodilo, da bi jih tožnik fizično napadel. To ne zadošča za obstoj suma iz 51.a člena ZPol. Policija nima absolutne diskrecijske pravice in proste presoje o tem, katero osebo lahko vklene ali zveže in kdaj. Za to prisilno sredstvo se lahko odloči le na podlagi določenega suma oziroma določenih naveznih okoliščin, ki kažejo na to, da bo oseba poskušala storiti nekaj, kar bi onemogočilo ali oviralo opravljanje policijske naloge (dr. Miroslav Žaberl, Uporaba sredstev za vklepanje in vezanje, Pravna praksa št. 30/2008). Toženka ni navedla nobenih konkretnih okoliščin, ki bi izkazovale takšno tožnikovo ravnanje, da bi porajalo obstoj suma iz 51.a člena ZPol. Tistega dne je bila že opravljena hišna preiskava na tožnikovem domu, tožnik se ni upiral dejanjem policistov, z njihovim dovoljenjem se je po končani hišni preiskavi na domu s svojim vozilom odpeljal na sedež družbe K. d.o.o., kjer se je hišna preiskava nadaljevala in tudi tu ni z ničemer oviral dejanj policistov. Za uporabo sredstev za vklepanje in vezanje ni bilo upravičenih razlogov, zato je bila njihova uporaba nezakonita. S tem je bilo nedopustno poseženo v tožnikove osebnostne pravice, v njegovo osebno integriteto in dostojanstvo, zaradi česar je tožnik trpel duševne bolečine in je toženka odgovorna za to škodo. V zvezi z uporabo sredstev za vklepanje in vezanje je bil poseg v tožnikovo osebnost in dostojanstvo toliko večji, ker policisti niso ustrezno upoštevali načela humanosti, ki med drugim terja, da se vklenjene osebe po nepotrebnem ne sme izpostavljati javnosti. Čeprav bi lahko stavbo zapustili skozi stranski vhod, so policisti odpeljali vklenjenega tožnika skozi glavna vrata, kjer so ga posnele novinarske kamere, policisti pa so vedeli, da so pred stavbo številni novinarji čakali že dalj časa. Prvo sodišče je ugotovilo medijsko odmevnost dogodkov že na podlagi izvedenih dokazov (zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ji sicer ni dalo ustreznega pomena), zato pregled posnetkov ni bil potreben.

9. Zaradi neutemeljenega odvzema prostosti in drugih nedopustnih hudih posegov v tožnikove osebnostne pravice so bili močno prizadeti tudi tožnikova čast in dobro ime ter ugled. Tožnikove duševne bolečine so bile večje kot v podobnih primerih tudi zaradi njegovega položaja v družbi in dela, ki ga je opravljal v preteklosti. Zato je zmotno toženkino stališče, da so tožnikove duševne bolečine manjše prav zato, ker je nekdanji policist. Tožnik je bil znana oseba v širši okolici, v kateri je bilo dogajanje v predkazenskem postopku zoper tožnika in ostale osebe medijsko odmevno v negativnem pomenu. Odločilno je, da je bila zadeva medijsko razvpita v tožnikovem življenjskem okolju. V povezavi z dogodki je tožnik izgubil razne funkcije v politiki in gospodarstvu ter imel zdravstvene (te so izkazane z zdravstveno dokumentacijo) in osebne težave. Celovita presoja vseh okoliščin tožnikovega primera (ki so deloma razvidne tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe – stran 10), ki so vplivale na naravo, težo in trajanje duševnih bolečin, vodi do zaključka, da je prisojena odškodnina (kot enotna za celotno škodo) pravična in ustreza načelu individualizacije ter načelu objektivne pogojenosti (179. člen OZ). Za višjo odškodnino, za kar se zavzema tožnik, zato ni podlage. Tudi pritožbena graja toženke, da je prisojena odškodnina previsoka, ni utemeljena. Če bi šlo zgolj za vprašanje tožnikovih duševnih bolečin zaradi neutemeljenega odvzema prostosti, bi bila prisojena odškodnina res previsoka, vendar pa je tožnik trpel duševne bolečine tudi zaradi hudih kršitev drugih osebnostnih pravic.

10. Odločitev o pravdnih stroških je pravilna. Pritožbeno sodišče ni presojalo tožnikove pritožbe v tem delu, ker je tožnik predlog korekcije odločitve o pravdnih stroških vezal na spremembo sodbe, do katere pa ni prišlo. Toženkina trditev, da so ji bili pravdni stroški priznani v prenizkem znesku, je neobrazložena, zato pritožbeno sodišče nanjo ne odgovarja.

11. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo obe pritožbi kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP). Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožb (1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP).