Jedro

Glede na to, da je do sprememb tečaja v tožnikovo škodo prišlo osem let po sklenitvi predmetne pogodbe zaradi odločitve Švicarske narodne banke, ni mogoče trditi, da je tožena stranka pred sklenitvijo pogodbe vedela, da se bo to zgodilo. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, da je šlo za presenečenje (tako za medije, finančne analitike, politike, gospodarstvo in prebivalce Švice, pa tudi za švicarsko vlado).

Če gre za okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, pa za njih banka v trenutku sklepanja pogodbe ni vedela niti ni mogla vedeti, niti na njih ni mogla vplivati s svojo voljo, te ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja.

Toženka pri sklepanju pogodbe ni ravnala v nasprotju z zahtevo dobre vere, posledično ni vzročne zveze z neravnotežjem v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, ki ga zatrjuje tožnik. Obravnavani pogodbeni pogoj zato ni nepošten oziroma nedopusten in kreditna pogodba ni nična.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 1.213,29 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, po poteka tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti notarskega zapisa opr. št. SV 000/2007 z dne 6. 8. 2007, Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 6. 8. 2007, Kreditne pogodbe št. 000 z dne 6. 8. 2007, notarskega zapisa opr. št. SV 0/2015 z dne 2. 1. 2015, Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 2. 1. 2015 in Aneksa št. 1 h Kreditni pogodbi z dne 2. 1. 2015. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo 5.212,12 EUR ter zahtevek na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipotek pod ID pravice 000 pri nepremičnini ID znak: del stavbe 000-2-5, to je stanovanja v tretji etaži in pomožnega prostora v prvi etaži v večstanovanjski stavbi na naslovu ..., ki stoji na nepremičnini zemljiškoknjižna parcela št. 000/1, k.o. ..., za terjatev v višini 107.640 CHF, z obrestno mero šestmesečni CHF LIBOR + 1,60 % letno, z zapadlostjo glavnice na dan 31. 7. 2027, skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti navedenih notarskih zapisov, prav tako je sodišče zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek na razvezo notarskega zapisa opr. št. SV 000/2007 z dne 6. 8. 2007, Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 6. 8. 2007, Kreditne pogodbe št. 000 z dne 6. 8. 2007, notarskega zapisa opr. št. SV 0/2015 z dne 2. 1. 2015, Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 2. 1. 2015 in Aneksa št. 1 h Kreditni pogodbi z dne 2. 1. 2015. Posledično je zavrnilo zahtevek na plačilo 5.202,12 EUR ter na izstavitev zemljiškoknjižne listine za izbris hipoteke. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 7.350,37 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni in primarnemu oziroma podrejenemu tožbenemu zahtevku ugodi in naloži plačilo pravdnih stroškov toženi stranki oziroma podredno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški tožnika, katere naj sodišče prve stopnje naloži v plačilo toženi stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje pa do dneva plačila.

V obširni pritožbi najprej kot bistveno izpostavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje popolnoma v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča ter višjih sodišč, predvsem pa s sodno prakso sodišča Evropske unije (SEU). V nadaljevanju opozarja na smernice Evropske komisije o uporabi direktive o nedovoljenih pogojih, ki so bile izdane v juliju 2019 in jih obširno navaja skupaj, s prakso SEU, posebej izpostavlja sodbo sodišča SEU v zadevi C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (Andriciuc), pa tudi sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 201/2017. Sklicuje se na predavanje dr. Petre Wajngerl ter na dr. Hajdejo Iglič. Posebej izpodbija 22., 23., 29. - 35., 37. - 46. točko obrazložitve in kot sklepno navaja, da je jasno, da so banke ravnale skrajno nemoralno, ko laičnih kreditojemalcev niso seznanjale s tveganji takšnih kreditov, čeprav so vedele, kakšna so tveganja in kakšni so obeti glede prihodnjega gibanja tečajev. Slabovernost banke je v tem, da se je zavedala obstoja zelo visokega realnega tveganja za potrošnike, pa je kljub temu opustila pojasnilno dolžnost na način, da je zamolčala ključne informacije, ki jih je poznala, te pa bi vplivale na nagib potrošnikov glede odločitve o sklenitvi takšnega kredita. Sodišče tudi ni zavzelo stališča o posebnosti deviznega kredita v povezavi z njegovo dolgoročnostjo ter specifično valuto CHF, ki velja za valuto varnega zatočišča z naraščajočim trendom gibanja. Logično je stališče Igorja Vukasinoviča iz Pravne prakse št. 6/2015, da banka zahtevano jasnost in razumljivost valutno klavzule zagotovi le s tem, da že v predpogodbeni fazi potrošniku predloži več simulacij prihodnjega gibanja njegovega mesečnega obroka glede na več različnih variant mogočih premikov deviznega tečaja. Meni, da bi bilo pojasnilni dolžnosti toženke kot banke zadoščeno samo v primeru, če bi bili kreditojemalci seznanjeni, da so tveganja povsem neomejena s kvantitativnega vidika in da je tudi verjetno, da se bodo ta tveganja realizirala glede na dejstvo tedanje velike volativnosti CHF in da se za komitente bank izpostavljenost tečajnemu tveganju zelo velika, še posebno ob upoštevanju, da je bil CHF tedaj na relativno nizkih ravneh in da bi bilo glede na tečaj terminskih pogodb v prihodnje pričakovati apreciacijo, kot je banke opozarjala Banka Slovenije. Zaključuje, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, predvsem 14. in 15. točke 339. člena ZPP, saj ima takšne pomanjkljivosti, da se sploh ne more preizkusiti. Navedeni razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni, predvsem pa obstaja nasprotje med odločilnimi dejstvi in tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, prepis zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami. Obrazložitev sodbe se opira na dejstva, ki sploh niso del trditvene podlage tožeče stranke. Zaradi navedenega je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Prav tako pa je sodišče z napadeno sodbo zmotno uporabilo materialno pravo, predvsem določbe Obligacijskega zakonika in Zakona o potrošniških kreditih.

3. Tožena stranka opredeljeno odgovarja na pritožbene trditve in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Uvodoma ugotavlja, da pritožba ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili krediti, vezani na tujo valuto, v času sklenitve kreditne pogodbe dovoljeni, da ima kreditna pogodba dopustno pogodbeno podlago in da pogoji oderuštva niso podani. Pritožba prav tako ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na podredni tožbeni zahtevek. Pritožbene navedbe so usmerjene predvsem v ugotovitve sodišča, da je tožena stranka v celoti in korektno opravila svojo pojasnilno dolžnost. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik 6. 8. 2007 s toženo stranko sklenil kreditno pogodbo, na podlagi katere mu je odobrila kredit v znesku 107.640 CHF, z rokom vračila v 240 mesečnih anuitetah. Za zavarovanje terjatve tožene stranke je bila na nepremičnini ustanovljena hipoteka.

6. Po tožnikovem stališču so notarski zapis opr. št. SV 000/2007 z dne 6. 8. 2007, Sporazum o zavarovanju denarne terjatve z dne 6. 8. 2007, Kreditne pogodbe št. 000 z dne 6. 8. 2007, notarski zapis opr. št. SV 0/2015 z dne 2. 1. 2015, Sporazum o zavarovanju denarne terjatve z dne 2. 1. 2015 in Aneks št. 1 h Kreditni pogodbi z dne 2. 1. 2015 primarno nični, vknjižena hipoteka pa neveljavna in jo je treba izbrisati. Podrejeno zahteva razvezo navedenih notarskih zapisov, kreditne pogodbe, sporazumov in aneksa zaradi spremenjenih okoliščin, zaradi katerih je izpolnitev obveznosti tožnika bistveno otežena. Toženi stranki očita, da mu pri sklepanju pogodbe ni razkrila vseh okoliščin, ki so vplivale na razumevanje tveganja, ki ga je tožnik sprejel ob sklenitvi predmetnega pravnega posla, sama pa je v naprej vedela kako je med njima razporejeno tveganje posla ter pri tem izkoristila potrebo tožnika, da pridobi kredit za rešitev stanovanjskega vprašanja. Pogodbeno razmerje nima kavze oziroma je ta nedopustna. Pogodba je tudi oderuška.

7. Sodišče prve stopnje je kot bistveno ugotovilo, da sta bila tožnika predstavljena tako kredit v CHF, kot v EUR, da tožena stranka ni dajala nobene prednosti kreditu iz svoje ponudbe, da tožena stranka in njen svetovalec nista prikrivala tveganj valutne klavzule in tveganj obrestne mere ter nista zavajala, ker za to nista imela razloga. Tožnik se je za kredit v CHF odločil sam zaradi nižjega mesečnega obroka oziroma bistveno nižjega predvidenega preplačila kredita. Razumel je mehanizem uporabe tuje valute in se je zavedal valutnega in obrestnega tveganja. Pri tem je poudarilo, da je varstvo potrošnikov pomembna pravna vrednota, pretirana skrb za potrošnika pa ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne ekonomske, življenjske in osebne odločitve. Na podlagi dejanskih ugotovitev in ob sprejetih materialno pravnih stališčih sodišče prve stopnje zaključuje, da je pojasnilna dolžnost tožene stranke izpolnjena oziroma da glavni predmet pogodbe (tako zaradi dobre vere tožene stranke kot zaradi neobstoja znatnega ravnotežja) ni nepošten, posledično pa kreditna pogodba ni nična. Ob sklenitvi pogodbe med dajatvami ene in druge stranke ni bilo očitnega nesorazmerja, zato pogodba ni oderuška. Prav tako niso izpolnjene predpostavke za razvezo kreditne pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, ker ugotovljena sprememba anuitete ne otežuje izpolnjevanja pogodbenih obveznosti do take mere, da bi bilo pogodbo po splošnem mnenju neupravičeno ohraniti v veljavi ter zaradi spremenjenih okoliščin ne bi moglo uresničiti namena pogodbe. Ugotovilo je namreč, da je povprečna mesečna anuiteta do 25. 10. 2020 (159 obrokov) znašala približno 444 EUR, kar je za 32 EUR več, kot je znašal prvi obrok, Na dan 2. 2. 2015 pa je tožnikova plača znašala 1.500 EUR, kar je dobrih 500 EUR več kot je znašala ob sklenitvi pogodbe.

8. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Izpodbijana sodba vsebuje zadostne in jasne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, kar v celoti omogoča njen preizkus. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker pritožba opredelnjeno ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje glede podrejenega zahtevka, je pritožbeno sodišče to odločitev preizkusilo v okviru zapovedanega preizkusa po uradni dolžnosti.

9. Uvodna pritožbena trditev, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje popolnoma v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča ter višjih sodišč, predvsem pa s sodno prakso sodišča Evropske unije (SEU), ne drži. Elemente, katerih obstoj vodi v ničnost pogodbe, je prvostopenjsko sodišče pravilno presojalo ob uporabi določb Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK), Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), evropske Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13), ki jo je prenesel v pravni red Republike Slovenije Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot-C, Uradni list RS, št. 126/2007)1 in ob uporabi odločb SEU in sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, pa tudi višjega sodišča. Sodišče prve stopnje se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča (18. točka obrazložitve), v kateri so pregledno in izčrpno pojasnjeni aktualni slovenski in evropski predpisi in judikatura ter teoretična izhodišča. Zato tudi ne drži, da je sodnica spregledala v pritožbi izpostavljena stališča, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

10. Glavnina pritožbenih navedb je usmerjenih zoper ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v celoti in korektno opravila svojo pojasnilno dolžnost. Pritožbene navedbe v smislu komentarjev k posameznim točkam sodbe so podane splošno, nepovezane, brez jasnih zaključkov in so posledično neprepričljive.

11. Tožnik v pritožbi izpostavlja, da je jasno, da so banke ravnale skrajno nemoralno, ko laičnih kreditojemalcev niso seznanjale s tveganji kreditov v CHF, čeprav so vedele, kakšna so tveganja in kakšni so obeti glede prihodnjega gibanja tečajev; da je, kljub zavedanju visokega realnega tveganja za potrošnike (tudi v povezavi z njegovo dolgoročnostjo ter specifično valuto CHF, ki velja za valuto varnega zatočišča z naraščajočim trendom gibanja), tožena stranka opustila pojasnilno dolžnost na način, da je zamolčala ključne informacije, ki jih je poznala in bi vplivale na nagib potrošnikov glede odločitve o sklenitvi takšnega kredita; da bi morala tožena stranka zahtevano jasnost in razumljivost valutno klavzule zagotovi s tem, da že v predpogodbeni fazi potrošniku predloži več simulacij prihodnjega gibanja njegovega mesečnega obroka glede na več različnih variant mogočih premikov deviznega tečaja; in da bi bilo pojasnilni dolžnosti toženke kot banke zadoščeno samo v primeru, če bi bili kreditojemalci seznanjeni, da so tveganja povsem neomejena s kvantitativnega vidika in da je tudi verjetno, da se bodo ta tveganja realizirala glede na dejstvo tedanje velike volatilnosti CHF in da se za komitente bank izpostavljenost tečajnemu tveganju zelo velika, še posebno ob upoštevanju, da je bil CHF tedaj na relativno nizkih ravneh in da bi bilo glede na tečaj terminskih pogodb v prihodnje pričakovati apreciacijo, kot je banke opozarjala Banka Slovenije.

12. Za presojo spornih vprašanj so bila v času sklenitve sporne kreditne pogodbe v določbah ZPotK bistvene določbe 6., 7., 22., 23. in 24. člena2. Določbe je treba razlagati na podlagi namena oziroma zahtev Direktive 93/13. Sistem varstva potrošnika, uveden z navedeno direktivo, temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti. Enakopravnost v položajih naj se vzpostavi z informacijsko oziroma pojasnilno obveznostjo3. 13. Ni jasno kaj želi pritožnik povedati v zvezi s 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, da je poudarjal, da gre za kompleksen produkt, saj je sodišče prve stopnje štelo, da je kompleksnost bančnega produkta vplivala na vsebino pojasnilne dolžnosti (ni pa zaradi tega bančni produkt sam po sebi ničen). Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje, da je pristransko uporabilo navedbo iz strokovnih člankov Banke Slovenije in ni upoštevalo pravnega mnenja glede neprenosa 4. člena Direktive 93/13 ter ocenilo izjave Vlade z dne 25. 4. 2008. Slednjega sodišče prve stopnje utemeljeno ni naredilo, ker vlada ni zakonodajno telo in nima pristojnosti podajati zavezujoče razlage obstoječih predpisov. Zakaj je zapis, da je zgodovinsko gledano volativnost obrestne mere celo večja od volativnosti menjalnega tečaja, s strani sodišča prve stopnje uporabljen pristransko, ni jasno, saj sam pritožnik navaja, da je nepredvidljivost pri referenčni obrestni meri LIBOR na švicarski frank večja (kot pri EURIBOR-ju) in je vpliv na posojila v švicarskih frankih dvojen (zaradi gibanja obrestne mere in gibanja deviznega tečaja). Posojilojemalec kredita v CHF je dejansko izpostavljen dvema tveganjema – obrestnemu in valutnemu, pri kreditu v EUR pa le obrestnemu, vendar zaradi tega prvega kredita ni mogoče obravnavati kot zelo kompleksnega. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, da je za opredelitev kreditne obveznosti bistvena vsota vseh anuitet in ne zgolj glavnica. Vsakemu povprečno skrbnemu potrošniku je logično in razumljivo, da v kolikor se zvišajo seštevanci, torej mesečne anuitete, se poviša tudi vsota skupne obveznosti kredita. Ni jasno, v kakšni povezavi naj bi bil delež razdolžnine v posamezni mesečni anuiteti z menjalnim tečajem. V amortizacijskem načrtu so vsi zneski izključno v CHF. Za vsako mesečno anuiteto je v njem tudi navedeno, kolikšen delež anuitete se nameni odplačilu glavnice, kolikšen pa poplačilu nateklih obresti. Razmerje med delom anuitete ni enako, nič od navedenega pa nima nobene povezave z menjalnim tečajem. Res je, da se sodišče prve stopnje v 32. točki obrazložitve ni opredelilo do poročila in članka Banke Slovenije, je pa do opozorila Banke Slovenije iz junija 2005, dopisa iz leta 2006 in 2007 izčrpno opredelilo v 41. in 42. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Neupoštevne so tudi pritožbene navedbe glede zavajajočih vsebin letakov in spletne strani toženke, saj tožnik priznava, da navedenega ni bral in ga zato te vsebine niso mogle zavesti. Sklicevanje na dokumente drugih bank in institucij pa so irelevantne, saj s toženo stranko niso povezane.

14. Pritožnik je prepričan, da je tožena stranka pred sklenitvijo pogodbe vedela za gotovost in verjetnost, da se bo določeno tveganje uresničilo (da gre pravzaprav za neomejeno tveganje na strani tožnika) in tega ni razkrila tožniku, zato svoje pojasnilne dolžnosti ni v celoti opravila. Tožnikovo prepričanje se v dokaznem postopku ni potrdilo. Glede na to, da je do sprememb tečaja v tožnikovo škodo prišlo osem let po sklenitvi predmetne pogodbe zaradi odločitve Švicarske narodne banke, ni mogoče trditi, da je tožena stranka pred sklenitvijo pogodbe vedela, da se bo to zgodilo. Da je šlo za presenečenje (tako za medije, finančne analitike, politike, gospodarstvo in prebivalce Švice, pa tudi za švicarsko vlado), je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo v 43. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Prav tako tega tožena stranka ni mogla predvideti na podlagi preteklega gibanja menjalnega tečaja (42. točka obrazložitve). Ob tem konkretne dokazne presoje sodišča prve stopnje pritožba ne izpodbija, našteva le dokaze, ki jih je predložila, in pavšalno navaja, da naj bi iz teh dokazov izhajalo, da so bila vsaj vodstva bank pravočasno informirana o visoki vulatilnosti švicarske valute in njenih trendih naraščanja tečajev ter posledično o visokih in nesorazmernih tveganjih za komitente.

15. Prvostopenjsko sodišče je pri presoji pravilnosti toženkine izvedbe pojasnilne dolžnosti (zahteva transparentnosti pogodbenih pogojev) izhajalo iz meril, ki jih je postavilo Vrhovno sodišče RS (II Ips 137/2018, II Ips 201/2017) ob upoštevanju razlage Direktive 93/13, ki izhaja iz sodbe SEU C–186/168. Ta je določila merila za razlago relevantnih določb omenjene direktive v primeru pogodbenega pogoja, ki ga vsebuje pogodba o posojilu v tuji valuti CHF, z obveznostjo njegove vrnitve v isti tuji valuti, torej pogoja, kakršen je vsebovan tudi v obravnavani pogodbi. Tako je treba v vsakem primeru presoditi, ali je potrošniku banka predhodno zagotovila dovolj informacij, da lahko razume dejanski učinek pogoja o vračilu kredita v tuji valuti. Pri tem ne gre le za formalno in slovnično razumljivost pogoja, temveč za to, da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo spremembe vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. SEU je izrecno navedlo, da je za možnost potrošnika, da oceni ekonomske posledice obravnavanega pogodbenega pogoja, ključno jasno obvestilo o tem, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil in navedbo o možnih spremembah menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, če posojilojemalec svojih dohodkov ne prejema v tej valuti4. Glede neravnotežja med pogodbenima strankama se pritožnik tudi sklicuje na sodbo v zadevi Andriciuc in na smernice glede razlage Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških kreditih. Trdi, da je bilo podano veliko neravnotežje, ker naj bi bila obveznost tožene stranke vnaprej znana in ker tožena stranka s takšnim poslom naj ne bi mogla zaslužiti manj, kot je bilo dogovorjeno, in ker naj bi imela tožena stranka svoje obveznosti zavarovane, nasprotno pa naj bi bila obveznost tožeče stranke neomejena. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tožena stranka kot banka svojo izpostavljenost obrestnemu in tečajnemu tveganju po bančnih predpisih morala zapirati, vendar je hkrati pojasnilo, da tožena stranka že zaradi kreditnega tveganja ni imela nobenega interesa, da bi se valutno tveganje uresničilo v škodo tožniku. Tega ne spremeni dejstvo, da so bile obveznosti tožeče stranke po kreditni pogodbi zavarovane s hipoteko. Tudi iz Zakona o bančništvu sledi, da morajo banke tečajno tveganje uravnavati ne glede na to, kako se menjalni tečaji gibajo. Če na strani banke ne obstaja takšno nevestno ravnanje, se ne bi moglo šteti, da v trenutku sklepanja pogodbe obstoji neravnotežje v pravicah in obveznostih na škodo potrošnika samo zato, ker se je tekom izvrševanja pogodbe spremenil devizni tečaj. Pogodbeni pogoj se zato ne bi mogel šteti za nepošten. Če gre za okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, pa za njih banka v trenutku sklepanja pogodbe ni vedela niti ni mogla vedeti, niti na njih ni mogla vplivati s svojo voljo, te ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja. Glede znatnega neravnotežja pa je tudi relevantno, kako težko je potrošniku preprečiti nadaljnjo uporabo te vrste pogodbenega pogoja. Ta se brez dvoma kaže v pravici tožnika predlagati konverzijo (izjava o prevzemu valutnega tveganja vsebuje spletna naslova, kjer lahko kreditojemalec spremlja gibanje referenčne obrestne mere in menjalnega tečaja, spremembe, ki pomenijo povečanje obveznosti kreditojemalca, pa kreditojemalca kot razumnega potrošnika brez dvoma vodijo v razmislek ali je smiselno izvesti konverzijo). Pritožnik zmotno meni, da konverzija ne pomeni nikakršnega zavarovanja pred valutnim tveganjem in gre zgolj za predlagalno pravico potrošnika, ki mu banka lahko nov kredit odobri ali ne, pa še to šele potem, ko je škoda že narejena. Tožnik ni zahteval konverzije kredita v evrskega. Niti zatrjeval, kaj šele dokazal tudi ni, da bi mu tožena stranka to pravico onemogočila. Še več, v letu 2013 je tožena stranka omogočila celo brezplačno konverzijo kredita v EUR. Zato ne drži, da bi šlo za nov kredit in še to šele potem, ko je bila škoda že narejena.

16. V skladu s prvim odstavkom 3. člena Direktive 93/13 pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Po drugem odstavku 3. člena Direktive se šteje pogodbeni pogoj za pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, če je bil sestavljen vnaprej in potrošnik zato ni mogel vplivati na vsebino določbe, zlasti v okviru vnaprej oblikovane tipske pogodbe. Glavni predmet pogodbe, ki je med strankama posamično dogovorjen, je iz presoje nepoštenosti izvzet, če je zapisan v jasnem in razumljivem jeziku (drugi odstavek 4. člena Direktive). To pomeni, da je presoja nepoštenosti pogodbenih pogojev (morebiti zaradi, kot med drugim trdi pritožba, dodatnega dobička zaradi tečajnih razlik v njeno korist ali večjega tržnega deleža zaradi pridobivanja strank) omejena na pogodbene določbe, ki niso bile predmet individualnih pogajanj (ker se domneva, da je pogoj, o katerem sta se stranki pogajali in dosegli soglasje, posledica svobodne odločitve pogodbene stranke). Praviloma gre za stranske pravice in obveznosti, vendar pa je po omenjeni določbi drugega odstavka 4. člena Direktive 93/13 presoja nedovoljenosti oziroma nepoštenosti mogoča tudi glede pogodbenih določb, ki sicer predstavljajo glavno obveznost, če niso v jasnem in razumljivem jeziku. Pri presoji nepoštenosti oziroma nedovoljenosti pogodbenih pogojev se ob pritrdilnem odgovoru na vprašanje ali je sporni pogodbeni pogoj pogoj o glavnem predmetu pogodbe, postavi vprašanje njegove jasnosti in razumljivosti, torej preglednosti oziroma transparentnosti (če se ugotovi da je jasen in razumljiv, se izogne presoji nepoštenosti, v nasprotnem primeru pa se presoja njegova nepoštenost oziroma nedovoljenost).

17. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je sporna kreditna pogodba napisana v slovnično jasnem in razumljivem jeziku. Kljub tej ugotovitvi je sodišče prve stopnje ugotavljalo še relevantne okoliščine ob sklenitvi pogodbe glede tega ali je banka dala tožniku zadostna pojasnila, da je lahko ocenil potencialne učinek prevzete obveznosti. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje utemeljeno dalo težo izpovedbam tožnika in priče A. A., ker sta le onadva sodelovala pri sklepanju posla. Sodišče prve stopnje ob tem ni neutemeljeno odvzelo dokazne vrednosti pričam tožnika. Pravilno je presodilo, da bi z zaslišanjem prič, ki pri sklepanju posla niso bile navzoče, ugotovljena dejstva bili le indici, ki proti neposrednim dokazom, s katerimi razpolaga sodišče, izgubijo moč.

18. Glede na neizpodbijano ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi tožnik lahko želeni znesek dobil tudi s pomočjo najema everskega kredita in njegovega priznanja, da bi everski kredit lahko najel pri Banki, kjer je bil takrat zaposlen, vendar bi moral plačati 15.000,00 EUR več, kot je bilo predvideno, je tudi logično, da tožnik sodišča prve stopnje z izjavo, da se je za kredit v evrih ni odločil, ker ne bi dobil dovolj denarja, ni prepričal. Iz konteksta iztrgana in netočno povzeta je pritožbena trditev, da bi moral tožnik, po oceni sodišča prve stopnje, glede valutnega tveganja podrobneje spraševati bančnega svetovalca. Sodišče prve stopnje tožniku, glede na številne objavljene članke, ki so potrošnike seznanjali s prednostmi in slabostmi kreditov v CHF in dejstvu, da so bile tožniku kot zaposlenemu v banki informacije zlahka dosegljive, utemeljeno ni verjelo, da je bilo njegovo edino vprašanje bančnemu uslužbencu ali bo denar dobil in se mu kot povprečno izobraženemu potrošniku ni porodilo vprašanje zakaj je kredit v CHF ugodnejši od kredita v EUR. Sodišče prve stopnje je ustrezno ocenilo izpovedbo tožnika in bančnega uslužbenca A. A. in izčrpno ter skrbno in jasno obrazložilo zakaj je slednji v izpovedi veliko bolj prepričljiv in iskren od tožnika. Posamezno izpoved je ustrezno ocenilo kot celoto. Dokazne ocene ne omaje pritožbeno zatrjevanje, da tožnik in A. A. nista izpovedovala diametralno nasprotno, še manj v povezavi s tem, da je banka vedela za tveganja. Če so bančni uslužbenci kreditojemalcem povedali, da s kreditom v tuji valuti sprejemajo valutno tveganje in da tečaj franka pred sklenitvijo pogodbe ni bistveno nihal, to ne pomeni, da je bil potrošnik zaveden. Kot opozarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, je priča A. A. izpovedal, da je že takrat dojel, da ljudje razumejo švicarski frank v napačno smer v smislu, da je Švica močna in da se ta tečaj ne more spremeniti, ampak se je na koncu izkazalo, da je bil ravno v tem problem, ker je bila Švica močnejša kot EUR in da je sam stranke opozarjal na to napačno razumevanje. Pritožbeno sodišče dopušča utemeljenost splošne pritožbene navedbe, da so banke vedele, da je CHF valuta varnega zavetja, glede na izpoved A. A. pa se ni moč strinjati, da je tožena stranka to tožniku zamolčala.

19. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka tožniku enakovredno predstavila kredite, ki so bili del njene takratne ponudbe, da mu ni prikrivala tveganj najetja kredita v tuji valuti, in tveganj obrestne mere ter ni zavajala, saj za to ni imela razloga, da ni dajala prednosti nobenemu kreditu iz svoje ponudbe, da je tožnik razumel mehanizem uporabe tuje valute in se zavedal valutnega tveganja. Takšen zaključek izhaja iz obširne in prepričljive dokazne presoje prvostopenjskega sodišča v točkah 22 do 35 obrazložitve izpodbijane sodbe, na katero se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Pritožba tudi ne izpodbija, da je tožnik podpisal izjavo o prevzemu valutnega tveganja, ki jo je podal ob sklenitvi kreditne pogodbe, v kateri je potrdil, da je seznanjen z valutnim tveganjem najema kredita v CHF, da sprejema tveganje iz naslova gibanja ter spremembe tečaja tuje valute in izjavil, da mu je bil kredit odobren na lastno željo oziroma zahtevo.

20. Prvostopenjsko sodišče je ob tem poudarilo, da je od povprečno obveščenega, razumno pozornega in preudarnega potrošnika mogoče pričakovati, da se zaveda, da se kredit v evrih in kredit v CHF razlikujeta zaradi prevzema valutnega tveganja in da se tečaj CHF lahko spremeni. Drugačno stališče je v nasprotju s splošno znanimi dejstvi in življenjskimi izkušnjami. Če je potrošnik podcenil možnost sprememb tečaja CHF v obdobju vračanja kredita (20 let) ali pričakoval, da se bo tečaj spremenil zgolj v njegovo korist (kot se je obrestna mera), to ne pomeni, da s tveganjem ni bil seznanjen. Posameznik zgolj zaradi okoliščine, ker je pogodbo sklenil v vlogi potrošnika, ne more biti odvezan od minimalne skrbnosti, ki se v skladu s prvim odstavkom 6. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pričakuje od vseh udeležencev v pravnem prometu.

21. Pritožbena trditev, da bi morala biti pojasnilna dolžnost opravljena z izdelavo več simulacij prihodnjega gibanja mesečnega obroka glede na več različnih variant mogočih premikov deviznega tečaja. Takšna zahteva bi bila pretirana. Kot izhaja iz sodbe II Ips 195/2018 Vrhovnega sodišča RS, taka zahteva ne izhaja iz domače zakonodaje, veljavne v času sklenitve spornih pogodb, niti iz omenjene sodbe SEU C-186/16 ali iz priporočila CERS/2011/1, na katerega se SEU sklicuje. Bistvo izpodbijane sodbe je v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju formalnih zahtev (natančnega načina in oblike) informiranja. Hkrati pa je Vrhovno sodišče opozorilo tudi na tveganje prevelike zasičenosti potrošnika z informacijami in možnost manipulacije z njimi (na primer s špekulativnimi napovedmi morebitnega gibanja tečaja v korist kreditojemalcev).

22. Pritožnik vztraja, da je toženka že v času sklenitve sporne kreditne pogodbe vedela, da je tveganje, do katerega je kasneje prišlo, realno in pričakovano, zato je ravnala v slabi veri in v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Presoja dobovernosti istočasno sodi tudi v okvir presoje nedovoljenosti oziroma nepoštenosti pogodbenega pogoja iz 23. člena in prvega odstavka 24. člena ZVPot in 3. člena Direktive 93/13 oziroma presoje, ali je sporni pogodbeni pogoj nepošten zaradi bankine nedobrovernosti in znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Da je tako, izhaja iz okoliščin obravnavanega primera, v katerem je neravnotežje v pravicah in obveznostih nastalo kasneje, med trajanjem pogodbe, iz vzroka, ki je nastal po sklenitvi pogodbe, zaradi naknadne spremembe deviznega tečaja. SEU ni izpostavilo nobenih posebnih kriterijev, po katerih bi lahko sodišče članice presojalo, kdaj je banka ravnala nevestno. Gotovo pa je, da se upošteva, ali je banka ravnala s povečano skrbnostjo, kakršna se zahteva za to vrsto posla (skrbnost dobrega strokovnjaka). Pogodbeni pogoj se zato ne bi mogel šteti za nepošten. Če gre za okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, pa za njih banka v trenutku sklepanja pogodbe ni vedela niti ni mogla vedeti, niti na njih ni mogla vplivati s svojo voljo, te ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja.

23. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo in ugotavljalo okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe, neobremenjeno z vedenjem kaj se je v letu 2015 zgodilo. Kot bistveno se torej izpostavlja vprašanje, ali je banka v času sklepanja pogodb izpolnila svojo pojasnilno dolžnost v skladu s kriteriji, ki jih je oblikovalo SEU, in ali je v času sklepanja pogodbe obstajalo znatno neravnotežje v stopnji informiranosti med potrošnikom in banko glede rizika spremembe deviznega tečaja na podlagi tedaj obstoječih okoliščin, ki so kasneje vplivale na spremembo deviznega tečaja na škodo potrošnika. V okviru presoje nedovoljenosti/nepoštenosti pogodbenega pogoja se testa nedobrovernosti in test neravnotežja izvedeta ločeno, ugotovljeni predpostavki pa morata biti kumulativno izpolnjeni, da se lahko pogodbeni pogoj razglasi za nepoštenega. Ne drži pa, da naj bi bilo nesorazmerje podano že ob sklenitvi pogodbe v obliki neinformiranega prevzema celotnega tečajnega tveganja na strani tožeče stranke, kot ta trdi v pritožbi. Tožnik je informirano prevzel valutno tveganje, čas nastopa sprememb in amplituda nihanja pa sta bili njegovi dejstvi tako za tožnika kot za toženo stranko. Iz omenjene sodne prakse izhaja stališče, da so se po eni strani banke in kreditojemalci morali in mogli zavedati valutnega tveganja, in sicer ne le njegove realnosti, temveč tudi tega, da se bo tveganje v dolgi dobi odplačevanja kredita vsaj deloma skoraj z gotovostjo uresničilo. Gre za običajno dinamiko ekonomskega cikla - natančne napovedi glede obdobja in obsega valutnega razmerja niso mogoče. Po drugi strani je treba upoštevati, da (zlasti za strokovnjake) tudi ne gre za popolno nenapovedljivost gibanja tečaja – vpliv določenih dejavnikov je gotovo predvidljiv. Vendar pa vednosti banke o določenih konkretnejših okoliščinah in njihovih vplivih ni mogoče kar domnevati. V konkretnem primeru je imel največji vpliv na vrednost CHF enostranski ukrep Švicarske centralne banke v letu 2015, ki ni bil predvidljiv in banke zanj niso mogle vedeti, še zlasti ne že pri sklepanju kreditnih pogodb v letu 2008. Od toženke ni mogoče pričakovati ali zahtevati, da pravilno napoveduje monetarno politiko tuje nacionalne banke. Hud padec vrednosti evra približno sedem let po sklenitvi sporne pogodbe je bil, tudi po prepričanju sodišča druge stopnje, za obe pogodbeni stranki nepredvidljiv. Zato od banke ni razumno zahtevati, da potrošniku zagotovi druge informacije kot tiste, ki jih pozna ali bi jih objektivno morala poznati ob sklenitvi pogodbe. Pritožbeno sodišče tudi ne razume pojasnilne dolžnosti tako, da bi morala banka pred sklepanjem pogodbe potrošniku pojasniti zgodovinski potek vrednosti posameznih valut na način, kot se zavzema pritožba.

24. Tudi na podlagi opozoril Banke Slovenije ni mogoče sklepati, da je tožena stranka tožniku zamolčala zatrjevana neomejena tveganja. Gre za splošna opozorila (BS iz leta 2006 in 2007) na dolžnosti poslovnih bank, ki so izhajala že iz ZVPot in ZVPotK ter iz načela vestnosti in poštenja. Ta opozorila BS poslovnim bankam je treba gledati v luči ciljev in nalog, ki jih ima na podlagi Zakona o Banki Slovenije (ZBS-1). Tudi Poročilo BS o finančni stabilnosti nima takšnega pomena, kot mu ga pripisuje tožnik. Ta dokument vsebuje le splošna opozorila v zvezi z izpostavljenostjo bank in komitentov tečajnemu tveganju. Glede strokovnih člankov, ki jih je predložil tožnik in grafov gibanja, pa je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da na njihovi podlagi ni mogoče zaključiti, da toženka je oziroma bi lahko vedela za bodoče gibanje tečaja EUR : CHF. Predvidevanja gibanja tečaja iz poročila Banke Slovenije iz leta 2005 pa se poleg tega niso uresničila, ker se je menjalni tečaj v relevantnem obdobju dejansko gibal v nasprotni smeri od predvidene, informacije o neuresničenih predvidevanjih pa bi bile za kreditojemalca brezpredmetne (tako tudi VS RS v II Ips 195/2018). Banka je v trenutku sklepanja sporne pogodbe mogla in morala vedeti zgolj to, da se tečajno razmerje EUR:CHF lahko spremeni. Tega pa se je zavedal tudi tožnik.

25. Okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, pa za njih banka v trenutku sklepanja pogodbe ni vedela niti ni mogla vedeti, niti na njih ni mogla vplivati s svojo voljo, ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja. Toženka pri sklepanju pogodbe ni ravnala v nasprotju z zahtevo dobre vere, posledično ni vzročne zveze z neravnotežjem v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, ki ga zatrjuje tožnik. Obravnavani pogodbeni pogoj zato ni nepošten oziroma nedopusten in kreditna pogodba ni nična (prvi odstavek 3. člena Direktive, prvi odstavek 24. člena ZVPot).

26. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeni očitni so tudi sicer neutemeljeni. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo pa pravilno uporabljeno. Prav tako ni razlogov, ki jih mora sodišče druge stopnje upoštevati po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

27. Glede na to, da tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, kar je vsebovano v zavrnilnem izreku njegove pritožbe. Toženi stranki pa mora povrniti stroške pritožbenega postopka in sicer 1625 točk za sestavo tega odgovora, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV na odvetniško storitev (165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Z navedeno ZVPot Direktiva 93/13 ni bila v celoti prenesena v naš pravni red. To se je zgodilo z naslednjo novelo Ur. l. 86/2009. V času sklenitve kreditne pogodbe v tej zadevi zahteve Direktive 93/13 torej še niso bile v celoti prenesene v naš pravni red, vendar pa je treba tudi naše pravo razlagati v skladu s cilji te direktive in presoditi nepoštenost pogodbenih določb, ki ne ustrezajo njenim zahtevam . 2 Prvi odstavek 6. člena ZPotK, določa, da mora biti potrošnik seznanjen z vsemi pogoji kreditne pogodbe; na podlagi 9. točke prvega odstavka 7. člena ZPotK mora pri kreditnih pogodbah, kjer je obračun vezan na uporabo tuje valute, pisna pogodba vsebovati navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti in opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski plačil; na podlagi prvega odstavka 23. člena podjetje ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika. Za pogodbene pogoje se štejejo vse sestavine pogodbe, ki jih določi podjetje, zlasti tiste, ki so določene v obliki formularne pogodbe ali splošnih pogojev poslovanja, na katere se pogodba sklicuje (prvi odstavek 22. člena ZVPot). Navedeni pogodbeni pogoji morajo biti jasni in razumljivi, nejasna določila pa je treba razlagati v korist potrošnika (četrti in peti odstavek 22. člena ZVPot). V drugem odstavku 23. člena ZVPot je določeno, da so nepošteni pogodbeni pogoji nični, za nepoštene pogodbene pogoje pa se štejejo - če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali - nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti (prvi odstavek 24. člena ZVPot). 3 Sodba VSLJ II Cp 1434/2020 4 Točka 44 do 51 sodbe C-186/16