Jedro

Tožeča stranka je z zemljiškoknjižnim izpiskom izkazala, da je lastnica nepremičnine, na kateri se nahaja stavba s (spornim) stanovanjem. Nižji sodišči sta se pravilno oprli na določbo 8. člena SPZ, ki vzpostavlja domnevo o povezanosti zemljišča in objekta. Ena izmed posledic navedene domneve je v tem, da sta toženca tista, ki bi morala z ustreznimi trditvami in dokazi izpodbiti (domnevano) lastninsko pravico tožeče stranke na stanovanju, česar nista storila.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da sta toženca dolžna izprazniti stanovanje v I. nadstropju stanovanjske hiše ..., ki se nahaja na parc. št. 450/1 vl. št. 538 k. o. ..., in ga praznega oseb in stvari izročiti v tožničino posest. Presodilo je, da je tožnica izkazala, da je lastnica spornega stanovanja, ki ga toženca zasedata brez pravnega naslova, toženca pa tega nista uspela ovreči. 2. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Navedbe revidentov

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo sta toženca vložila pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Navajata, da sta nižji sodišči prezrli, da mora tožeča stranka dokazati, da je lastnik stanovanja, izpraznitev katerega zahteva. Svojo lastninsko pravico je vknjižila v zemljiško knjigo na podlagi sodbe, ki stanovanja ne omenja. Zemljiškoknjižni izpisek je dokaz o lastništvu vknjiženih nepremičnin. Nižji sodišči bi morali presojati pravice tretjih oseb, ki so izkazane z veljavnim pravnim naslovom, posestjo in predlogom za vknjižbo v zemljiško knjigo. Nista ocenili dejstev in dokazov, ki izkazujejo lastninsko pravico H. R. Večstanovanjski objekt sta zgradila toženca. V zadevi II Cp 1213/2007 je sodišče zavzelo stališče, da sta kupna pogodba in posest zadosten dokaz za obstoj lastninske pravice. V predmetni zadevi pa sodišči sprejemata kot absoluten dokaz o lastninski pravici izpisek iz zemljiške knjige, čeprav objekt v njej ni vknjižen.

4. Toženca sta hkrati z revizijo vložila tudi predlog za obnovo postopka. Prvostopenjsko sodišče je postopek s predlogom za obnovo postopka prekinilo do dokončanja revizijskega postopka.

5. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti na obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (371. člen ZPP), ampak le na tiste kršitve procesnih pravil, ki jih revizija konkretizirano in obrazloženo opredeli. Pavšalne revizijske navedbe, da nižji sodišči nista ocenili dejstev in dokazov, ki izkazujejo lastninsko pravico H. R., ne pomenijo argumentiranih in konkretiziranih trditev o procesni kršitvi, zato jih revizijsko sodišče ni smelo preizkusiti.

8. Tožeča stranka je z zemljiškoknjižnim izpiskom izkazala, da je lastnica nepremičnine, na kateri se nahaja stavba s (spornim) stanovanjem. Nižji sodišči sta se pravilno oprli na določbo 8. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ, ki vzpostavlja domnevo o povezanosti zemljišča in objekta. Ena izmed posledic navedene domneve je v tem, da sta toženca tista, ki bi morala z ustreznimi trditvami in dokazi izpodbiti (domnevano) lastninsko pravico tožeče stranke na stanovanju, česar nista storila. Pravnomočna sodba, ki je bila podlaga za vknjižbo lastninske pravice M. B., in zemljiškoknjižni izpisek, ki ga je predložila, zato ne vzbujata dvoma v izkazanost lastninske pravice tožeče stranke, čeprav v njiju sporno stanovanje ni omenjeno.

9. Toženca sta ugovarjala s pavšalnimi navedbami, iz katerih (tudi če bi bile resnične) ne izhaja, da M. B. ni bila lastnica stanovanja oziroma da je lastnica stanovanja H. R. Lastninska pravica na nepremičnini se s pravnim poslom pridobi (praviloma) šele z vpisom v zemljiško knjigo (prvi odstavek 49. člena SPZ). Toženca ne zatrjujeta, da je imela H. R. stanovanje v posesti, čeprav naj bi razpolagala z veljavno prodajno pogodbo, v kateri ni intabulacijske klavzule, zato njuno sklicevanje na sodbo pritožbenega sodišča Cp 1213/2007 ne more biti utemeljeno, saj je dejansko stanje v konkretni zadevi drugačno. Ob tem ne pojasnita, kako naj bi na lastništvo H. R. vplivalo dejstvo, da sta objekt zgradila toženca.

10. Toženca sta se trditvam tožeče stranke, da v stanovanju prebivata brez pravnega naslova, zoperstavila z navedbami, da tam stanujeta na podlagi ustnega dogovora s H. R. Ker nista izkazala, da je H. R. lastnica stanovanja, slednja namreč s stanovanjem nima pravice razpolagati, sta nižji sodišči takšen ugovor pravilno zavrnili kot neutemeljen in tožbenemu zahtevku ugodili na podlagi določbe 111. člena Stanovanjskega zakona.

11. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožencev na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.