Jedro

Za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem ugodilnem delu, potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je drugi toženec dolžan tožniku plačati znesek 23.933,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka); višji tožbeni zahtevek do drugega toženca (za plačilo dodatne odškodnine v višini 4.722,00 EUR in dodatnih zamudnih obresti) zavrnilo (II. točka izreka); odločilo, da je drugi toženec dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v višini 3.212,20 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe je drugi toženec vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno posledico, podredno pa sodbo v ugodilnem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbija odločitev predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Su 29/2017 z dne 26. 9. 2017, s katero je zavrnil predlog za izločitev razpravljajoče sodnice, ki ga je podala sodnica sama, češ da odločanje istega sodnika v kazenski zadevi obravnavani na podlagi istega historičnega dogodka, kot se obravnava v pravdni zadevi, ne more vplivati na videz nepristranskosti sodišča. Odločitev je napačna, sodišče mora odločati na podlagi dejstev, podanih med samim postopkom in ne na podlagi informacij iz drugega postopka. Nepristranskost je stvar sodnikovega subjektivnega odnosa, pri čemer je pristranskost dajanje prednosti eni stranki in pomeni neenako obravnavanje. Sodišče je dolžno ustvarjati oziroma ohraniti videz nepristranskosti, kar bi sodišče v konkretnem primeru doseglo prav z ugoditvijo zahtevi za izločitev, ki jo je predlagala sodnica sama. Pristranskost se je skozi postopek pokazala. Iz razlogov sodbe izhaja, da je prispevek drugega toženca večji kot izhaja iz pravnomočne sodbe kazenskega sodišča, kar naj bi se ugotovilo šele v nadaljevanju kazenskega postopka, ki je tekel zoper prvega toženca. S tem pa se je sodnica seznanila v kazenskem postopku in ne v civilnem postopku, sodnica je torej ugotavljala prispevek drugega toženca upoštevaje dejstva, s katerimi se je seznanila v kazenskem postopku zoper prvega toženca in ne na podlagi dejstev iz tega, civilnega, postopka. Sodnica tudi ni zagotovila pravice do poštenega sojenja, ker se kljub večkratnim predlogom drugega toženca, da se izvedencu odredi ugotovitev obsega poškodb, ki jih je dejansko drugi toženec zadal tožniku, do tega predloga ni opredelila. Neenakopravnost na škodo pritožnika se kaže tudi z izdajo delne sodbe, s čimer mu je sodišče dejansko onemogočilo sodelovanje v postopku v katerem bosta še naprej sodelovala tožnik in prvi toženec in v tem okviru sodišču podajala dodatno trditveno podlago, z dodatnimi dokazi, s katerimi drugi toženec ne bo več seznanjen. Nepravilno je sodišče uporabilo tudi pravila o solidarnosti. Sodišče je bilo na podlagi izpovedbe tožnika seznanjeno s tem, točno katero škodo mu je povzročil drugi toženec, iz česar izhaja, da mu je vso drugo škodo prizadejal prvi toženec. V tem smislu bi moralo sodišče odrediti tudi dopolnitev izvedenskega mnenja, pa je nepravilno uporabilo institut solidarne odgovornosti. Iz fotografije ... ne izhaja, da bi katerakoli oseba držala v roki nož. Iz posnetka je razvidno, da je svetloba okoli roke osebe, ki je stegovala roko stran od sebe, svetloba, ki je odsevala od predmeta v ozadju, kar je še posebej razvidno iz posnetka pri času 20:28:39. Sodišče je spregledalo dejstvo, da je drugi toženec desničar, iz česar sledi, da bi bila uporaba noža z levo roko še toliko težja. Sodišče bi moralo ta dejstva preverjati z izvedencem ustrezne stroke, ki pa ga tožnik ni predlagal, sodišče pa se v zvezi s posnetkom tako slabe kakovosti, ne more obuti v čevlje sodnega izvedenca. Tudi je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik k škodi ni z ničemer prispeval. Tožnik je toženca pred spopadom verbalno provociral, tudi je prvi nekoga prejel za podlaht, kot je to razvidno iz posnetka. Tožnik je torej tisti, ki je sprožil in prispeval k nastanku škode, kar zadostuje za soprispevek (odločbi VS RS II Ips 656/96, II Ips 383/99). Sodišče tudi ni upoštevalo predloga pritožnika za zaslišanje izvedenca, kar tudi predstavlja bistveno kršitev določb postopka, pa tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tožnik je zahtevek iz naslova telesnih bolečin utemeljeval zgolj s sklicevanjem na medicinsko dokumentacijo, pri čemer ni nikoli specificiral iz katerega dokaza naj bi posamezna škoda izhajala, substanciranje dokaznega predloga pa je del dokaznega bremena stranke, ki zatrjuje pozitivno dejstvo. Tožnik bi moral določno navesti, katero listino naj sodišče vpogleda, kaj s posamezno listino dokazuje ter kako bo izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka. V zvezi z odmero odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti opozarja, da tožnik ni zmogel trditvene podlage glede duševnih bolečin, in je odškodnina iz tega naslova v posledici previsoka. Odškodnina iz naslova skaženosti v višini 2.000,00 EUR je v celoti neutemeljena. Ne gre za skaženost, ampak za kozmetični defekt, tudi stopnja duševnih bolečin ni tako intenzivna, da bi opravičevala določitev odškodnine. Odškodnina za strah v višini 5.000,00 EUR, je absolutno previsoka. Tožnik je utrpel intenziven kratkotrajni strah, iz postopka pa ni razvidno, da bi bilo v posledici v daljšem časovnem obdobju porušeno njegovo duševno ravnovesje, kar je pogoj za določitev odškodnine za takšen strah. Tožnik ni zatrjeval in ne dokazal, da so bili zdravstveni pregledi potrebni in koristni za njegovo zdravljenje, zato ni upravičen do povrnitve stroškov zdravljenja. Ponovno poudarja, da bi se dalo nedvomno ugotoviti, katere poškodbe je zadal kateri od tožencev in drugi toženec ne more v enaki meri odškodninsko odgovarjati kot prvi toženec. Delala sta tudi neodvisno drug od drugega, saj tožnika nista napadla skupaj, zato njuna odgovornost ni solidarna. Sodišče je tudi napačno odmerilo pravdne stroške, saj je upoštevalo vrednost točke 0,60 EUR za vsa opravila tožnikovega pooblaščenca, pri čemer pa je nova vrednost točke veljala šele od dne 6. 4. 2019. 3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Razpravljajoča sodnica je dne 15. 9. 2017 predsedniku Okrožnega sodišča v Ljubljani predlagala svojo izločitev v tej pravdni zadevi iz razloga po 5. ali 6. točki 70. člena ZPP. Pojasnila je, da je zoper prvega toženca tekel kazenski postopek, v katerem je sodelovala kot sodnica porotnica in se je s škodnim dogodkom, ki se obravnava v tej pravdni zadevi, že seznanila. Predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani je predlog s sklepom Su 29/2017 z dne 26. 9. 2017 zavrnil. Pravilnosti odločitve pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti. Kot je bilo izpostavljeno tudi v razlogih izpodbijane odločbe, se je sodnica s kazenskim postopkom in z njegovim izidom, pri odločanju v tem pravdnem postopku, v vsakem primeru morala seznaniti. Sodnik je namreč na podlagi 14. člena ZPP v pravdnem postopku, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vezan na obsodilno kazensko sodbo. Tudi pritožbeno sodišče meni, da odločanje istega sodnika v kazenski zadevi, ki se je obravnavala na podlagi istega historičnega dogodka kot se obravnava pravdna zadeva na plačilo odškodnine za škodo, ki iz tega dogodka izhaja, v konkretnem primeru (sploh v postopku zoper drugega toženca) ne more vplivati na videz nepristranskosti sodišča. Neutemeljene so tudi konkretne pritožbene navedbe o pristranskosti sodišča, kot naj bi se pokazale skozi postopek. Že v tožbi je tožnik trdil, da se je v dokaznem postopku v kazenski zadevi zoper prvega toženca ugotovilo, da je tudi drugi toženec z nožem zabodel tožnika. To je razvidno tudi iz pravnomočne sodbe (izdane zoper prvega toženca) Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 000/2016 z dne 31. 3. 2017 (priloga C9), tako, da bi se s tem dejstvom sodnica v vsakem primeru seznanila (pri čemer gre za ugotovitve, ki za odločitev niso pravno relevantne). Delna sodba ni bila izdana v škodo pritožnika1. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, toženca v pravdi nastopata kot navadna sospornika, torej kot samostojni stranki, kar pomeni, da ravnanja ali opustitve ene stranke ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom (195. člen ZPP). Zadeva je bila v razmerju med tožnikom in drugim tožencem zrela za odločitev, postopek glede prvega toženca pa mora sodišče, glede na razloge razvidne iz 2. točke obrazložitve sodbe, še dopolniti.2 Izdaja delne sodbe je bila tako utemeljena, pravilna in zakonita (314. člen ZPP) in z njeno izdajo sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi očitanih kršitev. Materialnopravno pravilno je tudi zaključilo, da sta toženca za vso škodo, ki jo je utrpel tožnik, solidarno odgovorna (kot bo to razvidno iz nadaljevanja), zaradi česar utemeljeno ni ugotavljalo, katero od poškodb je tožniku povzročil kateri od tožencev. Dopolnitev izvedenskega mnenja, tudi ne z zaslišanjem izvedenca, v tej smeri zato ni bila potrebna3, kakor tudi ne izvedba dokaza z izvedencem „ustrezne“ stroke v zvezi s pregledom video posnetka.

6. Tožnik je bil hudo poškodovan v pretepu, ko sta ga (skupaj s prvotno tožnico D. D.4) pretepla toženca, in sicer dne 8. 11. 2015 pred vhodom v blok, v katerem sta živela tožnika. Za napad je bil prvi toženec pravnomočno kazensko obsojen za poskus uboja, drugi toženec pa za nasilništvo. V razmerju med kazenskim in pravdnim postopkom velja, da kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je v tej pravdi vezano na pravnomočne ugotovitve kazenskega sodišča (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 000/2015 z dne 21. 4. 2016, priloga A4) o tem, kako je potekal škodni dogodek: „Dne 8. 11. 2015 okoli 20.30 ure pred vhodom zgradbe na X v Ljubljani, za tem, ko je najprej B. B. A. A. z nožem, velikosti rezila približno 10 cm, zabodel v desno podlaht, ko pa je A. A. začel bežati, pa še v zgornji levi del njegovega hrbta in ga bežečega prejel za jakno, v tem pa ga je C. B. dvakrat močno brcnil v desno stran telesa in enkrat v predel desne rame, tako, da je A. A. iz ramenskega sklepa skočila rama“, kar je narekovalo ugotovitev kazenskega sodišča, da je drugi toženec „kriv, da je s tožnikom grdo ravnal, ga pretepal ter ga s tem spravljal v podrejeni položaj, pri čemer ga je tudi lahko telesno poškodoval, s čimer je storil kaznivo dejanje nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1“ (izrek navedene sodbe).

7. Toženca sta zatrjevala, da je tožnik prispeval k utrpeli škodi s tem, da je sprožil škodni dogodek „ko je prvi nekoga prejel za podlaket“. Prepričljivo je sodišče prve stopnje, tudi po pregledu video posnetka (kamere pred vhodom v blok)5, zaključilo, da tožencema ni uspelo izkazati, da bi tožnik s kakšnim svojim fizičnim ravnanjem sprožil ali intenziviral pretep, in s tem prispeval k nastali škodi (15. do 20. točka obrazložitve). Da bi tožnik sprožil ali vplival na pretep s kakšnim verbalnim ravnanjem, v postopku nista zatrjevala, zato so te pritožbene navedbe nerelevantne. Poleg tega nobena verbalna dejanja, četudi bi bila še tako provokativna, ne opravičujejo tako nasilnega fizičnega napada na tožnika, kot to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pa še dodaja, da tudi ne (sicer nedokazano) dejstvo, da naj bi tožnik prvi nekoga od tožencev prejel za podlaht. Sklicevanje na odločbi VS RS ni relevantno, saj gre v izpostavljenih zadevah za spore sosedske narave, s posledicami v mnogo blažji obliki.

8. Glede na ugotovljeno dejansko stanje in vezanosti sodišča na pravnomočni obsodilni sodbi, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odločilo, da je odgovornost tožencev solidarna. Za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, namreč odgovarjajo vsi udeleženci solidarno (prvi odstavek 186. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Utemeljeno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta napad na tožnika izvedla oba toženca skupaj (točka 74 v zvezi s točkami 17, 18 in 10 obrazložitve). Sodišče prve stopnje je bilo vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, v kateri je ugotovljeno, da je drugi toženec s tožnikom grdo ravnal, ga pretepal ter ga s tem spravljal v podrejeni položaj, prvi toženec pa je tožnika z nožem najprej zabodel v desno podlaht, ko je ta začel bežati, pa še v zgornji del njegovega hrbta. Že v kazenski obsodilni sodbi ugotovljena dejstva pomenijo protipravno ravnanje tudi drugega toženca v smislu odškodninske odgovornosti, pa tudi, ne glede na nadaljnje ugotovitve v kazenskem in v tem postopku, da je tudi v njegovi roki na video posnetku viden nož in zamah z njim, da sta škodo tožniku povzročila oba toženca skupaj. Skupaj sta ga fizično napadla in mu s tem skupaj povzročila škodo.

9. Toženca tako tožniku solidarno odgovarjata za celoten obseg škode in sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati vzročne zveze med ravnanjem posameznega toženca in nastalo škodo in tako tudi ne točno katere poškodbe je tožniku prizadejal kateri od tožencev in kakšne so bile v zvezi s takimi poškodbami posledice in s tem tudi ne v tej smeri dopolnjevati izvedenskega mnenja. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje ugovor tožencev, da bi sodišče ob odločitvi moralo uporabiti določbo tretjega odstavka 186. člena OZ, ne pride v poštev že iz razloga, ker glede na vse povedano, nedvomno ni mogoče šteti, da sta toženca delala neodvisno drug od drugega6. 10. Tožnik je v škodnem dogodku utrpel globoko vbodno rano v prsnem košu na levi strani, zaradi katere je prišlo do zloma devetega rebra in predrtja stene želodca, kar je povzročilo izliv želodčne vsebine v levo polovico prsnega koša in posledično vnetje potrebušnice, kar je življenjsko ogrožujoča poškodba, globoko vbodno rano v prsnem košu na desni strani v višini jeter, dvojno vbodno rano na desni podlahti, izpah desnega ramenskega sklepa in podpludbe na desni strani telesa.

11. Hospitaliziran je bil šestnajst dni, od tega devet dni na intenzivnem oddelku, dvakrat je bil v splošni narkozi, pretrpel je operacijo, šest dni drenažo v prsni votlini, trikrat je bil podvržen RTG slikanju, UZ preiskavi, CT preiskavi, prehranjeval se je po infuziji, jemati je moral številna zdravila. Zelo hude bolečine je trpel tri dni, hude bolečine skupaj štiri dni, zmerne oziroma srednje hude bolečine še nadaljnjih štirinajst dni, blage bolečine pa lahko občasno še vedno čuti. Vse navedeno je bilo izkazano z zdravniško dokumentacijo in izpovedbo tožnika ter potrjeno z izvedenskim mnenjem. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moral tožnik v zvezi z medicinsko dokumentacijo navesti točno katero listino naj sodišče vpogleda ter kaj z vsako posamezno listino dokazuje. Za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo odškodnino v višini 15.000,00 EUR, kar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravična odškodnina (179., 180. člen OZ).

12. Zaradi poškodbe podlahti tožnik ne more več povsem pokrčiti in iztegniti palca desne roke, zaradi česar težje in počasneje piše, omejen je pri vseh opravilih, ki zahtevajo močan pincetni prijem. Tožnik je že v tožbi zatrjeval in z izpovedbo potrdil, da je to zanj zelo neprijetno in moteče ter neugodno, s čimer je zatrjeval in izkazal tudi obstoj duševnih bolečin, in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, mu je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino v višini 3.000,00 EUR, kar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča primerna odškodnina (176. člen OZ).

13. Iz naslova intenzivnega primarnega strahu (ko je bil tožnik utemeljeno v skrbeh celo za svoje življenje), ki je pri tožniku nedvomno za daljši čas porušil tudi duševno ravnovesje, in sekundarnega strahu (strahu za izid zdravljenja), je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 3.000,00 EUR (in ne 5.000,00 EUR kot trdi pritožba) odškodnine. Glede na ugotovljeno (primerjaj točke 42 do 45 obrazložitve) je tudi to primerna odškodnina (176. člen OZ).

14. Da brazgotine, predvsem tista na trebuhu (primerjaj fotografije priloga A16 do A24), pomenijo skaženost in ne le kozmetični defekt in da je zaradi njih tožniku neugodno in torej tudi duševno trpi, je tudi za pritožbeno sodišče nesporno. Odškodnina v višini 2.000,00 EUR je primerna odškodnina (176. člen OZ).

15. Ker tožnik ni imel sklenjenega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ampak samo osnovnega, je zavarovanje krilo le del stroškov zdravljenja, del stroškov pa je moral tožnik doplačati, in sicer v skupni višini 555,04 EUR. Obstoj teh stroškov je tožnik zatrjeval in jih tudi izkazal (glej točke 55 do 58 obrazložitve) in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Da so bili vsi pregledi, ki jih je moral tožnik doplačati oziroma plačati potrebni in koristni za njegovo zdravljenje, je bilo z izvedenskim mnenjem jasno potrjeno.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo pravdne stroške obeh pravdnih strank. Kot je razvidno iz stroškovnika in obrazložitve (točki 80 in 81) je upoštevalo določbo 12. člena Odvetniške tarife (OT), ki opredeljuje ceno storitve z vsoto točk za vsako posamezno storitev, pomnoženo z vrednostjo točke. Stranka je dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila (povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v RS). Izjemoma je stranka dolžna odvetniku plačati storitve po tarifi, veljavni ob uvedbi postopka, če se med postopkom ni spreminjala vrednost obravnavanega predmeta, zaradi spremenjene tarife, veljavne v času plačila, pa je število točk za opravljeno storitev nižje za več kot 10 % (tretji odstavek 12. člena OT).

17. Sprememba vrednosti točke med postopkom v obravnavani zadevi (od 0,459 na 0,6 EUR)7 je vplivala tudi na število točk za opravljeno storitev, ki je glede na vrednost spornega predmeta sedaj nižja, kot ob uvedbi postopka (prej izhodiščno 700 točk, sedaj 600 točk). Število točk je za opravljeno storitev nižje za več kot 10 %. Sodišče prve stopnje je zato pri obračunu odvetniških storitev (obeh pravdnih strank) odmerilo stroške upoštevaje vsoto točk po tarifi, veljavni ob uvedbi postopka (0,459 EUR), pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila (0,6 EUR).

18. Po vsem povedanem se pritožba pokaže za neutemeljeno, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

1 Ker mu bo v nadaljnjem postopku zoper prvega toženca onemogočeno sodelovanje. 2 Na zadnjem naroku za glavno obravnavo je sodišče ugotovilo, da je bil nad pooblaščenko prvega toženca, odvetnico ..., začet postopek osebnega stečaja že dne 24. 7. 2018. 3 Drugih pripomb na izvedensko mnenje toženca nista imela. 4 Glede katere je sodišče postopek razdružilo. 5 ki ga je vpogledalo tudi pritožbeno sodišče 6 „Solidarno odgovarjajo za povzročeno škodo tudi tisti, ki so jo povzročili, delali pa neodvisno drug od drugega, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi.“ 7 Ur. l. RS, št. 22/2019