Jedro

Stopnice same po sebi niso nevarna stvar.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožnici odškodnino v znesku 37.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 02. 2007 dalje do plačila. Odločilo je še, da je tožnica dolžna povrniti tožencu njegove pravdne stroške v znesku 4.091,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Meni, da predstavlja stopnica, katere znatni del je odkrušen, nevarno stvar, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico. Nadalje meni, da od posameznika, ki uporablja stopnice v poslovni stavbi, ni mogoče zahtevati takšne skrbnosti, da pri hoji pogleda vsako stopnico posebej. Če pritožbeno sodišče ne bi sledilo njenim navedbam o objektivni odgovornosti toženca, pa zatrjuje obstoj njegove krivdne odgovornosti. Pojasnjuje, da je že „v letih“, zato se ji ne zdi bistveno, kdaj in kako je navajala, na katerem nizu stopnic je padla. Izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je neverjeten zdrs njene desne noge, ob hkratnem držanju desne roke za ograjo na desni strani stopnic, ker se poškodba na četrti stopnici v prvem nizu stopnic nahaja na skrajno levi strani stopnišča. Sodišče prve stopnje napačno povzema izvedensko mnenje, ko ugotavlja, da je poškodba na stopnici oddaljena 70,5 cm levo od stopniščne ograje. Izvedenec je namreč pojasnil, da je predmet mnenja stopnica na fotografiji A12, na kateri je odkrušek bližje ograji. Poškodba stopnice se ji ne zdi zanemarljiva. Vztraja, da je izvedensko mnenje neustrezno ter da sporne stopnice ne bi prestale pregleda upravnih in inšpekcijskih organov. Nadalje meni, da bi moralo sodišče prve stopnje glede ugotavljanja temelja tožbenega zahtevka postaviti tudi izvedenca medicinske stroke. Sodišču prve stopnje še očita, da se ni opredelilo do zatrjevane krivdne odgovornosti toženca, saj v izpodbijani sodbi ni niti besede o zatrjevanih opustitvah slednjega.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica v pritožbi zmotno vztraja na stališču, da je poškodovana – delno odkrušena stopnica nevarna stvar in da je zato toženec kot solastnik objekta, v katerem je poškodovana stopnica, na kateri naj bi tožnica padla in se poškodovala, objektivno odgovoren za tožnici nastalo škodo. Kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, stopnice same po sebi niso nevarna stvar. Stopnice so objekt vsakodnevnega življenja in hoja po njih vsakodnevna aktivnost, ob kateri je mogoč nastanek škodne posledice, tako kot tudi sicer v življenju. Vendar pa je objektivna odgovornost predvidena le za tiste nevarne stvari in dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ) in ne za običajno nevarne stvari in dejavnosti, ki smo jim izpostavljeni vsakodnevno. Da bi bila neka stvar ali dejavnost nevarna, naj bi imela dve lastnosti: statistično večjo možnost nastanka škode kot običajno ter to, da potencialno grozeča škoda ne bo majhna. Objektivna odgovornost je praviloma podana takrat, ko je stvar ali dejavnost nevarna sama po sebi, in mora biti pridržana za tiste primere, ko gre za tako zelo nevarne stvari ali dejavnosti, da jih kljub veliki skrbnosti ni mogoče imeti vedno pod svojim nadzorom in tako ni mogoče pravočasno odvrniti nesreče (npr. delo s kemikalijami, eksplozivi, uporaba motornega vozila). Navedeno pa za stopnice in za hojo po njih (kot del vsakdanjega življenja večine ljudi) ne velja. Seveda pa lahko stopnica v določenih okoliščinah postane tudi nevarna (npr. mokra in spolzka ali pa poškodovana stopnica), vendar pa to narave odgovornosti ne spreminja. Če je takšna povečana nevarnost sicer nenevarne stvari posledica protipravnega ravnanja, je podlaga odškodninske odgovornosti krivdna.

6. Za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti (prvi odstavek 131. člena OZ) morajo biti kumulativno podane naslednje predpostavke: protipravno ravnanje (ali opustitev), škoda, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda. Če ni podana že ena izmed navedenih predpostavk, ni krivdne odgovornosti. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka (pravilno) zaključilo, da ni podana vzročna zveza med zatrjevano opustitvijo toženca (glede vzdrževanja in popravila stopnic) in nastalo škodo, ni bilo dolžno ugotavljati še ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti. Pritožba tako sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do zatrjevanih opustitev toženca.

7. Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (prvi odstavek 286. člena ZPP). Stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku, sicer se ta dejstva in dokazi ne upoštevajo (četrti in šesti odstavek 286. člena ZPP). Navedeno velja tudi za tožnico, ki v pritožbi opravičuje že po prvem naroku za glavno obravnavo (in že po opravljenem zaslišanju) podane trditve o tem, da je padla na drugem in ne na prvotno zatrjevanem prvem nizu stopnic (o katerem je tudi izpovedovala), s tem, da je pač že „v letih“ ter da se ji zato kraj padca ne zdi bistven. Tožnica je nova dejstva o kraju padca navedla prepozno in brez za to opravičljivega razloga, zato so trditve o padcu na drugem nizu stopnic v skladu z določili 286. člena ZPP neupoštevne.

8. Zaključek sodišča prve stopnje, da poškodba stopnice (v prvem nizu stopnic) ni mogla biti vzrok tožničinega padca in pri tem nastale škode, ne temelji le na (po mnenju pritožbe neustreznem) izvedenskem mnenju izvedenca gradbene stroke, pač pa tudi na fotografijah stopnic v spisu (priloga B8). Gre namreč za odkrušek stopnice globok in visok le 2 cm in širok le 3 cm, ki se nahaja kar 70,5 cm od ograje, za katero se je tožnica, kot je to izpovedala, držala pri hoji po stopnicah navzdol. Navedenih izmer pritožba ne izpodbija, neznatnost poškodbe in njeno oddaljenost od ograje pa potrjujeta tudi fotografiji v spisu. Iz izvedenskega mnenja povsem jasno izhaja, da je poškodba stopnice v prvem nizu stopnic od ograje oddaljena omenjenih 70,5 cm in da je poškodba stopnice v drugem nizu stopnic (razvidna iz fotografij v prilogi A12) od ograje oddaljena 20,5 cm (točke 2.20, 2.30 in 3.20 izvedenskega mnenja). Pritožba poizkuša namreč prikazati, da so odločilne meritve, ki se nanašajo na poškodovano stopnico v drugem nizu stopnic, kar pa je neutemeljeno, saj so trditve o padcu na stopnici v drugem nizu stopnic, kot rečeno, zaradi prekluzije neupoštevne.

9. Glede na tožničine (pravočasne) trditve in izpovedbo o padcu na stopnici v prvem nizu stopnic, pri hoji navzdol in držanju ograje z desno roko, upoštevaje oddaljenost neznatne poškodbe stopnice od ograje (70,5 cm v levo), je zaključek sodišča prve stopnje o neverjetnosti zatrjevanega padca (kateremu naj bi bil vzrok odkrušek stopnice, v katerega naj bi tožnica stopila z desno nogo) povsem pravilen. Nasproten zaključek, torej da bi tožnica, ob držanju ograje na desni strani stopnišča z desno roko, stopila z desno nogo v minimalno vdolbino, ki je od ograje oddaljena 70,5 cm v levo (in tako padla), bi bil neživljenjski in nelogičen.

10. K drugačnemu zaključku sodišča prve stopnje ne bi pripomogla niti v pritožbi izpostavljena postavitev izvedenca medicinske stroke. Torej tudi če bi slednji potrdil, da so tožničine poškodbe posledica padca po stopnicah, to ne bi dokazovalo, da je tožnica padla zaradi spornega odkruška stopnice v prvem nizu stopnic.

11. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).