Jedro

Četudi toženec nase prevzema riziko bivanja v statično in konstrukcijsko poškodovanem objektu, kot trdi v pritožbi, to ne more izpodbiti pravilnosti zaključka, da ima od bivanja v predmetnem objektu korist, kot je obrazloženo že zgoraj.

Torej je za obstoj litispendence potrebna poleg identičnega predmeta zahtevka (objektivna identiteta) tudi identičnost strank v postopku (subjektivna identiteta). V obravnavani zadevi je nesporno predmet pobotnega ugovora ista terjatev, ki je že predmet pobotnega ugovora v drugem sodnem postopku, vendar jo v tistem drugem sodnem postopku uveljavlja druga stranka, zato ni podana subjektivna identiteta in tudi posledično ni podana listispendenca pobotnega ugovora.

Izrek

I. Pritožbama tožeče stranke in tožene stranke se ugodi in se izpodbijana odločba sodišča prve stopnje razveljavi v odločitvah pod točkami II., III., IV., V., VI. in VII izreka ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo (sodba in sklep) je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe v tožničinih vlogah z dne 28. 8. 2018 in 21. 1. 2020 (točka I. izreka). V točki II. izreka je zavrglo toženčev pobotni ugovor, v točki III. izreka je naložilo tožencu dolžnost plačati tožnici 4.692,00 EUR in zakonske zamudne obresti od vsakega posameznega mesečnega zneska uporabnine 46,00 EUR za čas od avgusta leta 2011 do vključno januarja 2020 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska, kot izhaja iz točke III. izreka odločbe sodišča prve stopnje. V točki IV. izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku za 11.580,00 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov in od zapadlosti teh, kot je navedeno v tej točki izreka odločbe sodišča prve stopnje. V točki V. izreka je naložilo tožencu dolžnost povrniti tožnici 633,63 EUR pravdnih stroškov v roku 8 dni, in sicer na račun Okrožnega sodišča v Celju s sklicem na odločbi Bpp 491/2016 in Bpp 431/2019. V točki VI. izreka odločbe prve stopnje je tožnici naložilo dolžnost povrniti tožencu v roku 15 dni 2.291,22 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila. V točki VII. izreka izpodbijane odločbe pa je tožencu naložilo dolžnost, da v roku 15 dni od vročitve odločbe na račun sodnih taks Okrožnega sodišča v Celju plača 164,43 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka določenega roka dalje do plačila.

2. Obe pravdni stranki sta izpodbijali odločbo sodišča prve stopnje, in sicer jo je tožnica izpodbijala glede odločitev v točkah III., IV., V., VI. in VII. izreka ter pri tem uveljavljala vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala ugoditev pritožbi in razveljavitev odločbe sodišča prve stopnje v teh delih in vrnitev v novo sojenje.

3. Toženec pa je s pritožbo izpodbijal odločbo sodišča prve stopnje brez navedbe, v katerih delih jo izpodbija, uveljavljal je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal ugoditev pritožbi tako, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice stroškovno v celoti zavrne in ji naloži v plačilo vse stroške pravdnega postopka vključno s stroški pritožbenega postopka vse v roku 15 dni in skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Podredno pa je predlagal razveljavitev izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je štelo v skladu z določbo prvega odstavka 350. člena ZPP, da toženec odločbo sodišča prve stopnje izpodbija glede odločitev pod točkami II., III., V. in VII. izreka.

4. Pritožbene navedbe obeh pritožb bodo podane v nadaljevanju te obrazložitve, ko bo na pritožbi odgovorjeno.

O utemeljenosti tožničine pritožbe

5. V pritožbi je tožnica navajala, da sodišče prve stopnje ni navedlo, da tožnici ne verjame, za koliko je bila prikrajšana, ko si je morala poiskati najemniško stanovanje in zanj plačevati najemnino, zaradi česar so se njeni življenjski stroški povečali in je tako tožnica nesporno dokazala, da je bila prikrajšana glede na njen 23 % solastniški delež od avgusta 2011 do vključno januarja 2020 po 138,00 EUR mesečne uporabnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega posameznega mesečnega zneska od 7. dne v mesecu dalje do plačila, kar skupaj znaša 14.076,00 EUR. V nasprotju z listinami je navedlo, da tožnica ni prerekala višine najemnine, ki jo je ocenila izvedenka, zmotno je presodilo dokaze, ni obrazložilo, da ne verjame prikrajšanju tožnice glede višine, tožnica je v celoti dokazala po višini tožbeni zahtevek. Storilo je tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe in sklepa z zapisnikom o zaslišanju izvedenke in nasprotja med samimi listinami. Po zaslišanju izvedenke na glavni obravnavi 24. 1. 2020 niso bile odpravljene pomanjkljivosti v njenem izvedenskem mnenju, čeprav se je v začetku izpovedi strinjala, da je na prvi pogled mnenje protislovno, v nadaljevanju pa te pomanjkljivosti ni odpravila. Povedala je, da je težko oceniti, kdaj so razpoke nastale, prav gotovo so nastale ob suši ob koncu leta 2011 in 2012 in to na podlagi svojih izkušenj na terenu. Sodišče prve stopnje ji je zmotno sledilo, saj ni navedla, da je bila na lokaciji A1, ampak na večih lokacijah na terenu na območju ... . Morala bi bolj natančno opredeliti lokacijo, da bi lahko sodišče prve stopnje sledilo njenemu mnenju, zato je verjeti tožnici, da v avgustu 2011, ko se je bila primorana izseliti, ni bilo takšnih razpok, oziroma jih sploh ni bilo in predmetna stanovanjska hiša ni bila v takšnem stanju kot danes. Izvedenka je pojasnila, da v primeru, da bi razpolagala z izvedenskimi mnenji v drugih postopkih, bi se lahko do tega opredelila, glede na takšno izpovedbo izvedenke sodišče ne more graditi sodbe na izvedenskem mnenju, ki je nesporno pomanjkljivo.

Po presoji pritožbenega sodišča ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe zavzelo materialno pravno pravilno stališče, da četudi objekt ni primeren za oddajo v najem zaradi razpokanosti in s tem nevarnosti za bivanje, ima toženec od uporabe objekta – predmetne stanovanjske hiše – korist, ki je v tem, da ne plačuje nadomestila za rabo druge nepremičnine in da v predmetni hiši vseskozi živi in uporablja tožničin delež 23/100 v svojo korist. Sodišče prve stopnje torej z izvedenskim mnenjem dokazanega dejstva, da ima objekt številne razpoke, ni upoštevalo. Tudi ni sledilo izvedenskemu mnenju gradbene stroke v delu, da tako poškodovanega objekta sploh ni mogoče oddati v najem in zato tudi ne določiti tržne najemnine. Sprejelo je izvedensko mnenje v delu, v katerem je ugotovljeno, da na širšem območju občin D. in A. povprečne tržne najemnine za najem stanovanjskih hiš znašajo 100,00 EUR do 200,00 EUR mesečno, predmetna stanovanjska hiša pa je locirana v bližini naselja Č., od kraja A. oddaljena 9 km, od kraja A1, kjer so šola, trgovina in cerkev pa 4 km.

Sicer pa iz podatkov v sodnem spisu izhaja, da je toženec že v pripravljalni vlogi z dne 11. 9. 2018 (list. št. 69) navedel, da je bil objekt v letu 2014 do 2015 poškodovan zaradi plazenja, da so nastale obsežne razpoke, po vročitvi izvedenskega mnenja pa je toženec v pripravljalni vlogi z dne 16. 8. 2019 (list. št. 133-135) navedel dejstvo, da je predmetni objekt hudo poškodovan že od avgusta 2011. Tožnica toženčevih trditev o nastanku poškodovanosti (razpok) na predmetnem objektu in nadaljnjem poškodovanju zaradi plazenja ni konkretizirano prerekala. V svoji pripravljalni vlogi z dne 29. 7. 2019, v kateri je podala pripombe na prejeto izvedensko mnenje, ni podala nikakršnih navedb v zvezi z ugotovitvami v izvedenskem mnenju o obstoječih razpokah predmetnega objekta, niti ni prerekala toženčevih trditev o času nastanka hude poškodovanosti. Na naroku za glavno obravnavo 24. 1. 2020 (list. št. 164-168), na katerem je izvedenka gradbene stroke ustno dopolnila izvedensko mnenje, je tožnica navedla, da od 7. 8. 2011 ni več hodila na predmetno nepremičnino, zato ji ni bilo znano stanje na objektu in zaradi tega ni mogla v zvezi s tem podati navedb, predlagala pa je drugega izvedenca, ki bo za natančno oceno pridobil vse potrebne podatke in bo lahko podal strokovno izvedeniško mnenje.

Torej je tožnica šele na naroku 24. 1. 2020 prvič smiselno navedla nestrinjanje s toženčevimi trditvami o dejstvu časovnega nastanka razpok, določitev novega izvedenca pa je predlagala prav zaradi ugotovitve časa nastanka razpok na objektu.

Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti zahtevka razpokanosti in poškodovanosti predmetne hiše ni upoštevalo kot pravno odločilno dejstvo, zato zaradi zavrnitve dokaznega predloga za določitev novega izvedenca gradbene stroke dejansko stanje ni bilo zmotno niti nepopolno ugotovljeno in je ta pritožbeni očitek neutemeljen.

6. Pritožba dalje trdi, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z listinami in navedbami tožnice navedlo, da tožnica ni osporavala temu, da nepremičnina ni primerna za oddajo v najem. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 27. 7. 2019 obrazložila, zakaj je nepremičnina primerna za oddajo v najem, da je primerna za oddajo v najem, ker se v njej prebiva in to za višjo ceno kot 200,00 EUR na mesec. Nikakor ne drži zaključek izvedenke, da je višina v obdobju od avgusta 2011 do avgusta 2018 ocenjena na 0,00 EUR in da nepremičnina v takšnem gradbenem stanju ni primerna in je ni mogoče oddati v najem. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Izvedenka je podala nasprotujoče izvedensko mnenje, te pomanjkljivosti ni odpravila, na strani 3, 4 in 5 pisnega izvedenskega mnenja je podala ugotovitve, da je lokacija objekta mirna, lepa, lega južna, okolica zaradi urejenega nasada in lepega razgleda skoraj idilična, nato pa je zaključila, da je lokacija nepremičnine manj primerna za oddajo v najem. Sodišče prve stopnje bi moralo za pravilno ugotovitev dejanskega stanja določiti drugega izvedenca gradbene stroke.

Tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje prav tako ni upoštevalo ugotovitve v izvedenskem mnenju, da znaša najemnina za predmetno hišo 0,00 EUR, zato je ta pritožbena trditev neutemeljena, prav tako očitek o storjeni bistveni kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je vendarle presodilo, da bi znašala najemnina za predmetno hišo 200,00 EUR mesečno.

7. Tožnica v pritožbi dalje trdi, da je izvedenka v nasprotju z ugotovitvami ocenila višino najemnine na maksimalno 200,00 EUR mesečno, če bi bila predmetna nepremičnina primerna za oddajo v najem. Izvedenka se je pri izdelavi izvedenskega mnenja osredotočila samo na stanovanjsko hišo in ne na vinograd, ki se prav tako daje v najem, zato je že iz tega razloga višina najemnine za maksimalno 200,00 EUR mesečno prenizka.

Pritožbeno sodišče je presodilo, da tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Tožnica je s tožbo zahtevala le uporabnino za stanovanjsko hišo, oziroma uporabnino za uporabo njenega solastnega dela stanovanjske hiše, ni pa zahtevala še uporabnine za preostali del nepremičnine – zemljišča z nasadom vinograda. Zato je povsem brez podlage ta pritožbeni očitek.

8. Ker pa je sodišče prve stopnje mesečno uporabnino 200,00 EUR prisodilo brez navedbe razlogov o dejstvih, oziroma o okoliščinah, ki so mu narekovale takšno odločitev in je posledično zavrnilo tožbeni zahtevek v preostalem delu tudi brez navedbe razlogov (odločitev v točki IV. izreka), je s tem storilo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in je odločitev v točki IV. izreka odločbe sodišča prve stopnje razveljavilo.

9. V nadaljevanju je tožnica brez konkretizacije razlogov navajala, da izrecno izpodbija tudi odločitev pod točko III. izreka.

Ker je odločitev v tem delu v korist tožnice, saj je v tem delu delno ugodeno njenemu tožbenemu zahtevku, pritožbeno sodišče ni obravnavalo in presojalo v okviru tožničine pritožbe v tem delu. Tožnica nima pravovarstvenega interesa za izpodbijanje odločitve v delu, v katerem z zahtevkom delno uspela.

O utemeljenosti toženčeve pritožbe

10. Toženec je v pritožbi navajal, da je izpodbijana odločitev zgrešena, nepravilna in v nasprotju z veljavnimi predpisi ter tudi v nasprotju z izvedenimi dokazi, kar celo predstavlja hudo obliko kršitve določb samega postopka. Sodišče je angažiralo sodno izvedenko in cenilko za gradbeništvo, ta je v svojem izvedeniškem mnenju in nato še ustno dopolnjenem mnenju jasno podala svojo nesporno in s strani sodišča v celoti povzeto oceno, da z oddajo konkretne nepremičnine ne bi mogli doseči prav nobene tržne najemnine, oziroma bi ta bila enaka znesku 0,00 EUR mesečno. Vse pa na podlagi ugotovitev, da objekt ni primeren za oddajo v najem, saj je tako hudo poškodovan, da je potrebna popolna statična in nato gradbena rekonstrukcija objekta, v samem objektu pa glede na poškodbe sploh ni varno prebivati, vse pa ima za posledico, da objekta ne bi bilo mogoče oddati v najem in ni realno pričakovati nobene najemnine. Takšno stanje na objektu je po ugotovitvah izvedenke obstajalo že od meseca avgusta 2011 dalje. Je pa sodna izvedenka v svojih uvodnih ugotovitvah podala oceno, da se povprečna višina realiziranih najemnih v Občini A, torej ne le na območju, kjer se nahaja predmetna nepremičnina, temveč na širšem območju, giblje okoli 156,00 EUR, da pa se večinoma giblje med 100,00 EUR in 200,00 EUR ter da bi bilo mogoče doseči za konkretno nepremičnino najemnino v znesku 200,00 EUR mesečno pod pogojem, da bi bil predmeten objekt primeren za oddajo v najem. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, na katero je že ves čas postopka izrecno opozarjal toženec, tožnica pa temu ni ugovarjala, je sodišče samo ugotovilo, da je tožnica upravičena do uporabnine v znesku 23 % od 200,00 EUR. Tolikšno najemnino bi bilo mogoče doseči, če bi bili za to podani pogoji. Zaključek sodišča o višini najemnine je vsebinsko in pravno zgrešen. Ocena sodne izvedenke, da bi bilo mogoče doseči mesečno najemnino 200,00 EUR, kot je to ugotovilo sodišče v izpodbijani sodbi, ni dejanska ocena za predmetni objekt, odločitev sodišča je povsem zgrešena, v popolnem nasprotju z izvedenimi dokazi, kar je celo bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče pa se je pri tem dejansko postavilo v položaj razsodnika o tem, kakšna je primerna višina uporabnine, čeprav samo za kaj takšnega nima ustreznega strokovnega znanja.

Po presoji pritožbenega sodišča je materialnopravno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ima kljub ugotovljenim pomanjkljivostim v zvezi s primernostjo predmetnega objekta za bivanje zaradi njegovih poškodb toženec korist od uporabe objekta in s tem od uporabe tožničinega solastninskega deleža 23 %. Odločilna dejstva za pravilnost presoje sodišča prve stopnje so neizpodbijane ugotovitve, da toženec v predmetni stanovanjski hiši dejansko živi ves čas brez pravnega naslova in brezplačno uporablja tožničin solastni delež, ki znaša 23 % in da je toženec tožnico proti njeni volji izključil iz uporabe predmetnega objekta s svojim ravnanjem (in ravnanjem njegovih staršev ter bratov) in ji s tem odvzel možnost uporabljati njen solastni del nepremičnine. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ima toženec od uporabe njenega solastnega dela korist, saj nima nikakršnih stroškov v zvezi zagotavljanjem prebivanja. Tožnica je torej upravičena zahtevati nadomestilo te koristi (198. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da za tožničino upravičenost do uporabnine niso pravno odločilne ugotovitve v izvedeniškem mnenju o neprimernosti objekta za oddajo v najem zaradi razpokanosti in nevarnosti objekta za bivanje, njegove oddaljenosti od mestnih središč ter funkcionalnosti razporeditve prostorov. Četudi toženec nase prevzema riziko bivanja v statično in konstrukcijsko poškodovanem objektu, kot trdi v pritožbi, to ne more izpodbiti pravilnosti zaključka, da ima od bivanja v predmetnem objektu korist, kot je obrazloženo že zgoraj.

Pritožba pa utemeljeno trdi, da je arbitrarna presoja sodišča prve stopnje o utemeljenosti zahtevka za uporabnino v višini 200,00 EUR mesečno. Sodišče prve stopnje je v točkah 27 in 28 obrazložitve izpodbijane sodbe povzelo ugotovitve iz izvedenskega mnenja, nato pa v točki 30 obrazložitve s pravilnimi materialnopravnimi razlogi utemeljilo utemeljenost zahtevka po pravni podlagi. V točki 31 obrazložitve pa je zaključilo, da ″bi po oceni izvedenke dobili mesečno najemnino maksimalno v višini 200,00 EUR″. Iz takega zapisa sodišča prve stopnje smiselno izhaja, da je to zaključek sodišča (ne izvedenke), vendar je ta povsem neobrazložen, kar utemeljeno trdi pritožba. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na podlagi katerih dejstev oziroma okoliščin, ki lahko vplivajo na višino uporabnine predmetne stanovanjske hiše, je presodilo utemeljenost uporabnine v višini 200,00 EUR mesečno. Sodba sodišča prve stopnje v prisodilnem delu o tem nima razlogov (niti v zavrnilnem delu zahtevka, kot je bilo obrazloženo že zgoraj), zato je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Pritožba dalje trdi, da je zgrešena odločitev sodišča o podanem ugovoru pomanjkanja pasivne legitimacije. Tekom dokaznega postopka je bilo ugotovljeno, da toženec prebiva v predmetnem objektu, katerega ni lastnik, na podlagi volje preostale, pretežne solastnice istega objekta, ki ima prevladujoč 77 % solastniški delež. Toženec ves čas izvaja lastno voljo prevladujoče solastnice, da lahko v samem objektu, čeprav ni primeren za prebivanje, dejansko prebiva skupaj s svojim sinom, ki je skupen sin pravdnih strank. Njegov ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije je s tem utemeljen. Toženec je zgolj spoštoval voljo pretežne solastnice konkretnega objekta, zato sam ne more odgovarjati za nerešena razmerja med solastniki, tožnica bi tožbo morala primarno naperiti zoper preostalo solastnico, kar je tekom dokaznega postopka nesporno ugotovljeno in je na to toženec tudi opozoril, vendar očitno brez uspeha.

Pritožba v tem delu ni utemeljena. Pravilno je materialnopravno stališče in obrazložitev z razlogi sodišča prve stopnje, kot jih je podalo v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe. Določitev načina rabe nepremičnine presega posle rednega upravljanja, zato je zanj potrebno soglasje vseh solastnikov (peti odstavek 67. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Zato je pravno neupoštevna pritožbena trditev, da toženec prebiva v predmetnem objektu na podlagi volje preostale solastnice, četudi ima ta večji solastniški delež kot tožnica. Dovoljenje enega solastnika tožencu za uporabo predmetnega objekta ne pomeni, da ima toženec pravno podlago za njegovo uporabo, objekt kljub temu uporablja brez pravnega temelja.

Ker nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, da predmetni objekt uporablja tudi druga solastnica in da je ta izločila tožnico od souporabe njunega solastnega objekta, druga solastnica ni pasivno legitimirana v tej pravdi. Materialnopravno zmotno je nasprotno stališče pritožbe.

12. Toženec je v pritožbi dalje navajal, da je neverjetna odločitev sodišča glede podanega pobotnega ugovora, za katerega sodišče celo ugotavlja, da naj bi šlo za litispendenco, ker naj bi se isti ugovor pobota uveljavljal v več različnih sodnih postopkih. Tožnica je bila s pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo, ki je tudi že dokončna, obsojena na plačilo visokih stroškov sodnega postopka v zadevi P 1121/2009, potekel pa je tudi že izpolnitveni rok, gre za toženčevo terjatev, ki je ni potrebno šele ugotoviti, temveč dejansko obstaja in je tožnica ni izpolnila. Toženec lahko svojo terjatev, kot izhaja iz pravnomočne in izvršljive sodne odločbe, uveljavlja v pobot v več različnih sodnih postopkih. Sploh, kot je v konkretnem primeru, če obstoječa terjatev toženca močno presega zahtevek tožnice. Odločitev sodišča o zavrženju pobotnega ugovora je povsem pravno zgrešena, pobotni ugovor toženca v konkretnem primeru torej izvira iz že obstoječe terjatve na podlagi pravnomočne in izvršljive sodne odločbe, lahko pa se podaja, dokler obstoječa terjatev ni v celoti poravnana.

V tem delu je pritožba utemeljena. Pravilno je v izpodbijani sodbi izraženo stališče sodišča prve stopnje, da za uveljavljanje nasprotnega zahtevka s pobotnim ugovorom v pravdi veljajo pravila litispendence. Vendar je sodišče prve stopnje to pravilo uporabilo napačno. Ob ugotovitvi, da sta O. B. (solastnica predmetnega objekta) in toženec solidarna upnika v razmerju do tožnice glede denarne terjatve iz naslova pravnomočno prisojenih pravdnih stroškov iz drugih pravdnih postopkov in da je to terjatev zoper tožnico uveljavljala O. B. v pobot v zadevi N 41/2018, je pravno zmoten zaključek, da v tej pravdi toženec iz razloga litispendence ne more uveljavljati v pobot iste terjatve, kot jo v pobot že uveljavlja O. B. v nepravdni zadevi.

Za litispendenco gre takrat, kadar med istima strankama pri istem ali drugem sodišču že teče pravda o isti stvari (ZPP s komentarjem, komentar dr. Aleša Galiča, druga knjiga, stran 226). Torej je za obstoj litispendence potrebna poleg identičnega predmeta zahtevka (objektivna identiteta) tudi identičnost strank v postopku (subjektivna identiteta). V obravnavani zadevi je nesporno predmet pobotnega ugovora ista terjatev, ki je že predmet pobotnega ugovora v drugem sodnem postopku, vendar jo v tistem drugem sodnem postopku uveljavlja druga stranka, zato ni podana subjektivna identiteta in tudi posledično ni podana listispendenca pobotnega ugovora. Če je toženec upravičenec (aktivno legitimiran) do v pobot uveljavljane denarne terjatve, bo moralo sodišče prve stopnje meritorno odločiti o njegovem pobotnem ugovoru (tretji odstavek 319. člena in tretji odstavek 324. člena ZPP). Pri odločanju o utemeljenosti pobotnega ugovora pa bo moralo upoštevati morebitno poplačilo v pobot uveljaljane terjatve.

13. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbama obeh pravdnih strank ugodilo. Zato je razveljavilo odločitve v točkah II, III, IV, V, VI in VII izreka odločbe sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje (354. člen ZPP). Ocenilo je, da samo ne more odpraviti ugotovljenih bistvenih kršitev določb postopka, to bo moralo storiti sodišče prve stopnje z navedbo razlogov o odločilnih dejstvih glede utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini in tudi meritorno odločiti o toženčevem pobotnem ugovoru. S tem po presoji pritožbenega sodišča ne bo huje kršena strankina pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj se je dokazni postopek v tej pravdi po prekinitvi postopka zaradi ugotavljanja velikosti tožničinega solastnega deleža predmetne nepremičnine v drugi pravdi nadaljeval šele 1. 12. 2017. 14. Glede na zgoraj obrazloženo je pritožbeno sodišče posledično razveljavilo tudi odločitve o stroških pravdnega postopka v točkah V., VI. in VII. izreka sodbe prve stopnje.

15. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje torej odpraviti ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ponovno obravnavati in ugotoviti vsa pravno relevantna dejstva o obstoju, oziroma utemeljenosti tožničine terjatve tako po temelju kot po višini in presoditi utemeljenost toženčevega pobotnega ugovora ter potem ponovno odločiti o stroških postopka, sodbo pa izreči v skladu z določbo 324. člena ZPP.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

17. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je s prvotno tožbo tožnica zahtevala plačilo 16.200,00 EUR s pripadki, v pripravljalni vlogi z dne 28. 8. 2018 (list. št. 59) je tožbo delno umaknila in zahtevala plačilo 11.730,00 EUR s pripadki. Z vlogo z dne 22. 1. 2020 pa je tožbo razširila in zahtevala plačilo 14.076,00 EUR s pripadki. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno odločbo v točki I izreka ugodilo ponovni razširitvi tožbe.

Glede na v točki III izreka izpodbite odločitve sodišča prve stopnje prisojeni znesek 4.692,00 EUR s pripadki in v točki IV. izreka izpodbite zavrnitve zahtevka v presežku za znesek 11.580,00 EUR, pa je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku v višini 16.272,00 EUR, ki ga tožnica nikoli ni postavila. Njen končni tožbeni zahtevek je bil 14.076,00 EUR s pripadki. To naj sodišče prve stopnje upošteva v novem sojenju v izogib morebiti storjeni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. členom ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika (člen 343/3 ZPP). Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek, oziroma odpravilo pomanjkljivosti, ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.