Jedro

Institut postavitve začasnega zastopnika toženi stranki v primeru neznanega bivališča je namenjen ravno temu, da lahko tožeča stranka uresniči svojo pravico do sodnega varstva. Dejstvo je, da v primeru postavitve začasnega zastopnika stroški v zvezi z zastopanjem tožene stranke nastajajo ves čas sodnega postopka, saj je začasni zastopnik postavljen ravno zato, da se ima tožena stranka možnost preko njega pred sodiščem izjaviti. Postopek namreč lahko teče le toliko časa, dokler je tožeča stranka pripravljena zalagati stroške, ki nastanejo s tem, ko začasni zastopnik opravlja svojo nalogo zastopanja tožene stranke. Zato je seveda na tožeči stranki breme, da pretehta, kolikšne stroške za začasnega zastopnika je pripravljena založiti zaradi uveljavitve svoje terjatve napram toženi stranki v sodnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi je bil tožencu na podlagi 4. točke drugega odstavka 82. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) postavljen začasni zastopnik.

2. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo. V utemeljitev svoje odločitve je obrazložilo, da tožnica v postavljenem roku ni založila dodatnega predujma za stroške toženčevega začasnega zastopnika.

3. Tožnica v pravočasni pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in naložitev sodišču prve stopnje, da naj nadaljuje s postopkom, ne da bi morala tožnica zalagati stroške za začasnega zastopnika. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4. Toženec se v pravočasnem odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Stališče tožnice, da je postavitev začasnega zastopnika predvidena le za primere, ko bi morala stranka imeti zakonitega zastopnika, ni pravilno. Glede na to, da pa je bil v predmetni zadevi začasni zastopnik postavljen na tožničin predlog na podlagi 4. točke drugega odstavka 82. člena ZPP, da je tožnica za tovrstne stroške že založila 200,00 EUR, ter da kakšnega predloga v smeri razrešitve toženčeve začasne zastopnice ni podala, niti ni razumljivo, zakaj pritožbeno uveljavlja, da začasni zastopnik v predmetni zadevi sploh ne bi smel biti postavljen.

7. V pritožbi navajane okoliščine v zvezi s terjatvijo, ki jo ima tožnica do toženca, številom izvršilnih postopkov, ki tečejo zoper toženca ter njegovim neizpolnjevanjem obveznosti prijavljanja prebivališča, za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa niso relevantne.

8. Pritožnica ne izpodbija primernosti višine predujma, na katerega plačilo je bila pozvana. Trdi pa, da je morala zaradi toženčevega ravnanja založiti že več kot 2.000,00 EUR za stroške izvršitelja, da bodo zaradi toženčevega izmikanja nastali še nadaljnji stroški in da bo verjetno sodišče od nje v tem postopku zahtevalo še dodatno zalaganje stroškov. Meni, da je razlaga sodišča, da mora zalagati za stroške začasnega zastopnika, napačna, ter da je zato „kršena njena ustavna pravica do sodnega varstva, do enakega obravnavanja, pa tudi druge ustavne pravice“.

9. V zvezi z gornjimi navedbami velja sprva pojasniti, da je institut postavitve začasnega zastopnika toženi stranki v primeru neznanega bivališča namenjen ravno temu, da lahko tožeča stranka uresniči svojo pravico do sodnega varstva. Dejstvo je, da v primeru postavitve začasnega zastopnika stroški v zvezi z zastopanjem tožene stranke nastajajo ves čas sodnega postopka, saj je začasni zastopnik postavljen ravno zato, da se ima tožena stranka možnost preko njega pred sodiščem izjaviti. Okoliščina, da stroški takega zastopanja dosegajo ali celo presegajo znesek dolga, sama po sebi ne more napotovati na sklep, da tožeči stranki teh stroškov ni več potrebno zalagati. Postopek namreč lahko teče le toliko časa, dokler je tožeča stranka pripravljena zalagati stroške, ki nastanejo s tem, ko začasni zastopnik opravlja svojo nalogo zastopanja tožene stranke. Zato je seveda na tožeči stranki breme, da pretehta, kolikšne stroške za začasnega zastopnika je pripravljena založiti zaradi uveljavitve svoje terjatve napram toženi stranki v sodnem postopku.

10. Pritožnica ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila pozvana na plačilo dodatnega predujma za začasnega zastopnika ter da tega predujma v danem roku ni plačala. Glede na to, da peti odstavek 82. člena ZPP določa, da se tožba zavrže, če tožeča stranka ne založi stroškov za začasnega zastopnika, se izpodbijana odločitev prvostopnega sodišča izkaže za materialnopravno pravilno.

11. Kakšni razlogi, iz katerih se izpodbija prvostopni sklep, tako niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katero se ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena, 366. člen in 353. člen ZPP).

12. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka. Tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela, toženec pa zato, ker njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).