Jedro

Ker z razdedinjenjem zapustnik dediču odreče dedovanje dela zapuščine, ki mu gre po zakonu, morajo biti razlogi za razdedinjenje take narave, da opravičujejo civilnopravno sankcijo. Kršitev kakšne zakonite ali moralne dolžnosti, s katero se zakoniti dedič pregreši nad zapustnikom, mora biti zakrivljena in huda. Dedičevo ravnanje mora biti take narave in imeti mora táko težo, da ni upravičeno varovanje njegovega položaja nujnega dediča. Zgolj zapustnikova nenaklonjenost dediču ne zadošča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, s katerim tožnica zahteva ugotovitev, da je oče toženko utemeljeno razdedinil. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 2.570,31 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: napačno uporabo materialnega prva in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Sklepa, da grožnje s smrtjo sodišče šteje za hujšo kršitev moralnih dolžnosti do zapustnika. Nasprotuje ugotovitvi, da jih toženka očetu ni izrekla oz. da, če so bile izrečene, niso bile mišljene resno. Da to ne drži, je razvidno iz oporoke in izpovedbe priče A. N. Trditve tožeče stranke so povsem spregledane. Tovrstne grožnje je zapustnik omenil dvakrat: v pismu iz leta 1997 in v oporoki iz leta 2000. Grožnje je na lastne oči in ušesa zaznala tožnica, oče pa je povedal, da je bilo takšnih dogodkov več. Tožnica je bila priča toženkinemu vpitju na očeta. A. N. pa je izpovedala, da ji je zapustnik povedal o toženkini grožnji z nožem. Iz izpovedi N. je razvidno, da pri grožnji ni šlo za v afektu izrečen „medmet“. Toženka je več kot očitno mislila resno, saj ni grozila le verbalno, temveč je svojo grožnje, glede na izpoved N., tudi vizualno podkrepila. Glede zaključka, da tožnica, ki je bila priča grožnji, policije ni klicala, se v pritožbi navaja, da je tožnica prevzela vlogo mediatorja, kar je pripomoglo k temu, da sta toženka in oče sklenila sporazum o delitvi solastnine in da je napetost med njima popustila. Tožnica je presodila, da bi policijska intervencija odnose še poslabšala. Za intervencijo pa bi se zagotovo odločila, če bi prisostvovala dogodku, ki ga je oče opisal A. N. Grožnje s smrtjo vsekakor predstavljajo moralno nesprejemljivo vedenje. Tudi grobo verbalno nasilje toženke nad očetom, ki je izkazano, je nesprejemljivo. Navaja, da se je zapustnik za prodajo hiše odločil, ker se s toženko, ki je bila lastnica dvanajstine hiše, uporabljala pa je skoraj polovico hiše, ni mogel dogovoriti za plačilo primerne uporabnine. Toženka se je vedla arogantno, kot da je stanovanje njeno; očetu ni izkazala dolžnega spoštovanja. Oče je bil v podrejenem položaju, saj dejanske oblasti nad nepremičnino ni imel, čeprav je bil lastnik desetih dvanajstin. Izpoved T. R., da je bila toženka nasproti očetu v podrejenem položaju, ne drži. Njeno obnašanje je oče dojemal kot hudo nehvaležnost in tudi hudo kršitev moralne dolžnosti. Toženka bi mu morala izkazati minimalno spoštovanje, saj ji je dolga leta omogočal brezplačno bivanje. Očetovo razočaranje je razvidno iz pisma in oporoke. Oče je poravnavo sklenil, da se je izognil nadaljnjim toženkinim izbruhom. Toženka je preplačilo svojega solastninskega deleža izsilila s svojim moralno nedopustnim vedenjem, ki je vključevalo celo grožnje s smrtjo. Ne drži, da so bile pavšalne, nedokazane. Tudi iz poravnave je razvidno, da se je sklepala zato, da se „enkrat za vselej“ uredijo pravno premoženjska razmerja. Ta neobičajna dikcija kaže na očetovo željo, da se končno reši vseh premoženjskih razmerij s toženko. Po sklenjenem dogovoru so se odnosi umirili zato, ker sta za daljši čas prekinila vse stike. Toženka je večkrat izjavila, da oče zanjo ne obstaja več. Mnogo kasneje, ko je imel že hude zdravstvene težave, ga je nekajkrat obiskala. Dejstvo, da je bil obiska vesel, potrjuje tožničine navedbe, da bi se odnosi normalizirali, če bi toženka to želela. A. N. je izpovedala o svojem občutku, da bi zapustnik toženko sčasoma sprejel, če bi ga večkrat obiskala. Ker pa ga je ignorirala, je zamera ostala. Oče se je za razdedinjenje odločil zaradi groženj s smrtjo in kasnejšega toženkinega ignorantskega odnosa. Počutil se je ponižanega in razžaljenega. Nesprejemljiv je prvostopenjski zaključek o očetovem nesprejemanju toženkinega drugačnega načina vedenja, odločanja in življenja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica graja dokazno oceno in posledično njen rezultat. Ocenjuje, da je uspela dokazati dejstva in okoliščine, ki – upoštevajoč v 1. točki prvega odstavka 42. čl. Zakona o dedovanju navedeno pravno podlago – razdedinjenje utemeljujejo. Pritožbeno sodišče dokazno oceno ocenjuje za vsebinsko prepričljivo, racionalno sprejemljivo in preverljivo, zato z njenim rezultatom – ugotovljenim dejanskim stanjem – soglaša. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev in vseh dokazov, s katerimi se ta dejstva dokazujejo.

5. Sodišče prve stopnje je v 5. in 6. točki obrazložitve pravilno pojasnilo institut razdedinjenja. Razdedinjenje zapustniku omogoča, da zakonitega dediča – kateremu kogentna zakonska določila dajejo pravico do dedovanja določenega dela zapustnikovega premoženja – izključi od dedovanja. Ker z razdedinjenjem zapustnik dediču odreče dedovanje dela zapuščine, ki mu gre po zakonu, morajo biti razlogi za razdedinjenje take narave, da opravičujejo civilnopravno sankcijo. Kršitev kakšne zakonite ali moralne dolžnosti, s katero se zakoniti dedič pregreši nad zapustnikom, mora biti zakrivljena in huda. Dedičevo ravnanje mora biti take narave in imeti mora táko težo, da ni upravičeno varovanje njegovega položaja nujnega dediča. Zgolj zapustnikova nenaklonjenost dediču ne zadošča. 6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zapustnikova zamera do toženke izvira iz njunega spora v zvezi z delitvijo premoženja, ki ga je toženka podedovala po materi. Vsi izvedeni dokazi potrjujejo, da so se odnosi toženke in zapustnika hudo omajali iz tega razloga. Že pred tem – zaradi zapustnikovega odhoda od družine redki stiki – so po pogajanjih zaradi delitve premoženja povsem usahnili. Po teh dogodkih prekinjene stike je toženka obnovila. Ona je bila tista, ki je toženca – sicer redko – obiskovala, ga klicala po telefonu.

7. Toženka in zapustnik sta imela v delitvi vsak svoje interese (toženka ohranitev stanovanja v domači hiši, toženec iztržek od prodaje hiše). Toženka je v postopku delitve uspela iztržiti več, kot je zapustnik štel za pošteno plačilo. Zapustnikove izjave gospodinji N. in zapisa v oporoki ter dopisu z dne 16.6.1997 o izrečenih grožnjah je zato treba presojati skozi prizmo teh dogodkov; z upoštevanjem zapustnikovega mnenja o lastni neuspešnosti v pogajanjih in odkritega razočaranja nad toženkinim ravnanjem. A. N. je o izrečenih grožnjah izvedela od zapustnika; groženj ni slišala. Zapustnikovo posredovanje informacije N. in zapisa v oporoki ter dopisu z dne 16.6.1997 o izrečenih grožnjah so bili nedvomno pogojeni z zamero, ki jo je zapustnik gojil do toženke. Ta je bila huda, saj je v pogajanjih – aroganten, agresiven in vzkipljiv, kakršen je po izpovedbah zaslišanih bil – moral popustiti. Tudi tožnica je izpovedala o njegovem agresivnem vedenju, zmerjanju, zahtevnosti, nepopustljivosti, zato pritožba neuspešno nasprotuje izpovedbi priče R., da je bila toženka nasproti zapustniku v podrejenem položaju. Zapis v sporazumu o delitvi premoženja, na katerega opozarja pritožba – da se „enkrat za vselej“ uredijo pravno premoženjska razmerja – daje slutiti zapustnikovo ravnanje, do katerega je prišlo.

8. Iz zgoraj navedenih razlogov ni mogoče pritrditi pritožbi, da so bile grožnje, ki jih je v svojih zapisih (oporoka, dopis) omenil zapustnik, res izrečene. Zlasti ni mogoče pritrditi pritožbi, da je dokazni postopek pokazal, da so bile večkrat izrečene in da so bile mišljene resno. Je pa toženka v pogajanjih izrekla žaljivke, kar ni ustrezen način komuniciranja hčere z očetom, ne glede na to, da je tudi oče (zapustnik) reagiral na tak način. Je pa to razlog, da žaljivk, ki jih je toženka izrekla, ni mogoče opredeliti kot hude kršitve moralnih dolžnosti in pravil obnašanja do staršev.

9. Tudi toženkina grožnja, ki naj bi bila zapustniku izrečena v tožničini prisotnosti, očitno ni bila take narave. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da bi v primeru resne grožnje tožnica reagirala drugače kot je. Ni poskusila zaščititi niti očeta niti sestre. Pritožbena trditev, da je presodila, da bi policijska intervencija odnose še poslabšala, potrjuje, da intervencija ni bila potrebna. Če bi bila, bi toženka pomoč poiskala; ne bi zgolj mirila razgretih strasti obeh udeležencev verbalnega spopada.

10. Ni mogoče soglašati s pritožbo, da je bil zapustnik v odnosu s toženko v podrejenem položaju. Toženka je sicer uspela iztržiti ugodno ceno za svoj solastninski delež, sicer pa je bil zapustnik tisti, ki je diktiral odnose med bližnjimi, uveljavil svojo voljo, da pride do delitve – prodaje domače hiše. 11. Ker ni izkazano, da bi zapustnik pomoč potreboval ali toženko zelo pogrešal, niti redki stiki niso razlog, zaradi katerega bi bilo mogoč govoriti o kršitvi moralnih dolžnosti. Sicer pa je iz izpovedi obeh strank razvidno, da tudi zapustnikovo ravnanje ni bilo táko, da bi bilo od toženke mogoče zahtevati, da bi bilo teh stikov več.

12. V dokaznem postopku se je potrdila le ena življenjska situacija, v kateri se je toženka tožniku postavila po robu, uveljavljala svojo voljo. Ker je bila v postopku delitve premoženja očetov enakopraven partner, je to lahko storila – postavila in uveljavila ceno svojega premoženja. Zapustnik je njeno ravnanje dojemal kot hudo nehvaležnost, objektivno gledano pa toženkinega ravnanja ni mogoče opredeliti kot velike nehvaležnosti ali kršitve moralnih dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša, da toženkinega odnosa do zapustnika in njenega ravnanja ni mogoče opredeliti kot hujšega zanemarjanja zakonskih in moralnih dolžnosti do očeta – zapustnika. Toženkino ravnanje, kakršno je ugotovljeno, ne utemeljuje razdedinjenja.

13. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).