Jedro

Tožena stranka razen navedb in lastne izpovedbe, ki jo je med postopkom nekajkrat spremenila, ni predložila nobenega relevantnega dokaza, iz katerega bi sledilo, da je bila pogodba o finančnem leasingu podpisana v zmoti, oziroma, da je toženi sploh ni podpisal, niti da potrdila o prevzemu vozila ni podpisal, oziroma, da je bil ob podpisu tega potrdila zaveden v zmoto.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki za odgovor na pritožbo 946,56 EUR v 15 dneh od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 78271/2009 z dne 10. 6. 2009 v prvem in četrtem odstavku izreka, na podlagi katerih je tožena stranka dolžna plačati tožeči 25.004,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2009 dalje do plačila in ji povrniti 223,48 EUR stroškov izvršilnega postopka s pripadki, naložilo pa ji je tudi povračilo nadaljnjih pravdnih stroškov v višini 1.460,00 EUR s pripadki.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse tri razloge iz 338. člena ZPP. V uvodu pritožbe uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka, ker je sodišče kljub ugovoru o krajevni pristojnosti zadevo obravnavalo v L., pravdni stranki pa dogovora o krajevni pristojnosti nista sklenili. Pogodba je bila namreč tipska in vnaprej pripravljena, zato tožena stranka na njeno vsebino sploh ni imela nikakršnega vpliva. Takšno pogodbeno določilo je v izrecno škodo tožene stranke – potrošnika, zato ga sodišče ne bi smelo upoštevati. Zaradi oddaljenosti od sodišča in pomanjkanja denarja je bila posledično tožena stranka v odnosu do tožeče v podrejenem položaju. V nadaljevanju pritožbe polemizira z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Vztraja, da toženi vozila, ki je bil predmet leasinga, nikoli ni prevzel, zato je bil upravičeno prepričan, da pogodba ni bila sklenjena in zato ni podlage za tožbeni zahtevek, kot ga uveljavlja tožeča stranka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in opozorila, da je bilo o ugovoru krajevne pristojnosti že pravnomočno odločeno ter da izvedeni dokazi dajejo dovolj podlage za zaključek, da je bilo vozilo, ki je bilo predmet leasinga, tožencu izročeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker je bilo o krajevni pristojnosti sodišča v Ljubljani pravnomočno odločeno s sklepom Višjega sodišča v Mariboru, v pritožbenem postopku ni dovoljeno ponovno odločati o tem vprašanju (329. člen ZPP v zvezi s 319. členom ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je sprejelo zaključek, da je toženi podpisal pogodbo o finančnem leasingu, na podlagi katere je od tožeče stranke dobil v leasing rabljeno osebno vozilo znamke Mercedes 400, letnik 2002, dobaviteljice S. D., s.p., za 28.000,00 EUR in se zavezal za njegovo uporabo za čas 48 mesecev tožeči stranki plačevati mesečni obrok v višini 593,12 EUR. Toženi ni predlagal izvedenca grafološke stroke, zato tudi pritožbeno sodišče sledi zaključku sodišča prve stopnje, da je toženi pogodbo o finančnem leasingu in zapisnik o prevzemu vozila podpisal. Pa tudi v kazenskem postopku je pojasnil, da je sporno vozilo nameraval imeti za svoje potrebe, zato je s tem v zvezi podpisal vse papirje, tudi primopredajni zapisnik, ki je dokaz, da mu bilo vozilo, ki je predmet leasinga tudi izročeno. Vse obveznosti iz sklenjene pogodbe je tožeča stranka izpolnila, tožena pa ne, saj ni plačala niti enega obroka leasinga. Ker višini tožbenega zahtevka toženi ne nasprotuje, ampak le temelju, je potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti in potrditi izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje.

7. Sodišče prve stopnje je tako ob pravilni uporabi materialnopravne presoje pogodbe o finančnem leasingu ustrezno izčrpalo dejanske navedbe pravdnih strank ter relevantno dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, saj tožena stranka razen navedb in lastne izpovedbe, ki jo je med postopkom nekajkrat spremenila, ni predložila nobenega relevantnega dokaza, iz katerega bi sledilo, da je bila pogodba o finančnem leasingu podpisana v zmoti, oziroma, da je toženi sploh ni podpisal, niti da potrdila o prevzemu vozila ni podpisal, oziroma, da je bil ob podpisu tega potrdila zaveden v zmoto. Citirani listini dajeta dovolj podlage za prepričljiv zaključek, da je tožeča stranka svoje obveznosti iz pogodbe o finančnem leasingu v celoti izpolnila, zato je svojo obveznost dolžan izpolniti tudi toženi. Svoje pogodbene obveznosti do tožeče stranke se ne more razbremeniti s sklicevanjem na tretjo osebo, ki ni bila v pogodbenem razmerju s tožečo stranko in je pri poslu sodelovala na povabilo tožene stranke. Če so B., P. in Š. toženčevo zaupanje zlorabili in bo zato tožencu nastala škoda, ker je v pogodbi o leasingu dogovorjen znesek dolžan plačati, avtomobila pa nima, bo reparacijo škode lahko uveljavil proti povzročitelju škode, ne pa proti tožeči stranki, ki je svojo pogodbeno obveznost izpolnila. Pritožba se tako pokaže kot neutemeljena, in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo razlogov na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Tožeča stranke je v pritožbenem postopku propadla, zato je na podlagi določila 165. v zvezi s 154. členom ZPP tožeči stranki dolžna plačati stroške za odgovor na pritožbo, ki jih je sodišče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo, njihova natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu.