Jedro

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da gre v obravnavanem primeru za mednarodni prevoz blaga po cesti ter da bi bilo potrebno uporabiti Konvencijo o pogodbah za mednarodni prevoz blaga po cesti (v nadaljevanju CMR). Pravilno pa je tudi ugotovilo, da ta konvencija ne vsebuje izrecnih določil o plačniku prevoza, ter da se za to uporabne določbe Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (Ur. l. SFRJ, št. 2/74, v nadaljevanju ZPPCP) oziroma določbe Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR); kolikor ZPPCP določenega vprašanja ne ureja. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da prevoznino sicer prvenstveno plača pošiljatelj (34. člen ZPPCP in 1. odstavek 659. člena ZOR). Ker ZPPCP drugih določb, razen splošne določbe 34. člena, po kateri se s pogodbo o prevozu stvari prevoznik zavezuje, da bo stvar pripeljal v namembni kraj in ga tam izročil prejemniku ali drugi pooblaščeni osebi, ki jo določi prejemnik, pošiljatelj pa se zavezuje, da bo prevozniku plačal v pogodbi določeno prevoznino, ne vsebuje, so glede teh vprašanj uporabljive določbe ZOR (2. odstavek 659. člena in 1. odstavek 670. člena).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1., 3. in 4. točka izreka) potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča Ljubljani Ig 2000/03006 z dne 7.2.2000 v 1. točki izreka za 482.508,67 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 230.025,90 SIT od 14.2.1999 do plačila, od zneska 131.152,00 SIT od 1.6.1999 do plačila, od zneska 79.712,00 SIT od 9.7.1999 dalje do plačila, od zneska 20.787,20 SIT od 21.8.1999 do plačila, od zneska 20.831,57 SIT od 5.9.1999 do plačila ter v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 37.860,00 SIT z obrestmi (1. točka izreka). V preostalem obrestnem delu je v 1. točki izreka sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki vse njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 123.008,00 SIT z obrestmi (3. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka nosi sama svoje stroške (4. točka izreka).

Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana sodba izdana v sporu majhne vrednosti (1. odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Zato se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstvka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa je ob povedanem nedopusten. Zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati njenih navedb, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka vtožuje plačilo prevozov na relaciji Verona-Ljubljana in stroškov carinjenja po računu št. 1329/99 za prevoze v obdobju od julija do decembra 1998. Ugotovilo je, da je tožeča stranka za opravljene prevoze izstavila tovorne liste, v katerih je kot pošiljatelj blaga naveden A. s.r.l., kot prejemnik blaga pa tožena stranka. Nadalje je ugotovilo, da je tožeča stranka vse prevoze, katerih plačilo vtožuje, opravila, da je tožena stranka v odnosih s tožečo stranko nastopala kot prejemnik blaga ter da je blago, na katerega se nanašajo vtoževani prevozi, tudi prejela. Pritožnik ne zanika, da so bili prevozi, ki jih vtožuje tožeča stranka opravljeni ter da je blago tožena stranka prevzela. Trdi pa, da je tožnikovo storitev dolžno plačati podjetje A. s.r.l., ki je nastopala kot pošiljatelj in se je dogovarjalo s tožnikom o pogojih prevoza.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da gre v obravnavanem primeru za mednarodni prevoz blaga po cesti ter da bi bilo potrebno uporabiti Konvencijo o pogodbah za mednarodni prevoz blaga po cesti (v nadaljevanju CMR). Pravilno pa je tudi ugotovilo, da ta konvencija ne vsebuje izrecnih določil o plačniku prevoza, ter da so za to uporabne določbe Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (Ur. l. SFRJ, št. 2/74, v nadaljevanju ZPPCP) oziroma določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), kolikor ZPPCP določenega vprašanja ne ureja. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da prevoznino sicer prvenstveno plača pošiljatelj (34. člen ZPPCP in 1. odstavek 659. člena ZOR). Ker pa ZPPCP drugih določb, razen splošne določbe 34. člena, po kateri se s pogodbo o prevozu stvari prevoznik zavezuje, da bo stvar pripeljal v namembni kraj in ga tam izročil prejemniku ali drugi pooblaščeni osebi, ki jo določi prejemnik, pošiljatelj pa se zavezuje, da bo prevozniku plačal v pogodbi določeno prevoznino, ne vsebuje, so glede teh vprašanj uporabljive določbe ZOR (2. odstavek 659. člena in 1. odstavek 670. člena).

Kadar v prevozni pogodbi ali voznem listu ni določeno kaj drugega, se v skladu z določbama 2. odstavka 659. člena in 1. odstavka 670. člena ZOR prejemnik pošiljke s prevzemom pošiljke zavezuje, da bo prevozniku plačal prevoz. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, ter da tega tudi ni zatrjevala, da je v prevozni pogodbi med tožečo stranko in pošiljateljem določeno, da plača prevoznino pošiljatelj. Pravilno je tudi ocenilo, da pogodba, na katero se sklicuje tožena stranka, ki naj bi bila podpisana s strani K. in družbe A. s.r.l. ni pogodba, temveč le predlog za sklenitev pogodbe. Ocenilo torej je, da tožena stranka ni dokazala, da je v prevozni pogodbi med tožečo stranko in pošiljateljem določeno, da prevoznino plača pošiljatelj, tako kot je to trdila. Nadalje je ugotovilo, da so v voznih (tovornih) listih, ki jih je izstavila tožeča stranka za opravljene prevoze, rubrike pod št. 14 (navodila za plačilo prevoza) prazne ali pa je v njih označba EXW (EX WORKS), kar pomeni, da plača voznino prejemnik blaga, torej tožena stranka. Ker je tožena stranka s prevzemom blaga od prevoznika vstopila v prevozno pogodbo, je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da je dolžna plačati prevoznino po vtoževanih računih. Glede računa št. 853/99, za katerega tožeča stranka prevoznega lista ni predložila, pa je sodišče na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka opravila tudi prevoze na katere se nanaša ta račun in da je tožena stranka blago prevzela. Zato je v skladu z določbo 2. odstavka 659. člena ZOR in 1. odstavka 670. člena ZOR, pravilno zaključilo, da je dolžna plačati prevoznino. Nadalje je prvostopno sodišče na podlagi ocene izpovedb zaslišanih prič ugotovilo, da je tožena stranka v odnosih s tožečo stranko nastopala tudi kot naročnik prevozov. Na podlagi takšnih dejanskih ugotovitev je prvostopno sodišče pravilno materialnopravno zaključilo, da je tožena stranka plačnik prevozov tudi zato, ker jih je naročila (v svojem imenu, za svoj račun).

Prvostopno sodišče je torej pravilno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo. Prvostopno sodišče ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pritožnik pa očitanih bistvenih kršitev ni konkretiziral. Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.