Jedro

Zgolj dejstvo, da je bila dedinja postavljena za skrbnico in je imela pooblastilo za dvig sredstev z zapustnikovega računa, ne zadostuje za dokaz, da je bila do teh sredstev upravičena. Dokazati je treba, da je bil denar dvignjen skladno z voljo zapustnika in za njega porabljen za časa njegovega življenja.

Odstop dednega deleža ne pomeni izgube statusa zakonitega dediča, ampak sprejem dednega deleža in razpolaganje z njim.

Pogrebni stroški, ki nastanejo po zapustnikovi smrti, so dolg zapuščine. Če je dedinja te stroške imela, jih ima pravico kot terjatev priglasiti v zapuščino ter jih bodo morali nosili vsi dediči. Obseg zapuščine predstavljajo tudi terjatve, ki jih je zapustnik imel na dan smrti do dedičev, torej terjatve, ki predstavljajo dvig zapustnikovih sredstev pred njegovo smrtjo brez pravne podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zapuščinski postopek prekinilo (I. točka izreka), zapustnikovo ženo A. A. napotilo na pravdo zaradi ugotovitve, da je denarni znesek 1.993,06 EUR del zapuščine (II. točka izreka), ter dedinjo B. B. napotilo na pravdo zaradi ugotovitve, da v zapuščino ne spada denarni znesek 3.756,94 EUR (III. točka izreka). Dedinjama je naložilo, da tožbi vložita v 30 dneh od pravnomočnosti sklepa ter zapuščinsko sodišče v osmih dneh po vložitvi tožbe o tem obvestita (IV. točka izreka) ter odločilo, da se bo postopek nadaljeval po pravnomočni rešitvi pravdnih postopkov, če tožbi ne bosta vloženi, pa ne glede na njune zahtevke (V. točka izreka).

2. Dedinja B. B. se pritožuje zoper III. točko izreka sklepa. Najprej uveljavlja procesno kršitev, ker ji sodišče pred izdajo sklepa ni vročilo vloge nasprotne dedinje A. A. z dne 30. 9. 2020 ter ji s tem onemogočilo, da bi se o njej izjavila. Navaja, da je nasprotna dedinja že pred prvo glavno obravnavo imela vse podatke o tem, koliko denarja je dvignila in kdaj. Nadalje, da je bila z odločbo CSD postavljena za zapustnikovo skrbnico, torej je bila upravičena dvigovati sredstva z njegovega računa. Poleg tega se je nasprotna dedinja odpovedala dedovanju v njeno korist, zato je vprašanje, ali ima sploh interes uveljavljati zahtevek po vračilu zneskov v zapuščino. Opredeljuje se glede posameznih stroškov, ki jih je v postopku zatrjevala, da jih je porabila za zapustnika še za časa njegovega življenja, ter navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da teh stroškov ni za verjetno izkazala. Sodišče bi moralo upoštevati sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 144/2010, ki govori o dokaznem bremenu glede sredstev, ki v času zapustnikove smrti niso bila na njegovem računu, ugotoviti, da je pravica dedinje A. A. manj verjetna in njo napotiti na pravdo, da sporni znesek 5.750 EUR spada v zapuščino. V tej smeri predlagala spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno, da se ta razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Dedinja A. A. v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V zapuščinskem postopku ni bilo sporno, da je dedinja B. B. skupna hči zapustnika in dedinje A. A. kot zapustnikove žene, da je na dneve 22., 23. in 24. 7. 2018 iz zapustnikovega računa dvignila zneske v skupni višini 5.750 EUR, zapustnik pa je umrl 31. 7. 2018. Dedinja A. A. zatrjuje, da so navedena sredstva del zapuščine, medtem ko dedinja B. B. navaja, da je za zapustnika skrbela ter zalagala sredstva za njega, ga obiskovala v bolnišnici ter del denarja porabila za pogrebne stroške, zato je upravičena do navedenih sredstev, ki ne predstavljajo zapuščine. V postopku je predložila posamezna dokazila o porabi sredstev. Prav tako v postopku ni bilo prerekano, da je bila dedinja še pred navedenimi dvigi1 z odločbo CSD postavljena za skrbnico zapustnika, to je svojega očeta. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela tožnica pogrebne stroške v višini 1.993,06 EUR, ki jih je z listinami dokazala, zato je za manj verjetno štelo pravico dedinje A. A., da navedena sredstva predstavljajo del zapuščine in je njo napotilo na pravdo. Zoper takšno odločitev (II. točka izreka) pritožbe ni bilo podane, zato je pravnomočna. Glede preostalega zneska v višini 3.756,94 EUR je sodišče prve stopnje na pot pravde napotilo dedinjo B. B., saj je ugotovilo, da porabe stroškov v tem obsegu ni dokazala, predvsem pa, da ni jasno, ali te stroške uveljavlja kot terjatev do zapuščine ali zgolj utemeljuje njihovo porabo.2 Odločitev je v izpodbijanem delu, to je, da se na pot pravde za pritožbeno sporni znesek napoti dedinjo B. B., pravilna, čeprav deloma iz drugih razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje.

6. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ko je izpodbijani sklep izdalo, brez da bi vlogo dedinje A. A. z dne 29. 9. 2020 vročilo dedinji B. B. v izjavo. Z navedeno vlogo se je dedinja A. A. najprej opredelila do napotitve v zvezi z zneskom 10.590,69 EUR,3 ki ni predmet tu izpodbijanega sklepa, ter je prvič v tem postopku zatrdila, da je B. B. le nekaj dni pred zapustnikovo smrtjo povsem samovoljno dvignila znesek 5.750 EUR z njegovega računa in si ga prisvojila, zato ga mora vrniti v zapuščino. Iz zapisnika zapuščinske obravnave 10. 1. 2019 (list. št. 43) izhaja, da je druga dedinja C. C. podala zahtevek zoper dedinjo B. B., da navedeni sporni znesek, dvignjen neposredno pred zapustnikovo smrtjo, vrne v zapuščino. S takšnim zahtevkom je bila dedinja B. B. seznanjena v začetku zapuščinskega postopka, v nadaljevanju pa je z dvema vlogama podrobno obrazložila stroške, ki jih je imela v času zapustnikovega življenja, torej se je o zahtevku za vrnitev sredstev z zapuščino izrekla ter predložila dokazila. Dedinja A. A. z vlogo z dne 29. 9. 2020 ni zahtevala oziroma navedla nič novega oziroma nič takšnega, o čemer se dedinja B. B. ni mogla v postopku izreči in ji pravica do izjave ni bila prekršena.

7. Navedba, da je bila dedinja B. B. postavljena za skrbnico ter kot taka upravičena do dvigovanja sredstev z računa pokojnega očeta za časa njegovega življenja, ni bila prerekana in jo sodišče šteje za dokazano, kljub temu, da odločbe ni predložila. A ne drži, da zato ni mogoče govoriti o samovoljnosti, kot navaja pritožba. Sodišče prve stopnje je v zgoraj citiranem sklepu z dne 12. 8. 2020, ko je na pot pravde napotilo zapustnikovo ženo A. A., obrazložilo, da zgolj bančno pooblastilo za razpolaganje z denarjem še ne pomeni izraza volje zapustnika, da svoja denarna sredstva prenese v last pooblaščenke, ampak da je treba dokazati, da je pooblaščenka z obravnavanimi denarnimi sredstvi ravnala skladno z voljo zapustnika ali vsaj ne proti njegovi volji, oziroma, da je ta sredstva dvignila v njegovem imenu, za njegov račun ter jih je posledično v svojem imenu porabil zapustnik. Zato zgolj dejstvo, da je bila dedinja postavljena za skrbnico in je imela pooblastilo za dvig sredstev z zapustnikovega računa, še ne zadostuje za dokaz, da je bila do teh sredstev upravičena. Dokazati je oziroma bo morala, da je bil denar dvignjen skladno z voljo zapustnika in za njega porabljen za časa njegovega življenja.

8. Tudi pritožbena navedba, da se je njena mati dedinja A. A. odpovedala dedovanju v njeno korist, ter da nima več interesa uveljavljati zahtevka za vračilo sredstev v zapuščino, ni utemeljena. Iz vloge dedinje A. A. z dne 11. 12. 2018 (list. št. 36) izhaja, da se ni odpovedala dediščini, ampak da odstopa svoj dedni delež hčerki B. B. Tako pravna teorija4 kot sodna praksa5 sta zavzeli stališče, da odstop dednega deleža ne pomeni izgube statusa zakonitega dediča, ampak pomeni sprejem dednega deleža in razpolaganje z njim. A. A. je, kljub odstopu svojega dednega deleža, še vedno zakonita dedinja, zato ima vse pravice, ki jih iz tega naslova gredo, torej tudi pravico zahtevati vračilo denarja v zapuščino.

9. Ostaja še odgovor na pritožbene navedbe v zvezi s stroški. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, ko je pogrebne stroške štelo kot del zapuščine in v zvezi z njimi na pot pravde napotilo dedinjo A. A. Tudi v zvezi s tem je sodna praksa jasna, in sicer, da pogrebni stroški, ki nastanejo po zapustnikovi smrti, niso pravica iz zapuščine, ampak dolg zapuščine, zato za ugotavljanje zapuščinske mase niso pomembni.6 Navedeno pomeni, da če je dedinja te stroške imela, jih ima pravico kot terjatev priglasiti v zapuščino ter jih bodo morali nosili vsi dediči. A ker pritožbe v tej smeri ni bilo, pritožbeno sodišče v odločitev ni posegalo.

10. Sodišče prve stopnje je v še pritožbeno spornem znesku (III. točka izreka izpodbijanega sklepa) na pot pravde pravilno napotilo dedinjo B. B. Pravilno je obrazložilo, da ni jasno ali uveljavlja terjatev do zapuščine ali zgolj utemeljuje porabo spornih denarnih sredstev. Iz trditev, ki jih je podala v vlogah z dne 7. 1. 2019 in 23. 1. 2019 (list. št. 38 in 45), izhaja, da vse tam navedene stroške priglaša kot terjatev do zapuščine. Navedeno pomeni, da bi lahko dedinja prejela dvakratni znesek, torej kot svojo ločeno terjatev iz zapuščine, poleg tega pa bi ji ostali dvignjeni zneski, kar je brez pravne podlage in nedopustno. Že iz tega razloga je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno obrazložilo, da stroški, kot so RTV prispevek, komunalni stroški, stroški elektrike in ogrevanja, obiskovanja zapustnika v bolnišnici in podobno, lahko predstavljajo le podlago za terjatev do zapuščine, zato tudi, če je dedinja te stroške imela, ni bila upravičena samovoljno dvigniti denarja z zapustnikovega računa.

11. Dedinja B. B. se v pritožbi opredeljuje tudi do posameznih stroškov. Pritožbena navedba glede stroška za spomenik v višini 1.470 EUR ni utemeljena, saj jo je sodišče, kot izhaja iz 5. točke obrazložitve, upoštevalo pri pogrebnih stroških. Glede stroškov za elektriko je z elektronskim sporočilom z dne 9. 10. 2018 (B16) izkazano le, da gre za enkratni znesek 127,10 EUR in to za plačilo po zapustnikovi smrti, zato, kot zgoraj pojasnjeno, strošek predstavlja terjatev do zapuščine. Glede potnih stroškov in parkirnine pa gre prav tako pritrditi sodišču prve stopnje, da to niso stroški, ki so bili porabljeni za zapustnika, ampak so stroški dedinje in gre prav tako za terjatev do zapuščine, kar vse bo dedinja v zapuščinskem postopku lahko uveljavljala. Edini s pritožbo izpodbijani strošek, ki bi ga sodišče prve stopnje dedinji moralo priznati, je strošek v višini 351,18 EUR (B10), saj je izkazano, da je bil pred zapustnikovo smrtjo plačan Domu Tisje za namen njegovega bivanja v tem domu. Vendar gre, glede na skupni znesek napotitve (3.756,94 EUR), za zanemarljiv znesek, zato za ta znesek pritožbeno sodišče sklepa v izpodbijanem delu ni spreminjalo. Pritožbena navedba, da naj bi ta strošek znašal hkrati tudi 416,09 EUR, pa je nerazumljiva ter takšen znesek iz navedene listine ne izhaja.

12. Tako se pritožba dedinje B. B. izkaže za neutemeljeno, pritožbeno sodišče pa zaradi jasnosti še enkrat ponavlja naslednje: dedinja tudi v pritožbi navaja, da je zapustnikov denar res dvigovala kasneje, pred tem pa je plačilo stroškov zanj zalagala iz svojih sredstev. Takšne pritožbene navedbe kažejo na to, da spornih denarnih sredstev ni dvignila in z njimi ravnala skladno z voljo zapustnika, niti v njegovem imenu ter jih od dviga do zapustnikove smrti zanj ni porabila. pravica Zato bo stroške, ki jih je zalagala iz svojih sredstev, imela možnost prijaviti v zapuščino kot terjatev. Tako se izkaže, da je dedinja sporna sredstva dvignila iz zapustnikovega računa nekaj dni pred njegovo smrtjo brez pravne podlage in samovoljno ter je njena pravica do teh sredstev manj verjetna. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna.

13. Pritožbeno izpostavljena odločba VSL sklep II Cp 144/2010 je za ta primer neuporabljiva, saj odstopa od novejše sodne prakse, da obseg zapuščine predstavljajo tudi terjatve, ki jih je zapustnik imel na dan smrti do dedičev, torej tudi terjatve, ki predstavljajo dvig zapustnikovih sredstev pred njegovo smrtjo brez pravne podlage.7

14. Ker so se pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene in ker pritožbeno sodišče tudi v okviru preskusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju - ZD) ni našlo upoštevnih napak, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

1 V pritožbi navaja, da 20. 4. 2018. 2 5. točka obrazložitve. 3 Sklep v tej zadevi izdan 20. 8. 2020 – list. št. 111. 4 Prim. Karel Zupančič, Viktorija Žnidaršič Skubic: Dedno pravo, tretja spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, 2009, stran 207. 5 VSRS sodba II Ips 44/2006, VSL sodba II Cp 1986/2020 in sklep II Cp 1418/2010. 6 VSL I Cp 2481/2014, II Cp 2000/2018, I Cp 953/2018, I Cp 1416/2010, I Cp 3216/2015, II Cp 575/2015 in I Cp 2317/2017. 7 VSL I Cp 407/2011 in VSL II Cp 313/2016.