Jedro

Ob vložitvi tožbe zaradi molka organa je bila tožniku že izdana in tudi že s fikcijo vročena dokončna odločba o njegovi vlogi za imenovanje za sodnega tolmača. Zato je sodišče tožbo zaradi molka organa zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožnik je na to sodišče 26. 8. 2013 priporočeno po pošti vložil tožbo v upravnem sporu zaradi molka organa. Navedel je, da toženka v ponovnem postopku po sodbi tega sodišča št. I U 1869/2010 z dne 13. 2. 2012, po poteku več kot 18 mesecev ni odločila o njegovi vlogi za imenovanje za sodnega tolmača, tudi ne po tem, ko je tožnik to od nje zahteval z dopisom z dne 29. 7. 2013. S tem je kršila tožnikove pravice iz 22., 25. in 26. člena Ustave RS ter 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Tožnik kot dokaz, poleg upravnih spisov zadeve, spisa tega sodišča št. I U 1869/2010 in dopisa z dne 29. 7. 2013, predlaga še svoje zaslišanje. Sklicuje se na določbe (drugega odstavka) 28. člena ter prvega odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zahteva, da sodišče tožbi ugodi in toženki naloži, naj v določenem roku odloči o njegovi zadevni vlogi. Uveljavlja tudi zahtevek za plačilo pravične odškodnine na temelju prvega odstavka 26. člena Ustave RS zaradi protipravnega molka toženke oziroma kršitve tožnikovih ustavnih pravic ter povrnitev stroškov postopka.

Toženka je v odgovoru na tožbo sporočila, da je o tožnikovi vlogi za imenovanje za sodnega tolmača za srbski, bosanski, hrvaški in nemški jezik že odločila, in sicer je vlogo zavrnila z odločbo št. 705-2787/2012/10 z dne 30. 7. 2013. V nadaljevanju toženka pojasnjuje okoliščine, ki se nanašajo na vročitev odločbe, in meni, da tožba zaradi molka ni utemeljena. Sicer pa vztraja pri svoji odločitvi. Zavrača tudi zahtevek za plačilo odškodnine in v tej zvezi obširno opisuje potek postopka. Po navedenem predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Hkrati z odgovorom na tožbo je toženka sodišču predložila upravne spise zadeve.

Obrazložitev k I. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožnik je v tožbi navedel, da tožbo vlaga, ker toženka v ponovnem postopku po sodbi tega sodišča št. I U 1869/2010 z dne 13. 2. 2012 ni odločila o njegovi vlogi za imenovanje za sodnega tolmača. Iz predloženih upravnih spisov zadeve je razvidno, da je bilo o tožnikovi vlogi za imenovanje za sodnega tolmača za srbski, bosanski, hrvaški in nemški jezik odločeno z odločbo št. 705-2787/2012/10 z dne 30. 7. 2013, in sicer gre za odločbo ministra, pristojnega za pravosodje, zoper katero v upravnem postopku ni pritožbe. Navedena odločba je bila tožniku vročena skladno z določbami tretjega in četrtega odstavka 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Kot je razvidno iz dokazila o poštnem vročanju v upravnih spisih, je bila 10. 8. 2013 poizkušena vročitev odločbe tožniku in ker se osebna vročitev po 87. členu ZUP ni dala opraviti, mu je bilo istega dne v hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispelem pismu s poukom, kje lahko pismo prevzame v roku 15 dni, in opozorilom, da se bo, če tega v danem roku ne bo storil, po četrtem odstavku 87. člena ZUP štelo, da je bila vročitev opravljena z dnem preteka tega roka. Pisma z odločbo tožnik na pošti ni prevzel, zato mu je bilo kasneje (27. 8. 2013) puščeno v hišnem predalčniku. Upoštevaje predhodno povedano na podlagi četrtega odstavka 87. člena ZUP velja, da je bila vročitev odločbe z dne 30. 7. 2013 tožniku opravljena z dnem preteka omenjenega 15-dnevnega roka za njen prevzem, to je 25. 8. 2013. Da je bila tega dne nedelja, navedenega datuma vročitve ne spremeni. V ZUP namreč ni podlage, da bi fikcija vročitve v primeru, ko se rok za dvig pisanja izteče na soboto, nedeljo ali drug dela prost dan, naslovnik pa pisanja ne dvigne, nastopila šele prvi naslednji dan. Fikcije vročitve tudi ni mogoče povezovati z dnem, ko je bilo pisanje po preteku roka za dvig na pošti puščeno v hišnem predalčniku naslovnika. Takšna je tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča RS (glej npr. sklepe I Up 540/2012 z dne 16. 1. 2013, I Up 519/2012 z dne 16. 10. 2013 ter I Up 84/2014 z dne 13. 3. 2014). To pomeni, da je v času vložitve tožbe že veljala zakonska domneva, da je tožnik seznanjen z izdajo odločbe.

Ob vložitvi obravnavane tožbe zaradi molka organa je bila torej tožniku že izdana in tudi že vročena dokončna odločba o njegovi vlogi za imenovanje za sodnega tolmača. Že podatki iz tožbe in upravnih spisov zadeve torej zadoščajo za ugotovitev, da je tožba zaradi molka neutemeljena. Zato je sodišče, brez glavne obravnave in izvajanja ostalih predlaganih dokazov (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), tožbo zaradi molka organa zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena v zvezi s tretjim odstavkom 28. člena ZUS-1). Sodišče v konkretni zadevi ni odločalo na podlagi drugega in tretjega odstavka 65. člena ZUS-1, ker tožnik v tožbi ni zahteval, da sodišče samo odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi (to je o njegovem imenovanju za sodnega tolmača), in ker to zaradi narave njegovega zahtevka tudi ni bilo potrebno.

Glede na sprejeto odločitev (prvi odstavek 67. člena ZUS-1) in Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni pogojev, da bi sodišče odločalo o tožnikovem zahtevku za plačilo odškodnine.

Obrazložitev k II. točki izreka: Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.