Jedro

Tožnikovi očitki o tem, da je stranka z interesom navedene (dodatne) veterinarje in pomočnike zaposlila zgolj nekaj dni pred razpisom, na presojo pravilnosti toženkinega ocenjevanja prijave stranke z interesom ne morejo vplivati. Niti javni razpis niti Uredba (na kateri ta temelji) namreč ne dajejo podlage za stališče (kot ga smiselno zavzema tožnik), da bi bile pri ocenjevanju prijav po prednostnih merilih upoštevne zgolj dalj časa trajajoče zaposlitve, do katerih bi prišlo v določenem obdobju pred objavo javnega razpisa.

Niti javni razpis niti Uredba ne dajeta podlage niti za tožnikovo stališče, da bi moral izbrani koncesionar iste kadre, kot jih je imel zaposlene v času objave javnega razpisa, moral imeti zaposlene tudi kasneje (ves čas trajanja koncesijske pogodbe).

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahteva stranke z interesom po povrnitvi stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se v okviru Javnega razpisa za dodelitev koncesije v okviru mreže javne veterinarske službe za zagotavljanje najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju Republike Slovenije, ki se financira iz proračunskih sredstev (v nadaljevanju javni razpis) koncesija za območje občin ..., ki predstavljajo celotno upravno enoto ..., dodeli stranki z interesom (1. točka izreka) ter da se zahteva tožnika za isto območje zavrne (2. točka izreka). V 3. točki izreka izpodbijane odločbe je toženka določila obseg izvajanja koncesije, v 4. točki pa so bili določeni veterinarji, ki bodo izvajali koncesijsko dejavnost. Koncesijska pogodba bi se sklenila po pravnomočnosti izpodbijane odločbe, za obdobje do 30. 9. 2030 (8. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila prijava stranke z interesom točkovana s skupno 37 točkami, pri čemer je prejela 5 točk za dva dodatna veterinarja nad izpolnjevanjem pogojev, zaposlena za polni delovni čas, in 3 veterinarske pomočnike, zaposlene za polni delovni čas, na dan objave javnega razpisa, v skladu s 5. točko VIII. točke javnega razpisa. Tožnikova prijava je bila točkovana s skupno 35 točkami, pri čemer je prejela 3 točke za enega dodatnega veterinarja, zaposlenega za krajši delovni čas, ter dva veterinarska pomočnika, zaposlena za polni delovni čas. Toženka veterinarja J. K. pri točkovanju tožnikove prijave ni upoštevala, ker je ta veterinarsko licenco pridobil po objavi javnega razpisa in predložitvi prijave.

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Opisuje tek postopka in navaja, da je toženka pri prvem ocenjevanju prijav njegovo in prijavo stranke z interesom ocenila z enakim številom točk (37), sporazum o določitvi območij po posameznih občinah med strankama ni bil dosežen. Toženki je nato predložil pisna dokazila in izpise zavarovanj, iz katerih je bila razvidna pokojninska in zavarovalna doba, datumi zaposlitve, odjave in delovne organizacije veterinarjev. Po vpogledu v prijavo stranke z interesom je ugotovil, da je ta nekaj dni pred razpisom zaposlila tri veterinarje in dva veterinarska pomočnika. Tožnik je zato zahteval, da toženka preveri, ali so bili ti delavci po končanem razpisu še zaposleni pri stranki z interesom, vendar odgovora ni dobil. Pri ponovnem ocenjevanju prijav je (kot izhaja iz izpodbijane odločbe) toženka stranki z interesom dodelila 37 točk, tožniku pa 35 točk. Tožnik je od toženke zato ponovno zahteval, da preveri, ali so dodatno zaposleni veterinarski delavci po končanem razpisu še zaposleni pri stranki z interesom. Pred javnim razpisom naj bi bilo pri tej zaposlenih pet veterinarjev in en veterinarski pomočnik, pri tožniku je bilo prav tako zaposlenih pet veterinarjev (en za skrajšan delovni čas) in dva veterinarska pomočnika, kar pomeni enako število točk za obe veterinarski organizaciji pred razpisom. Po tožnikovih informacijah sta dva izmed veterinarjev stranke z interesom v času po razpisu opravljala veterinarske storitve na račun druge veterinarske postaje (Litija) in poslovala z njenim žigom, glede česar je tožnik toženki tudi predložil dokazila. Zaradi utemeljenega suma, da ta veterinarja nista bila ves čas zaposlena pri stranki z interesom, tožnik dvomi tudi v korektnost zaposlitve preostalih veterinarskih delavcev. Toženka je tožniku posredovala odgovor na njegov dopis, ki pa tožnikovega vprašanja zaposlitve veterinarjev tudi po poteku razpisa (do izdaje odločbe) ne razjasni. Toženka je navedla tudi, da v kolikor bi v vmesnem času prišlo do spremembe števila zaposlenih, to ne bi vplivalo na odločitev v zadevi. To je v nasprotju z odločitvijo toženke izpred desetih let (Veterinarska postaja A., d. o. o.), v kateri je toženka navajala, da zaposlitev le za namen in čas trajanja razpisa ni skladna z namenom tega. Seznam zaposlenih na dan objave javnega razpisa še ne pomeni, da je prijavitelj ta pogoj dolžan izpolnjevati le na dan javnega razpisa, pač pa ga mora izpolnjevati tudi ves čas postopka do izdaje odločbe in tudi ves čas trajanja koncesijske pogodbe. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi - op. sodišča) in zadevo vrne v ponovno odločanje.

4. Toženka v odgovoru na tožbo opisuje potek ocenjevanja prijav. Zavrača očitek, da je stranka z interesom nekaj dni pred razpisom zaposlila tri veterinarje in dva veterinarska pomočnika. Pojasnjuje vsebino kadrovskega pogoja iz IV. točke javnega razpisa ter vsebino prednostnega merila iz 5. točke VIII. točke javnega razpisa. Ta predvideva točkovanje dodatnih veterinarjev in veterinarskih pomočnikov, zaposlenih na dan objave javnega razpisa. Javni razpis je bil objavljen 7. 2. 2020, navedba tožnika, da naj bi stranka z interesom zaposlila dodatne veterinarje in veterinarske pomočnike nekaj dni pred razpisom, ni relevantna. Toženka je na podlagi predloženih fotokopij obrazcev M1 ugotovila, da je bilo vseh osem vpisanih veterinarjev in vsi trije veterinarski pomočniki na dan objave javnega razpisa zaposlenih pri stranki z interesom. Za izpolnitev minimalnega kadrovskega pogoja je morala imeti stranka z interesom zaposlenih šest veterinarjev za poln delovni čas. Za dodatne zaposlene veterinarje in veterinarske pomočnike je bila prijava stranke z interesom točkovana s 5 točkami, kar je skladno s 5. točko VIII. točke javnega razpisa. Določbe Uredbe o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (Uredba) in Javnega razpisa veterinarjev in veterinarskih pomočnikov, ki so zaposleni pri veterinarski organizaciji, v ničemer ne omejujejo, da opravljajo veterinarske storitve na drugi pravni podlagi (npr. na podlagi pogodbe o delu ali na podlagi ustanovitve s. p.) za druge veterinarske organizacije. Morebitna konkurenčna prepoved je predmet razmerja med delodajalcem in zaposlenim, zato so očitki tožnika o tem, da sta dva veterinarja stranke z interesom opravljala veterinarske storitve na račun druge veterinarske postaje, nerelevantni. Za ocenjevanje prijav je ključno stanje na dan objave javnega razpisa, na podlagi stanja na ta dan se izda tudi odločba o dodelitvi koncesije. Skladno s koncesijsko pogodbo mora koncesionar ves čas trajanja koncesijskega razmerja zagotavljati kadrovske zmogljivosti v obsegu točk iz prijave glede na dodeljeno območje. Bistveno je torej, da koncesionar zagotavlja število zaposlenih iz prijave na javni razpis na dan objave javnega razpisa in ves čas koncesijskega razmerja. Ker lahko zaradi narave stvari in iz različnih razlogov prihaja do zmanjšanja ali povečanja števila zaposlenih, pa koncesijska pogodba določa tudi, da je v primeru zmanjšanja kadrovskih zmogljivosti koncesionar v postavljenem roku dolžan zagotoviti ustrezne zmogljivosti, sicer lahko koncedent koncesijsko pogodbo skladno s Pravilnikom o prenehanju koncesije za opravljanje javne veterinarske službe (Pravilnik) odpove. Tožnikove navedbe o zaposlovanju zgolj za namen javnega razpisa so tako napačne, saj je izbrani koncesionar dolžan zagotavljati ustrezno število (glede na prijavo) veterinarjev in veterinarskih pomočnikov ves čas trajanja koncesijskega razmerja. Stranka z interesom je sicer v celotnem obdobju od 7. 2. 2020 do 19. 11. 2020 neprekinjeno zaposlovala osem veterinarjev in tri veterinarske pomočnike, kar je enako številu, navedenem v prijavi. Tožnikovo sklicevanje na drug upravni postopek je neutemeljeno, saj je bila odločba v omenjenem postopku izdana na podlagi drugega javnega razpisa.

5. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo izpostavlja, da je skladno z javnim razpisom za presojo izpolnjevanja pogojev in vrednotenja po merilih ključen dan objave javnega razpisa. Tožnik ne zatrjuje nezakonitosti odločbe, ker ne bi temeljila na dejanskem stanju na dan objave javnega razpisa, temveč zahteva preverjanje izpolnjevanja pogojev po izdaji izpodbijane odločbe. To pa ni stvar presoje zakonitosti izpodbijane odločbe temveč ponovne ugotovitve izpolnjevanja pogojev ob sklenitvi koncesijske pogodbe in nadzora nad njenim izpolnjevanjem (osmi odstavek 3. člena Uredbe in 4. alineja prvega odstavka Pravilnika). Tožnik tako ne izpodbija zakonitosti izpodbijane odločbe, njegovo tožbo pa je treba zavreči. Preverjanje izpolnjevanja pogojev v času po izvedenem javnem razpisu namreč ne predstavlja upravne zadeve, s tem v zvezi tudi ni izdan noben upravni akt. Same vsebine odločitve o dodelitvi koncesije stranki z interesom niti ne izpodbija. Ne glede na navedeno tožnik pojasnjuje, da na dan 8. 1. 2021 zaposluje 12 veterinarjev in veterinarskih tehnikov, s čimer še vedno, enako kot na dan objave javnega razpisa, v celoti izpolnjuje razpisne pogoje.

6. Sodišče je v zadevi dne 17. 10. 2024 opravilo glavno obravnavo, ki so se jo udeležili tožnik (osebno), toženka (po pooblaščenki) ter stranka z interesom (po prokuristu in pooblaščenki).

7. Tožnik je na glavni obravnavi v bistvenem vztrajal pri dosedanjih stališčih. Dodatno je podal "splošno pripombo" na javni razpis, in sicer, da ta favorizira velike ambulante, velike sisteme z izpostavami, ki lahko kandidirajo na večje upravne enote, manjše enote, ki zadostujejo pogojem, ne pridejo čez. Nekorekten je bil po mnenju tožnika tudi predhodni razpis, sedaj pa so bile še povišane točke za prijavo na več upravnih enot, kar je v neskladju z načelom enakosti. Toženka in stranka z interesom sta na glavni obravnavi odgovorili na tožnikove očitke, pri čemer sta v bistvenem vztrajali pri dosedanjih stališčih.

8. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A1 in A2, ter v vse listine v upravnem spisu zadeve.

9. Dokazni predlog stranke z interesom po vpogledu v listino na list. št. C1 (izpis zavarovanj na dan 8. 1. 2021) je sodišče zavrnilo kot nedopusten, saj gre za listino, ki v času izdaje izpodbijane odločbe ni obstajala (52. člen Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). Navedeni dokazni predlog je tudi nerelevanten, saj je (kot bo pojasnjeno tudi v nadaljevanju) z vidika ugotavljanja izpolnjevanja pogojev in z vidika vrednotenja po prednostnih merilih relevantno kadrovsko stanje pri prijaviteljih na dan objave javnega razpisa, ne pa stanje po izdaji izpodbijane odločbe (kot ga želi stranka z interesom dokazovati z navedeno listino).

10. Stranka z interesom je v odgovoru na tožbo sodišču predlagala, da tožbo zavrže, saj naj tožnik z njo ne bi izpodbijal upravnega akta. Sodišče predlogu stranke z interesom ni sledilo. Iz vložene tožbe namreč izhaja, da tožnik z njo zahteva razveljavitev (pravilno: odpravo) izpodbijane odločbe, ker meni, da je ta nezakonita. Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi javnega razpisa stranki z interesom podelila koncesijo v okviru mreže javne veterinarske službe za zagotavljanje najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju Republike Slovenije, tožnikovo prijavo na javni razpis pa je zavrnila. Izpodbijana odločba tako predstavlja upravni akt, ki posega v pravni položaj tožnika. Ker zoper izpodbijano odločbo ni bila dovoljena pritožba, je ta akt tudi dokončen in tako predstavlja akt iz 2. člena ZUS-1, zoper katerega je dovoljen upravni spor. Presoja utemeljenosti tožbenih očitkov, s katerimi tožnik utemeljuje svoj tožbeni predlog (in ki temeljijo na tožnikovem stališču glede vprašanja, v katerem trenutku ali obdobju mora izbrani koncesionar izpolnjevati v javnem razpisu postavljene pogoje oz. kriterije iz meril), pa ni predmet presoje dopustnosti tožbe, pač pa njene vsebinske obravnave, h kateri je sodišče pristopilo v nadaljevanju.

K I. točki izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. V zadevi je sporno, ali je smela toženka pri pregledu in ocenjevanju prijave stranke z interesom preverjati in upoštevati zgolj, koliko veterinarjev in veterinarskih pomočnikov je imela stranka z interesom zaposlenih na dan objave javnega razpisa (kot to menita toženka in stranka z interesom), ali pa bi morala ugotavljati in upoštevati tudi, ali je stranka z interesom dodatne zaposlitve izvedla zgolj nekaj dni pred razpisom in ali so bili vsi veterinarji in njihovi pomočniki pri stranki z interesom zaposleni tudi po objavi javnega razpisa, tj. v času do izdaje odločbe in po tem (kot to meni tožnik).

13. Skladno s 3. členom Uredbe mora imeti veterinarska organizacija zaposlenega najmanj enega veterinarja s polnim delovnim časom na vsakih začetih 300 registriranih kmetijskih gospodarstev na območju, ki ga uveljavlja, kar predstavlja minimalni kadrovski pogoj, ki ga mora izpolnjevati veterinarska organizacija, da ji je lahko podeljena koncesija. Skladno s petim odstavkom 3. člena Uredbe se v primeru, če kandidira na javnem razpisu več veterinarskih organizacij za isto območje, pri izbiri upoštevajo prednostna merila, in sicer bližina in dostopnost veterinarske organizacije, odzivni čas ob pojavu bolezni živali, način zagotavljanja nepretrgane veterinarske dejavnosti za terensko diagnostiko in preiskav, s katerimi se potrdi bolezen ali ovrže sum, način izvajanja drugih dejavnosti za obvladovanje kriznih situacij v veterinarstvu, kadrovske zmogljivosti, delovne izkušnje zaposlenih, osnova za izračun cen za opravljanje veterinarskih dejavnosti iz javnega razpisa ter izvajanje koncesije v skladu s predpisi v zadnjih petih letih. Ovrednotenje prednostnih meril se določi v javnem razpisu.

14. Iz javnega razpisa izhaja, da je toženka na navedeni pravni podlagi med prednostnimi merili določila tudi merilo "kadrovske zmogljivosti", v okviru katerega je bila prijava lahko ovrednotena z največ 5 točkami. V okviru navedenega merila je toženka določila dve podmerili, in sicer: a) vsak nadaljnji veterinar nad izpolnjevanjem pogojev na dan objave razpisa (pogoj je: 1 veterinar s polnim delovnim časom na vsakih začetih 300 KMG-MID za celo območje, ki ga uveljavlja in zanj izpolnjuje pogoje), ki je: - zaposlen s polnim delovnim časom na dan objave razpisa: 2 točki; - v primeru zaposlitve za krajši delovni časa od polnega, vendar najmanj 4 ure dnevno: 1 točka; (točke iz posameznih alinej se seštevajo); ter b) za vsakega zaposlenega veterinarskega pomočnika na dan objave razpisa: - zaposlen s polnim delovnim časom: 1 točka; - v primeru zaposlitve za krajši delovni časa od polnega, vendar najmanj 4 ure dnevno: 0,5 točke; (točke iz posameznih alinej se seštevajo).

15. Iz besedila javnega razpisa glede na navedeno po presojo sodišča jasno in nedvoumno izhaja, da je toženka predvidela ocenjevanje prejetih prijav po prednostnih merilih tako, da se upošteva stanje na dan objave javnega razpisa.

. Ker navajanja teh očitkov šele na glavni obravnavi ni z ničemer opravičil, je tožnik z navajanjem teh prekludiran. Ne glede na navedeno sodišče dodaja, da z vidika spornega merila, kot je bilo (edino) predmet obravnave v tem upravnem sporu, očitkom o kršitvi načela enakosti ni mogoče pritrditi. Tožnik namreč sam zatrjuje, da sta imela tako on kot stranka z interesom pred objavo javnega razpisa zaposleno enako število kadrov, kar ne kaže na to, da bi bila stranka z interesom kakorkoli favorizirana zaradi svoje velikosti. Tožnik sicer navaja tudi, da je stranka z interesom neposredno pred javnim razpisom zaposlila dodatne kadre, pri čemer pa ne zatrjuje, da bi bil iz kakršnegakoli razloga sam onemogočen pri izvajanju dodatnih zaposlitev. V čem naj bi bilo načelo enakosti v konkretnem primeru kršeno, tožnik tako ne pojasni konkretizirano, še manj pa takšno očitano kršitev izkaže.

22.Po povedanem sodišče sodi, da tožnik nepravilnosti oz. nezakonitosti izpodbijane odločbe ni uspel izkazati. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K II. točki izreka:

23.Stranka z interesom je zahtevala povrnitev stroškov postopka.

24.Iz 19. člena ZUS-1 izhaja, da imajo tam navedene osebe, ki niso glavne stranke v upravnem sporu, pravico udeleževati se postopka. Ker v ZUS-1 obenem ni urejeno vprašanje povrnitve stroškov, ki jih imajo te osebe zaradi sodelovanja v postopku, je potrebno glede tega vprašanja, v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-1

25.Iz prvega odstavka 155. člena ZPP izhaja, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Sodišče ugotavlja, da priglašeni stroški stranke z interesom niso bili potrebni, saj ta s svojimi navedbami ni prispevala k razjasnitvi zadeve oziroma ni vplivala na odločitev sodišča. Sodišče je zato stroškovni zahtevek stranke z interesom zavrnilo.

-------------------------------

1Prim. sodbo Vrhovnega sodišča, I Up 168/2019 z dne 9. 10. 2019

2Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu, I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013, in sklepu, I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.

Zveza:

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (2008) - člen 3

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o veterinarstvu (2001) - ZVet-1 - člen 66

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.