Jedro

V postopku za ugotavljanje, da delo delavca ni trajno potrebno, je za razvrščanje delavcev v določeno kategorijo delovnih mest, na katerih se ugotavlja delovna uspešnost delavcev, pomembna le določba 13. člena SKPG. Ta določa, da se v isto kategorijo razvrstijo vsi delavci, ki jih je mogoče medsebojno razporejati v skladu z zakonom. Pomembno je torej delovno mesto, na katerem dela delavec, ne pa njegova strokovna izobrazba.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov organov tožene stranke z dne 20.10.1995 o prenehanju delovnega razmerja in o začasni razporeditvi v L. center valjarne, in z dne 4.3.1996 o zavrnitvi ugovorov zoper navedena sklepa. Zavrnilo je tudi nadaljnje zahtevke na vrnitev tožnika na delo, vpis delovne dobe v delovno knjižico in na plačilo nadomestila plače. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil postopek, da delo tožnika trajno ni potrebno, izveden v skladu z določbami III.

poglavja Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR) in določbami 42. in 43. člena Podjetniške kolektivne pogodbe (v nadaljevanju: PKP). Na podlagi temeljnega merila delovne uspešnosti sta bila tožnik in njegov sodelavec med šestimi delavci najslabše ocenjena. Zato je bilo pravno pravilno ugotovljeno, da njuno delo ni več potrebno.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Sprejelo je dokazne zaključke in pravno presojo sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami je ugotovilo, da so dela strežnika pralnice sodila v delovno mesto ključavničarja II. Tožnik je bil razporejen na isto delovno mesto, kot drugih pet primerjanih delavcev.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi vseh revizijskih razlogov. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni obe sodbi tako, da njegovemu zahtevku ugodi ali da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V reviziji je tožnik ponovil ugovore, ki jih je uveljavljal v pritožbi. Navajal je, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno razlagali določbe Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR), ZDR in Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 39/93, v nadaljevanju: SKPG). Tožena stranka ni upoštevala določbe SKPG, ki pravi, da se v isto kategorijo razvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno razporejati v skladu z zakonom. Pri ugotavljanju delavcev, katerih delo je postalo trajno nepotrebno, bi po navedeni določbi bilo treba primerjati vse delavce na delovnih mestih, za katere se zahteva ista stopnja strokovne izobrazbe, znanja in zmožnosti. Delo primerjanih delavcev na določenem delovnem mestu torej ne more biti merilo, kot zmotno ugotavlja sodišče druge stopnje. Podlaga za oceno delovne uspešnosti so bili plačilni listi, ki so bili brez pravnega pouka. Sklepi o tem niso bili izdani. Tožeča stranka kot prava neuka oseba tako ni imela možnosti ugovarjati, zato ji ta okoliščina ne more biti v škodo.

Potrdilo št. 3316 z dne 21.11.1996 dokazuje, da je bil tožnik razporejen na delovno mesto "delavec pri elektro in avtogenem varjenju". Tožnik je v Logističnem centru delal od 1.3.1996 do 12.9.1999, čeprav bi lahko to delo opravljal največ šest mesecev.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje. Zaradi tega jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP izrecno določeni. Po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni ugotovilo.

Revizijsko sodišče ni upoštevalo tistih navedb v reviziji, kjer se revident sklicuje na vsebino pritožbe. Ker je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, mora revident v reviziji navesti in obrazložiti vse razloge, ki jih uveljavlja.

Revident je v reviziji sicer uveljavljal vse revizijske razloge, torej tudi razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar ni navedel, katero bistveno kršitev uveljavlja in je tudi ni obrazložil. Zato v tej smeri revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkusilo (386. člen ZPP).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Po določbi prvega odstavka 13. člena SKPG se pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki dejajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno razporejati v skladu z zakonom. Bistveno je torej delovno mesto, na katerem delajo delavci, katerih delo je postalo trajno nepotrebno, ne pa zahtevana stopnja strokovne izobrazbe, znanja in zmožnosti. Takšna razlaga izhaja tudi iz drugega odstavka 41. člena PKP, po kateri so za razvrščanje delavcev v posamezne kategorije pomembna enaka delovna mesta v podjetju. Revident torej nima prav, ko trdi, da je bilo v zvezi z navedenim vprašanjem materialno pravo zmotno uporabljeno.

Določbe zakonov, ki v posebnih poglavjih urejajo varstvo pravic delavcev (ZTPDR v 79. do 84. členu, ZDR v 103. do 106. členu), omogočajo delavcem, da zahtevajo od delodajalca, da izda pisni sklep, če iz njegovega ravnanja ali odločitve niso jasno razvidni razlogi zanjo (kot npr. pri plačilni listi, skupinskem sklepu o letnem dopustu in podobno). Sklep, ki ga na zahtevo delavca izda delodajalec, mora imeti vse bistvene sestavne dele, torej izrek, obrazložitev in pravni pouk. Tožnik je plačilne liste prejel, vendar ni trdil in tudi ni dokazal, da je zoper nje ugovarjal ali da je zahteval, da mu tožana stranka o plači izda pisni sklep. Plačilne liste so zato postale pravnomočna podlaga za ugotavljanje tožnikove delovne uspešnosti.

S sklepom o razporeditvi z dne 2.2.1993 je bil tožnik razporejen na delovno mesto 3504 ključavničar II. Ta akt ima značaj in sestavne dele odločitve delodajalca, na podlagi katerega v skladu z ZTPDR in ZDR nastanejo pravice in/ali obveznosti delavca. Bistven za presojo, na katerem delovnem mestu je delal tožnik, je torej navedeni sklep, ne pa potrdilo na katerega se tožnik sklicuje. Sodišče druge stopnje je v zvezi s tem potrdilom torej pravilno sklepalo, da nima značaja odločbe.

Kot je razvidno iz fotokopije delovne knjižice (zbirka listin A7) je bil tožnik razporejen v L. centru od 1.3.1996 do 12.9.1996, ne torej do leta 1999, kot zmotno navaja revident. Sklep o prenehanju delovnega razmerja je bil izdan dne 20.10.1995, tožniku pa je bil vročen 7.11.1995. Delovno razmerje mu je torej prenehalo v skladu s 36e členom ZDR.

Določbe ZPP in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).