Jedro

Prodajalec mora, preden da proizvode v promet, pridobiti potrdila o skladnosti oziroma potrdila o preizkušanju, ki morajo biti izdana na ime uvoznika, če gre za uvoženo blago.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo pritožnika proti odločbi Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enota A z dne 17.07.1998. Le-ta je tožeči stranki prepovedal trgovino na drobno s: - 94 paketi po 1,2 m2 keramičnih ploščic - zidnih 3015E54 ITS s.p.a. (šifra 1021/3720741/920), po drobnoprodajni ceni 1.548,00 SIT, - 47 paketi po 1,44 m2 keramičnih ploščic Reunda (šifra 1024-3743247), po drobnoprodajni ceni 3.730,00 SIT, - 42 paketi po 1,44 m2 keramičnih ploščic Venera VE (šifra 1025-3745142), po drobnoprodajni ceni 4.162,00 SIT, - 54 paketi po 2,0 m2 keramičnih ploščic Liguria (šifra 1020-3742437), po drobnoprodajni ceni 2.380,00 SIT, - 90 paketi po 1,0 m2 keramičnih ploščic Herberia zeus (šifra 1022-3850587), po drobnoprodajni ceni 2.090,00 SIT, - 70 paketi po 1,44 m2 keramičnih ploščic Verdi Alpi (šifra 1025-3745898), po drobnoprodajni ceni 3.442,00 , - 37 vrečami po 40 kg cementa Estrich (šifra 1278-5191457), po drobnoprodajni ceni 990,00 SIT, - 33 vrečami po 40 kg cementa za brizganje Sanova (šifra 1278-5191608), po drobnoprodajni ceni 1.190,00 SIT - 59 vrečami po 40 kg hidravličnega apna Bauruit Transit plus (šifra 1278-1591598), po drobnoprodajni ceni 1.240,00 SIT, - 20 vrečami po 60 l specialnega apna Bauruit za izdelavo ometa Spezikalk, po drobnoprodajni ceni 1.390,00 SIT, ker si ni pridobila potrdila o skladnosti oziroma potrdila o preizkušanju keramičnih ploščic oziroma gradbenega materiala, ki mora biti izdano na ime uvoznika. Prepoved trgovine na drobno velja, dokler si družba ne bo pridobila poročila o preizkusu in na deklaraciji navedla, da so izdelani v skladu z Odredbo o zahtevah, katerim morajo ustrezati gradbeni proizvodi (Uradni list RS, št. 76/95). V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je v 2. odstavku 16. člena Zakona o standardizaciji (ZSta, Uradni list RS, št. 1/95) določeno, da mora certifikat o skladnosti ali drug dokument, ki ga določa tehnični ali drug predpis, pridobiti proizvajalec, izvajalec ali uvoznik (dobavitelj), preden da proizvode ali storitve v promet. Prav tako tudi Zakon o tehničnih zahtevah za proizvode in za ugotavljanje skladnosti (Uradni list RS, št. 59/99, v nadaljevanju ZTZPUS) v 3. členu določa, da smejo biti proizvodi dani v promet oziroma se smejo začeti uporabljati samo, če so skladni s predpisanimi tehničnimi zahtevami, če je bila njihova skladnost ugotovljena po predpisanem postopku in če so označeni v skladu s predpisi. V Odredbi o zahtevah, katerim morajo ustrezati gradbeni proizvodi, je v 1. odstavku 5. člena določeno, da mora dobavitelj, preden da gradbeni proizvod v promet preveriti ali izpolnjuje zahteve določene s to odredbo. V 6. členu iste odredbe pa je določeno, da morajo imeti vsi gradbeni proizvodi na deklaraciji navedbo, da so izdelani v skladu s to odredbo. Iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem pregledu izhaja, da je družba prodajala cement, za katerega si ni pridobila certifikata o skladnosti ter keramične ploščice in apno, za katere ni pridobila poročil o preizkusu v skladu z veljavnimi predpisi. V konkretnem primeru bi morala družba pridobiti poročilo o preizkusu, ko se s podzakonskim aktom ne zahteva tudi izdaja certifikata. Poročilo o preizkusu pa lahko izda vsak, ki ima ustrezen laboratorij in strokovno osebje in je za tako dejavnost registriran. Tožena stranka pa je tudi zavrnila pritožbeni ugovor, da prvostopni organ ni upošteval poročila o kakovosti kljub določilu 21. člena Zakona o standardizaciji, po katerem se listine o skladnosti, izdane v tujini, priznajo v Republiki Sloveniji, če izpolnjujejo pogoje določene z zakonom. Tožena stranka je pojasnila, da se 21. člen Zakona o standardizaciji nanaša le na listine o akreditaciji, poročila o preizkusih ali druge listine, ki so podlaga za pridobitev certifikatov o skladnosti ter certifikati o skladnosti, ki so bile izdane v tujini.

V tožbi tožeča stranka navaja, da v Republiki Sloveniji ne obstaja institucija, ki bi bila akreditirana za izdajanje potrdil o preizkusu gradbenega materiala. Nadalje navaja, da tožena stranka prav tako ni upoštevala poročil in je tako izločila iz prodaje tudi proizvode, ki iz prodaje ne bi smeli biti izločeni. Nadalje ugovarja, da si razlogi za odločitev tožene stranke prihajajo v nasprotje z razlogi z odločbo tržnega inšpektorata. Tožena stranka namreč v obrazložitvi navaja, da bi morala tožeča stranka za del gradbenih proizvodov, ki so bili izločeni iz prodaje (cement), pridobiti certifikat, čeprav se prvostopna odločba glasi le na pridobitev poročila o preizkusu za ves gradbeni material, kar je tudi skladno z odredbo o zahtevah, katerim morajo ustrezati gradbeni proizvodi. V naslednjem stavku pa tožena stranka pove drugače, in sicer, da bi morala tožeča stranka pridobiti poročilo o preizkusu proizvodov, ne pa tudi certifikata o skladnosti. Ker je prvostopni organ napačno uporabil materialno pravo, drugostopenjski organ pa je takšni odločitvi sledil, tožnik smiselno predlaga, da se odločba prve stopnje in odločba druge stopnje odpravita.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, ne da bi podala odgovor na tožbo.

Zastopnik javnega interesa, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, je prijavil udeležbo v postopku, z vlogo z dne 22.03.2001. Tožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je sporen ukrep tržnega inšpektorja, s katerim je tožeči stranki prepovedal prodajo določenega blaga na drobno. Iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu in iz odločbe organa prve stopnje je razvidno, da si tožeča stranka za prodajo keramičnih ploščic, apna in cementa ni pridobila potrdila o skladnosti oziroma potrdila o preizkušanju keramičnih ploščic oziroma gradbenega materiala, ki mora biti izdano na ime uvoznika. Preskušanje je opravljanje enega ali več preskusov, s katerimi se po točno določenem tehničnem postopku določi ena ali več karakteristik danega proizvoda, procesa ali storitve, medtem ko je certificiranje postopek, po katerem certifikacijski organ pisno potrdi, da je nedvoumno opredeljen proizvod, storitev ali z njima povezan proces in proizvodni postopek ter sistem zagotavljanja kakovosti v skladu s postavljenimi zahtevami. Proizvodi, storitve ali z njimi povezani procesi in proizvodni postopki morajo biti certificirani, če je to določeno s tehničnim ali drugim predpisom. Certifikat o skladnosti oziroma drug dokument, ki ga določa tehnični ali drug predpis mora pridobiti proizvajalec, izvajalec ali uvoznik (dobavitelj), preden da proizvode ali storitve v promet. V skladu z odredbo o zahtevah, katerim morajo ustrezati gradbeni proizvodi, bi tožeča stranka morala od dobavitelja dobiti poročilo o preizkusu proizvoda. To pomeni, da bi morala tožeča stranka preveriti ali proizvodi, ki jih daje v promet, izpolnjujejo zahteve določene s to odredbo. Vsi gradbeni proizvodi pa morajo imeti na deklaraciji navedbo, da so izdelani v skladu s to odredbo. Odločitev tožene stranke je tako pravilna in v skladu s to odredbo.

Glede tožbene navedbe, da v Republiki Sloveniji ne obstaja institucija, ki bi bila akreditirana za izdajanje potrdil o preizkusu gradbenega materiala, sodišče poudarja, da poročilo o preizkusu lahko izda vsak, ki ima ustrezen laboratorij in strokovno osebje. Ker gre v konkretnem primeru za blago carinskega izvora v skladu s 5. odstavkom 16. člena ZSta ni namreč potrebno, da bi preizkušanje in certificiranje opravljali samo akreditirani organi.

Tožbena navedba, da tožena stranka ni upoštevala poročil in je tako izločila iz prodaje tudi proizvode, ki iz prodaje ne bi smeli biti izločeni pa sodišče navaja, da potrdila, ki so priložena k zapisniku o inšpekcijskem pregledu, niso potrdila o skladnosti, ampak le deklaracija.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in izdana v skladu z zakonom, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.