Jedro

Sodišče prve stopnje se pri odločanju o tožbenem zahtevku ni ukvarjalo s toženkinim ugovorom delnega plačila denarnega zadoščenja za tožnikovo nepremoženjsko škodo. Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi toženke na podlagi dejstev, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in tako ravnalo v nasprotju z določbami 355. člena ZPP.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in razveljavi sodba pritožbenega sodišča v spremenilnem delu glede zavrnitve zahtevka za plačilo zneska 2.033,38 EUR (prej 487.280 SIT) in pripadajočih zamudnih obresti od 1.1.2002 dalje, ter se zadeva v tem obsegu vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

2. V preostalem delu se revizija zavrne.

3. Odločitev o revizijskih stroških je pridržana za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavezalo toženko, da plača tožniku 1.875.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.12.2003 do plačila, v ostalem delu pa zavrnilo tožbeni zahtevek. Stališče sodišča je bilo, da znaša pravična denarna odškodnina za tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2.500.000 SIT, navedeni znesek pa je sodišče zmanjšalo za četrtino zaradi tožnikovega prispevka k nastanku škode. Zakonske zamudne obresti so bile prisojene od dneva odločanja o tožbenem zahtevku do plačila.

2.Proti prvostopenjski sodbi sta se pritožili obe stranki. Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi toženke in zmanjšalo na prvi stopnji prisojeni znesek odškodnine za 487.280 SIT, kolikor naj bi znašala revalorizirana delna plačila toženke od leta 1992 dalje. Tožnikovi pritožbi je delno ugodilo in mu prisodilo v zvezi z glavnico še zamudne obresti od 1.1.2002 do 8.12.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero.

3.Tožnik je vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje (kršitve določb člena 339/1 in 339/2 točke 8, 10 in 14 ter člena 347/2 Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. S tem v zvezi je predlagal, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Revident poudarja, da je odškodninsko tožbo vložil že 11.5.1994 in uveljavljal le odškodnino za nepremoženjsko škodo. V prometni nesreči pa je utrpel tudi premoženjsko škodo in je zato štel, da je toženka plačala premoženjsko škodo, zlasti ker toženka ni zatrjevala, da je tožniku karkoli plačala na račun iztoževane nepremoženjske škode. Tega ni trdila niti v prvem postopku, ki je tekel pod opr. št. P 630/95. Pritožbeno sodišče naj bi s tem v zvezi nekritično verjelo navedbam toženke, čeprav se sodišče prve stopnje o ugovorih toženke ni izreklo. Revidentovo stališče je nadalje, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da znaša pravična odškodnina za tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti le 2.500.000 SIT. Takšna odškodnina naj bi bila prenizka, revident pa se pri tem sklicuje na vse svoje navedbe v pravdi, posebej pa poudari dejstva, ki naj bi po njegovem utemeljevala višjo odškodnino. Sodišče naj bi tudi oprlo sodbo na mnenje sodnega izvedenca dr. A. M., ki ga je pridobilo "izven regularnega dokaznega postopka, ne da bi dalo strankam možnost, da se o imenovanju citiranega izvedenca medicinske stroke izjavita v smislu določil člena 244/II ZPP". Tožnik je nezadovoljen tudi z odločitvijo, da je upravičen do zamudnih obresti le od 1.1.2002 dalje. Meni, da je upravičen do zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje. Pritožbeno sodišče pa bi moralo tožniku tudi prisoditi stroške pritožbenega postopka.

4.Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ta pa na revizijo ni odgovorila.

5.Revizija je delno utemeljena.

6.Sodišče prve stopnje se pri odločanju o tožbenem zahtevku ni ukvarjalo s toženkinim ugovorom delnega plačila denarnega zadoščenja za tožnikovo nepremoženjsko škodo. Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi toženke na podlagi dejstev, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in tako ravnalo v nasprotju z določbami 355. člena ZPP. Takšno ravnanje pa predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), ki jo je tožnik v reviziji tudi izrecno uveljavljal. S tem v zvezi je revizijsko sodišče delno razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča v delu, ki se nanaša na odločanje o toženkinem ugovoru delnega plačila (prvi odstavek 379. člena ZPP) in v navedenem obsegu vrnilo zadevo drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

7.Revizijska trditev, da je sodišče storilo relevantno procesno kršitev, ker je oprlo sodbo na mnenje izvedenca dr. A. M., ni utemeljena. Revident ni konkretiziral svojih trditev, da naj bi sodišče pridobilo izvedensko mnenje v nasprotju z določbami procesnega zakona, prav tako pa tudi ni utemeljil, kako naj bi konkretna postavitev izvedenca vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (predpostavka relativne bistvene kršitve določbe pravnega postopka, določena v prvem odstavku 339. člena ZPP). Poleg tega pa tožnik procesne kršitve (ki bi lahko predstavljala le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje) ni uveljavljal v pritožbi proti prvostopenjski sodbi in že zato ni podan zatrjevani revizijski razlog (primerjaj določbe 370. člena ZPP).

8.Revident v zvezi z višino odmerjene odškodnine za duševne bolečine uveljavlja zgolj revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP je zato revizijsko sodišče v okviru materialnopravnega preizkusa sodbe pritožbenega sodišča vezano na tista relevantna dejstva, ki so podrobno navedena na četrti in peti strani sodbe pritožbenega sodišča. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva celota telesne in duševne biti in zato specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno upoštevali obe načeli. Natančno in izčrpno sta ugotovili vse konkretnosti in specifičnosti tožnikovega odškodninskega primera ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi pravilno ovrednotili. Denarno zadoščenje v znesku 2.500.000 SIT predstavlja po kriterijih v času sojenja pred sodiščem prve stopnje primerno zadoščenje za tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti.

9.V skladu s 186. členom Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, kar velja za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Plačilo zamudnih obresti za denarne obveznosti ureja 277. člen ZOR in tudi tu ni predvidena različna ureditev. Vendar pa je nekoliko drugačna ureditev za odškodninske terjatve določena zaradi tega, ker je za denarne obveznosti v 394. členu ZOR uzakonjeno splošno načelo monetarnega nominalizma, po 189. členu ZOR pa se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Le tedaj lahko sodišče določi vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. Tako pride do časovnega zamika med nastankom škode in trenutkom, ko sodišče prve stopnje določi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zamudne obresti po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95 - ZPOMZO) so imele večplastno funkcijo; poleg sankcije za dolžnikovo zamudo so prevzele tudi valorizacijsko funkcijo. Če bi sodišče tožniku prisodilo obresti po tem zakonu, bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo po razmerah v času sojenja, tako da bi šlo v bistvu za dvakratno valorizacijo. Od leta 1991 dalje se je zato izoblikovala enotna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Razlog za takšno prakso je bil v takratni visoki inflaciji v Republiki Sloveniji. Za spremembo sodne prakse mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, sicer lahko pride do neenakega obravnavanja oškodovancev. Vrhovno sodišče veže ustaljena sodna praksa. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom ter enako varstvo pravic pred sodiščem. Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, v kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni. Na Občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je bilo dne 26.6.2002 zato sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik - OZ in Zakon o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri (ZPOMZO, Uradni list RS, št. 45/95 in ZPOMZO-A, Uradni list RS, št. 109/2001). Vendar pa dolgoletne in ustaljene sodne prakse pred 1.1.2002 ni mogoče spreminjati v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati. Zato ni utemeljeno revidentovo stališče, da bi mu moralo sodišče prisoditi zamudne obresti glede denarnega zadoščenja tudi za čas pred 1.1.2002. 10.Z revizijo ni mogoče izpodbijati stroškovne odločbe (primerjaj določbe prvega odstavka 384. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče ni upoštevalo tistih revizijskih trditev, ki se posredno nanašajo na odločitev o pravdnih stroških pred sodiščem druge stopnje. Odločitev o revizijskih stroških je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).