Jedro

Tožnik je bil v spornem času zmožen za delo, zato njegov tožbeni zahtevek na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 12. 9. 2013 in št. ... z dne 8. 10. 2013 ter se ugotovi, da je tožnik začasno nezmožen za delo tudi od 17. 9. 2013 do 30. 9. 2013. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je iz dokumentacije jasno razvidno, da do tromboze ni prišlo iz genetskih razlogov in ne zaradi bolezni. Edina vzročna zveza je bila operacija v UKC A. in malomarnost zdravnikov. Zaradi tega tudi ni potrebno jemati zdravil za redčenje krvi. Dosmrtno pa bo moral nositi kompresijsko nogavico zaradi tromboze in posttrombotskega sindroma, ker je uničena globoka vena. Zaradi tega ima zdravstvene težave z nogo celo leto, še posebno pa pride do izraza zaradi vročine v poletnih mesecih. Navaja, da sodišče pozablja, da je v zadevi opr. št. V Ps 154/2010 na osnovi istega stanja ugotovilo, da je začasno nezmožen za delo od 20. 3. 2010 do 1. 9. 2010. Predlaga, da pritožbeno sodišče o zadevi odloči vsebinsko in mu podaljša bolniški stalež do konca septembra 2012 v polnem delovnem času, ko je zaradi znosnejših poletnih temperatur začel opravljati delo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj. ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, katere pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba ne očita.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku na podlagi 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 8. 10. 2013 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 12. 9. 2013, s katero je ugotovil, da je tožnik od 1. 9. 2013 do 16. 9. 2013 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, od dne 17. 9. 2013 dalje pa je zmožen za delo. V tej zadevi gre torej za spor o tem, ali je bil tožnik v obdobju od 17. 9. 2013 do 30. 9. 2013 glede na njegovo zdravstveno stanje zmožen za delo.

Pravno podlago za odločitev predstavljajo določbe Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ) in določbe Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami, v nadaljevanju POZZ). Skladno z drugim odstavkom 80. člena ZZVZZ je izbrani osebni zdravnik pooblaščen za ugotavljanje nezmožnosti za delo do 30 dni. Po drugem odstavku 81. člena ZZVZZ imenovani zdravnik odloča o začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov za delo nad 30 dni, odločitev o pritožbi zoper odločbo imenovanega zdravnika pa je v pristojnosti zdravstvene komisije (82. člen ZZVZZ). Po določbi 232. člena POZZ zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. Po določbi prvega odstavka 233. člena POZZ pa osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija opredeli začasno zadržanost od dela z datumom njenega začetka in zaključka. Zavarovanec je začasno nezmožen za delo takrat, ko zaradi zdravstvenega stanja ni zmožen za delo, ki ga opravlja, ugotavlja pa se na podlagi medicinske dokumentacije, ki objektivno izkazuje stanje oziroma delovno zmožnost zavarovanca.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku potem, ko je vpogledalo in prebralo dokumentacijo v upravnem in sodnem spisu presodilo, da je bil tožnik v spornem obdobju zmožen za delo. Takšni presoji sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče pritrjuje.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik leta 2009 prebolel globoko vensko trombozo in ima, kot je v predlogu imenovanemu zdravniku navedla njegova osebna zdravnica, občasno še vedno težave z otekanjem okončin. V izvidu z dne 9. 9. 2013, na katerega se je skliceval tožnik in ga je imela na razpolago tudi zdravstvena komisija pri tožencu, internist ugotavlja, da je stanje podobno kot pred letom dni in da ni prišlo do poslabšanja. Kljub takšnemu izvidu je bil tožnik še do 16. 9. 2013, to je skupaj 6 tednov, v bolniškem staležu. Za čas od 17. 9. 2013 pa sodišče ob pomanjkanju objektivnih dokazov oziroma izvidov utemeljeno ni našlo razlogov za bolniški stalež.

Sodišče prve stopnje je pravilno kot ključnega štelo izvid z dne 9. 9. 2013 ter ugotovitev specialista, da ni prišlo do poslabšanja ali recidiva, ki bi edino narekovali nadaljevanje bolniškega staleža. Sodišče prve stopnje je poleg tožnikovega stabilnega zdravstvenega stanja za sporno obdobje (od 17. 9. 2013) upoštevalo tudi podatke Agencije RS za okolje o vremenskih oziroma toplotnih razmerah, ki tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, niso bile takšne, da bi lahko vplivale na drugačno odločitev sodišča prve stopnje. Kot je iz teh podatkov povzelo sodišče prve stopnje, so bile v spornem obdobju temperature od 12 do 20 stopinj na Primorskem in torej ni šlo za poletno vročino, ki bi negativno vplivala na tožnikovo zdravstveno stanje.

Kot pomembno je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje štelo tudi izvedensko mnenje podano v zadevi opr. št. Ps 2213/2012 (priloga B1), v katerem izvedenec navaja, da je bolniški stalež pri GVT utemeljen v primeru poslabšanja oziroma morebitnega recidiva, ki pa ga pri tožniku glede na izvid z dne 9. 9. 2013 ni mogoče ugotoviti, ampak gre pri njem za kronično stabilno obolenje in stanje. Na drugačno odločitev pa tudi ne more vplivati odločitev v zadevi opr. št. V Ps 1154/2010, na katero se sklicuje pritožba, saj se v omenjeni zadevi bolniški stalež nanaša na obdobje do 1. 9. 2010 in torej vključuje tudi poletno obdobje.

Ker sodišče pri tožniku za sporno obdobje ni ugotovilo poslabšanja zdravstvenega stanja ali recidiva, niti zanj neugodnih vremenskih razmer, je utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, iz enakih razlogov pa tudi pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo (353. člen ZPP) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.