Jedro

Zmotno je tudi pravno stališče tožene stranke, da se izpoved zaslišane stranke (zakonitega zastopnika) šteje tudi kot njena navedba. V skladu z 257. členom ZPP se sporna dejstva, ki so pomembna za odločitev, lahko ugotovijo tudi z zaslišanjem strank. To pomeni, da se z zaslišanjem stranke izvajajo dokazi, da bi se ugotovila tista dejstva, ki jih je pravdna stranka podala v okviru svojih navedb.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka spremeni tako, da glasi: „Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 127798/2011, z dne 8.9.2011, ostane v prvem odstavku deloma v veljavi, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh plačati 6.992,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.11.2011 dalje do plačila; v tretjem odstavku izreka ostane sklep v celoti v veljavi, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v istem roku povrniti 140,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.9.2011 dalje do plačila.“ V preostalem delu se zaradi delnega umika tožbe izvršilni sklep v prvem odstavku razveljavi in se postopek ustavi.“ V preostalem delu (III. točka izreka) se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 127798/2011, z dne 8.9.2011, obdržalo v veljavi v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da tožeči stranki plača glavnico v višini 7.065,45 EUR in zakonite zamudne obresti na ta znesek od 12.11.2011 dalje do plačila, in da ji plača stroške izvršilnega postopka v višini 140,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.9.2011 do plačila (I. točka izreka); sklep o izvršbi je v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da tožeči plača glavnico v znesku 1.326,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnil (II. točka izreka). Poleg tega je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v petnajstih dneh povrne 868,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov. Po njenem mnenju je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je toženec skozi celoten postopek zatrjeval, da „določenega materiala, dobavljenega s strani tožeče stranke ni prejel, zato tudi ni podpisal dobavnic za dobavljeno blago“. Do tega se sodišče v sodbi ni opredelilo, čeprav je ugotovilo, da dve dobavnici nista bili podpisani. Četudi sta priči Č. in Š. izpovedali, da je tožeča stranka reklamacije reševala sproti, to še ne pomeni, da jih je vse rešila v korist toženca. Tudi do tega se sodišče v sodbi ni opredelilo. Povsem je prezrlo izpoved toženca, da je šlo v primeru nepodpisanih dobavnic za dobavo cementa, ki ga od tožeče stranke ni nikdar prejel. Prezrlo je tudi, da se zaslišanje stranke šteje kot del njene trditvene podlage in tudi kot dokaz. Zato je mogoče sprejeti zgolj odločitev, da tudi tožeča stranka ni uspela dokazati utemeljenosti svojega zahtevka, ker se med postopkom ni razjasnilo, kateri računi so bili plačani. Sodišče je tudi zagrešilo bistvene kršitve postopka, ker se ni opredelilo do odločilnih dejstev. Toženec je s plačilom računa št. 1406-194 priznal zgolj obveznosti iz tega računa in ne tudi iz ostalih. Tožeča stranka je med postopkom delno utesnila izvršbo za tri izvedena plačila, kar se šteje kot delni umik tožbenega zahtevka, zato bi sodišče moralo v tem delu postopek ustaviti. Tudi ob predpostavki pravilno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče zmotno preračunalo znesek, ker je naredilo računsko napako v 9. točki izpodbijane sodbe. Skupni znesek natečenih obresti, ob predpostavki, da je sodišče obresti pravilno izračunalo, znaša 498,84 EUR in ne 571,46 EUR, kar ima za posledico tudi napačno preračunano končno višino toženčeve obveznosti.

Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila, označila jo je za neutemeljeno in predlagala njeno zavrnitev.

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 877/2015, z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Pritožba je utemeljena le v delu, v katerem graja računsko napako prvostopenjskega sodišča pri vračunavanju plačil tožene stranke.

Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, katera je jasno in pregledno zapisalo. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Tako je povsem neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prezrlo navedbe in izpovedi prič in toženca v zvezi z „nedobavljenim“ blagom in v zvezi z reklamacijami. Tožena stranka namreč ni v okviru njenih ugovornih navedb nikoli konkretizirano ugovarjala, katerega blaga, ki je sicer v računih določno opredeljen po vrsti in po količini, ni prejela, oz. za katero blago je podala reklamacije, kdaj in komu. Zato v tej smeri tudi sodišče ni moglo ugotavljati dejstev. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do tega, kateri računi so bili plačani in kateri ne. Prvostopenjsko sodišče je v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe jasno navedlo, da se potrdila o plačilih, ki jih je tožena stranka vložila za podkrepitev svojih trditev, da so računi že plačani, nanašajo na račun (št. 1334-194), ki ni predmet te pravde. Samo eno plačilo v višini 500,00 EUR, z dne 16.8.2011, se je nanašalo na delno plačilo računa št. 1406-194, kar pa je tožeča stranka upoštevala že pred oblikovanjem tožbenega zahtevka in je zato ustrezno zmanjšala terjatev po navedenem računu.

Zmotno je tudi pravno stališče tožene stranke, da se izpoved zaslišane stranke (zakonitega zastopnika) šteje tudi kot njena navedba. V skladu z 257. členom ZPP se sporna dejstva, ki so pomembna za odločitev, lahko ugotovijo tudi z zaslišanjem strank. To pomeni, da se z zaslišanjem stranke izvajajo dokazi, da bi se ugotovila tista dejstva, ki jih je pravdna stranka podala v okviru svojih navedb. Zato se sodišče pri svojem odločanju tudi ne sme opreti na tista dejstva, ki jih je izvedelo v okviru izpovedi stranke, če slednja niso imela svoje podlage tudi v dejstvih, ki jih je stranka v okviru svoje trditvene obveznosti navajala.

Pritrditi pa je pritožniku, da bi moralo prvostopenjsko sodišče za umaknjeni del zahtevka (oz. utesnitve izvršbe) postopek ustaviti, in ne zavrniti zahtevka, kot je to storilo (tretji odstavek 188. člena ZPP). Vendar za izpodbijanje takšne odločitve tožena stranka nima pravnega interesa, saj je bila odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zanjo ugodnejša od deklaratorne ugotovitve o ustavitvi postopka.

Utemeljena pa je pritožba v delu, ko sodišču očita, da je naredilo računsko napako, ko je znesek vseh že nateklih obresti izračunalo v višini 571,46 EUR in ne pravilno v višini 498,84 EUR. Ob vračunavanju plačila, ki ga je opravil toženec dne 11.11.2011 v višini 1.000,00 EUR, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je s tem plačilom poleg preostanka glavnice po računu 1406-194 v višini 72,58 EUR plačal še zakonite zamudne obresti, ki so se na preostale štiri račune natekli od njihove zapadlosti do dneva plačila. Tako izračunane obresti so znašale 11,43 EUR, 203,30 EUR, 91,96 EUR in 192,15 EUR (1), seštevek pa znaša 498,84 EUR in ne 571,46 EUR, kot je napačno vsoto izračunalo prvostopenjsko sodišče. Po takšnem vračunavanju je torej ostal še znesek 428,58 EUR, s katerim so bile plačane tudi obračunane obresti na obrestne obračune (za katere je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da lahko začnejo teči šele z dnevom vložitve izvršilnega predloga) v višini 28,98 EUR, tako da je z nadaljnjimi 399,60 EUR tožena stranka plačala še obračun obresti št. 1067/2008 v višini 80,83 EUR, obračun obresti št. 1231/2008 v višini 79,24 EUR in v znesku 239,53 EUR obračun obresti št. 2009/49, kateri je po takšnem vračunavanju ostal neplačan še za 118,98 EUR.

Ob pravilni ugotovitvi prvostopenjskega sodišča so po tako ugotovljenem vračunavanju plačil tožene stranke na dan 11.11.2011 ostale neplačane še glavnice po računih št. 957-194, 407-194, 3292-194 in 576-194 v skupnem znesku 5.605,83 EUR, delno še obračun obresti št. 2009/49 v pravilni višini 118,98 EUR in celotni zneski obračunov obresti št. 2010/45 in 2010/992, skupno torej 6.992,83 EUR.

Na podlagi teh ugotovitev je pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 6.992,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.11.2011 dalje do plačila in je v tem delu obdržalo izvršilni sklep v veljavi v prvem odstavku. V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče izvršilni sklep v prvem odstavku razveljavilo in zaradi delnega umika tožbe postopek v tem delu ustavilo. S tem je odpravilo tudi nedoslednost prvostopenjskega sodišča, ki je tudi glede umaknjenega dela zahtevka meritorno odločalo.

Sodišče pri spremembi prvostopenjske sodbe ni (v smislu drugega odstavka 165. člena ZPP) posegalo tudi v odmero stroškov pravdnega postopka, saj je tudi drugačen, za toženo stranko nekoliko ugodnejši izračun, temeljil na plačilih, ki jih je tožena stranka opravila med trajanjem sodnega postopka (prvi odstavek 158. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločalo na podlagi 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP in je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pri tej odločitvi je upoštevalo, da tožena stranka ni uspela z bistvenim delom pritožbe, s katero je izpodbijala plačilo vseh računov, po drugi strani pa je bila njena pritožba delno utemeljena in torej potrebna, zato sodišče tožeči stranki ni priznalo pravice do povrnitve stroškov za odgovor na pritožbo.

op. št. 1: pritožba izračunov teh obresti ni grajala, zato jih pritožbeno sodišče tudi ni preverjalo.