Jedro

Zgolj iz razloga, ker je sodišče obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja po 3. odstavku 169. člena KZJ, pri tem pa se ni sklicevalo na določbo 1. odstavka 4. člena UZITUL, ni podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ker da dejanje, katerega je bil obsojenec obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje.

V primeru, ko pritožbeno sodišče ne opravi pritožbene seje z navzočnostjo obrambe, jo mora v skladu z načelom kontradiktornosti pred tem seznaniti z morebitnim predlogom višjega državnega tožilca (2. odstavek 377. člena ZKP) ter ji dati možnost, da se o njem izjavi.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 250.000 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo z dne 6.6.2001 obsojenega M.G. pod točko II/a spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja vrednotnic po 3. odstavku 169. KZJ. Po 51. členu istega zakona je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 3. odstavku 169. člena KZJ v zvezi z 2. točko 42. člena in 2. točko 1. odstavka 43. člena istega zakona določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 1. odstavku 85. člena KZJ je obsojenemu M.G. odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist, tako da mu je naložilo v plačilo znesek 27.720 SIT. Odločilo je tudi, da je po 1. odstavku 95. člena ZKP obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter povprečnino, določeno na 350.000 SIT. Pod točko I sodbe pa je zoper obsojenega M.G. po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ, o stroških tega dela postopka pa v skladu z določbo 1. odstavka 96. člena ZKP odločilo, da bremenijo proračun.

Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo zagovornika obsojenega M.G. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka, določene kot povprečnino v znesku 100.000 SIT.

Zoper obsodilni del pravnomočne sodbe je zagovornik obsojenega M.G. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. in 2. točki 372. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kot tudi zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo spremeni ter obsojenca oprosti obtožbe po 1. točki 358. člena ZKP, podredno pa da razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne temu sodišču v novo odločanje.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane. Poudarja tudi, da vložnik v zahtevi zatrjuje, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, na tej podlagi pa tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zagovornika obsojenega M.G. zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložniku ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navaja, da je podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ker da dejanje, katerega je bil obsojenec obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje. Uveljavljano kršitev utemeljuje z navedbo, da je sodišče prve stopnje sledilo pomanjkljivi obtožbi, ki je obsojencu očitala, da je ponaredil vrednostne papirje izdane na podlagi zveznega predpisa in tako ponarejene vrednostne papirje uporabil kot prave. Poudarja, da bi moralo sodišče obsojenca po 1. točki 358. člena ZKP oprostiti obtožbe, ker je bil obtožen kaznivega dejanja po 3. odstavku 169. člena KZJ, torej po kazenskem zakonu bivše države, ki je v času sojenja predstavljal tuje pravo. Po stališču vložnika bi moralo zato sodišče v prvostopenjski sodbi obrazložiti, iz katerih razlogov je sploh dopustno, da se lahko obdolžencu izreče obsodbo po zakonu, ki v samostojni Sloveniji ne bi smel imeti nikakršne veljave.

Pritrditi je treba zahtevi, da se sodišči prve in druge stopnje v sodbah do tega vprašanja nista opredelili, vendar pa to ne pomeni, da je zato izpodbijana sodba nezakonita. Ne drži vložnikova navedba, da opisano dejanje ne vsebuje vseh zakonskih znakov obsojencu očitanega kaznivega dejanja, očitno zato, ker se ta izrečno ne sklicuje na določbo 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL). Po tej določbi se do izdaje ustreznih predpisov Republike Slovenije v naši državi smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Inkriminacija kaznivega dejanja ponarejanja vrednotnic je bila (in je) v skladu s pravnim redom naše države, kar potrjuje tudi dejstvo, da je bila ta vsebinsko enako povzeta v formulaciji kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po 250. členu Kazenskega zakonika (KZ). Če bi vložnik želel z zatrjevanim očitkom uspeti, bi moral izkazati nasprotno, česar pa ni storil. Neutemeljene so tudi navedbe v zahtevi, da je sodišče "oceno pravne kvalifikacije" enostavno izpustilo ter da pri tem ni povedalo, "po kateri zakonski določbi je bilo storjeno kaznivo dejanje", niti katere določbe je uporabilo za izrek pogojne obsodbe. Iz izreka in obrazložitve prvostopenjske sodbe določno izhaja, da je bil obsojeni M.G. spoznan za krivega kaznivega dejanja ponarejanja vrednotnic po 3. odstavku 169. člena KZJ, da mu je bila pogojna obsodba izrečena na podlagi 51. člena KZJ ter na katere določbe se je sodišče oprlo pri določitvi zaporne kazni in preizkusne dobe. Kolikor vložnik zatrjuje drugače, mu zato ni mogoče pritrditi.

S trditvijo v zahtevi, da je podana kršitev kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP, ker da pri obsojencu ni izkazana subjektivna plat kaznivega dejanja, to je direktni naklep, se tudi ni mogoče strinjati. Zatrjevano kršitev vložnik utemeljuje z navedbo, da sodišče druge stopnje ne bi smelo spregledati pomanjkljivosti v obrazložitvi prvostopenjske sodbe, ki da sploh ne analizira objektivnih in subjektivnih znakov kaznivega dejanja, saj da niti z besedico ne obrazloži, zakaj je podan obsojenčev direktni naklep. Tak očitek po vsebini ne pomeni uveljavljanja kršitve kazenskega zakona, ampak bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da prvostopenjska sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Tudi s temi navedbami zahteva ne more biti uspešna. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe zapisalo (2. odstavek na 4. strani), da se je obsojenec zavedal, ko je izpolnjeval rubrike čekovnih blanketov oškodovanega M.L. in se nanje podpisoval, da ponareja te vrednostne papirje, prav tako tudi, da izroča v plačilo ponarejene čeke. Obrazložilo je tudi, da temu v prid govori tudi okoliščina, da je obsojenec te čeke vnovčil v ženini trgovini, ker je pričakoval, da ta ne bo preverjala njegove identitete oziroma ali se številka tekočega računa na čeku ujema s tisto na njegovi bančni kartici. Sodišče je navedlo, da obsojenec čekovnih blanketov kljub ženinemu opozorilu, da ti niso njegovi, ni brez odlašanja vrnil banki. Dalje, da jih je izročil bratu S., ki je v I. prihajal zgolj občasno, namesto da bi jih, ker je bil zaposlen v bančništvu, vrnil sam. Na podlagi teh okoliščin je sodišče prve stopnje sprejelo sklep, temu pa je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, da je obsojeni M.G. kazniva dejanja storil z direktnim naklepom. Kolikor zahteva zatrjuje, da obsodba sodišča o obsojenčevi krivdi nima razlogov, ji tako ni mogoče pritrditi. Kateri od objektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja v pravnomočni sodbi ni obrazložen, pa zahteva ne pove.

Zagovornik obsojenega M.G. ne more uspeti niti s trditvijo, da je kršitev obsojenčeve pravice do izjave, ker ga sodišče druge stopnje preden je odločilo o pritožbi, ni seznanilo s pisnim predlogom višjega državnega tožilca, take narave, da narekuje razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje.

Postopek s pritožbo je urejen tako, da v rednem postopku, če gre za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, sodišče druge stopnje pošlje spise pristojnemu državnemu tožilcu, ki lahko poda svoj predlog, ko vrne spise, ali izjavi, da ga bo podal na seji senata (1. in 2. odstavek 377. člena ZKP). O seji senata se po 1. odstavku 378. člena ZKP vselej obvesti državni tožilec, obtoženec in njegov zagovornik pa le, če sta to zahtevala v pritožbi ali v odgovoru na pritožbo. Če je seja opravljena v navzočnosti obrambe, se ta na njej seznani s predlogom državnega tožilca in lahko nanj tudi odgovori. Če pa pritožbene seje z navzočnostjo obrambe sodišče druge stopnje ne opravi, nastane položaj, v katerem obramba s predlogom višjega državnega tožilca pred odločanjem pritožbenega sodišča praviloma ni bila seznanjena in se o njem ni mogla izjaviti. Načelo kontradiktornosti je v takem primeru brez dvoma kršeno. Vendar pa ne gre za kršitev po 1. odstavku 371. člena ZKP, zato bi moral vložnik zahteve izkazati, da je ta vplivala na zakonitost sodbe.

Tudi tej zahtevi vložnik ni zadostil. V zahtevi izraža le domnevo, da je državni tožilec predlagal izrek oprostilne sodbe iz "podobnih" razlogov, kot jih sam navaja v zahtevi za varstvo zakonitosti. Iz pisnega predloga višjega državnega tožilca P.T. je razvidno, da je po njegovem mnenju opis dejanja, ki se ne sklicuje na določbo 1. odstavka 4. člena UZITUL, tako pomanjkljiv, da ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po 3. odstavku 169. člena KZJ. Tako pravno naziranje višjega državnega tožilca, ki je obsojencu v prid, pa je iz razlogov, ki so navedeni v tej odločbi, napačno. Glede na to da vložnik ni izkazal, da je bila kršitev njegove pravice do izjave take narave, da je vplivala na zakonitost izpodbijane sodne odločbe, je bilo treba tudi ta njegov očitek zavrniti.

Ni se mogoče strinjati z vložnikom, da prvostopenjska sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kolikor pa jih ima, da so si med seboj v nasprotju, pritožbeno sodišče pa da o teh trditvah v pritožbi ni zavzelo pravilnega stališča ter da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Navedbe v zahtevi, da je obsojenec že v pritožbi opozoril, da je prvostopenjska sodba neobrazložena, ni v ničemer konkretizirana in zato njene utemeljenosti tudi ni mogoče preizkusiti. S trditvijo, da je obstajalo veliko indicev, ki da so narekovali odločitev v dvomu v korist obsojenca in naštevanjem okoliščin, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje ter s sklicevanjem na 17. člen ZKP, vložnik izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Po vsebini zato v tem obsegu uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja za navedbe, da bi sodišče zaradi pravilne ugotovitve odločilnih dejstev moralo zaslišati obsojenčevo ženo (M.G.) in njegovega sina T.G., po potrebi pa odrediti izvedenstvo grafološke stroke. Da je tako je razvidno tudi iz nadaljnje trditve, da bi bilo po njegovem le na ta način mogoče ugotoviti, ali je čekovne blankete podpisal obsojenec ali kdo drug ter da ni nobene življenjske logike, da bi obsojenec z direktnim naklepom ponarejal čeke, do katerih je neupravičeno prišel in se pri tem ne bi niti toliko potrudil, da bi poskušal nekoliko spremeniti svojo pisavo, da ta ne bi bila takoj prepoznavna. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahteva tudi navaja, da je obsojenčev zagovornik v pritožbi uveljavljal okoliščine, ki da bi jih sodišče moralo upoštevati pri odmeri kazenske sankcije. Sodišče druge stopnje je glede teh zavzelo stališče in pojasnilo, katere okoliščine je obsojencu upoštevalo kot olajševalne, za ostale pa povedalo, da jih ni upoštevalo, ker bi jih bilo mogoče obsojencu kvečjemu šteti v slabo. S ponovnim naštevanjem okoliščin v zahtevi vložnik ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ampak izpodbija primernost izrečene obsojencu kazenske sankcije. Tega pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče storiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega M.G., niso podane, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni M.G. v 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 250.000 SIT. Pri odmeri pavšalnega zneska je sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere (lastnik stanovanjske hiše, polovice vikenda, s plačo 270.000 SIT) in dejstvo, da je šlo razmeroma enostavno zadevo, gledano z vidika odločanja v tej fazi postopka.