Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti je lahko zakonita le, če se ob objektivno ugotovljenem dejstvu nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov hkrati ugotovi, da delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno ali kvalitetno. V konkretnem primeru pa tožena stranka ni dokazala, da tožnica v opazovalnem obdobju dela ne bi opravljala pravočasno, strokovno in kvalitetno, niti ni bilo ugotovljeno, da bi zaradi tožničinega dela v proizvodnji nastajali kakršni koli zastoji. Razlog nesposobnosti za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi torej ni bil podan, poleg tega je treba upoštevati še, da je bil pričakovani delovni rezultat, ki ga tožnica ni dosegla, v skupini, v kateri je delo opravljala, nerealen, saj sta več kot dve tretjini zaposlenih nista dosegali pričakovanih delovnih rezultatov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti tožene stranke tožnici nezakonita in se razveljavi, ter da je tožena stranka dolžna tožnico vrniti na delo in jo z dnem prenehanja delovnega razmerja prijaviti v socialno zavarovanje, v 8 dneh pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 508,02 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvega naslednja dne po izteku tako določenega roka vse do plačila, in to na TRR pooblaščenca tožeče stranke pri ... banki d.d., L..., vse pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka, saj razlogi, ki jih navaja sodišče niso jasni, po drugi strani pa tudi v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožena stranka in katerih sodišče sploh ni izvajalo. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko zatrjuje, da bi tožena stranka morala kumulativno dokazati obstoj štirih pogojev za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in sicer nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov ter nepravočasno, nestrokovno in nekvalitetno opravljanje dela s strani tožnice. Po mnenju toženke pa je taka razlaga določila v 2. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR povsem zmotna, saj je potrebno navedeno določilo, glede na stavčno zvezo pojmovati tako, da je nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov posledica nepravočasnega, nestrokovnega in nekvalitetnega dela s strani delavca. Prav ugotovitev tožene stranke o nedoseganju pričakovanih delovnih rezultatov tožnice, je skrajno objektivna in je rezultat trimesečnega spremljanja dejanskih delovnih rezultatov, ki jih je dosegla tožnica v primerjavi z ustrezno postavljenim normativom. Glede na to, da sodišče ni izvedlo nobenega dokaza, ki ga je predlagala tožena stranka, seveda prihaja do povsem nesprejemljivih zaključkov glede dejanskega stanja. Z dokazi, ki jih je predlagala, je želela sodišču predstaviti vse specifičnosti njenega proizvodnega procesa, ki mora biti neprimerno fleksibilnejši, saj je v celoti drugače organiziran, kot v drugih podjetij iz te panoge. Primerjava doseganja pričakovanih delovnih rezultatov zato nikakor ni možna med vsemi delavci pri toženi stranki in tudi ne znotraj delovnih skupin, ki opravljajo zaključen proizvodni proces. Tožena stranka mora upoštevati navodila svojega lastnika, ki ji v skladu z zahtevami trga dostavlja naročila in glede na katere je včasih potrebno uvesti v proizvodnjo določen nov proizvod v izjemno kratkih rokih, tudi v roku dveh dni. Pri uvajanju novega modela se upoštevajo vse faze delovnega procesa in se delavce glede na usposobljenost posameznika ter dane možnosti, razporedi na ustrezne delovne faze. Jasno je seveda, da delavec ne more sam odločati, v kateri skupini bo delal in to prav zaradi tega, ker vsi delavci pri toženi stranki formalno izpolnjujejo vse pogoje za vso delo. Kljub takšnemu formalnemu izpolnjevanju pogojev pa je dejanska sposobnost posameznega delavca, glede števila operacij, ki jih je sposoben uspešno opravljati, različna, saj so nekateri sposobni opravljati veliko število različnih operacij, kar ima za toženo stranko določeno vrednost, saj jih lahko v primeru potrebe hitro razporedi za odpravljanje ozkih grl. Vse takšne sposobnosti delavcev ima tožena stranka po posameznih skupinah obdelane v dokumentu FLEXIMATRIX, na podlagi katerega tožena stranka oblikuje delovne skupine za izvajanje proizvodnjega procesa izmed vseh delavcev. Tako operacijo v procesu izdelave posameznega proizvoda se predhodno, ob upoštevanju normalnih pogojev za delo s pomočjo računalniškega programa posname in ugotovi, kolikšen čas je za njeno izvedbo realno potreben. Na ta način tožena stranka dobi podatek o normiranem času, ki je potreben za izvedbo posamezne operacije in ta normirani čas je tudi 100 % norma, ki spremlja vsak komad, ki ga posamezni delavec dobi v obdelavo, tako da je sproti seznanjen s tem, kakšna je norma. Vse to je tožena stranka želela predstaviti sodišču ob ogledu proizvodnje in v tem smislu predlagala tudi ustrezen dokaz, kar pa je sodišče zavrnilo. Tožnica je torej lahko vedela, da dela manj, kot se od nje pričakuje po pogodbi o zaposlitvi. Toženka je tako odpovedala delo tožnici, kot tisti delavki, ki je bila najmanj uspešna na podlagi podatkov, ki jih je o njeni storilnosti pridobila na verodostojen način. Pri tem je izhajala iz že navedenega obrazca FLEXIMATRIX, ki ga sodišče ni presojalo kot relevanten dokaz. Glede na vse navedeno izpodbijane sodbe sploh ni moč preizkusiti, saj so stališča sodišča povsem enostranska, s čimer je toženi stranki tudi kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic in do enakopravnega obravnavanja v sodnem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilo uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/2008). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo. Toženi stranki niso bile z ničemer kršene njene z ustavo zajamčene pravice in svoboščine, niti njena ustavna pravica do enakega varstva pravic in do enakopravnega obravnavanja v sodnem postopku, saj ni bila obravnavana neenako v smislu 14. člena Ustave RS. Če sodišče ni izvedlo vseh ponujenih dokazov, je zato odločitev imelo podlago v 2. odstavku 213. člena ZPP, saj je izvedlo vse tiste dokaze, ki so potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev. Toženi stranki je zagotovilo enako varstvo pravic, kot drugim udeležencem v tovrstnih postopkih, odločilo je brez nepotrebnega odlašanja in nepristransko.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in k ustrezni razlagi odločitve dodaja: Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 5.9.2008 zaposlena za nedoločen čas na delovnem mestu „konfekcionar“. Dne 14.4.2009 jo je tožena stranka obvestila, da ji namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ter jo v skladu z 2. odstavkom 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 s spremembami) vabila na zagovor, ki je bil opravljen dne 20.4.2009. Dne 24.4.2009 je tožena stranka tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z utemeljitvijo, da tožnica v tri mesečnem obdobju (od januarja do vključno marca 2009) ob upoštevanju ustrezno postavljenih normativov ni dosegla pričakovanih rezultatov, saj je njena povprečna storilnost v navedenem obdobju znašala le 84 %, s čimer se je uvrstila med najmanj uspešne delavce pri delodajalcu v opazovanem obdobju.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz razloga nesposobnosti, nezakonita. Razlog nesposobnosti, kot eden izmed razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu, je v 2. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR definiran kot nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, ali neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in izvršilnimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Opredelitev razloga nesposobnosti zajema torej dva vidika: subjektivno oziroma dejansko nesposobnost delavca (delavec ne more pravilno, torej pravočasno, strokovno in kvalitetno izpolnjevati obveznosti, ker bodisi ni dovolj spreten, nima dovolj znanja ipd.) in objektivno nesposobnost (v smislu neizpolnjevanja predpisanih pogojev, določenih z zakoni ali izvršilnimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona), zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Ker je tožena stranka v konkretnem primeru odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga, ker naj tožnica ne bi dosegala pričakovanih rezultatov dela, je potrebno ugotoviti, da je bila pogodba o zaposlitvi tožnici odpovedana iz razloga subjektivne oziroma dejanske nesposobnosti delavca. To pa pomeni, da bi v tem primeru morala tožena stranka ob objektivno ugotovljenem dejstvu nedoseganja pričakovanih rezultatov tudi ugotoviti, da tožnica dela ni opravljala pravočasno, strokovno in kvalitetno, saj kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, morajo biti na strani delavca kumulativno ugotovljeni prej navedeni razlogi oziroma ravnanja delavca, ki so v neposredni vzročni zvezi z nedoseganjem pričakovanih delovnih rezultatov. Samo nedoseganje pričakovanih rezultatov dela namreč še ne pomeni, da s tem, ko delavec ni dosegel postavljene norme, dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno, kot to zmotno meni pritožba. Ob dejstvu, da tožena stranka ni izkazala, da tožnica v opazovalnem obdobju dela ne bi opravljala pravočasno, strokovno in kvalitetno, saj ni ugotovljeno, da bi prihajalo v proizvodnji pri toženi stranki zaradi njenega nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov do kakršnih zastojev, je potrebno ugotoviti, da razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici niso resni in utemeljeni in take narave, ki bi onemogočali nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, kot to določa 2. odstavek 88. člena ZDR. Zaradi povedanega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz razloga nesposobnosti z dne 24. 4. 2009, nezakonita.

Ne glede na navedeno velja poudariti, da tudi sicer razlog, kot ga je navedla tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer, da je tožnica v prvem tromesečju 2009 dosegla le 84 % ustreznega normativa za delo, ne more biti resen razlog za odpoved pogodbe, saj iz dejanskih ugotovitev sodišča in listinskih dokazov izhaja, da tega normativa v skupini, kjer je delala tožnica, ni doseglo 68 % delavcev, kar predstavlja 2/3 vseh delavcev. To pa pomeni, da tako postavljena norma pri ugotavljanju doseganja pričakovanih rezultatov za posameznega delavca ne more biti upoštevna, saj po ustaljeni sodni praksi velja, da mora delodajalec pri določanju meril za delo upoštevati načelo, da je norma oziroma drugo merilo za merjenje delovnih rezultatov ustrezna le, če jo dosega vsaj 90 % delavcev, ki delajo po teh kriterijih. Ker je v konkretnem primeru ugotovljeno, da je postavljeno normo v skupini, kjer je delala tožnica, doseglo le 31 % delavcev to pomeni, da norma ni realna, zaradi česar tudi v tem primeru pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ne gre za utemeljen odpovedni razlog v smislu 2. odstavka 81. člena ZDR. Tudi iz navedenih razlogov je odločitev v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče ostalih pritožbenih navedb ni presojalo in se do njih ni opredelilo, ker niso bistvenega in odločilnega pomena za presojo odločitve (1. odstavek 360. člena ZPP).

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in skladno z določbo 353. člena potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.