Jedro

Zavrnjena je bila pritožba zoper odmero odškodnine, ugodeno je bilo pritožbi in znižan prisojeni znesek odškodnine le zaradi napake pri odštetju valoriziranega plačanega dela odškodnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu glede odločitve o glavni stvari (I točka izreka sodbe) delno spremeni tako, da se prisojena odškodnina zniža za

18.318,00 SIT z zamudnimi obrestmi od tega zneska, glede zneska

20.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi se sodba sodba sodišča prve stopnje razveljavi, glede odločitve o stroških prvostopnega postopka (III. točka izreka sodbe) pa razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Po spremembi se tako sodba sodišča prve stopnje glede odločitve o glavni stvari glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki E.T. odškodnino v znesku 329.020,00 SIT skupaj z zamudnimi obrestmi in sicer od

1.1.2002 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje (31.8.2004) v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dne po izdaji prvostopne sodbe pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne. " V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem, nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

S sodbo v izpodbijanem delu je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenim zahtevkom tožnikov za plačilo odškodnine za gmotno in negmotno škodo in sicer tožeči stranki prisodilo skupni znesek

367.400,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 20.000,00 SIT od 21.12.1998 dalje, od zneska 347.000,00 SIT pa od 1.1.2002 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje (31.8.2004) v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dne po izdaji prvostopne sodbe pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 43.616,30 SIT SIT njenih pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Proti navedenemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe. Opozarja, da je sodišče z izpodbijano sodbo dosodilo 20.000,00 SIT gmotne škode z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 21.12.1998 dalje do plačila. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je bilo o tem delu zahtevka že pravnomočno razsojeno s sodbo z dne 12.11.2002, saj se tožena stranka v tem delu ni pritožila. Pri odmeri odškodnine je zmotno uporabljeno materialno pravo. Previsoka je odškodnina iz vseh treh odškodninskih postavk glede na mnenje izvedenca dr. S.. Intenzivnost in trajanje zelo hudih bolečin tožnice ne upravičujejo do prisojenega zneska denarne odškodnine. Tožnica zaradi nihajne poškodbe vratne hrbtenice zmore vsa dela , katera je bila sposobna opravljati pred nezgodo, za nobeno delo tudi ni omejeno sposobna. Le pri določenih aktivnostih se pojavijo lažje bolečine, zaradi česar je manj učinkovita. Glede na takšne ugotovitve izvedenca, predvsem pa glede na dejstvo, da tožnica ni povedala, da naj bi duševno trpela, je slednje kvečjemu mogoče upoštevati pri odmeri denarne odškodnine za telesne bolečine.

Glede na način nastanka škodnega dogodka tožnica hudega primarnega strahu ni doživela. Teža utrpelih telesnih poškodb, ki niso zahtevale operativnih posegov, zdravljenje pa je potekalo brez komplikacij in glede na način zdravljenja, ji ni prizadejalo hudega sekundarnega strahu. Tožnica ni upravičena do prisojene odškodnine za strah. Od zneska prisojene odškodnine v višini 1.200.000,00 SIT bi bilo potrebno odšteti revalozirani znesek nespornega dela odškodnine, ki znaša 870.980,00 SIT. Tako bi bila razlika kvečjemu 329.020,00 SIT, kar je v razlogih sodbe tudi navedeno, je pa to v nasprotju z izrekom, kjer je tožnici prisojen znesek 374.400,00 SIT. S tem je sodišče zagrešilo drugo absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj obstaja nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Pritožnica izpodbija tudi stroškovni del. Poudarja, da je sodišče pri uspehu strank v pravdi napačno štelo, da sta tožnika uspela v višini 13%, kar pa ne drži, saj je tožnik v pravdi v celoti propadel, tožnica pa je uspela v višini 24 %, pri čemer sodišče ni upoštevalo stroškov tožene stranke.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnica utemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje nepravilno ponovno prisodilo znesek odškodnine za negmotno škodo v višini

20.000,00 SIT, čeprav je bilo o tem že pravnomočno odločeno s sodbo sodišča prve stopnje opr.štev. P 592/2000-III-29, z dne 12.11.2002. Ker se tožena stranka zoper navedeni del citirane prvostopne sodbe ni pritožila, je ta del postal pravnomočen na podlagi navedene prvostopne sodbe. Zato je v tem delu zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, vsebinsko uveljavljena v pritožbi - iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (odločanje o pravnomočno razsojeni zadevi - res iudicata). Zato je moralo pritožbeno sodišče v tem delu ugoditi pritožbi in s sklepom razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje v tem delu (člen 354/1 ZPP).

Neutemeljena pa je pritožba, kolikor izpodbija odmero odškodnine, kot jo je opravilo sodišče prve stopnje. V zvezi z odškodnino za strah pritožbeno sodišče nima pomislekov glede odmere v znesku 200.000,00 SIT za primarni in sekundarni strah. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnica ob samem trčenju utrpela hud strah, nato pa jo je zgrabila panika in strah pred smrtjo, ki sta trajala vse do prihoda rešilnega avtomobila, strah zaradi škodnega dogodka pa se tudi potem ni povsem polegel, temveč se je ponovil ponoči deset dni kasneje, zaradi česar je morala celo uživati pomirjevala, in se nato še mesec dni ni upala voziti z avtom, strah pa ob spominu na škodni dogodek v njeni duševnosti odzvanja še sedaj. Če se k temu doda še strah, ki ga je tožnica utemeljeno trpela zaradi izzida zdravljenja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (7 dni trajajoč strah srednje intenzitete in lažje intenzitete še dva meseca, pri čemer je imela tožnica za strah objektivne razloge, saj je bila ugotovljena prosta plast tekočine v trebuhu, kasneje pa so se pojavile bolečine in zmanjšana gibljivost vratne hrbtenice), prisojeni znesek kljub temu, da res ni šlo za operativne posege in je zdravljenje potekalo brez komplikacij, nikakor ne presega okvirov, ki so se oblikovali v sodni praksi, ob upoštevanju meril in kriterijev iz 200. člena ZOR.

Primerna je tudi odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenčevega mnenja pravilno ugotovilo, da so hude bolečine trajale en dan neprestano, potem pa še nekaj dni občasno, nato pa je tožnica srednje bolečine trpela 14 dni in lahke še mesec dni po poškodbi, občasne lahke pa še kasneje in jih trpi še danes. Upoštevaje še ugotovljene številne nevšečnosti opisane v izpodbijani sodbi (teden dni v bolnišnici, nošenje vratne ortoze deset dni, rentgensko slikanje in fizioterapije, številni pregledi pri zdravnikih, jemanje analgetikov), predstavlja znesek 400.000,00 SIT odškodnine iz tega naslova kvečjemu še nekoliko prenizko odškodnino iz tega naslova, prisojeno v okviru zahtevanega zneska.

Sodišče prve stopnje je za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti priznalo tožnici z izpodbijano sodbo znesek

600.000,00 SIT, ki predstavlja odmero, ki se približuje spodnji meji odmer odškodnin iz naslova te škodne postavke. Pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje ne dvomi, da tožnica duševno trpi zaradi ugotovljenih življenjskih omejitev. Te pa niso tako neznatne, kot to poskuša prikazati tožena stranka v pritožbi. Predvsem omejitve pri vsakodnevnem delu, ko mora tožnica med delom večkrat počivati, da mora pri težjih opravilih vlagati več naporov in da se rekreira v manjši meri kot prej, predstavljajo ustrezno dejansko podlago za prisojo izpodbijanega zneska. Ob povedanem gre za povečano porabo časa in večje napore, ki jih mora pri delu vlagati tožnica, da doseže enake rezultate kot prej, kot tudi omejitve, ki ji onemogočajo enako obsežno in intenzivno - predvsem prostočasovno aktivnost. Upoštevaje njeno starost in dejstvo, da bodo omejitve trajale tudi v bodoče, je tudi ta prisojeni zensek v okviru meril in kriterijev iz 200. člena ZOR.

Pritožbeno sodišče pa pritrjuje pritožbi še v delu, ko ta opozarja na računsko napako pri odštevanju valoriziranega zneska plačanega dela odškodnine od prisojene odškodnine. Od prisojenega zneska

1.200.000,00 SIT za negmotno škodo je potrebno odšteti znesek valorizirane že prejete odškodnine, ki znaša 870.980,00 SIT in znaša tako razlika 329.020 SIT. Ker je sodišče iz naslova odškodnine za negmotno škodo prisodilo znesek 347.400,00 SIT, predstavlja znesek

18.380,00 SIT preveč priznano odškodnino in je zato sodišče druge stopnje s spremembo prvostopne sodbe za navedeni znesek znižalo odškodnino. Ob povedanem je pritožbeno sodišče v navedenem obsegu pritožbi ugodilo in spremenilo v navedenem obsegu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (smiselna uporaba 1. točke 358. člena ZPP).

Tožena stranka je tako ob povedanem dolžna plačati tožeči stranki še znesek 329.020,00 SIT (367.400,00 SIT - 20.000,00 SIT - 18.380,00 SIT).

V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo v nespremenjenem, nerazveljavljenem in izpodbijanem delu materialnopravno pravilno sodbo sodišča prve stopnje. Tudi uradoma izveden preizkus prvostopne odločbe namreč ni pokazal kakšnih procesnih nepravilnosti, ki bi terjale poseg pritožbenega sodišča v izpodbijano odločbo po uradni dolžnosti (2.odstavek 350. člena ZPP in

353. člen ZPP).

Utemeljena pa je pritožba tudi v delu glede odločitve o stroških.

Sodišče prve stopnje je odmerilo stroške tako, da je toženi stranki naložilo v plačilo 13% stroškov tožečih strank. Takšna odločitev pa je materialnopravno nepravilna iz dveh razlogov: ni upoštevano, da sta tožeči stranki navadna formalna sospornika v smislu 2. točke 191. člena ZPP in ni upoštevano, da je tožena stranka v pretežnem delu uspela v tej pravdi (glede tožnikovega zahtevka v celoti, glede tožničinega pa skoraj v tričetrtinskem delu). Upoštevaje določbo 2. odstavka 154. člena ZPP pa mora sodišče odločati o stroških pravdnih strank glede na uspeh vsake od strank v pravdi. Po določbi 161. člena ZPP nadalje trpijo načeloma sosporniki stroške po enakih delih, razen če je med njimi precejšnja razlika glede njihovega deleža pri spornem predmetu - v tem primeru jih določi sodišče po tem sorazmerju. To pa pomeni, da je vsak neuspešni sospornik načeloma dolžan plačati uspešni stranki njene stroške v delu, kolikor znaša njegov neuspeh v pravdi. Tožnik je s svojim zahtevkom v tej pravdi v celoti propadel, tožnica pa je upoštevaje tudi to pritožbeno odločbo uspela v višini 24,95 % svojega zahtevka. Glede na to, da tožeči stranki uveljavljata po višini približno enaka zahtevka, stroške pa so pravdne stranke priglasile upoštevajoč višino obeh tožbenih zahtevkov skupaj, bi moral ob opisani zakonski ureditvi tožnik toženi stranki plačati polovico njenih stroškov, stroške tožnice in preostalo polovico stroškov tožene stranke pa bi moralo sodišče prve stopnje pobotati po opravljeni predhodni odmeri in upoštevaje uspeh ene in druge stranke v tem sporu. Ker je sodišče nepravilno uporabilo zgoraj navedeni določbi ZPP (ob povedanem sploh ni upoštevalo uspeha tožene stranke v tem sporu in nadalje prezrlo citirano pravilo o porazdelitvi obremenitve sospornikov s stroški uspešne nasprotne stranke), je posledično ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede stroškov tožene stranke, ki v izpodbijani sodbi sploh niso ugotovljeni in odmerjeni. Zato je moralo sodišče prve stopnje v tem delu ugoditi pritožbi tožene stranke, razveljaviti v tem delu sodbo sodišča prve stopnje in v tem delu vrniti sodbo v stroškovnem delu v novo odločanje (člen 355 ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odmeriti stroške tožeče stranke ter ugotoviti in odmeriti stroške tožene stranke, nato pa odločiti o stroških pravdnih strank v nakazanih smereh, upoštevaje navedeno materialnopravno ureditev pri odločanju o stroških v primerih, kakršen je tudi sporni.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 4. odstavka

165. člena ZPP.