Jedro

Tako iz poimenovanja vloge z dne 9. 2. 2017, naslovljene "zahteva za pojasnilo o razlogu, zaradi katerega odločba ni bila izdana v zakonsko določenem roku in za izdajo odločbe", kot tudi iz njene vsebine, ni mogoče sklepati, da je z njo tožnica vložila novo zahtevo za denacionalizacijo.

Izrek

I. Sklep Upravne enote Ljubljana št. 490-2/2017-4 z dne 30. 3. 2017 se izreče za ničnega.

II. V preostalem delu se tožbi ugodi, sklep Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 490-17/2017/2 z dne 19. 5. 1017 (pravilno: 2017, op. sodišča) se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plaila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnica vlaga tožbo zoper sklep št. 490-2/2017-4 z dne 30. 3. 2017, s katerim je Upravna enota Ljubljana zavrgla tožničino zahtevo za dne 9. 2. 2017 za izdajo odločbe o denacionalizaciji tam navedenih nepremičnin, vse k.o. ... (1. točka izreka) in ugotovila, da posebni stroški niso nastali. V obrazložitvi navaja, da je po vpogledu v dokumentarno gradivo ugotovila, da je tožnica 22. 7. 1992 vložila zahtevo za denacionalizacijo, o kateri je bilo pravnomočno odločeno z odločbo z dne 28. 12. 1992. V vlogi z dne 9. 2. 2017, s katero je zahtevala nadaljevanje denacionalizacijskega postopka, pa je prvič zahtevala denacionalizacijo predmetnih nepremičnin. Prvostopenjski organ je zato štel vlogo z dne 9. 2. 2017 kot novo zahtevo za denacionalizacijo, ki pa je podana po poteku zakonskega roka za vložitev zahteve za denacionalizacijo, zato je prepozna.

2. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper navedeni sklep in pritrdil odločitvi prvostopenjskega organa, ni pa se strinjal z razlogi za zavrženje, saj je menil, da bi moral prvostopenjski organ tožničino zahtevo zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je bilo o njej že pravnomočno odločeno.

3. Poleg tega tožnica s to tožbo izpodbija tudi sklep Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 490-17/2017/2 z dne 19. 5. 1017 (pravilno: 2017, op. sodišča), s katerim je zavržena njena pritožba zaradi molka organa (1. točka izreka) in zavrnjen njen zahtevek za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (2. točka izreka). V njem se drugostopenjski organ sklicuje na razloge drugostopenjskega organa v sklepu, s katerim je zavrnil pritožbo zoper sklep prvostopenjskega organa z dne 30. 3. 2007, iz katerih izhaja, da je bilo o vsem zahtevanem premoženju tožnika že odločeno z odločbo z dne 28. 12. 1992. Zato ni podlage za ukrepanje po 246. členu ZUP.

4. Tožnica se z navedenimi odločitvami ne strinja in predlaga odpravo sklepa z dne 30. 3. 2017, odločbe z dne 18. 5. 2017 in odločbe z dne 19. 5. 2017, vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek ter povrnitev stroškov postopka.

5. Navaja, da je prvostopenjski organ s sklepom z dne 30. 3. 2017 odločil o zahtevku, ki ga sploh ni postavila, kar podrobneje pojasni. Zato je ničen. Navaja tudi razloge, zakaj je nezakonita odločba druge stopnje, s katero je potrjena odločitev prvostopenjskega organa. Pojasnjuje, zakaj meni, da je bila pritožba zaradi molka organa utemeljena, odločitev drugostopenjskega organa o njenem zavrženju pa nepravilna. Pri tem se sklicuje na listine, ki se nahajajo v upravnem spisu z opr. št. 321-0273/92-09. Poudarja tudi, da se je drugostopenjski organ pri odločitvi skliceval na razloge, ki izhajajo iz odločbe z dne 18. 5. 2017, ki pa je nezakonita, kar je predhodno pojasnjeno. Meni, da je drugostopenjski organ s tem, ko je zavrgel njeno pritožbo zaradi molka, ker naj bi bilo v tožničini zahtevi za denacionalizacijo že pravnomočno odločeno, napačno interpretiral institut pritožbe zaradi molka organa, s čimer je bila tožnici odvzeta možnost pravnega sredstva, in kršen 25. člen Ustave RS. Poudarja, da o tožničini pritožbi zaradi molka organa pred izpodbijanim sklepom še ni bilo pravnomočno odločeno, zato zavrženje zaradi že odločene stvari ni mogoče. 6. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

K I. točki izreka:

7. Sodišče pritrjuje tožnici, da tako iz poimenovanja vloge z dne 9. 2. 2017, naslovljene "zahteva za pojasnilo o razlogu, zaradi katerega odločba ni bila izdana v zakonsko določenem roku in za izdajo odločbe", kot tudi iz njene vsebine, ni mogoče sklepati, da je z njo vložil novo zahtevo za denacionalizacijo. Iz vloge povsem nedvoumno izhaja, da se nanaša na zahtevo za denacionalizacijo z dne 22. 7. 1992, ki naj bi jo tožnica vložila pri prvostopenjskem organu, o kateri naj ne bi bilo (v celoti) odločeno. Zato sodišče pritrjuje tožnici, da odločitev o tožničini vlogi z dne 9. 2. 2017, kot o novi zahtevi za denacionalizacijo, pomeni odločanje brez zahteve stranke, kar je razlog za izrek odločbe za nično1. Sodišče je zato na podlagi 68. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

8. Sodišče pripominja, da bi prvostopenjski organ, če je menil, da je o tožničini zahtevi z dne 22. 7. 1992 že v celoti odločil, navedeno tožničino vlogo lahko štel kvečjemu za zahtevo za izdajo dopolnilne odločbe po 220. členu ZUP2 in jo zavrnil, ne pa, da jo je štel za novo zahtevo.

9. Tudi sicer pa sodišče, zaradi učinkovitega vodenja nadaljnjega postopka pripominja, da iz listin, ki se nahajajo v upravnih spisih, jasno ne izhaja, da bi pooblaščenec tožničine pravne prednice na ustni obravnavi opredelil obseg denacionalizacijskega zahtevka z dne 22. 7. 1992. Govora je bilo le o delu zahtevka, ki se prekriva z delom zahtevka ... Iz zahteve z dne 22. 7. 1992 pa obseg denacionalizacijskega zahtevka ne izhaja, ampak se na splošno nanaša na vrnitev premoženja, podržavljenega s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini. Prav tako iz priloženih spisov ni razvidno, da bi organ kadarkoli zahteval, naj vlagateljica svoj zahtevek specificira.

K II. točki izreka:

10. Tožba zoper sklep Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 490-17/2017/2 je utemeljena.

11. Ker se drugostopenjski organ v sklepu o zavrženju pritožbe zaradi molka organa z dne 19. 5. 1017 (pravilno 2017, op. sodišča), ki je prav tako izpodbijan v tem upravnem sporu, v celoti sklicuje na sklep z dne 30. 3. 2017, ki ga je sodišče spoznalo za ničnega, svojih razlogov pa ne navede, je potrebno odpraviti tudi navedeni sklep na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrniti istemu organu v ponoven postopek.

12. Ker je sodišče ugodilo tožbi in en izpodbijan akt spoznalo za ničen, drugeg pa odpravilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).

1 Po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila.. 2 Prvi odstavek 220. člena ZUP določa, da če pristojni organ ni z odločbo odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, lahko izda na predlog stranke ali po uradni dolžnosti posebno odločbo o vprašanjih, ki v že izdani odločbi niso zajeta (dopolnilna odločba).