Jedro

Opravičljiv razlog je, če stranka določenih dejstev in dokazov predhodno ne more navesti, saj glede na dotedanji tek postopka ni pričakovati, da bi bili relevantni.

To, da sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ne obravnava izrecno konkretne dokazne vrednosti vsakega izmed izvedenih dokazov, ne predstavlja vselej zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa tudi ne kršitve 8. člena ZPP ali bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kadar izvedba nekaterih dokazov pokaže, da je njihovo sporočilo irelevantno ali brez dokazne vrednosti, sodba, ki takih dokazov izrecno ne ocenjuje, ni obremenjena z bistveno kršitvijo postopka niti z zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank nepremičnine z ID znakom 000, 111 in 222, vse vpisane v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v ... ter da sta deleža pravdnih na skupnem premoženju enaka, to je od vsakega 1/2 (I. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev 2.286,00 EUR pravdnih stroškov toženi stranki v roku 15 dni po prejemu sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče upoštevalo navedbe tožene stranke po opravljenem prvem naroku in izvedlo dokaz zaslišanje priče A. A., kljub ugovoru tožnika, da je tožena stranka z navedbami in dokazi prekludirana. Sodišče je obrazložilo, da s tem ni zavleklo reševanja spora, kar pa ni relevantno. Tožena stranka je svoje navedbe o tem, kje je pridobila potrebna sredstva za nakup stanovanja, ves čas spreminjala. Sprva je navedla, da ni imela finančnih sredstev, ampak je celoten nakup izvedla iz kreditnih sredstev. Ko pa se je pokazalo, da je imela privarčevana sredstva vsaj v višini 10.000,00 EUR, je zatrjevala, da ni šlo za skupna sredstva, ampak za posojilo očeta oziroma njene prihranke. Kasneje je navedbe spremenila tako, da je navajala, da je imela sredstva v tej višini, vendar jih ni porabila za nakup stanovanja, ampak za adaptacijo. Vse to kaže, da je tožena stranka navedbe prilagajala trenutnim izsledkom dokaznega postopka. Ker je sodišče izvajalo dokaze, ki jih tožena stranka ni predložila pravočasno, je kršilo določbe pravdnega postopka. Sodišče bi moralo upoštevati vsebino lastnoročnega zapisa A. A., iz katerega izhaja, da so navedbe tožene stranke in dokazi prirejeni za potrebe postopka. A. A. je na zaslišanju potrdil, da je pisava na listini zagotovo njegova. Do tega se sodišče ni opredelilo, niti ni pojasnilo, zakaj naj bi bila ta dokazna listina nepomembna. S tem je storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kot tudi kršitev 8. člena ZPP in 213. člena ZPP, saj ni obrazložilo, zakaj je določen dokazni predlog nepomemben. Kršitev je vplivala na zakonitost sodbe, saj je očitno, da je izpovedba priče K. neverodostojna. Tožnik nasprotuje trditvam, da naj bi toženki kakršnakoli sredstva posodil njen oče. Toženkino stanje na računih je bilo pretežno negativno, zato ni logično, da bi lahko privarčevala sredstva v taki višini, kot je zatrjevala. Še manj verjetno je, da bi se to zgodilo ravno v času selitve.

Tožena stranka je dobila kredit v skupni višini 70.900,00 EUR, kar je za 10.900,00 EUR več kot je znašala kupnina za stanovanje. Le kredit po pogodbi s 26. 8. 2011 je zavarovan z zastavno pravico, kredit po pogodbi z z 19. 8. 2011 pa ne. To pomeni, da je tožena stranka razpolagala z zadostnimi finančnimi sredstvi, na podlagi katerih je dobila kredit. Da je imela toženka stranka prihranke, je izpovedala tudi priča B. B. V nasprotju s splošno znanimi dejstvi je, da bi banka svojemu komitentu odobrila kredite v višini, ki presega vrednost nepremičnine. Na podlagi navedenega bi se lahko ugotovilo, da pretežni del kredita ni bil namenjen nakupu nepremičnine, ampak je bila sklenitev kreditnih pogodb namenjena prevari tožnika. Ker je sodišče verjelo taki predstavitvi dejanskega stanja oziroma navedbam toženke, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če bi tožena stranka dejansko dobila kakršnokoli sredstva od tretjih oseb ali s pomočjo izrednih kreditov, bi morala to skladno z določilom 286. člena ZPP posredovati sodišču najkasneje do konca prvega naroka. Zato so prepozno predloženi izpisi prometa na bančnem računu toženkinega očeta, plačilne liste za junij, julij in avgust ter pogodba o izrednem limitu.

Sodišče je ugotovilo, da je zunajzakonska skupnost pravdnih strank prenehala 10. 5. 2011, ko je tožena stranka plačala aro za stanovanje, iz stanovanja pa se je izselila že pred sklenitvijo pogodbe v avgustu 2011. Zato ni logičen zaključek sodišča, da stanovanje ne predstavlja skupnega premoženja pravdnih strank.

Prvostopenjsko sodišče ni ustrezno ocenilo tožnikovih navedb o posebnem premoženju, ki ga je imel pred začetkom zunajzakonske skupnosti ter glede višine prihodkov, ki jih je tožnik prejemal. Nedvomno je tožnik z delom in premoženjem, ki ga je vložil v skupno premoženje, prispeval k nastanku in povečanju skupnega premoženja v deležu 9/10, toženka pa v deležu 1/10. Nelogične so ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da so kipi, ki jih je tožnik dobil od svojega deda pred zunajzakonsko skupnostjo s toženko, skupno premoženje. Toženka ni zatrjevala, da so kipi skupno premoženje. Zato je taka ugotovitev sodišča protispisna. Tožnik vztraja pri navedbah, da so bila za nakup in izgradnjo hiše porabljena pretežno sredstva njegovega posebnega premoženja, kar je dokazano in so nasprotni zaključki prvostopenjskega sodišča protispisni. Tožena stranka ni imela posebnih sredstev, prevzetih kreditov ni mogla plačevati z rednimi dohodki, gradnje hiše pa nikoli ni financirala.

Sodišče ni upoštevalo bistvenega dela dohodkov, ki ga je tožnik prejel. Narejena primerjava ni realna in ne kaže pravega razmerja med dohodki pravdnih strank, zato sodišče na osnovi tega ne bi smelo narediti zaključkov. Pravdni stranki sta imeli na začetku njune skupnosti izrazito neenake dohodke. V tem času so se kupile nepremičnine in se je izvedla gradnja. Nepravilno so ocenjene trditve tožeče stranke, da je velik del premoženja pridobil na podlagi lastništva dveh galerij. Tožeča stranka se je ukvarjala z dobičkonosno dejavnostjo restavratorstva, preprodajo slik in umetniških del, dohodki tožeče stranke pa so bili najvišji ravno v času nakupa nepremičnine. Tožeča stranka je dokazala, da je v času trajanja zunajzakonske zveze pravdnih strank prejela dohodke v skupni višini vsaj 394.295,00 EUR, kar je predstavljalo samo del prihodkov tožeče stranke.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma zavrača vse pritožbene očitke o obstoju absolutnih in relativno bistvenih kršitev določb postopka. Prvostopenjsko sodišče je izvedlo vse pravno odločilne dokaze, zavrnitev ostalih je prepričljivo obrazložilo. Dokazna ocena je sklenjena in prepričljiva. Prvostopenjsko sodišče je pri njeni izdelavi upoštevalo metodološko napotilo 8. člena ZPP, pritožbeni očitki v tej smeri so neutemeljeni. Do posameznih konkretnih očitkov se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

6. Prvostopenjsko sodišče je po izvedbi pravno odločilnih dokazov ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo nepremičnine z ID znakom 000, z ID znakom 111 in z ID znakom 222, vse vpisane v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v ... in da znašata deleža pravdnih strank na tem premoženju za vsakega 1/2. V presežku je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (tožnik je v tožbi zatrjeval, da znaša njegov delež na skupnem premoženju 9/10, toženkin pa 1/10, v skupno premoženje pa spada tudi stanovanje na naslovu ...).

Glede obsega skupnega premoženja

7. Med pravdnima strankama je sporno, ali spada v njuno skupno premoženju tudi stanovanje na naslovu Sodišče je ugotovilo, da ne. Tožena je stanovanje na naslovu X kupila po razpadu izvenzakonske skupnosti s tožnikom,(1) in sicer je sklenila kupoprodajno pogodbo 12. 8. 2011, aro za stanovanje pa je plačala 21. 5. 2011. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da toženka sredstev za nakup in adaptacijo spornega stanovanja ni pridobila iz skupnega premoženja. Tožnik je med postopkom navajal, da je toženka dobila sredstva za nakup stanovanja iz skupnih prihrankov, saj naj bi imela privarčevanih 60.000,00 EUR za nakup stanovanja v Y. za potrebe otrok v času študija.

8. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da niso izkazane navedbe tožnika, da naj bi imeli pravdni stranki skupne prihranke v višini 60.000,00 EUR in da naj bi toženka v januarju 2011 dvignila 48.000,00 EUR z njenega računa. Sodišče je opravilo poizvedbe na banki, ki so ovrgle trditve tožeče stranke v celoti. Ugotovilo je, da je imela tožena stranka ves čas trajanja zunajzakonske skupnosti odprt le bančni račun pri banki Z. in nobenega drugega računa pri nobeni drugi banki. Toženka na svojem računu ni imela privarčevanih sredstev v zatrjevanem znesku, niti ni z računa dvignila 48.000,00 EUR. Iz izpiska njenega bančnega računa je razvidno, da je bila v obdobju 30. 7. 2003 do 31. 12. 2011 več v negativnem kot v pozitivnem stanju. Tudi iz izpovedbe toženke izhaja, da ni bilo prihrankov ter da je družina živela iz meseca v mesec. Izpovedbo je potrdila toženkina sodelavka, priča C. C., ki je toženki posojala denar za plačevanje položnic. Tožnik se v pritožbi ponovno sklicuje na izpovedbo priče B. B., do katere se je prvostopenjsko sodišče kritično opredelilo. Prvostopenjsko sodišče ni verjelo izpovedbi priče B. B., da ji je toženka dve leti pred prenehanjem izvenzakonske skupnosti pravdnih strank povedala, da ima privarčevan denar. Priča se ostalih podrobnosti obiska ni spominjala, zato ji sodišče ni verjelo. Ocena vseh izvedenih dokazov je sodišče pripeljala do zaključka, da tožena stranka ni imela prihrankov, stanovanje pa je bilo kupljeno iz sredstev, ki jih je toženka pridobila po prenehanju skupnosti s toženko. Pritožbeno sodišče zaključke v celoti sprejema.

9. Tožnik v pritožbi očita, da naj bi toženka spreminjala navedbe o privarčevanih sredstvih, sodišče pa naj bi upoštevalo prepozne navedbe in izvedlo prepozno predlagane dokaze. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Tožnik je tekom postopka zatrjeval, da sta imeli pravdni stranki privarčevana skupna sredstva v višini 60.000,00 EUR in da je toženka z računa dvignila 48.000,00 EUR. Dokazni postopek je njegove trditve ovrgel. V pripravljalni vlogi s 25. 1. 2016 je navajal, da iz dokumentacije, ki jo je toženka posredovala banki X, v zvezi s kreditno pogodbo, izhaja, da tožena stranka razpolaga z lastnimi sredstvi v višini 10.000,00 EUR, kar naj bi potrjevalo njegove navedbe, da ima toženka prihranke iz časa zunajzakonske skupnosti. Na njegove trditve o prihrankih v višini 10.000,00 EUR je tožena stranka odgovorila in navedla, da je vložila v adaptacijo stanovanja 10.000,00 EUR. Oče ji je posodil 5.000,00 EUR, ostalo pa je plačevala v daljšem obdobju tudi z limitom. Za te navedbe je ponudila dokaze, in sicer zaslišanje očeta, pogodbo o izrednem limitu ter račun št. 99/2011 z 12. 8. 2011. Prvostopenjsko sodišče je dokaze izvedlo.

10. Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (prvi odstavek 286. člena ZPP).

11. Treba je upoštevati, da stranka nekaterih dejstev predhodno ne more navesti, ker se v predhodnem teku postopka in zbranem procesnem gradivu še niso izkazala za relevantna. Tudi dejanske navedbe in dokazni predlogi nasprotne stranke lahko povzročijo obrat v procesu, ki ga ni mogoče predvideti in se zato lahko nasprotna stranka brez krivde nanj odzove tudi še po prvem naroku. Opravičljiv razlog je, če stranka določenih dejstev in dokazov predhodno ne more navesti, saj glede na dotedanji tek postopka ni pričakovati, da bi bili relevantni. Ko pa se izkaže, da so določena dejstva relevantna, mora stranka nanje reagirati. In ravno tako je postopala tožena stranka. Na novo navedbo tožnika, da iz prilog k posojilni pogodbi izhaja, da razpolaga z lastnimi sredstvi v višini 10.000,00 EUR, je odgovorila s pojasnilom, da gre za sredstva za adaptacijo stanovanja, ki jih je pridobila s posojilom od očeta in z limitom. Očitana kršitev, da naj bi sodišče upoštevalo prepozne navedbe in izvedlo prepozne dokaze, zato ni utemeljena. Tožena stranka se je odzvala na navedbe tožeče stranke in reagirala glede na tek postopka.

12. Tožnik v pritožbi očita tudi, da se sodišče ni opredelilo do zapisa A. A., zaradi česar naj bi storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. To, da sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ne obravnava izrecno konkretne dokazne vrednosti vsakega izmed izvedenih dokazov, ne predstavlja vselej zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa tudi ne kršitve 8. člena ZPP ali bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kadar izvedba nekaterih dokazov pokaže, da je njihovo sporočilo irelevantno ali brez dokazne vrednosti, sodba, ki takih dokazov izrecno ne ocenjuje, ni obremenjena z bistveno kršitvijo postopka niti z zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja (primerjaj II Ips 477/2003).

Glede deležev na skupnem premoženju

13. Tožnik je tožbo gradil na trditvi, da je v skupno premoženje prispeval bistveno več kot toženka in da znaša njegov delež na skupnem premoženju 9/10, toženkin pa 1/10. Dokazni postopek tožnikovih trditev ni podprl. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka in znašata za vsakega 1/2. 14. Ker je tožnik uveljavljal večji delež na skupnem premoženju, je sodišče ugotavljalo dohodke pravdnih strank, pa tudi druge okoliščine, kot npr. pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri opravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (drugi odstavek 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; ZZZDR).

15. Ugotovilo je, da je tožena stranka za nakup zemljišča dala aro v višini 300.000,00 SIT, ostalo do vrednosti 24.000,00 DEM je plačal tožnik. Toženka je za izgradnjo hiše vzela kredit v višini 4,500.000,00 SIT in je večji del tudi odplačala, tožnik pa je odplačal manjši del. Toženka je v skupno premoženje vložila tudi odškodnino v višini 650.000,00 SIT, ki jo je prejela za nepremoženjsko škodo, prav tako je toženka plačevala račune za hišo in gospodinjstvo ter stroške za otroke. V začetku življenjske skupnosti pravdnih strank je bila toženka študentka in je imela štipendijo in pokojnino po materi, nato je bila zaposlena pri tožniku v galeriji od leta 1994 do leta 1995, od takrat dalje pa vse do danes je zaposlena kot profesorica v Osnovni šoli ... in prejema redne dohodke. Pravdni stranki imata štiri otroke, v obdobju razcveta (tožnikovega) posla je bila skrb za dom in družino na toženi stranki, v preostalem obdobju pa je bil njun prispevek enak.

16. Glede prejemkov pravdnih strank je sodišče ugotovilo, da so v obdobju od leta 1994 pa do 2006 znašali bruto prihodki tožene stranke 33,119.654,00 SIT, v obdobju od leta 2007 do 2010 pa skupno 88.756,00 EUR. Tožnik v nasprotju s toženko ni imel rednih prihodkov. V obdobju od leta 1994 do 2006 je imel bruto dohodke v višini 5,401.963,15 SIT, od leta 2007 ni imel prijavljenih nobenih dohodkov. Sodišče se je opredelilo tudi do tožnikovih trditev o gotovinskih plačilih, ki jih je prejemal in umestilo v mozaik celotne dokazne ocene tudi dokaze, s katerimi je trditve o gotovinskih plačilih dokazoval. Prejemke pravdnih strank pa je ocenjevalo tekom trajanja celotne izvenzakonske skupnosti. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik v določenih obdobjih prejel večje vsote denarja, v določenih obdobjih pa je bil brez dohodka. Od leta 2000 dalje je brezposeln. Glede prejemkov, ki jih je dobil z vodenjem galerije, restavratorstvom in prodajo umetnin je upoštevalo tudi, da je imel tožnik z restavriranjem ter preprodajo umetnin ne le prihodke, ampak tudi stroške, ki jih je ocenilo na 30 %. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je zaključilo, da mesečni prejemki tožnika, gledano celotno obdobje trajanja izvenzakonske skupnosti (od leta 1991 do maja 2011) niso bili bistveno višji od prejemkov tožene stranke. V začetku trajanja izvenzakonske skupnosti pravdnih strank prejemki nobenih od strank niso bistveno odstopali od prejemkov druge stranke, tožnik z galerijo ni imel dobička. V obdobju od leta 2008 pa do leta 2011 pa je imel tožnik bistveno nižje prihodke kot toženka, zato tudi če je v določenem obdobju pred tem prejemal več dohodkov kot toženka, to upoštevaje celotno obdobje izvenzakonske skupnosti privede do zaključka, kot ga je naredilo prvostopenjsko sodišče. Pritožbeno sodišče ga v celoti sprejema. Ponovno pritožbeno sklicevanje na visoka plačila, zaključkov sodišča ne morejo spremeniti, saj je sodišče upoštevalo plačila, ki jih je prejemal tožnik, vendar skupaj s stroški, umestilo pa jih je v celotno obdobje trajanja izvenzakonske skupnosti.

17. Tožnik je trdil, da je financiral nakup nepremičnin s svojim posebnim premoženjem, ki ga je dobil pred začetkom izvenzakonske skupnosti s toženko tako, da je prodal kipce, ki mu jih je podaril ded. V pritožbi očita, da tožena stranka ni zatrjevala, da predstavljajo kipci skupno premoženje pravdnih strank, zato je ugotovitev sodišča protispisna. Prvostopenjsko sodišče trditvam tožnika o tem, da naj bi bili kipci njegovo posebno premoženje ter da naj bi mu jih podaril ded, ni sledilo, saj ni predložil nobenega dokaza, ki bi izkazoval, da gre za njegovo posebno premoženje. Trditvi tožeče stranke, da naj bi mu kipca leta 1980 podaril ded, je nasprotovala tožena stranka. V odgovoru na tožbo je navedla, da tožnik ni dobil kipcev od deda, saj je bil njegov ded reven kmet, ampak je tožnik kipce dobil tekom trajanja izvenzakonske skupnosti, odplačno in s skupnimi sredstvi. Pritožbeni očitki o tem, da naj tožena stranka ne bi zatrjevala, da je šlo za skupno premoženje pravdnih strank, zato niso utemeljeni. Prvostopenjsko sodišče pa je ravnalo pravilno, ko je ob ugotovitvi, da je med strankama sporno, ali predstavljajo kipci skupno ali posebno premoženje, presojalo to dejstvo.

18. Prav tako niso utemeljeni pritožbeni očitki, da naj bi bil zato podan pritožbeni razlog protispisnosti. Protispisnost je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Struktura kršitve je podobna relativnim kršitvam, vsaka protispisnost pa ni že kršitev postopka iz 15. točke. Protispisnost je napaka tehnične narave, gre predvsem za napačen postopek prenosa. V obravnavanem primeru do take napake ni prišlo. Med pravdnima strankama je bilo sporno dejstvo, ali predstavljata kipca skupno ali posebno premoženje, ki ga je sodišče prve stopnje presojalo in ugotovilo, da gre za skupno premoženje.

19. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, niti niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

20. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve, zato vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

Op. št. (1): Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je izvenzakonska skupnost med pravdnima strankama razpadla 10. 5. 2011.