Jedro

Tožena stranka ni izkazala utemeljene nevarnosti, da bo tožnik pobegnil. Ta namreč ne more biti podana le zato, ker je za mednarodno zaščito zaprosil že v Bolgariji in na Hrvaškem, kjer na odločitev ni počakal, ostali okoliščini pa nista izkazani. Glede na navedeno so razlogi izpodbijanega sklepa v zvezi z obstojem okoliščin, ki vzpostavljajo visoko stopnjo nevarnosti tožnikovega pobega tako bistveno pomanjkljivi, da se ga ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-1827/2022/6 (1222-03) z dne 17. 5. 2022 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se takoj po prejemu te sodne odločbe preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce na podlagi sklepa Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-1827/2022/6 (1222-03) z dne 17. 5. 2022.

Obrazložitev

_O izpodbijanem sklepu_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka pridržala tožnika zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe EU št. 604/2013I1 (1. točka izreka). Pridržala ga je na prostore Centra za tujce od 16. 5. 2022 od 14.30 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik v Republiko Slovenijo nezakonito vstopil 27. 4. 2022 po gozdu med prehodnima mestoma A. in B., dne 16. 5. 2022 pa vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Iz policijske depeše izhaja, ga je policija prijela na križišču za C. Kot ciljno državo je takrat navedel Nemčijo in povedal, da je ekonomski migrant. Iz registracijskega lista izhaja, da mednarodno zaščito išče iz ekonomskih in družinskih razlogov. S svojo družino naj bi si želel živeti v Avstriji, ki jo je navedel kot ciljno državo.

3. Ob vložitvi prošnje je povedal, da je izvorno državo (Republiko Irak; v nadaljevanju Irak) zapustil marca 2021 in preko Turčije, Bolgarije, Srbije, Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju BiH) ter Hrvaške prispel v Slovenijo, ki jo je označil kot ciljno državno. Iz Iraka je odšel, ker je kristjan - kildani, po narodnosti je Asirec. Pripadniki milice so mu večkrat dejali, da bi moral biti musliman, zato si v zadnjem obdobju v Iraku ni več upal zapustiti hiše. Nanj so izvajali pritisk, naj se jim pridruži. Sprva jim je odgovoril, da se jim ne more in ne želi pridružiti. Ker so vztrajali, jih je prosil za čas za razmislek. V tem času si je uredil vse potrebno za odhod iz države. Če bi ostal v Iraku, bi se jim moral pridružiti in se z njimi boriti. Povedal je tudi, da v Iraku velikokrat koga ugrabijo in zanj zahtevajo odkupnino. Za mednarodno zaščito je zaprosil v Avstriji, kjer je bila njegova prošnja zavrnjena in zatem še v Bolgariji, kjer se je zadrževal en mesec. Tam na odločitev o prošnji ni počakal. 4. Na podlagi podatkov, pridobljenih iz baze prstnih odtisov sistema EURODAC, je toženka ugotovila, da je bil kot prosilec za mednarodno zaščito leta 2015 zaveden v Avstriji, avgusta 2021 v Bolgariji in 28. 3. 2022 na Hrvaškem. V Avstriji so njegovo prošnjo že obravnavali, zato je toženka prošnjo za ponovni sprejem tožnika posredovala bolgarskim in hrvaškim migracijskim organom ter jih zaprosila za nujen odgovor.

5. Tožnik je na zapisnik o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja dne 16. 5. 2022 pojasnil, da na odločitev v Bolgariji ni počakal, ker tam ni imel namena zaprositi za azil. Imel je le kratek razgovor, nato pa je državo zapustil. Moral je dati prstne odtise. Enako bil primoran storiti tudi na Hrvaškem, čeprav jim je povedal, da zaščite ne želi. Ko so ga seznanili, da ga bodo v nasprotnem primeru vrnili v BiH, je tudi na Hrvaškem dal prstne odtise. Opravil je obvezen intervju, dobil dve kartici (za prehrano in gibanje po državi), datuma za osebni razgovor pa ne, zato je odšel v Slovenijo. Če bi Hrvaško zapustil brez teh kartic, bi ga deportirali v BiH. S Hrvaške je bil res namenjen v Italijo, saj je slišal, da tam Iračani hitro dobijo dokumente. Ko pa je prispel v Slovenijo, se je odločil ostati tu. Tako so mu svetovali tudi starši. V Sloveniji je sam ustavil policijo, tu si čim prej želi začeti delati.

6. Toženka mu je istega dne na podlagi 2. in 3. točke 28. člena Uredbe Dublin III v zvezi s peto alinejo prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ)-1 ustno na zapisnik izrekla ukrep omejitve gibanja. Ocenila je, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil, s tem pa preprečil izvedbo postopkov za predajo v skladu z Uredbo Dublin III. Pred nezakonitim vstopom v Slovenijo je zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji in na Hrvaškem, obe državi pa samovoljno zapustil, še preden sta odločili o prošnji. Utemeljenih razlogov za takšno ravnanje ni navedel, zato je podana okoliščina iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-12. Glede na njegova pretekla ravnanja in izjave je toženka sklepala, da bo samovoljno zapustil tudi Slovenijo in tako onemogočil njegovo predajo Bolgariji ali Hrvaški. Pred tem so bile njegove ciljne države Nemčija, Italija, Avstrija, zato ni verjetno, da ima resničen namen ostati v Sloveniji. Za mednarodno zaščito v Sloveniji je zaprosil le zato, ker ga je tu prijela policija. Če tega ne bi storil, bi ga vrnili na Hrvaško, tega pa si tožnik ni želel. 7. Toženka je presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le s tožnikovo omejitvijo gibanja na območje azilnega doma. Gre za nastanitev odprtega tipa, ki bi jo tožnik lahko samovoljno zapustil. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 sklenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce in sicer od 16. 5. 2022 od 14:300 do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico.

_Navedbe v tožbi_

8. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da bi morala toženka, poleg objektivnih kriterijev begosumnosti, upoštevati tudi individualne okoliščine primera, načelo sorazmernosti in standarde Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU). Tega ni storila, zato je nepravilno uporabila materialno pravo. V skladu z 28. členom Uredbe Dublin III je pridržanje prosilca za namen predaje drugi državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, dopustno le, če obstaja znatna nevarnost pobega, pri čemer mora presoja take nevarnosti temeljiti na individualni oceni (prim. sodbo SEU C-528/15 z dne 15. 3. 2017, točka 34). Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da mora biti za tovrstno omejitev gibanja podana visoka stopnja nevarnosti pobega. Poleg vsaj enega objektivno določenega kriterija morajo biti podane tudi osebne kvalificirane okoliščine prosilca (npr. njegove osebne lastnosti, ravnanje pred pridržanjem, način prečkanja državne meje, njegovo ravnanje in sodelovanje skozi celoten postopek). Toženka njegovih individualnih okoliščin ni upoštevala v zadostni meri. Opraviti bi morala celovito dokazno oceno (ob upoštevanju višjih dokaznih standardov, saj gre za omejitev osebne svobode kot temeljne človekove pravice), česar pa ni storila.

9. Tožnik opozarja, da je Vrhovno sodišče RS večkrat ugotovilo, da zgolj to, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil že v drugi državi podpisnici Uredbe Dublin III, nato pa to državo zapustil, ne zadostuje za oceno, da je ta prosilec znatno begosumen. Zato zgolj hipotetična možnost, da bo morda zapustil azilni dom, sama zase ne more utemeljiti tako visoke stopnje nevarnosti, da bi to opravičevalo njegovo omejitev gibanja na prostore Centra za tujce. Dokazno breme glede tožnikove znatne begosumnosti nosi toženka, ki je spregledala, da tožniku v Avstriji pred odločitvijo o prošnji niso omejili osebne svobode. Tožnik bo v Sloveniji ostal do zaključka tega postopka, zato omejitev osebne svobode ni primerna. Toženka ni upoštevala, da je ukrep pridržanja v kateremkoli postopku strogo omejen, izrečen le v izjemnih okoliščinah (če je to res nujno, razumno in sorazmerno), saj gre za skrajno sredstvo.

10. Ne drži, da bi se po prečkanju hrvaško-slovenske meje skrival in se gibal po odročnih krajih. Sam je ogovoril občanko in sam je ustavil policijo. Želel si je priti v stik s policijo v Kopru, zato je občanko tudi vprašal za avtobusno povezavo do Kopra.

11. Tožnik zanika, da bi kot razlog za mednarodno zaščito kdaj navajal ekonomsko situacijo. Zaščito išče zaradi preganjanja zaradi njegove veroizpovedi in prisilnega novačenja vojaških, skrajno islamističnih šiitskih milic. Ne želi sprejeti muslimanske vere in se boriti v njenem imenu. Njegova ciljna država ni Avstrija, temveč Slovenija. To je varna država, ki ga ne bo vrnila v BiH, tu policija spoštuje človekove pravice. Njegova nekdanja partnerka v Avstriji je v zvezi z novim partnerjem, zato si tožnik ne želi živeti v Avstriji. Rad bi živel tu in preživljal otroka, ki živita pri njej, vendar to ne pomeni, da so njegovi razlogi za azil ekonomske narave. V Sloveniji želi pridobiti mednarodno zaščito in dovoljenje za delo.

12. Toženka mu je omejila gibanje na prostore Centra za tujce, pred tem pa ni niti poskusila izvesti milejšega ukrepa niti ni skušala individualizirano pristopiti k rešitvi njegove situacije. Njegova ravnanja v Sloveniji ne kažejo na to, da bo pobegnil. Če toženka ni poskrbela za ustrezna zakonska pooblastila varnostnikom, to ne more iti v njegovo škodo tako, da se ga sedaj zapira in se mu omejuje osebno svobodo. Neugodne varstvene razmere v azilnem domu ne morejo biti podlaga za omejitev gibanja, še najmanj pa jih je moč tolmačiti na škodo tožnika. Opisi splošne organizacije azilnega doma ne pomenijo vsebinske obrazložitve, saj prosilec na to nima vpliva - toženka pa. Prav tako morebitne organizacijsko-kadrovske težave ne morejo biti upoštevane na škodo prosilca.

13. Tožnik poudarja, da se je skoraj mesec dni nahajal v odprtem delu Azilnega doma v Ljubljani, kjer je imel primeren odnos z zaposlenimi in ostalimi nastanjenimi v azilnem domu. Zaznanih ni bilo nobenih kršitev hišnega reda iz njegove strani, sodeloval je s slovenskimi migracijskimi organi. Po njegovem mnenju te okoliščine nikakor ne morejo kazati na to, da bi bil izrazito begosumen. Zato predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi, toženki pa naloži, da takoj po prejemu sodne odločbe preneha izvajati izpodbijani sklep in ga nemudoma izpusti.

14. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predlaga izdajo regulacijske začasne odredbe, s katero naj se toženki naloži, da naj nemudoma po prejemu sodne odločbe preneha izvajati ukrep odvzema njegove osebne svobode do pravnomočne odločitve v tej zadevi. Zaradi omejitve gibanja mu že nastaja nepopravljiva škoda. V Centru za tujce se slabo počuti in je v stiski, ki jo s težavo prenaša. Če bo s tožbo uspel, mora toženka že na podlagi neposredne uporabe drugega pododstavka člena 9 (3) Direktive 2013/33/EU3, nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati z izvajanjem ukrepa njegovega pridržanja v Centru za tujce v Postojni. Z nezakonitim odvzemom prostosti mu je kršena pravica do osebne svobode iz 19. člena Ustave Republike Slovenije in 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), zato je treba odrejeno omejitev gibanja nemudoma odpraviti Izdaja začasne odredbe bo odtehtala tudi javno korist, ki je v konkretnem primeru dejansko niti ni. Javna korist namreč ne more biti varovana z nadaljevanjem njegovega nezakonitega pridržanja.

_Navedbe toženke v odgovoru na tožbo_

15. V odgovoru na tožbo se toženka v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Dodatno navaja, da skuša tožnik svoje ravnanje in zapustitev Hrvaške opravičiti s pomanjkanjem informiranja in pravne pomoči. Na Hrvaškem je bival v kampu za prosilce in prejel dve izkaznici, zato je malo verjetno, da ni vedel, da so ga tam zavedli kot prosilca za mednarodno pomoč. Sicer pa to v predmetnem postopku ni pravno pomembno. Relevantno je, da je bil v Bolgariji in na Hrvaškem zaveden kot prosilec, kljub temu pa je obe državi predčasno samovoljno zapustil. Zato je njegova begosumnost po tretji alineji 84.a člena ZMZ-1 izkazana. Toženka je prepričana, da tožnik ni imel namena ostati v Sloveniji, temveč je želel pot nadaljevati v Italijo.

16. Toženka predlaga, da sodišče zavrne tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Tožnik ima v Centru za tujce na voljo celostno zdravstveno obravnavo, vključno s terapijami in pregledi. Tam je prisotnih veliko uradnih oseb in socialnih delavcev, ki mu lahko pomagajo pri obvladovanju njegovih stisk.

17. Dne 26. 5. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo in zaslišalo tožnika.

**K I. točki izreka:** Tožba je utemeljena.

18. Pri svoji odločitvi se je toženka oprla na 28. člen Uredbe Dublin III v povezavi s peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, po kateri se lahko prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi. V skladu z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III pa lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnih sredstev. V tretjem odstavku tega člena Uredba Dublin III še določa, da naj pridržanje traja čim manj časa, iz 2.(n) člen Uredbe Dublin III pa je razvidno, da mora ugotovitev obstoja nevarnosti pobega temeljiti na objektivnih merilih, ki morajo biti določena z zakonom in jih je treba uporabiti glede na okoliščine posamičnega primera.

19. Ob upoštevanju navedenih izhodišč je toženka po presoji sodišča pravilno ocenila, da obstaja objektivni kriterij begosumnosti iz tretje alineje prvega odstavka 84.a člena ZMZ-1. Izhajajoč iz podatkov EURODAC in tožnikovih izjav je namreč ugotovila, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v Avstriji, Bolgariji in na Hrvaškem. Avstrija je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila, ker je ugotovila, da ne izpolnjuje pogojev za bivanje. Bolgarija in Hrvaška o prošnji še nista odločili, tožnik je obe državi predčasno zapustil in na odločitev ni počakal. Vendar navedena ugotovitev sama po sebi že po naravi stvari ne pomeni presoje posamičnega primera.4 Takšna razlaga bi namreč dopuščala pridržanje osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po Uredbi Dublin III, kar bi bilo v izrecnem nasprotju s prvim odstavkom njenega 28. člena.

20. Iz razlogov izpodbijanega sklepa je razvidno, da je toženka svojo odločitev v zvezi z znatno begosumnostjo tožnika oprla na dodatni okoliščini, in sicer da je tožnik v postopku navajal različne ciljne države (Nemčijo, Avstrijo in Italijo) ter da je v Sloveniji po nezakonitem prehodu meje za mednarodno zaščito zaprosil le zato, ker ga je našla slovenska policija. Če do tega ne bi prišlo, bi svojo pot nadaljeval proti Italiji.

21. Po presoji sodišča tožnikove izjave v predhodnih postopkih ne odstopajo od njegove izpovedbe na glavni obravnavi, iz katere je razvidno, da je za mednarodno zaščito zaprosil najprej v Avstriji in tam na odločitev tudi počakal. Zaslišan je potrdil, da je v Bolgariji zaprosil za azil le zato, da ga ne bi ponovno deportirali v Turčijo. Izpovedal je o fizičnem nasilju bolgarskih in hrvaških varnostnih organov ob prijetju. Sodišče je ta neprerekani del njegove izpovedi sprejelo kot verodostojno in prepričljivo. Kot takšno je ocenilo tudi njegovo izpoved glede tega, da na Hrvaškem ni bil ustrezno informiran glede poteka azilnega postopka in njegovih pravic in obveznosti v okviru tega.

22. Iz dokaznih listin je res razvidno, da je tožnik v postopku navedel različne ciljne države. V policijski depeši z dne 27. 4. 2022 je razvidno, da želi v Nemčijo, istega dne je v lastnoročni izjavi v angleškem jeziku sam zapisal, da želi ostati v Sloveniji, v registracijskem listu (prav tako datiranem 27. 4. 2022) pa je zapisano, da želi v Avstrijo, kjer se bo združil s svojo družino. V prošnji za mednarodno zaščito 16. 5. 2022 je zopet navedel, da želi ostati v Sloveniji. Na zapisnik o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja je 16. 5. 2022 pojasnil, da je bil na poti s Hrvaške namenjen v Italijo (slišal je, da tam Iračani hitro dobijo dokumente), ko pa je prišel v Slovenijo, se je odločil ostati tu. V tožbi je poudaril, da se je s partnerko, ki z njegovima otrokoma živi v Avstriji, razšel in da ima ona sedaj novega partnerja. Zato si niti tožnik niti njegova nekdanja partnerka ne želita več, da bi se vrnil v Avstrijo. Ob takem stanju stvari sodišče ni imelo razloga, da ne bi verjelo tožnikovi izpovedbi na glavni obravnavi in izjavi v okviru ustnega izreka obravnavanega ukrepa, da je njegova ciljna država Slovenija. Zaslišan je to večkrat poudaril in izpostavil, da si ne želi v nobeno drugo državo. Da se nahaja v dublinskem postopku, v katerem ga lahko vrnejo bodisi v Bolgarijo bodisi na Hrvaško, je izvedel šele v Sloveniji, potem ko ga je prijela policija.

23. Prav tako ni utemeljen očitek toženke, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil le zato, ker ga je našla policija. Iz policijske depeše z 27. 4. 2022 ne izhaja, da bi ga policija ujela med skrivanjem v gozdu temveč, da so ga prijeli pri križišču za Trebeše. Toženka ni prerekala njegove trditve, da je do tja prišel ob cesti. Sodišče na glavni obravnavi ni našlo razlogov za dvom v tožnikovo resnicoljubnost v zvezi z izjavo, da se po nezakonitem vstopu v Slovenijo ni skrival pred policijo. Na to kaže tudi dejstvo, da je v Sloveniji ogovoril občanko, ki jo je srečal na poti. Če bi se želel skriti in ostati neopažen, tega ne bi storil. 24. Po presoji sodišča je zato utemeljen tožbeni očitek, da toženka ni ugotovila takšnih okoliščin na njegovi strani, ki bi dajale podlago za sklepanje o znatni nevarnosti, da bo pobegnil. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem že sprejelo stališče, da morajo biti za takšno sklepanje podane okoliščine, ki vzpostavljajo visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Na tako nevarnost pa lahko kažejo le dodatno ugotovljene kvalificirane okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika,5 ki v obravnavani zadevi po presoji sodišča niso podane.

25. Na to kaže tudi okoliščina, da je bil tožnik pred pridržanjem na prostore Centra za tujce kar 20 dni nameščen v Azilnem domu v Ljubljani. V izpodbijanem sklepu je toženka sama navedla, da gre za nastanitev odprtega tipa, ki bi jo tožnik lahko samovoljno zapustil. Zaslišan je izpovedal, da se je v azilnem domu počutil zelo dobro in da v času bivanja z zaposlenimi in ostalimi stanovalci ni imel nobenih težav. Resnicoljubno je priznal, da je v tem času azilni dom trikrat samovoljno zapustil, čeprav je vedel, da tega ne sme, vendar se je vsakič sam vrnil nazaj. Enkrat si je šel kupit telefon, drugič cigarete, tretjič pa je odšel zato, ker je potreboval zdravniško pomoč, ko jo je nato tudi prejel. Če bi bil resnično znatno begosumen, bi lahko iz Azilnega doma v Ljubljani samovoljno odšel. Na naroku je pojasnil, da bi lahko za 8 EUR odšel v Italijo, vendar tega ni storil, ker želi ostati v Sloveniji.

26. Glede na navedeno tožena stranka ni izkazala utemeljene nevarnosti, da bo tožnik pobegnil. Ta namreč ne more biti podana le zato, ker je za mednarodno zaščito zaprosil že v Bolgariji in na Hrvaškem, kjer na odločitev ni počakal, ostali okoliščini pa nista izkazani.

27. Glede na navedeno so razlogi izpodbijanega sklepa v zvezi z obstojem okoliščin, ki vzpostavljajo visoko stopnjo nevarnosti tožnikovega pobega tako bistveno pomanjkljivi, da se ga ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Zato je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti, saj v obravnavani zadevi niso podani pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Glede na navedeno se sodišče ni opredeljevalo do preostalih navedb strank v postopku.

**K II. točki izreka:**

28. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

29. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

30. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

31. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Meni, da bi mu izvrševanje tega ukrepa povzročilo težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo, saj se v Centru za tujce slabo počuti. Trdi, da izrečeni ukrep posega v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave Republike Slovenije ter 6. člena Listine.

32. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, pa lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Potrebnost izdaje takšne začasne odredbe je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker je izrek ukrepa v tej zadevi nezakonit (I. točka izreka), saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Nezakonita omejitev gibanja glede na navedene okoliščine obravnavane zadeve pomeni nedopusten poseg v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), kar je dovolj za napolnitev standarda težko popravljive škode, ki tožniku nastaja. Preprečitev njenega nadaljevanja odtehta tudi javne koristi, na katere se tožena stranka niti ni sklicevala, saj se do zahtevane začasne odredbe ni opredelila.

33. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III) 2 V 84.a členu ZMZ-1 so določene okoliščine, ki omogočajo sklep, da bo oseba pobegnila. V tretji alineji tega člena je tako nevarnost pobega podana, če je oseba predhodno že vložila prošnjo v Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustila. 3 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (v nadaljevanju Recepcijska direktiva) 4 Sodba VS RS I Up 68/2022 z dne 30. 3. 2022 (8. točka obrazložitve), sodba Upravnega sodišča I U 1886/2021 z dne 29. 12. 2021 (21. točka obrazložitve). 5 sodba VS RS I Up 251/2021 z dne 12. 1. 2022.