Jedro

Ni dvoma, da je bilo tožnikovo zdravljenje zaradi degenerativnih sprememb na vratni hrbtenici daljše, kot bi bilo sicer, vendar je sodišče to dejstvo pravilno upoštevalo tako, da je celotno prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo za 30 %.

Res je sicer, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj se je pri presoji vzročne zveze oprlo na izvedensko mnenje prvega izvedenca dr. M., čeprav je ravno zaradi toženkinih pripomb k njegovemu mnenju ponovilo dokazovanje z drugim izvedencem dr. C. Ker pa sta se pravdni stranki na zadnjem naroku sporazumeli, da je toženka odgovorna za 70 % obravnavane škode, tožnik pa za preostalih 30 %, torej prav toliko, kot je prvi izvedenec pripisal tožnikovim degenerativnim spremembam na vratni hrbtenici in prejšnji poškodbi, opisana pomanjkljivost v obrazložitvi ni mogla kvarno vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka spremeni tako, da pravdni stranki krijeta sami svoje stroške prvostopenjskega postopka.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (glede zneska 3.746,49 EUR z obrestmi v 1. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožnikovemu odškodninskemu zahtevku: od zahtevanih 12.685,70 EUR z obrestmi mu je za nepremoženjsko škodo prisodilo 3.746,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.10.2005 dalje, za premoženjsko škodo pa 116,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.11.2005 dalje; višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženki je še naložilo, da mora tožniku povrniti tudi 87,74 EUR stroškov postopka z obrestmi.

2. Toženka se je pravočasno pritožila. V pritožbi se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka, podrejeno pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V dokaznem postopku sta bila postavljena dva izvedenca medicinske stroke, dr. M. in dr. C.. Čeprav se njuni mnenji razhajata, se je sodišče, kot je navedlo v izpodbijani sodbi, oprlo na obe, zlasti na mnenje prvega izvedenca. Ob tem pa ni pojasnilo, zakaj je tako ravnalo. Pravdni stranki sta namreč soglašali z mnenjem drugega izvedenca. Sodba v tem delu je protislovna in brez razlogov. Poleg tega je toženka predlagala izločitev izvedenca dr. M. Sodišče se do tega njenega predloga ni opredelilo, ampak je na njegovo mnenje celo oprlo sodbo. Gre za bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 - UPB-3, 45/08, 57/09 in 12/10). Zmotno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, saj je prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti previsoka. Po mnenju izvedenca dr. C. traja zdravljenje istovrstnih poškodb največ šest mesecev, razlika gre v tožnikovem primeru na račun degenerativnih sprememb. Med posameznimi kontrolnimi pregledi je preteklo precej časa, zato nevšečnosti med zdravljenjem niso bile tako hude kot v drugih podobnih primerih. Oba izvedenca sta tudi ugotovila, da so k omejitvam, ki jih tožnik trpi po končanem zdravljenju, prispevale njegove predhodne poškodbe in degenerativne spremembe. Tem je dr. M. pripisal 30 %, dr. C. pa 50 %, vendar se sodišče v sodbi do tega vprašanja ni opredelilo. Tako ni navedlo, koliko bi znašala celotna odškodnina za to vrsto škode. Upoštevati bi moralo, da tožnik ne trpi omejitev pri opravljanju poklica, ker je upokojen. Star je 76 let in so njegove dejavnosti že iz tega razloga omejene. Težave pri obuvanju čevljev in daljši vožnji s kolesom ne opravičujejo prisojene odškodnine, sploh ker jih bo tožnik trpel bistveno manj časa kot mlajši oškodovanci. Po toženkinem mnenju bi celotna odškodnina lahko znašala največ 4.800,00 EUR. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Njihove višine toženka sicer ne izpodbija, pač pa nasprotuje ugotovljenemu deležu uspeha v pravdi. O temelju zahtevku se dokazi niso izvajali. Poleg tega pa je bilo 50 % na ta račun že od vsega začetka nespornih .

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena le glede stroškovne odločitve, sicer pa ni utemeljena.

5. Toženka med bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka opredeljeno uveljavlja le kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar niti ta ni podana. Izpodbijana sodba je namreč v zadostni meri obrazložena, da jo je mogoče preizkusiti. Res je sicer, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj se je pri presoji vzročne zveze oprlo na izvedensko mnenje prvega izvedenca dr. M., čeprav je ravno zaradi toženkinih pripomb k njegovemu mnenju ponovilo dokazovanje z drugim izvedencem dr. C. Ker pa sta se pravdni stranki na zadnjem naroku sporazumeli, da je toženka odgovorna za 70 % obravnavane škode, tožnik pa za preostalih 30 %, torej prav toliko, kot je prvi izvedenec pripisal tožnikovim degenerativnim spremembam na vratni hrbtenici in prejšnji poškodbi, opisana pomanjkljivost v obrazložitvi ni mogla kvarno vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Enako velja za pritožbeni očitek v zvezi s predlagano izločitvijo prvega izvedenca. Sodišče prve stopnje bi sicer o tem toženkinem predlogu v skladu s 5. odstavkom 247. člena ZPP moralo odločiti s posebnim sklepom. Tega ni storilo, vendar je s tem le navidezno poseglo v toženkino pravico do obravnavanja v postopku in v njeno pravico do pritožbe. Mnenje izvedenca je namreč skladno z nesporno ugotovljenim deležem toženkine odgovornosti za tožnikovo škodo. Potemtakem navedena opustitev sodišča prve stopnje ne bi mogla vplivati na odločitev o tožbenem zahtevku niti tedaj, če bi bil glede prvega izvedenca podan izločitveni razlog, ki ga je uveljavljala toženka. Pritožbeni preizkus je še pokazal, da drugih uradoma upoštevnih procesnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vse dejanske okoliščine, ki vplivajo na višino odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri ugotavljanju narave in teže tožnikove poškodbe, njenega zdravljenja in posledic na tožnikovem zdravju se je upravičeno oprlo na izvid in mnenje obeh izvedencev, ki se v tem delu ne razhajata, ampak dopolnjujeta. Ni dvoma, da je bilo tožnikovo zdravljenje zaradi degenerativnih sprememb na vratni hrbtenici daljše, kot bi bilo sicer, vendar je sodišče to dejstvo pravilno upoštevalo tako, da je celotno prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo za 30 %. Sodišče prve stopnje torej ni zmotno ugotovilo dejanskega stanja, ko je v obrazložitvi sodbe navedlo dejansko trajanje tožnikovega zdravljenja.

7. Tudi materialno pravo je bilo pri odmeri odškodnine pravilno uporabljeno. Sodišče prve stopnje je celotno tožnikovo nepremoženjsko škodo ovrednotilo s skupnim zneskom 7.800,00 EUR. Od tega zneska odpade 3.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 4.000,00 za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 800,00 EUR za strah. Navedeni znesek je sodišče nato znižalo za 30 % ter odštelo revalorizirani znesek izplačane akontacije odškodnine. Protispisna je zato pritožbena trditev, da iz sodbe ni razvidno, kako je sodišče pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevalo tožnikovo predhodno poškodbo in degenerativne spremembe ter kolikšna naj bi bila polna odškodnina za to vrsto škode.

8. Prisojena odškodnina ni previsoka, kot trdi toženka, ampak predstavlja pravično zadoščenje za tožnika, upoštevaje predpisane kriterije iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 97/07 – UPB-1). Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno upoštevalo stopnjo in trajanje tožnikovih telesnih in duševnih bolečin ter strahu. Ustrezno je upoštevalo tudi naravo in težo njegove poškodbe, potek in trajanje zdravljenja ter s tem povezane nevšečnosti, tožnikovo starost in funkcionalne posledice poškodbe, ki tožniku prinašajo povečane napore in različne omejitve v vsakdanjem življenju. Tožnikova izpoved o tem je skladna z mnenjem obeh izvedencev, zato so pritožbeni pomisleki o prestanih nevščenostih med zdravljenjem in dejanskem obsegu zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti brez podlage. Neumestno je tudi pritožbeno poudarjanje tožnikove starosti. Čeprav je tožnik star že 76 let, je treba upoštevati, da je bil pred obravnavano poškodbo zdrav, kot je mogoče sklepati iz njegove izpovedi, pa tudi precej bolj aktiven kot njegovi sovrstniki, tako pri delu kot pri preživljanju prostega časa. Sicer pa je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ustrezno uravnovesilo načelo individualizacije odškodnine z načelom njene objektivne pogojenosti, tako da je prisojena odškodnina tudi primerljiva z drugimi podobnimi primeri in odškodninami zanje. Z nižjo odškodnino, za katero se zavzema pritožba, ne bi bilo mogoče doseči njenega namena oziroma pravičnega zadoščenja za tožnika.

9. Pritožbeni razlogi glede glavne stvari torej niso podani. Utemeljeno pa toženka nasprotuje odločitvi o stroških postopka. V skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP lahko sodišče, kadar stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in njenemu intervenientu ustrezen del stroškov. Sodišče prve stopnje je uspeh strank v pravdi pravilno presojalo ločeno po temelju in po višini tožbenega zahtevka. Delež toženkine odgovornosti za tožnikovo škodo je bil sporen vse do zadnjega naroka, prav zaradi ugotavljanja vzročne zveze pa sta bila postavljena dva izvedenca medicinske stroke. Protispisno je torej pritožbeno stališče, da se o temelju zahtevka niso izvajali dokazi in da v zvezi s tem niso nastali posebni stroški. Res pa je sodišče prve stopnje napačno ocenilo delež uspeha strank v pravdi. Prezrlo je namreč, da je toženka že v odgovoru na tožbo priznala svojo odgovornost za 50 % tožnikove škode. Tožnikov uspeh po temelju torej ni znašal 70 %, ampak 40 % (kar ustreza 20 % od spornega deleža v višini 50 %). Sodišče prve stopnje je napačno izračunalo tudi tožnikov uspeh po višini. Zahtevani znesek (12.685,70 EUR) bi moralo primerjati z zneskom popolne odškodnine (7.966,92 EUR), znižane za revalorizirano akontacijo (1.713,51 EUR), torej z zneskom 6.253,41 EUR, ne pa z zneskom 5.576,92 EUR, ki predstavlja popolno odškodnino, že znižano za 30 %. Tožnikov uspeh po višini tako znaša 49,3 % in ne 43,96 %. To pomeni, da celoten tožnikov uspeh v pravdi ustreza deležu 45 %, toženkin pa deležu 55 %. Ker sta torej pravdni stranki, gledano v celoti, uspeli v pravdi v približno enakem obsegu, je smiselno, da krijeta vsaka svoje stroške postopka. Posebnih okoliščin, ki bi terjale drugačno porazdelitev stroškovnega bremena, v tem primeru ni. Njuni stroški so tudi po višini praktično izenačeni. Sodišče prve stopnje bi namreč ob pravilni uporabi materialnega prava moralo tožniku priznati tudi priglašene stroške zastopanja pred toženkinimi organi (za odškodninski zahtevek pred pravdo in pritožbo, vključno z DDV) v skupni višini 1.200 točk, upoštevaje tar. št. 38/1 Odvetniške tarife. Ti stroški so bili nedvomno tožnikov izdatek, ki je nastal zaradi poznejšega pravdnega postopka, torej gre v skladu s 1. odstavkom 151. člena ZPP za del njegovih pravdnih stroškov.

10. Po navedenem je sodišče druge stopnje toženkini pritožbi delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v stroškovnem izreku ustrezno spremenilo. V preostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu skladno s 353. členom ZPP potrdilo prvo sodbo.

11. Toženka je s pritožbo dosegla spremembo sodbe le glede stroškov postopka, ki pa so stranska terjatev in se zato ne upoštevajo pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta, po kateri se presoja pritožbeni uspeh. Toženka torej do povračila svojih stroškov za pritožbo ni upravičena, ampak jih mora v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP kriti sama.