Jedro

Ob tem, da je na materi pretežen del vzgoje in varstva obeh otrok, je sodišče razmerje spremenilo tako, da toženec krije 60% potreb otrok.

Potrebno je upoštevati tudi dejstvo, da ima toženec tri otroke in se lahko primerljiv znesek preživnine upošteva tudi za hčer G. ter znašajo tako njegove preživninske obveznosti okoli 570,00 EUR mesečno, od dohodka pa mu ostane 350,00 EUR.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (glede višine preživnine) spremeni tako, da se preživnina za vsakega od tožnikov od 24. 6. 2010 zviša za 20,00 EUR, tako da mora toženec namesto s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV P 1952/2003 z dne 17. 11. 2003 določene preživnine in zvišane s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 681/2005-IV z dne 6. 2. 2006, ki je bila nazadnje valorizirana dne 1. 4. 2011, od 24. 6. 2010 plačevati po 190,00 EUR preživnine za vsakega od tožnikov.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da mora poleg s sodbo IV P 1952/2003 z dne 11. 7. 2003 določene preživnine in zvišane s sodbo P 681/2005-IV z dne 6. 2. 2006, od 24. 6. 2010 plačevati 170,00 EUR mesečne preživnine za vsakega otroka, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno v celoti. Navaja, da sodišče pri odmeri preživnine ni upoštevalo, da se je tožnica preselila v novo najemniško stanovanje, kjer plačuje 148,00 EUR najemnine in obratovalne stroške ter da je bila primorana za opremo stanovanja, ki je bilo neopremljeno, najeti kredit v višini 15.000,00 EUR, ki ga odplačuje poleg leasing obroka za osebno vozilo. Kreditna obveznost znaša 285,00 EUR mesečno, leasing pa 60,00 EUR mesečno. Dejansko stanje je glede tega zmotno ugotovljeno. V času določitve preživnine sta bila tožnika šoloobvezna, N. je obiskoval tretji razred osemletke, M. pa prvi razred devetletke. N. je sedaj zaključil prvi letnik srednje šole in je star šestnajst let, M. pa sedmi razred devetletke. Stara je trinajst let. Oblačila, ki jih nosita sedaj, so dražja, pri mladoletnem tožniku pa ne gre več za otroška oblačila. Ocena sodišča, ki se nanaša na oblačila in obutev, je zato prenizka. Otroka tudi več pojesta. Stroški prehrane so sedaj najmanj 150,00 EUR mesečno. Otroka potrebujeta za opravljanje rednih šolskih obveznosti računalnik, za nakup katerega je zakonita zastopnica morala vzeti kredit. Tudi otroški dodatek je sedaj nižji, kot je bil v času določitve preživnine, česar sodišče ni upoštevalo. Sodišče je zgolj ugotovilo, da otroka ne obiskujeta nikakršnih izvenšolskih aktivnosti, ni pa upoštevalo, da jih otroka ne moreta obiskovati, ker jima tega njuna mati ne more plačati. Mladoletni tožnik si močno želi trenirati nogomet, česar mu mati ne more omogočiti. Poleg povečanih potreb na strani mladoletnih tožnikov pa so se glede na leto 2006 spremenile tudi zmožnosti toženca. Ta živi skupaj s partnerko in njuno mladoletno hčerko v hiši, katere lastnik je postal na podlagi sklepa o dedovanju. Toženec je v tej isti hiši živel tudi prej, vendar ni bil lastnik. Te okoliščine pa sodišče ni upoštevalo. Poleg tega se toženčeva tričlanska družina preživlja z dvema plačama in s pomočjo matere toženca, tožnika pa sta v celoti prepuščena skrbi tožnice. Sodišče ni opravilo predlaganih poizvedb o vrednosti podedovanih nepremičnin. Z dedovanjem se je močno povečalo toženčevo premoženje. Toženec je sicer navajal, da od podedovanih nepremičnin nima nobene koristi, vendar je pomembna predvsem koristi, ki bi jo toženec od nepremičnin lahko imel, pa se tega izogiba. Toženec stikov z mladoletnima tožnikoma ne izvršuje več, zaradi česar ima zakonita zastopnica tudi dodatne stroške. Zato tožeča stranka tudi predlaga, da toženec plačuje 70% celotne preživninske obveznosti, ki pade na posameznega otroka, zakonita zastopnica pa 30%.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu s 132. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 33/91-1 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZZZDR) sodišče preživnino zviša, če ugotovi, da je prišlo do spremembe potreb upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bila tožnika ob določitvi preživnine stara pet in osem let, ob zvišanju preživnine osem in enajst, sedaj pa sta stara trinajst in šestnajst let. Spremenjene razmere na njuni strani torej so, saj sta oba otroka starejša, deček je vstopil v srednjo šolo, prav tako pa sta se otroka z materjo preselila v drugo najemniško stanovanje. Poleg tega je sodišče ugotovilo spremenjene razmere tudi na strani tožene stranke, saj je toženec na podlagi dedovanja pridobil nekaj nepremičnin, postal je lastnik hiše, v kateri je živel tudi prej in v kateri živi s hčerko G. in partnerko. Sprememba je tudi v tem, da je zamenjal službo in je njegova plača v povprečju višja za 80,00 EUR mesečno od tiste, ki jo je imel v prejšnjem podjetju. Vse te ugotovitve sodišča prve stopnje pritožba sprejema.

6. Ne sprejema pa ugotovitev prvostopnega sodišča o tem, kakšne so potrebe mladoletnih tožnikov in kakšne so zmožnosti toženca za plačevanje preživnine. Tudi pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da so potrebe, kakršne je podala za tožnika mati, pretirane. Če sta dohodka staršev okoli 880,00 EUR kolikor zasluži mati in 920,00 EUR, kolikor zasluži oče, potem je znesek potreb 1.000,00 EUR mesečno za otroka, kolikor zatrjuje mati, neskladen s premoženjskim stanjem staršev in tudi ni jasno, kako bi tožnica doslej pokrivala takšne njune potrebe. Sodišče je ocenilo, da znašajo skupno stroški na otroka med 360,00 in 380,00 EUR mesečno. Upoštevaje otroški dodatek, ki ga prejme mati v znesku 104,00 EUR za oba otroka na mesec (in ki ga je sodišče upoštevalo), torej ostane nepokritih potreb še okoli 310,00 do 330,00 EUR. Kot sedaj, je tudi prej tožnica z otrokoma stanovala v najemniškem stanovanju, le da je sedaj najemnina nižja in sicer 148,49 EUR mesečno, prej pa je plačevala najemnino v višini 200,00 EUR mesečno. Tudi stanovanjski stroški so ji nastajali in plačevala jih je v obeh primerih, prej okoli 100,00 EUR mesečno, sedaj pa od 100,00 do 150,00 EUR. V okviru razlike pa je potrebno upoštevati tudi stroške za opremo stanovanja, ki pa po drugi strani ne morejo presegati premoženjskih zmožnosti strank. Enako glede leasing obroka za avto. Pravilno je po oceni pritožbenega sodišča ocenilo sodišče prve stopnje tudi stroške potrebne za obleko in obutev otrok, ki znaša okoli 40,00 ERU mesečno za vsakega ter stroške za prehrano. Nerealna je tudi po oceni pritožbenega sodišča ocena tožnice, da potrebuje 500,00 EUR mesečno za prehrano za vse tri. Ker imata oba mladoletna otroka prehrano tudi v šoli, je prvostopno sodišče realno ocenilo mesečne potrebe hrane za doma na okoli 100,00 EUR oziroma do 120,00 EUR za N. mesečno. Pritožbeno sodišče še dodaja, da matematični izračun pri odmeri preživnine ne ustreza pravni naravi in razlogu določbe 129. in 129.a člena ZZZDR.

7. Oba starša zaslužita približno enako, mati zasluži 880,00 EUR, oče pa 920,00 (približno enako sta zaslužila tudi v preteklosti, 615,00 EUR mati in oče 700,00 EUR). Ob tem, da je na materi pretežen del vzgoje in varstva obeh otrok, pa pritožbeno sodišče soglaša z očitkom tožnice, da ni podlage za to, da bi krila 47% potreb otrok, oče pa zgolj 53%. Z leti so namreč stiki med tožencem in mladoletnima otrokoma upadli, tožnica pa v pretežni meri sama skrbi za oba otroka. Sodišče je zato razmerje spremenilo tako, da toženec krije 60% potreb otrok, tožnica pa 40% oziroma toženec 190,00 EUR mesečno, tožnica pa 130,00. Potrebno je upoštevati tudi dejstvo, da ima toženec tri otroke in se lahko primerljiv znesek preživnine upošteva tudi za hčer G. ter znašajo tako njegove preživninske obveznosti okoli 570,00 EUR mesečno, od dohodka pa mu ostane 350,00 EUR.

8. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče oceniti vrednost premoženja, ki ga je toženec podedoval. Sodišče je ugotovilo, da toženec z družino stanuje v hiši, v kateri je stanoval tudi prej, na podlagi dedovanja pa je postal lastnik te hiše ter stare hiše na D.. Toženec je ob tem, ko je podedoval nepremično premoženje, prevzel tudi obveznosti. Dolžan je skrbeti za mater, ki z njim živi v hiši, njegove dolžnosti pa so razvidne iz razdružilne in izročilne pogodbe. Razmere so se spremenile le toliko, da je toženec postal lastnik hiše, vendar z njo ne more prosto razpolagati, kot to zatrjuje tožeča stranka, saj ima tudi obveznosti izhajajoče iz izročilne in razdružilne pogodbe. Že prvostopno sodišče pa je upoštevalo, da imajo nepremičnine, ki jih je podedoval toženec, svojo vrednost in da ima toženec tudi možnost, da katero od parcel proda.

9. Višje sodišče je tako pritožbi tožnice v skladu s peto alinejo 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je preživnino za vsakega od otrok zvišalo za 20,00 EUR. V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

10. O stroških postopka je sodišče odločilo v skladu z določilom 413. člena ZPP, po katerem mora sodišče upoštevati vse okoliščine primera. Tožeča stranka je s pritožbo uspela v majhnem delu, tožena stranka z odgovorom na tožbo ni prispevala k rešitvi zadeve, prav tako je primerljivo premoženjsko stanje obeh strank. Obe stranki sta imeli svoja pooblaščenca in obema so nastali približno enaki stroški. Sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.