Jedro

Z izplačilom znižanega regresa ni bilo poseženo v že pridobljene pravice tožnika do regresa za letni dopust za leto 2012. Pravica do regresa za letni dopust za leto 2012 je tožniku nastala z zapadlostjo dne 1. 7. 2012 (drugi odstavek 131. člena ZDR). Ker je bilo to po začetku veljavnosti Dogovora dne 29. 5. 2012, drugotožena stranka ni posegla v že pridobljene pravice tožnika (155. člen Ustave RS).

Tožnik je bil v delovnem razmerju od 5. 1. 2001. Pravico do celotnega letnega dopusta za leto 2012 je tako glede na določbo 161. člena ZDR pridobil 1. 1. 2012, saj mu je že pretekel čas nepretrganega delovnega razmerja šestih mesecev. Dogovor, ki je pričel veljati 29. 5. 2012, je zato posegel v pridobljeno pravico tožnika do letnega dopusta za leto 2012, in sicer v višini, kot mu je bila določena s kolektivno pogodbo. Ker v skladu s prvim odstavkom 155. člena Ustave RS predpisi ne morejo učinkovati retroaktivno, je drugotožena stranka z Dogovorom nedopustno posegla v tožnikove že pridobljeno pravico do letnega dopusta za leto 2012, ker je delavcem zmanjšala dopust za en oz. dva dneva. Tožnik je zato upravičen do letnega dopusta za leto 2012 v obsegu, kot mu ga priznava kolektivna pogodba.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno, pritožbi prvo in drugotožene stranke pa v celoti ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje: - delno spremeni v prvem odstavku I. točke izreka tako, da se glasi: „Tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Drugotožena stranka je dolžna tožniku obračunati razliko v plači za maj 2012 v znesku 147,04 EUR in mu od tako obračunane razlike odvesti in plačati z zakonom določene prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine ter mu po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2012 dalje do plačila,“ se zavrne.“ - delno razveljavi v III/1., III/2. in IV. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi nerazveljavljeni in nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (III/3. točka izreka).

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo drugotoženi stranki, da tožniku obračuna razliko v plači za maj 2012 v znesku 147,04 EUR, mu od tako obračunane razlike odvede in plača z zakonom določene prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine ter mu po plačilu davkov in prispevkov izplača neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2012 dalje do plačila; višji tožbeni zahtevek iz naslova razlike v plači je zavrnilo (prvi in drugi odstavek I. točke izreka). Tožbeni zahtevek iz naslova izplačila razlike v plači zoper prvotoženo stranko je v celoti zavrnilo (II. točka izreka). Zoper obe toženi stranki je zavrnilo tožbene zahtevke za ugotovitev nezakonitosti spremembe obvestila o odmeri letnega dopusta za leto 2012 in njeno razveljavitev (III/1. točka izreka), za ugotovitev, da tožniku pripada za leto 2012 33 dni letnega dopusta (III/2. točka izreka) in da sta toženi stranki dolžni solidarno tožniku obračunati razliko regresa za letni dopust za leto 2012 v znesku 320,00 EUR, od tega zneska odvesti pripadajoči davek in neto znesek izplačati tožniku z vtoževanimi zamudnimi obrestmi (III/3. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožujejo vse pravdne stranke.

Tožnik se pritožuje zoper odločitev v III. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje in zoper odločitev, da sam nosi svoje stroške postopka (del IV. točke izreka). Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, po vsebini pa le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni oziroma podrejeno, da v tem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženima strankama pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Navaja, da je napačno stališče, da pomeni Dogovor spremembo Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (v nadaljevanju tožnik uporablja izraz Kolektivna pogodba). Ker je prišlo do kršitve v postopku spreminjanja Kolektivne pogodbe, saj Sindikat A. pri spreminjanju Kolektivne pogodbe ni sodeloval, toženi stranki ne bi smeli poseči v tožnikove pravice. Navaja še, da znižanje letnega dopusta in regresa za letni dopust posegata v že pridobljene pravice tožnika, saj je bilo obvestilo o določitvi letnega dopusta naknadno spremenjeno. Priglaša pritožbene stroške.

Prvotožena stranka se pritožuje zoper odločitev, da sama nosi svoje stroške postopka (del IV. točke izreka), drugotožena stranka pa tudi zoper odločitev v prvem odstavku I. točke izreka. Pritožbo vlagata zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni v prvem odstavku I. točke izreka tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ter v IV. točki izreka tako, da tožniku naloži v plačilo vse stroške postopka na prvi in drugi stopnji. V pritožbi toženi stranki izpostavljata sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 194/2013. Navajata, da z uporabo določb Dogovora nista posegli v pridobljene pravice tožnika, saj je tožnikova pravica do obračuna in izplačila plače za maj 2012 zapadla šele 15. 6. 2012, Dogovor pa je tožena stranka uporabila po njegovi uveljavitvi. Materialnopravno zmotno je zato stališče sodišča prve stopnje, da tožniku pripada razlika v plači za mesec maj vse do 29. 5. 2012 in da naj bi bilo šele od tega dne dalje upravičeno znižanje plače. V zvezi z odločitvijo o stroških postopka navajata, da bi sodišče prve stopnje celo glede na rezultat lastne odločitve moralo ob pravilni uporabi določbe o stroških postopka, to je 154. člena ZPP, naložiti plačilo stroškov postopka tožniku. Ker je sodišče prve stopnje odločalo o stroških v nasprotju z določili procesnih pravil, je bistveno kršilo določbe postopka. Priglašata pritožbene stroške.

Pritožba tožnika je delno, pritožba prvo in drugotožene stranke pa v celoti utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, vendar je deloma zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici tega tudi deloma nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik od toženih strank zahteva ugotovitev in razveljavitev spremembe obvestila o odmeri letnega dopusta za leto 2012, ugotovitev, da mu za to leto pripada 33 dni letnega dopusta ter izplačilo regresa za letni dopust za leto 2012 in razlike v plači za maj 2012. Navedene pravice iz delovnega razmerja so bile tožniku omejene na podlagi Dogovora o ukrepih na področju prihodkov, izdatkov in drugih materialnih stroškov ter na področju plač, povračil in drugih prejemkov v koncernu slovenskih železniških družb (A1; v nadaljevanju Dogovor). Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, je bila veljavnost Dogovora predmet kolektivnega delovnega spora, v katerem je sodišče prve stopnje s sodbo, opr. št. X Pd 879/2012 z dne 22. 2. 2013, ugotovilo, da Dogovor nima pravnega učinka do vključno 28. 5. 2012. Sodba je postala pravnomočna z izdajo sodbe pritožbenega sodišča, opr. št. X Pdp 506/2013 z dne 30. 5. 2013. Zadevo je obravnavalo tudi Vrhovno sodišče RS, ki je s sodbo, opr. št. VIII Ips 194/2013 z dne 10. 12. 2013, zavrnilo vloženi reviziji predlagatelja in nasprotnih udeležencev.

K pritožbi toženih strank: Drugotožena stranka se utemeljeno pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do izplačila razlike v plači za maj 2012 do vključno 28. 5. 2012, ko Dogovor, ki je tožniku zmanjšal plačo, še ni veljal. Sodišče prve stopnje je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, ker je zavzelo stališče, da je šele od 29. 5. 2012 dalje upravičeno znižanje plače, do tega dne pa gre tožniku plača po prejšnjih predpisih. Pravica do obračuna in izplačila plače delavcu nastane z njeno zapadlostjo, to je najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja (drugi odstavek 134. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), torej najkasneje 18. v mesecu za plačilo preteklega meseca. Tožniku je pravica do obračuna in izplačila plače za maj 2012 nastala šele 18. 6. 2012. Ker je takrat Dogovor že veljal, je drugotožena stranka tožniku upravičeno zmanjšala plačo že za maj 2012, in sicer v celoti in ne le za obdobje meseca maja 2012 po veljavnosti Dogovora (od 29. 5. 2012 dalje). Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi, opr. št. VIII Ips 194/2013 z dne 10. 12. 2013, v kateri je v 12. točki obrazložitve zapisalo, da obveznost plačila plače nastane šele, ko je za določeno plačilno obdobje obračunana in zapade v plačilo na določen plačilni dan, kar pomeni, da obveznost plačila plače za maj 2012 ob sprejemu Dogovora še ni nastala in ni zapadla v plačilo. V 13. točki obrazložitve je zapisalo še, da je Dogovor lahko veljal za vse prejemke in druge pravice, ki do začetka njegove veljavnosti še niso zapadle in torej še ni šlo za pridobljene pravice. Ker je Dogovor začel veljati 29. 5. 2012, je veljal tudi za plačo za maj 2012, ki do začetka njegove veljavnosti še ni zapadla. Drugotožena stranka zato ni posegla v že pridobljene pravice tožnika (155. člen Ustave RS - Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.). Delavcem je sicer začasno znižala plačo in druge pravice iz delovnega razmerja ter tako za naprej posegla v njihov pravni položaj, ki je nastal v preteklosti (t. i. neprava retroaktivnost), kar pa načeloma ni ustavno prepovedano, razen če gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo kot eno izmed načel pravne države (2. člen Ustave RS)(1). Navedenega pa tožnik v tem postopku ne zatrjuje.

Glede na navedeno drugo tožena stranka utemeljeno izpodbija odločitev v prvem odstavku I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, saj je materialnopravno zmotna. Pritožbeno sodišče je v tem delu pritožbi drugotožene stranke ugodilo in spremenilo navedeno odločitev, tako da je tožbeni zahtevek za obračun in plačilo razlike v plači za maj 2012 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska zavrnilo.

K pritožbi tožnika: Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del v III. točki izreka izpodbijane sodbe. V pritožbi prvenstveno navaja razloge, zaradi katerih naj bi prišlo do kršitve postopka pri spreminjanju Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (Ur. l. RS, št. 95/2007; v nadaljevanju: kolektivna pogodba), zato Dogovor po mnenju tožnika ne pomeni spremembe kolektivne pogodbe. Do navedenih razlogov se je že opredelilo sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče v kolektivnem delovnem sporu, zadeva pa je bila obravnavana tudi pred Vrhovnim sodiščem RS, kot že pojasnjeno v 7. točki obrazložitve te sodbe in sklepa. Vrhovno sodišče se je v sodbi, opr. št. VIII Ips 194/2013 z dne 10. 12. 2013 postavilo na stališče, da Dogovor, čeprav začasno posega v pravice delavcev, ki jih ureja kolektivna pogodba, ne predstavlja spremembe kolektivne pogodbe, zato določbi 7. in 8. člena kolektivne pogodbe, ki se nanašata na postopek njenega spreminjanja, ne prideta v poštev. Pritožba tožnika zato v tem delu ni utemeljena.

Prav tako ni utemeljena tožnikova pritožbena navedba, da je bilo z izplačilom znižanega regresa poseženo v že pridobljene pravice tožnika do regresa za letni dopust za leto 2012. Pravica do regresa za letni dopust za leto 2012 je tožniku nastala z zapadlostjo dne 1. 7. 2012 (drugi odstavek 131. člena ZDR)(2). Ker je bilo to po začetku veljavnosti Dogovora dne 29. 5. 2012, drugotožena stranka ni posegla v že pridobljene pravice tožnika (155. člen Ustave RS). Da pa bi drugotožena stranka s spremembo tožnikovih pravic v prihodnje nedopustno posegla v načelo varstva zaupanja v pravo, tožnik v tem postopku ne zatrjuje (glej 8. točko obrazložitve te sodbe).

Utemeljeno pa tožnik v pritožbi opozarja, da je drugotožena stranka z naknadno spremenjenim obvestilom o določitvi letnega dopusta za leto 2012 oz. s 7. členom Dogovora posegla v pridobljeno pravico do letnega dopusta za leto 2012. Iz priložene Pogodbe o zaposlitvi (B1) je razvidno, da je tožnik v delovnem razmerju od 5. 1. 2001. Pravico do celotnega letnega dopusta za leto 2012 je tako glede na določbo 161. člena ZDR pridobil 1. 1. 2012, saj mu je že pretekel čas nepretrganega delovnega razmerja šestih mesecev. Dogovor, ki je pričel veljati 29. 5. 2012, je zato posegel v pridobljeno pravico tožnika do letnega dopusta za leto 2012, in sicer v višini, kot mu je bila določena s kolektivno pogodbo. Ker v skladu s prvim odstavkom 155. člena Ustave RS predpisi ne morejo učinkovati retroaktivno, je drugotožena stranka z Dogovorom nedopustno posegla v tožnikove že pridobljeno pravico do letnega dopusta za leto 2012, ker je delavcem zmanjšala dopust za en oz. dva dneva. Tožnik je zato upravičen do letnega dopusta za leto 2012 v obsegu, kot mu ga priznava kolektivna pogodba. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici navedenega tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotavljalo, za koliko dni je bil obseg tožniku priznanega letnega dopusta za leto 2012 zmanjšan oz. do koliko dni letnega dopusta je bil tožnik glede na določbe kolektivne pogodbe upravičen. Navedenega prav tako ni moglo ugotoviti pritožbeno sodišče samo, ker v spisu ni niti (spremenjenega) obvestila o določitvi letnega dopusta za leto 2012. Tožnik namreč v tem postopku zatrjuje, da se mu je letni dopust za leto 2012 zmanjšal za dva dneva, toženi stranki pa, da se mu je zmanjšal za en dan (list št. 2), saj je imel za leto 2012 odmerjenih 28 dni letnega dopusta (list. št. 8). Iz predložene listinske dokumentacije ni razvidno niti, koliko letnega dopusta za leto 2012 je tožnik imel odmerjenega pred veljavnostjo Dogovora niti, za koliko dni se mu je ta dopust zmanjšal po uveljavitvi Dogovora. V tem delu je zato pritožba tožnika utemeljena.

Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno, pritožbi toženih strank pa v celoti ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo v prvem odstavku I. točke izreka tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP), v III/1. in III/2. točki izreka pa sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člena ZPP). Posledično je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka (IV. točka izreka). V preostalem je pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu (III/3. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku, upoštevaje zgoraj navedena stališča pritožbenega sodišča, dokazni postopek dopolniti in ugotoviti, za koliko se je tožniku obseg odmerjenega letnega dopusta za leto 2012 zmanjšal. Nato bo moralo ponovno odločiti o tožbenih zahtevkih in o pravdnih stroških, upoštevaje uspeh strank v postopku.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.

(1) Sodna praksa Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998, opr. št. U-I-39/95 z dne 23. 9. 1998 in druge.

(2) Tako tudi sodna praksa, primerjaj sodbi, opr. št. X Pdp 104/2013 z dne 22. 3. 2013 in opr. št. X Pdp 253/2013 z dne 11. 4. 2013.