Jedro

Pogoj za začetek osebnega stečaja ni samo trajna insolventnost, pač pa tudi obstoj stečajne mase. Če te ni, sodišče takega postopka ne začne. Stečajni postopek se namreč vodi zaradi vsaj delnega poplačila vseh obveznosti stečajnega dolžnika, nastalih do začetka stečajnega postopka. V skladu z določbo prvega odstavka 398. člena ZFPPIPP lahko dolžnik vloži predlog za odpust svojih obveznosti le do izdaje sklepa o končanju postopka osebnega stečaja v delu, v katerem te v postopku ne bodo plačane. Predpogoj za odpust dolgov je torej začetek stečajnega postopka, do katerega pa, ker ni stečajne mase, v tem trenutku pri tožnici ne bo prišlo. Njena prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči je zato neutemeljena oziroma vsaj preuranjena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo prošnjo tožnice z dne 10. 7. 2012 za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki oprostitve plačila predujma za kritje začetnih stroškov postopka osebnega stečaja. V obrazložitvi pojasnjuje, da je tožnica pri omenjenem sodišču vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči kot oprostitev plačila predujma za kritje začetnih stroškov postopka osebnega stečaja. Brezplačna pravna pomoč se odobri na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanji ZBPP). Pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči so urejeni v določbah 11. do 24. člena ZBPP. Pristojni organ za BPP je po vpogledu v pridobljeno dokumentacijo ugotovil, da je bila prosilka v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje brez dohodkov, je brezposelna in ni prejemnica denarnega nadomestila ali denarne socialne pomočil. Trenutno tudi nima odprtega osebnega računa. Je brez nepremičnega ali drugega premoženja, ni imetnica vrednostnih papirjev in nima denarnih prihrankov. Ker prosilka ne razpolaga s premoženjem in je brez dohodkov, zakonsko določen namen osebnega stečaja iz 382. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) ne bi bil dosežen. Zato je za prosilko nerazumno začeti postopek osebnega stečaja. Posledično ji za uvedbo tega postopka tudi ne more biti dodeljena brezplačna pravna pomoč. Pojasnjuje, da je tako stališče zavzela že sodna praksa in izhaja iz odločb Upravnega sodišča RS.

Glede navedb prosilke, da se bo poskušala zaposliti in na ta način v kar največji meri poplačati svoje upnike, pristojni organ z BPP poudarja, da bo prosilka v primeru, če bo začela prejemati dohodke, ki niso izvzeti iz izvršbe ali če bo dobila premoženje, lahko ponovno zaprosila za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki oprostitve plačila predujma za kritje začetnih stroškov postopka osebnega stečaja. Glede navedbe v prošnji, da bo prosilka skladno z določili ZFPPIPP zaprosila za odpust obveznosti, pristojni organ za BPP poudarja, da predloga za odpust obveznosti ni mogoče podati, če stečajno sodišče postopka osebnega stečaja sploh ne začne, ker niso podani zakonski pogoji.

Glede na navedeno pristojni organ za BPP ugotavlja, da ni izpolnjen eden izmed zakonskih pogojev iz 24. člena ZBPP, ki mora biti izpolnjen poleg finančnega pogoja in premoženjskega stanja prosilke, in sicer, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilka v zadevi verjetne izglede za uspeh tako, da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Zato je v skladu z 2. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnil. Tožnica meni, da izpodbijana odločba ni zakonita. Pritrjuje ugotovitvam tožene stranke, da v času vložitve predloga za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni razpolagala s premoženjem, ki bi lahko prešlo v stečajno maso in tako v trenutku nastopa stečajnega postopka ne bi prišlo do takojšnjega poplačila upnikom. Bistveno v zadevi pa po njenem je, da je tožnica toženko seznanila s tem, da bo v postopku osebnega stečaja vložila predlog za odpust obveznosti in da za neuspeh tega predloga ne morejo obstojati zakonsko navedeni razlogi. Pri tem se sklicuje na 399. člen ZFPPIPP. Meni, da je mogoče doseči namen postopka osebnega stečaja tudi v primeru, če dolžnik nima premoženja, so pa izpolnjeni pogoji za začetek postopka odpusta obveznosti. Le v primeru, da ne bi bilo premoženja, torej se stečajna masa ne bi oblikovala in bi hkrati obstojale ovire za odpust obveznosti, osebni stečaj ne bi dosegel svojega namena. Odpust obveznosti slednjo sili k aktivnemu iskanju zaposlitve, saj je dolžna mesečno poročati upravitelju o iskanju svoje zaposlitve in ga z aktivnostmi, ki jih v tej smeri izvaja, tudi redno seznanjati. Glede na dolžino preizkusnega obdobja, ki je od dveh do pet let, je povsem realno pričakovati, da se bo tožnica zaposlila in pridobivala svoje prihodke. Zakonska določba 382. člena ZFPPIPP ne govori o vsaj delnem poplačilu, prav tako določba 398. člena ZFPPIPP ne govori o tem, kakšen mora biti del poplačanih terjatev, da je postopek osebnega stečaja uspešen. Pravilno bi bilo, da bi tožena stranka preizkusila, ali obstojajo zakonske ovire za odpust obveznosti. Kolikor bi te obstajale, bi predlog za brezplačno pravno pomoč kot oprostitev plačila predujma za začetek stečajnega postopka lahko tudi pravilno zavrnila. Nerazumnost postopka je presojala zgolj na podlagi 382. člena ZFPPIPP, ne pa tudi na podlagi njegovega 398. člena. Tožena stranka v izpodbijani odločbi preozko razlaga, kaj je namen osebnega stečaja. Za uspeh postopka osebnega stečaja ni potrebno zgolj in samo plačilo upnikov, pač pa, na podlagi 382. člena ZFPPIPP, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih deležih. ZFPPIPP kot pogoj ne opredeljuje, da mora predlagatelj postopka osebnega stečaja ob vložitvi le-tega razpolagati s premoženjem, da sodišče osebni stečaj sploh začne. Ključni zakonski pogoj pri presoji začetka osebnega stečaja ni premoženje dolžnika, ampak nastop insolventnosti iz 14. člena ZFPPIPP. Pri tožnici so zakonski pogoji za začetek osebnega stečaja podani. Zadeva ni očitno nerazumna, saj ima izglede za uspeh. Z nezakonito odločbo je tožena stranka kršila tudi tožničino ustavno pravico do sodnega varstva.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj samo meritorno odloči o tožničini vlogi za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V primeru vrnitve zadeve v ponovno odločanje bi se namreč uresničevanje ustavnih pravic tožeče stranke nedopustno in nepotrebno odlašalo, sodišče pa ima po drugi strani na voljo vse potrebne podatke za vsebinsko odločitev v zadevi. Zato naj se njeni tožbi ugodi, izpodbijana odločba pa naj se odpravi. Nato naj se ugodi vlogi tožeče stranke za brezplačno pravno pomoč za kritje stroškov postopka osebnega stečaja, pri čemer naj tožena stranka tožeči povrne nastale stroške upravnega spora v 15 dneh. Podrejeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj se njeni tožbi ugodi, izpodbijana odločba odpravi in vrne zadeva toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka pa naj tožeči prav tako povrne nastale stroške upravnega spora.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala.

Sodišče je o zadevi odločilo v skladu z 59. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), izven glavne obravnave. Za odločitev pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, namreč med strankama niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Pogoj za začetek osebnega stečaja ni samo trajna insolventnost, kot to trdi tožnica v svoji tožbi, pač pa tudi obstoj stečajne mase, opredeljene v 224. in 389. členu ZFPPIPP. Če te ni, kar med strankama tudi ni sporno, pogoji za sprožitev osebnega stečaja sploh niso podani. O slednjem se je sodna praksa s tega področja že večkrat izrekla. V stečajnem postopku bi nastali samo stroški stečajnega postopka, do delitve stečajne mase in poplačila upnikov pa sploh ne bi prišlo. Postopek osebnega stečaja je namreč namenjen poplačilu stečajnih upnikov znotraj stečajnega postopka, kar poudarja tudi tožnica v svoji tožbi. Če obstoj stečajne mase kot dejanska predpostavka za zasledovanje tega namena ni izpolnjen, sodišče takega postopka ne začne. Če pa je že začet, njegov postopek ustavi. Po drugi strani sprožitev osebnega stečaja ne bi povzročila prenehanja terjatev, ki jih imajo v konkretnem primeru upniki. V skladu z drugim odstavkom 382. člena ZFPPIPP namreč terjatve upnikov v delu, v katerem te niso plačane iz razdelitvene mase stečajnega dolžnika ne prenehajo, in jih lahko upniki uveljavljajo proti stečajnemu dolžniku tudi po koncu stečajnega postopka.

Tudi ne drži trditev tožnice iz tožbe, da je tožena stranka nerazumnost postopka presojala zgolj na podlagi 382. člena ZFPPIPP, ne pa tudi na podlagi njegovega 398. člena. Tožena stranka se je opredelila tudi do navedb v njeni vlogi za dodelitev BPP, da bo, skladno z določili ZFPPIPP, zaprosila za odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja. Temu sodišče še dodaja, da se stečajni postopek dolžnika vodi zaradi vsaj delnega poplačila vseh obveznosti stečajnega dolžnika nastalih do začetka stečajnega postopka. V skladu z določbo prvega odstavka 398. člena ZFPPIPP lahko dolžnik vloži predlog za odpust svojih obveznosti le do izdaje sklepa o končanju postopka osebnega stečaja v delu, v katerem te v postopku ne bodo plačane (prvi odstavek 398. člena ZFPPIPP). Predpogoj torej je začetek stečajnega postopka, do katerega pa zaradi razlogov navedenih zgoraj, v tem trenutku pri tožnici ne bo prišlo. Njena prošnja za dodelitev BPP je zato tudi po mnenju sodišča neutemeljena oziroma vsaj preuranjena. Posledično tudi po mnenju sodišča eden izmed zakonskih pogojev iz 24. člena ZBPP tako ni izpolnjen.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.