Jedro

Toženka je dokazala, da je njen zavarovanec poskrbel za redno in izredno čiščenje tal na oddelku, kjer je prišlo do tožničine poškodbe, tudi v času škodnega dogodka, poleg tega pa je kupce na možnost zdrsa še posebej opozoril z namestitvijo dveh opozorilnih tabel. S tem je v zadostni meri zagotovil kupcem varno uporabo pohodnih površin v trgovini. Madež tekočine na tleh v trgovini s sadjem in zelenjavo predstavlja običajen riziko, ki bi ga tožnica lahko obvladala že z običajno skrbnostjo. Brez dvoma bi se tožnica padcu in z njim povezani poškodbi lahko enostavno izognila, če bi bila pri hoji dovolj pazljiva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji mora toženka plačati 4.500,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 2010 dalje. Obenem je tožnico zavezalo k povrnitvi toženkinih pravdnih stroškov v znesku 462,65 EUR z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, prvenstveno tako, da bo njenemu odškodninskemu zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa, da bo „toženka spoznana za odgovorno za obravnavani škodni dogodek“, s stroškovno posledico. Navaja, da so zaključki izpodbijane sodbe protislovni. Neustrezna je tudi dokazna ocena. Sodišče ni dovolj upoštevalo tožničine izpovedi in izvedenskega mnenja. Ploščice na mestu tožničinega padca so bile že obrabljene. Po ugotovitvi izvedenca je njihov koeficient trenja bistveno pod dopustno mejo, ko so mokre. Takšne ploščice niso primerne za hojo. Če bi toženka namestila ustrezne protizdrsne preproge ali drugo vpojno podlago, do poškodbe ne bi prišlo. To je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, vendar je tožbeni zahtevek kljub temu zavrnilo. Izrek izpodbijane sodbe tako nasprotuje njenim razlogom. Ti so pomanjkljivi, nejasni in nerazumljivi. Napačna pa je tudi odločitev o stroških postopka.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku na prvi stopnji ni bilo kršitev, na katere meri pritožba, niti tistih, na katere mora sodišče druge stopnje v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) paziti po uradni dolžnosti. Izrek in obrazložitev sodbe si ne nasprotujeta. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo izčrpne, jasne in razumljive razloge, tako da je izpodbijano sodbo vsekakor mogoče preizkusiti. V obrazložitvi sodbe ni nikakršnega notranjega protislovja. Tudi zbrane dokaze je sodišče ocenilo vestno, skrbno in celovito. Dejanski in pravni zaključki, na katere je oprlo svojo sodbo, so povsem nedvoumni, hkrati pa razumni in prepričljivi. Po navedenem nista podani ne absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ne relativna bistvena kršitev v zvezi z 8. členom ZPP, ki ju sicer neopredeljeno uveljavlja pritožba.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in jih tudi pravilno materialnopravno ovrednotilo. Pri tem ni prezrlo niti tožničine izpovedi niti izvedenskega mnenja, kot si zmotno razlaga pritožba. Tako je verjelo tožnici, da so bile ploščice na mestu njenega padca že delno obrabljene. Sprejelo pa je tudi mnenje izvedenca, da mokre ploščice niso ustrezne za varno uporabo. Drugačna talna obloga bi v danih razmerah morebiti res preprečila tožničin padec, kar pa še ne zadošča za toženkino odškodninsko odgovornost. Toženka je namreč dokazala, da je njen zavarovanec poskrbel za redno in izredno čiščenje tal na oddelku, kjer je prišlo do tožničine poškodbe, tudi v času škodnega dogodka, poleg tega pa je kupce na možnost zdrsa še posebej opozoril z namestitvijo dveh opozorilnih tabel. S tem je tudi po presoji pritožbenega sodišča v zadostni meri zagotovil kupcem varno uporabo pohodnih površin v trgovini. Pretirana je tožničina zahteva, da bi morala biti na tleh nameščena še protizdrsna preproga ali vpojna podlaga. Kot ji je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, predstavlja madež tekočine na tleh v trgovini s sadjem in zelenjavo običajen riziko, ki bi ga tožnica lahko obvladala že z običajno skrbnostjo. Brez dvoma bi se tožnica padcu in z njim povezani poškodbi lahko enostavno izognila, če bi bila pri hoji dovolj pazljiva. Ker je tožnica sama priznala, da pred padcem mokrote na tleh sploh ni zaznala, je sodišče prve stopnje odločilni vzrok za obravnavano škodo upravičeno pripisalo prav tožničini premajhni skrbnosti in zato zavrnilo njen odškodninski zahtevek, vključno s priglašenimi pravdnimi stroški. Tožnica, ki je s tožbo propadla, ni upravičena do njihovega povračila.

7. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, zato je sodišče druge stopnje toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

8. Odločitev o zavrnitvi pritožbe vključuje tudi priglašene pritožbene stroške. Odločitev o teh je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker s pritožbo ni uspela, mora tožnica svoje pritožbene stroške kriti sama.