Jedro

Toženec ni sklenil kupa na preskušnjo, pač pa običajno kupno pogodbo. Od nje je neutemeljeno odstopil, saj so bile grajane napake odpravljene. Ker je na račun dela kupnine izročil manjše plovilo, ki je bilo v nasprotju s pogodbenim pogojem obremenjeno z neplačanimi leasing obroki in zato tožnici kasneje odvzeto, mora ta del svoje obveznosti izpolniti v denarju. Spremenjene okoliščine in nemožnost spolnitve, do česar je prišlo zaradi njegovega nepravilnega ravnanja, ga ne odvezujejo pogodbene obveznosti plačati celotno kupnino.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici 860.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2008 dalje in ji povrniti odmerjene pravdne stroške. Zavrnilo je le manjši presežni del obrestnega zahtevka. Prisojeni znesek pomeni del kupnine za plovilo A., ki ga je toženec sprva plačal tako, da je tožnici v skladu s pogodbo s 16. 6. 2008 izročil plovilo B. v tolikšni vrednosti in razliko do polne cene 1.409.650 EUR poravnal preko svojega leasingodajalca. Po dveh mesecih pa je toženec neutemeljeno odstopil od pogodbe, saj po ugotovitvah sodišča ni šlo za kup na poskušnjo in tudi grajane stvarne napake so bile odpravljene. Kupljeno plovilo A. je samovoljno pustil v marini, zamenjano plovilo B. pa je bilo odpeljano.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Toženec v pravočasni neposredni reviziji uveljavlja „vse revizijske razloge, posebej pa napačno uporabo materialnega prava“. Predlaga tako spremembo sodbe, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Najprej obširno povzema dejanske in pravne ugotovitve obeh sodišč in nato zatrjuje, da so vse povzete ugotovitve materialnopravno zmotne ter obremenjene z več absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka. Vztraja pri stališču, da kupna pogodba med pravdnima strankama nikoli ni bila sklenjena, ker tožnica ni bila lastnica plovila. Ves čas je bila lastnica leasing hiša C., ki je plovilo v decembru 2008 (prav: v decembru 2009) prodala tretji osebi. Tožnica je bila le posrednik. Toženec je z istim leasingodajalcem res sklenil leasing pogodbo, ki pa jo je kasneje odpovedal. Revizija pojasnjuje, da in zakaj leasingodajalec kljub odpovedi od toženca ni ničesar terjal. Nedokazana je trditev, da je bila kupnina v znesku 549.650 EUR plačana, saj kaj takega iz listin, katerih vsebino toženec prikazuje v reviziji, ne izhaja. Zato sodiščema očita protispisnost. Plačilo ni bilo izvedeno niti na podlagi dogovora o kompenzaciji s 1. 8. 2008. Prodaja plovila A. tretjemu kupcu, ki jo je izvedel leasingodajalec, dejansko pomeni, da je na strani tožnice nastopila nemožnost izpolnitve dogovora s 16. 6. 2008, tudi če bi ta dogovor bilo šteti za kupno pogodbo. Pri tem toženec poudarja, da je do prodaje prišlo v decembru 2008, torej pred vložitvijo tožbe. Če bi toženec res moral plačati prisojeni znesek, bi na strani tožnice prišlo do neupravičene obogatitve. Po toženčevem prepričanju bi bili mogoči le morebitni odškodninski zahtevki, ni pa utemeljen zahtevek za plačilo kupnine. Toženec vztraja, da mu je bilo plovilo izročeno le v preizkus, saj je tako mogoče zaključiti tudi iz izvedenega dokaznega postopka, zato je nasprotna ugotovitev obeh sodišč protispisna. Revizija prikazuje, kateri dokazi potrjujejo toženčevo trditev o izročitvi plovila v preizkus. Sodišči nista obrazložili, zakaj naj bi bila izpoved skiperja P. neverodostojna. Tako kot v pritožbi tudi v reviziji toženec povzema posamezne dele izpovedi te priče in sodiščema očita protispisnost. Povzema še pritožbene trditve in utemeljevanje, zakaj naj ne bi prišlo do prevzema plovila.

4. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Zaradi vsebine revizije mora revizijsko sodišče najprej poudariti, da je revizija izredno pravno sredstvo proti sodbi sodišča druge stopnje in ima v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti sodbi sodišča prve stopnje med drugim tudi omejene razloge izpodbijanja. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so stranke in revizijsko sodišče vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestala preizkus tudi na pritožbeni stopnji. Izpodbijanje ali dopolnjevanje dejanskega stanja ni dovoljeno niti v preobleki procesnih kršitev, ki to niso.

7. Iz povzetka revizijskih trditev izhaja, da gredo mnoge od njih prav v opisani nedovoljeni smeri. Presoja, ali gre v konkretni zadevi za običajno kupno pogodbo ali kup na poskušnjo, je sicer v končni posledici lahko materialnopravne narave, vendar temelji na dejanskih ugotovitvah o vsebini same pogodbe in drugih spremljajočih okoliščinah. V tej zadevi ugotovljena dejstva tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljujejo le materialnopravno presojo, da dogovor pravdnih strank s 16. 6. 2008 predstavlja kupno pogodbo po 435. členu Obligacijskega zakonika (OZ) in ne kupa na poskušnjo po 514. členu OZ, pri katerem bi toženec lažje odstopil. Okoliščin, ki tvorijo dejansko podlago tega sklepa, toženec ne more izpodbijati, torej tudi ne ugotovitve o plačilu v denarju dogovorjenega dela kupnine preko leasingodajalca v obliki kompenzacije. Toženec sam je sprva upošteval pogodbene določbe, kasneje pa se je premislil. Kot razlog za odstop od pogodbe je navajal stvarne napake na kupljenem plovilu, vendar sta obe sodišči pravilno presodili, da ta jamčevalna sankcija iz drugega odstavka 448. člena OZ ne pride v poštev, ker sta bili grajani napaki odpravljeni. Toženčev odstop od kupne pogodbe in njegova zahteva za vrnitev plovila B. s 25. in 26. 8. 2008 sta se izkazala za neutemeljena. Še več, pogodbeno določilo, da prodajalec vzame v račun za plačilo B. pod pogojem, da je le to prosto vseh bremen, ni bilo spoštovano. To plovilo je bilo še vedno obremenjeno z neplačanimi obroki leasinga prejšnjega leasingojemalca R. G. (ki naj bi plovilo vmes prodal tožencu). Zato je prišlo do odvzema plovila (na podlagi začasne odredbe hrvaškega sodišča) in zato predhodne izročitve tega plovila tožnici ni mogoče šteti za izpolnitev pogodbe. Toženec, ki je po povedanem neutemeljeno odstopil od pogodbe, mora zato svojo pogodbeno obveznost plačila celotne kupnine izpolniti v denarju (prvi odstavek 435. člena OZ). Zmotna so revizijska izvajanja, da bo s prisojo navedenega zneska prišlo do neupravičene pridobitve, saj za prisojeno plačilo obstaja pravni temelj (prvi odstavek 190. člena OZ).

8. Toženec se je v postopku pred obema sodiščema branil tudi s trditvijo, da kupna pogodba ni bila sklenjena, ker tožnica ni bila lastnica plovila. Dobil je pravilen odgovor obeh sodišč, da pri indirektnem finančnem leasingu leasingodajalec ostane lastnik vse do plačila zadnjega obroka, kar izhaja iz samih pogodbenih določb, pravil Konvencije UNIDROIT in da je tudi po 440. členu OZ prodaja tuje stvari možna in veljavna. Teh razlogov toženec z revizijo ne izpodbija več. Njegovo opredelitev, da je tožnica nastopala le v vlogi posrednika, je pravilno zavrnilo že prvostopenjsko sodišče. Trditve o vsebini pogodbenega razmerja toženca in njegovega leasingodajalca, načinu prenehanja tega pogodbenega razmerja in neobstoju medsebojnih zahtevkov so nedovoljena revizijska novota, ki se poleg tega nanašajo na nepomembne okoliščine in so celo v nasprotju z listino pod B10, ki jo je predložil sam toženec (dopis s 30. 10. 2010).

9. Pravdni stranki v postopku na prvi stopnji nista jasno zatrjevali, kje se sedaj nahaja plovilo A., na naroku 15. 3. 2010 sta o tem celo spraševali druga drugo. Sodišče prve stopnje je šele na podlagi že omenjene listine pod B10 v razlogih svoje sodbe pojasnilo, da je plovilo tretji osebi prodal leasingodajalec, in sicer 15. 12. 2009. Ne drži torej niti revizijska trditev, da je bilo plovilo prodano v decembru 2008 niti trditev, da je bilo to že pred vložitvijo tožbe, saj je bila tožba v tej zadevi vložena že 29. 10. 2008, postopek pa je v začetku tekel pri Okrožnem sodišču v Ljubljani.

10. Z opisanimi (tudi napačnimi) trditvami je podprt revizijski ugovor, da navedena prodaja plovila tretji osebi dejansko pomeni nemožnost izpolnitve s strani tožnice, ker plovila tožencu ne more več izročiti. Ne glede na dejstvo, da toženec doslej tega ugovora ni opredeljeno uveljavljal (lahko pa bi sodišči okoliščino o prodaji plovila tretji osebi upoštevali v okviru pravilne uporabe materialnega prava), revizijsko sodišče pojasnjuje, da toženec prezre, da je tožnica že pravilno izpolnila svojo pogodbeno obveznost in plovilo tožencu izročila, vendar pa je bil on tisti, ki je po svojem neutemeljenem odstopu od pogodbe plovilo samovoljno pustil v marini. Te okoliščine pa glede na prvi odstavek 117. člena OZ tudi v primeru spremenjenih okoliščin in v primeru neizročitve predmeta pogodbe stranko, ki ni odgovorna za dogodek, upravičujejo, da še naprej vztraja pri svoji terjatvi do nasprotne stranke.

11. Revizijske trditve, da toženec ni prevzel plovila A., nedovoljeno nasprotujejo drugačni dejanski ugotovitvi obeh sodišč. Nobene protispisnosti ni pri povzemanju vsebine dokazov, na katerih temelji dokazna ocena sodišč o toženčevem prevzemu plovila. Na revizijskim enake pritožbene očitke je pritožbeno sodišče pravilno odgovorilo v točki 13 svoje sodbe. Vprašanje verodostojnosti priče je vprašanje dokazne ocene njene izpovedi, torej vprašanje ugotovljenega dejanskega stanja. Neutemeljen je revizijski očitek, da toženec ni dobil odgovora na ta svoj pritožbeni ugovor, saj mu je pritožbeno sodišče odgovorilo v razlogih v točki 12 svoje sodbe.

12. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženčevo neutemeljeno revizijo s priglašenimi revizijskimi stroški vred.