Jedro

Ker se je tožnica ob izvajanju toženčevih spornih posegov na nepremičninah v njeni solasti z njimi strinjala, je odločitev o zavrnitvi zahtevka za opustitev vsakršnih posegov in za vzpostavitev prvotnega stanja na teh nepremičninah pravilna.

Ker je bila kupoprodajna pogodba glede kmetijskega zemljišča sklenjena, ne da bi bil upoštevan z zakonom predpisan postopek prodaje kmetijskih zemljišč, je nična in ne more predstavljati podlage za prodajalčevo obveznost izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: a/ zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je toženec dolžan opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnice na par. št. 1020/10 in 1020/11 k.o. x. v območju vodnega zbiralnika, še posebej pa je dolžan s parc. št. 1020/11 odstraniti navoženo kamenje in betonsko dozidavo pri vodnem zbiralniku in na parceli odstraniti pesek s poti po parc. št. 1020/10 in 1020/11 k.o. x. (I. točka izreka), b/ zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev veljavnosti kupoprodajne pogodbe, sklenjene med pravdnimi strankami 25. 11. 2010 v zvezi s prodajo parc. št. 1020/11 k.o. x., za ugotovitev, da je tožnik lastnik navedene nepremičnine, in da sta mu toženca dolžna izstaviti listino z zemljiškoknjižnim dovolilom, primerno za vknjižbo lastninske pravice na tožnikovo ime (II. točka izreka), c/ odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

Tožnica po prvi tožbi v pritožbi zoper I. in III. točko izreka sodbe uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in posledično napačne uporabe materialnega prava. Nepravilna je ugotovitev sodbe glede laične pogodbe z dne 25. 11. 2010 in podpisa na njej. Sama je že od začetka postopka opominjanja pred tožbo izpostavljala, da ni podpisala nobene pogodbe za prodajo. Da pogodbe ni podpisala, je potrdil tudi M. B.. Na začetku je bilo res govora o prodaji, vendar si je sama kasneje premislila. Tudi M. B. je v zaslišanju dopustil možnost, da jo je podpisal on. Njenega podpisovanja pogodbe ni nihče videl. Sodišče se je samo spustilo v ugotavljanje značilnosti podpisov, čeprav za to nima strokovnega znanja. Tudi izvedenec bi to lahko naredil le na podlagi izvirnika. Zmoten je tudi zaključek sodbe, da tožnica ni nasprotovala prodaji niti tedaj, ko je toženec prinesel denar. Kaj naj bi drugega storila v situaciji, zlasti glede na to, da se je toženca bala, ker je delal tako silo za nakup sporne parcele. Posledično so napačni tudi ostali zaključki sodbe. Toženec ni imel nobene podlage za upravičeno pričakovanje bodočih poslov. Četudi bi bila pogodba podpisana, je bila nična, in zato ni mogla predstavljati podlage za kakršnakoli toženčeva upravičenja. Ker ni soglašala s prodajo, tudi ni spornih parcel izročila tožencu v posest in mu tudi ni dovolila nikakršnih posegov v njeno lastninsko pravico. Neutemeljeno je bil zavrnjen dokaz s pridobitvijo upravnega spisa in elaborata geodetske storitve, ki se nanaša na parcelacijo parc. št. 1020/11 k.o. x.. S tem dokazom bi se sodišče lahko prepričalo, da je bila tudi v upravnem postopku tožnica povsem spregledana in da ne držijo toženčeve navedbe, da je celo sama naročila geodetsko odmero parcel. Nobena pošta iz te zadeve je ni dosegla z izjemo zadnje, nanjo pa je takoj reagirala in poiskala pravno pomoč. Tožnica predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma da tožbenemu zahtevku ugodi in spremeni odločitev o stroških postopka.

Tožnik po drugi tožbi v pritožbi zoper II. točko izreka sodbe uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Strinja se s stališčem sodbe, da je bila pogodba sklenjena v nasprotju s prisilnimi predpisi, vendar trdi, da je možno tako pogodbo sanirati z naknadnim soglasjem upravnega organa, plačilom davka in overitvijo pri notarju. Tožbenemu zahtevku bi bilo lahko ugodeno pod pogoji, določenimi v predpisih o prodaji nepremičnin za kmetijsko rabo. Poleg tega je očitno, da gre za relativno majhno zemljišče, ki je skoraj do polovice zazidano z vodohramom in je za kmetijsko proizvodnjo brez pomena. Pravica nakupa zemljišča po teoriji o realizaciji je močnejša od prisilnih predpisov o prometu s kmetijskimi zemljišči. Tudi v kupoprodajni pogodbi je navedeno, da bodo stranke kasneje uredile pogodbo v skladu s prisilnimi predpisi, kot sta to že nekajkrat prej storili. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi.

Pravdni stranki nista odgovorili na pritožbo nasprotne stranke.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožnice po prvi tožbi Dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe, na katerih temelji sklep o neobstoju predpostavk za utemeljenost zahtevka na prenehanje vznemirjanje (99. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ)(1), ker toženčev poseg ni bil protipraven, so naslednje: - tožnica in njen mož (toženec po drugi tožbi) sta solastnika vsak do ½ parc. št. 1020/10 in 1020/11, obe k.o. x., - tožnica in njen mož sta v novembru 2010 (laična kupoprodajna pogodba ima datum 25. 11. 2010) soglašala s prodajo nepremičnine parc. št. 1020/11 k. o. x. tožencu, - toženec je z deli na nepremičnini začel spomladi oziroma v začetku leta 2011: pred vhodom v vodohram je podaljšal betonsko ploščo vodohrama v dimenzijah cca 2 x 4 m in jo podprl z dvema betonskima podpornikoma; vgradil je nova lesena vhodna vrata; poleg vodohrama je zgradil manjši ribnik; delno na parc. št. 1020/11, delno na parc. št. 1020/10 je na izvozu na travnik tožnice in njenega moža vidno utrjeno nasutje peska, - tožnica navedenim toženčevim posegom ni nasprotovala: tožničin mož je zahteval, da toženec uredi pot mimo zajetja na travnik v njegovi in tožničini lasti (in teče deloma tudi po parc. št. 1020/10), tožnica pa je soglašala, da se uredi neoviran dostop s kmetijskimi stroji na travnik, - nastop toženčeve posesti ni bil odložen do formalno pravilno izpeljanega nakupa nepremičnine, - tožnica je začela nasprotovati prodaji po opravljenih posegih, - po prejemu dopisa tožničine pooblaščenke v avgustu 2011 toženec ni več stopil na nepremičnini parc. št. 1020/10 in 1020/11. Pritožbeni očitki o zmotnosti zaključka, da je tožnica soglašala s prodajo nepremičnine parc. št. 1020/11, niso utemeljeni. Dokazna ocena temelji na celoviti presoji izvedenih dokazov v zvezi s potekom dogovarjanj med pravdnimi strankami in ravnanjem pravdnih strank v obdobju od novembra 2010 do maja 2011, ko je toženec izvršil sporne posege v nepremičnino tožnikov. Pritožba ne vzbuja dvoma v njeno pravilnost. V sodbi je ocenjena vsebina izpovedb pravdnih strank vključno s tistimi deli, ki jih izpostavlja pritožba. Z ugotavljanjem značilnosti podpisov sodišče ni ravnalo v nasprotju s pravili, ki veljajo za dokazno oceno. Tožnica je zatrjevala, da podpis na listini z dne 25. 11. 2010 ni njen, ni pa predlagala izvedbe dokaza z izvedencem. Ugotovitev sodbe o primerljivosti podpisa na pogodbi in tožničinih podpisov na listinah v spisu ima bistveno manjšo težo od izvedenskega mnenja, ni pa nepomembna. Da bi ji bila dana prevelika teža, iz sodbe ne izhaja. Pritožbena trditev, da se je tožnica toženca bala (in da je zato napačen zaključek, da ni nasprotovala prodaji niti potem, ko je toženec prinesel denar), nima podlage v izvedenem dokaznem postopku. K oceni, da si je tožnica premislila glede prodaje nepremičnine šele potem, ko je toženec že izvedel posege v nepremičnino, na katere se nanaša tožba, so odločilno prispevale ugotovitve o ravnanju tožnice med izvrševanjem spornih posegov, tem pa pritožba ne nasprotuje. Iz navedenega razloga je neutemeljen tudi očitek o napačni zavrnitvi dokaza s pridobitvijo upravnega spisa in elaborata geodetske storitve. Četudi bi se izkazalo, da je soglasje za parcelacijo (upravni postopek se je začel pred izvedbo spornih posegov) dal le toženkin mož, ne pa tudi tožnica kot druga solastnica nepremičnine, ta okoliščina ob ugotovitvah o ravnanju tožnice v času izvajanja spornih posegov ne bi mogla privesti do drugačnega zaključka o (ne)dopustnosti teh posegov. Neutemeljen je tudi pritožbeni pomislek, da nična pogodba ni mogla predstavljati podlage za toženčeva upravičenja. Bistvena je ugotovitev, da je tožnica v novembru 2010 soglašala, da se prenese posest nepremičnine na toženca in da toženčevim posegom, izvedenim spomladi 2011 in na katere se nanaša tožba, ni nasprotovala. Presoja o tem, ali je toženec na podlagi listine z dne 25. 11. 2010 mogel pričakovati, da bo prišlo do prenosa lastninske pravice, bo mogla biti pomembna pri odločanju o morebitnih povračilnih zahtevkih.

Ugotovitev, da se je tožnica ob izvajanju spornih posegov z njimi strinjala, utemeljuje pravilnost zaključka izpodbijane sodbe, da ni podlage za ugoditev zahtevku za za opustitev vsakršnih posegov in za vzpostavitev prvotnega stanja na nepremičninah parc. št. 1020/10 in 1020/11 k. o. x..

O pritožbi tožnika po drugi tožbi Pritožbeni očitek ni utemeljen. Pogodba je bila sklenjena, ne da bi bile spoštovane določbe Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), ki predvidevajo javno objavo ponudbe za prodajo, sprejem ponudbe in predložitev pogodbe v odobritev pristojnemu upravnemu organu, čemur šele sledi izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, overitev, plačilo davščin in predlog za vknjižbo prenosa lastninske pravice. Ker gre za obid kogentnih predpisov, je pogodba, sklenjena med pravdnimi strankami, nična. Upravni organ ne more odobriti take pogodbe, ker niso bile spoštovane niti določbe o javni objavi ponudbe za prodajo. Odobri se namreč lahko le pogodba, ki je bila sklenjena s pravočasno podano izjavo o sprejemu javno objavljene ponudbe. V obravnavanem primeru ni izpolnjena nobena od teh predpostavk. Okoliščine, ki jih v zvezi z naravo zemljišča navaja pritožba, ne spreminjajo dejstva, da gre za kmetijsko zemljišče. Tožnikovo prepričanje o večji teži dejanske izvedbe pogodbe v primerjavi s prisilnimi predpisi, ki urejajo promet s kmetijskimi zemljišči, nima nobene podlage v pravnem redu. Bistvo prisilnih predpisov je v tem, da omejujejo svobodo posameznikov. Prisilni predpisi, ki urejajo prodajo kmetijskih zemljišč, omejujejo tako lastnike kot potencialne kupce teh zemljišč.

Ker niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožb vključuje odločitev o zavrnitvi tožničinega predloga za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), toženec pa pritožbenih stroškov ni priglasil. - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Prvi odstavek 99. člena SPZ se glasi: Če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje.