Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Določba tretjega odstavka 37. člena ZOZP, po kateri zamuda Slovenskega zavarovalnega združenja (toženca) nastopi v treh mesecih od vložitve odškodninskega zahtevka, velja izključno za položaje, ko odgovornost ni sporna in je škoda v celoti ocenjena, toženec pa v tem času ne predloži ponudbe. V vseh ostalih primerih, kamor spada tudi obravnavani (sporni sta bili odgovornost - toženec je ugovarjal soprispevek tožnika k nastali škodi - in višina škode), pa je treba glede vprašanja zamude toženca in pričetka teka zakonskih zamudnih obresti uporabiti 299. člen OZ.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I. in II. točki izreka tako, da se glasita: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 25.742,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 12. 2014 dalje do plačila, in znesek v višini 292,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. 7. 2015 dalje do plačila, vse v roku 15 dni.

II. V presežku, še za znesek 12.222,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 12. 2014 dalje do plačila, se tožbeni zahtevek zavrne.“ - v III. točki izreka tako, da se znesek 2.066,34 EUR zviša za 1.130,84 EUR (oziroma na 3.197,18 EUR), - v IV. točki izreka pa tako, da se znesek 670,63 EUR zviša za 317,66 EUR (na 988,29 EUR).

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti pritožbene stroške v znesku 109,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

IV. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, (I) da je toženec dolžan tožniku v roku 15 dni plačati odškodnino v višini 21.742,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30. 3. 2015 dalje do plačila, (II) da se v presežku (še za 16.514,96 EUR in za zakonske zamudne obresti za čas od 2. 12. 2014 do vključno 29. 3. 2015) tožbeni zahtevek zavrne, (III) da je toženec dolžan tožniku v roku 15 dni po prejemu sodbe povrniti njegove pravdne stroške v višini 2.066,34 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter (IV) da je toženec dolžan pravdne stroške za izvedenca v višini 670,63 EUR nakazati na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani, v 15 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve pravil postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da odškodnino za nematerialno škodo zviša za znesek 16.000,00 EUR, ustrezno naj spremeni tudi odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti ter stroškovno odločitev, pri čemer naj tožencu naloži v plačilo tudi tožnikove stroške pritožbenega postopka. Sodišče pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo ni pravilno uporabilo pravnega standarda pravične odškodnine in ni upoštevalo individualizacije. Odmerjena odškodnina je nižja od odškodnin, ki so bile prisojene v primerljivih primerih. Tožnik je bil v prometni nesreči hudo poškodovan in gre za izredno hud primer po Fischerjevemu sistemu. Glavna poškodba je poškodba glave, katere posledica so hudi in trajni glavoboli. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem sodišče škode ni ustrezno ovrednotilo. Predvsem ni upoštevalo, da je zdravljenje trajalo več kot tri leta in da bodo bolečine trajale tudi v prihodnje. Glede na ugotovljen obseg škode pripada tožniku po tej postavki odškodnina v znesku 24.000,00 EUR. Ker je bil sekundarni strah izjemno intenziven in dolgotrajen, je tožnik iz tega naslova upravičen do odškodnine v znesku 2.000,00 EUR. Za duševne bolečine zaradi skaženosti tožniku pripada odškodnina v višini 3.000,00 EUR. Ob upoštevanju tožnikove izpovedbe spuščena veka in nagibanje glave nazaj vsekakor ne predstavljata lažje oblike skaženosti. Glede zmanjšanja življenjske aktivnosti sodišče ni ustrezno ovrednotilo posledic poškodb iz obravnavane prometne nesreče. Napačen je tudi zaključek, da se lahko glavoboli upoštevajo samo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine. Tožniku iz tega naslova pripada odškodnina v višini 20.000,00 EUR. Iz odločb VSL I Cp 3155/2013 in II Ips 539/2005 izhaja, da se je v primerljivih primerih dosodila skupno bistveno višja odškodnina. Glede odločitve o zamudnih obresti se je sodišče neutemeljeno oprlo na Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP). Ker je bila odgovornost sporna, višina škode pa ni bila ugotovljena, je treba uporabiti določbo 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ker sta bila v konkretnem primeru sporna tako temelj kot višina zahtevka, kar je sodišče pri odločitvi o stroških spregledalo, je treba ovrednotiti uspeh ločeno po temelju in po višini. Ker je tožnik uspel po temelju 100 %, po višini pa 57 %, je njegov skupni uspeh 78,5 %. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo tožniku.

5. Toženec se pritožuje zoper I. točko izreka sodbe in stroškovno odločitev prav tako zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisojeno odškodnino zniža na 21.644,08 EUR, o stroških postopka na prvi stopnji naj odloči v skladu z uspehom pravdnih strank ter tožniku naloži povrnitev stroškov pravdnega in pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženec je že v odgovoru na tožbo navedel, da je na račun pooblaščenca tožnika nakazal nesporni znesek odškodnine v višini 11.196,00 EUR, česar sodišče ni upoštevalo. Tako pri odmeri odškodnine kot pri valorizaciji je namreč upoštevalo znesek 11.100,00 EUR. Ker znesek 11.196,00 EUR po opravljeni valorizaciji znaša 11.419,92 EUR, je toženec dolžan tožniku plačati 21.580,08 EUR za nematerialno škodo. Skupaj z materialno škodo pa mu je dolžan plačati 21.644,08 EUR. Posledično je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških. Priglaša pritožbene stroške.

6. Tožnik na pritožbo toženca ni odgovoril. 7. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

Glede pritožbe tožnika:

8. V tej pravdi tožnik zahteva od toženca plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki izvira iz prometne nesreče z dne 3. 3. 2013. Sodišče prve stopnje mu je odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupni višini 33.000,00 EUR, kar tožnik delno utemeljeno graja.

9. Za pretrpljene telesne bolečine, pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženost ter strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravična denarna odškodnina. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (179. člen OZ). Pri odmeri odškodnine upošteva sodišče načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti (182. člen OZ).

10. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih tožnik konkretizirano ne izpodbija,1 je tožnik v obravnavani prometni nesreči utrpel več fizičnih poškodb: pretres možganov, drobne krvavitve pod pajčevinasto možgansko ovojnico, manjšo udarnino možganov, manjši hematom nad trdo možgansko ovojnico, zrak v lobanjski votlini, zlom desne očnice, poko desnega ličnega mostička, udarnino desne ličnice, udarnino glave, razpočno rano in podplutbo desne zgornje veke, udarnino in podliv krvi desnega očesa, zlom ključnice in udarnino prsnice. Zaradi navedenih poškodb je trpel zelo hude in hude bolečine pet dni po nezgodi, kar si je z močnimi in kombiniranimi analgetiki v obliki injekcij olajšal do te mere, da je bolečine lahko prenašal, trajne bolečine srednje hude intenzitete z občasnimi hudimi bolečinami je trpel šest tednov (v tem času je jemal močne analgetike v obliki tablet), trajne bolečine lahke intenzitete z občasnimi srednje hudimi intenzitetami v predelu zloma ključnice, zlasti glavobole pa je trpel do zaključenega zdravljenja (21. 6. 2016), glavobole pa tudi naprej in so do danes le malo popustili v pogostosti in intenzivnosti. Glavobole bo najverjetneje trpel tudi v prihodnje, v obliki občasnih bolečin lahke do srednje hude intenzitete. V času zdravljenja je utrpel številne in dolgotrajne nevšečnosti: prva pomoč na mestu nesreče, transport v rešilnem avtomobilu, klinični pregled, diagnostične preiskave, namestitev oprti, sprejem na oddelek, 2x je bil hospitaliziran (prvič šest dni, drugič pet dni), rana na veki je bila kirurško oskrbljena v lokalni anesteziji, pri okulistu je bil operiran v lokalni anesteziji, 9x je bil RTG slikan, opravil je dve CT preiskavi glave in obraznih kosti, 11x je bil na ambulantni kontroli pri travmatologu, specialistu ORL, specialistu MAFA in okulistu, 5 tednov je nosil torakalno oprt za ključnico, mitelo nadaljnje 3 tedne, v času zdravljenja je porabil cca 80 škatlic analgetikov, 10x je bil na fizioterapiji.

11. Glede na hude (in ne izredne hude) poškodbe tožnika ter ugotovljen razpon bolečin od zelo hudih do lažje intenzivnih in njihovo trajanje in obstoj glavobolov tudi v prihodnje, ter naštete nevšečnosti je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da znaša pravična denarna odškodnina v smislu 179. in 182. člena OZ za to obliko škode 18.000,00 EUR. Tožnik daje preveliko težo okoliščini, da je zdravljenje potekalo več kot tri leta, ob dejstvu, da se je zdravljenje zavleklo predvsem zaradi poškodbe veke, glede ostalih poškodb pa je bilo glede na ugotovitve izpodbijane sodbe zaključeno že precej prej (v roku cca enega leta). Ker je višji zahtevek pretiran in v nasprotju z odškodninami v podobnih primerih,2 pritožbeno zavzemanje za zvišanje odškodnine za to obliko škode ni utemeljeno.

12. Tožnik nadalje neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o odškodnini za strah. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe tožnika in izvedenskega mnenja travmatologa ugotovilo, da je tožnik ob trčenju utrpel močan strah za svoje življenje. Utrpel je tudi strah glede izida zdravljenja, ki je bil intenziven v času hospitalizacije (zlasti zaradi poškodbe glave), zmeren strah je nato trpel do zacelitve ključnice (tri mesece), občasen strah zaradi spuščene zgornje veke pa je trajal do kontrole po operaciji veke (junij 2016). Ob upoštevanju povzetih ugotovitev o trajanju in intenziteti primarnega in sekundarnega strahu je sodišče prve stopnje odškodnino za to obliko škode odmerilo v višini 1.500,00 EUR, kar predstavlja pravično denarno zadoščenje v smislu 179. člena OZ. Ker je bil tožnik zaskrbljen za izid zdravljenja več kot tri leta zgolj v zvezi z zgornjo veko, pa še to le občasno, sicer pa strahu ni trpel že tri mesece po škodnem dogodku, ponovno pritožbeno izpostavljena okoliščina, da je zdravljenje potekalo več kot tri leta, ne predstavlja podlage niti za zvišanje odškodnine za strah.

13. Tožnik prav tako neutemeljeno graja odločitev o odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti. Obseg škode za duševne bolečine zaradi skaženosti se presoja po objektivnih in subjektivnih merilih. Skaženost mora biti objektivno zaznavna kot sprememba zunanjosti in subjektivno doživeta kot psihično trpljenje oškodovanca.3 Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo, da ima tožnik spuščeno veko (reža je odprta 5 – 6 mm) ter da zaradi omejenega vidnega polja nagiba glavo nazaj, kar njegovo telesno hibo še bolj izpostavlja. Kljub temu, da je tožnik izpovedal, da se ljudje zaradi spuščene veke iz njega norčujejo in ga jemljejo kot invalida, na kar opozarja pritožba, gre po objektivnem kriteriju za lažjo stopnjo skaženosti, kar izhaja tudi iz izvedenskega mnenja travmatologa, ki je pojasnil, da lahko spuščena veka pri nekaterih zbuja radovednost, lahko tudi neprijetne občutke. Ob upoštevanju opisane spremembe zunanjosti, zaradi katere tožnik trpi, in njegove starosti (52 let v času izdaje izpodbijane sodbe) je sodišče prve stopnje odškodnino iz tega naslova pravilno odmerilo v višini 1.500,00 EUR in ni podlage za njeno zvišanje.

14. Utemeljeno pa tožnik opozarja, da je sodišče prve stopnje prenizko odmerilo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki je tožniku za to obliko škode priznalo odškodnino v višini 12.000,00 EUR, spuščena desna zgornja veka tožniku pri pogledu naravnost delno zastira vidno polje, zaradi stalnih in razmeroma močnih glavobolov pa tožnik jemlje analgetike, ki vplivajo na njegovo koncentracijo in zmanjšujejo njegove miselne zmožnosti. Trajna posledica nesreče je tudi psihoorganski sindrom, slabši neposredni spomin, upočasnjenost, slabša koncentracija, pozabljivost ter slaba orientacija v času in prostoru. Pri tožniku je ugotovljena začetna demenca, ki se je v večji meri razvila po poškodbi. Tožnik je imel že pred prometno nesrečo poškodbe možganov, vendar pa se je psihoorganski sindrom najbolj izrazito pokazal po obravnavani nezgodi, ko je postal tudi delovno povsem nesposoben. Utemeljena je pritožbena navedba, da opisano zmanjšanje tožnikove življenjske aktivnosti, ki je zlasti posledica psihične okvare, pri odmeri odškodnine ni bilo ustrezno upoštevano. Stopnja in obseg tožnikovega prikrajšanja, ki sicer pred obravnavno prometno nesrečo ni bil (formalno) poklicno aktiven, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je pa nabiral staro železo, česar zaradi psihoorganskega sindroma ne zmore več, kot pravilno opozarja tožnik, utemeljujeta odškodnino za to obliko škode v višini 16.000,00 EUR (oziroma 14,2 povprečnih neto plač)4. Tako odmerjena odškodnina je po višini ustrezno umeščena med večje5 in manjše škode.6 Pri tej postavki sicer sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo glavobolov, saj jih je pravilno upoštevalo pri odškodnini za telesne bolečine. Je pa pravilno upoštevalo težave, ki jih ima tožnik zaradi glavobolov oziroma zaradi zdravil, ki jih jemlje zaradi glavobolov. Prav tako v okviru obravnavane postavke, pri kateri se, razen izjemoma, upoštevajo zgolj trajne posledice, ni moč upoštevati posttravmatske stresne motnje, saj je ta po ugotovitvah izpodbijane sodbe postopoma (v nekaj mesecih) izzvenela.7

15. Glede na vse navedeno pripada tožniku odškodnina za vso nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v obravnavanem škodnem dogodku, v višini 37.000,00 EUR, kar ustreza 32,75 povprečnim neto plačam na zaposlenega v RS v času izdaje sodbe prvostopenjskega sodišča. Tako odmerjena odškodnina predstavlja pravično zadoščenje v smislu 179. in 182. člena OZ in je ustrezno umeščena med primerljive odškodninske zadeve.8

16. Tožnik nadalje utemeljeno graja odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od že izplačanega (nespornega) dela odškodnine in od prisojene odškodnine. Določba tretjega odstavka 37. člena ZOZP9, po kateri zamuda Slovenskega zavarovalnega združenja (toženca) nastopi v treh mesecih od vložitve odškodninskega zahtevka, velja izključno za položaje, ko odgovornost ni sporna in je škoda v celoti ocenjena, toženec pa v tem času ne predloži ponudbe. V vseh ostalih primerih, kamor spada tudi obravnavani (sporna sta bili odgovornost - toženec je ugovarjal soprispevek tožnika k nastali škodi - in višina škode), pa je treba glede vprašanja zamude toženca in pričetka teka zakonskih zamudnih obresti uporabiti 299. člen OZ.10 Ob upoštevanju neprerekane trditve tožnika, da je toženec prejel odškodninski zahtevek 2. 12. 2014, je toženec takrat prišel v zamudo z izpolnitvijo (drugi odstavek 299. člena OZ) in ne šele 30. 3. 2015 (tj. dan, ko je toženec plačal nesporni del odškodnine), kot je odločilo sodišče prve stopnje. Toženec zato dolguje tožniku zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine od 2. 12. 2014 dalje do plačila (378. člen OZ). Dolguje pa mu tudi vtoževane zakonske zamudne obresti od izplačanega (nespornega) dela odškodnine (11.196,00 EUR) za čas od 2. 12. 2014 do 30. 3. 2015, kar znaša 292,96 EUR11. Od tega zneska toženec dolguje tožniku tudi vtoževane procesne obresti od vložitve tožbe (17. 7. 2015) dalje do plačila (381. člen OZ).

17. Tožnik tudi utemeljeno izpodbija odločitev o pravdnih stroških, pri kateri je sodišče prve stopnje upoštevalo uspeh le „po višini“. Ker je bila odškodninska terjatev sporna tako po temelju kot po višini in ker je sodišče prve stopnje zaradi ugotavljanja temelja zahtevka zaslišalo poleg tožnika tudi tri priče, izvedlo pa je tudi dokaz z izvedencem, je treba, kot pravilno opozarja tožnik v pritožbi, v tej zadevi odločiti o stroških postopka po metodi, po kateri sodišče ovrednoti uspeh strank ločeno „po temelju“ in „po višini“, končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov.12 To bo pritožbeno sodišče konkretno upoštevalo pri spremenjeni odločitvi o stroških, nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP).

Glede pritožbe toženca:

18. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje pri valorizaciji odškodnine upoštevati znesek 11.196,00 EUR in ne zneska 11.100,00 EUR. V obravnavanem primeru je toženec, kot že pojasnjeno, plačal tožniku 30. 3. 2015 nesporni del odškodnine v višini 11.196,00 EUR. Ker je iz odgovora na tožbo izhajalo, da je toženec na račun potnih stroškov, ki jih tožnik tudi vtožuje v tej pravdi13, nakazal 96,00 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je toženec na račun odškodnine za nematerialno škodo poravnal 11.100,00 EUR, ter utemeljeno (zgolj) navedeni znesek valoriziralo14. Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo je namreč nečista denarna terjatev oziroma predstavlja denarno satisfakcijo za pravno priznano škodo in se odmerja po cenah na dan izdaje sodne odločbe (drugi odstavek 168. člena OZ v zvezi s 179. členom OZ). Ker sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, je treba po drugi strani upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije na enak način, to je z valorizacijo.15 To pa ne velja za vtoževane potne stroške, ki so čista denarna terjatev (gre za škodo, ki se je pri tožniku odrazila v zmanjšanju premoženja - 132. člen OZ) in se ne odmerjajo po cenah ob izdaji sodne odločbe. Podlage za valorizacijo (tudi) zneska 96,00 EUR, ki ga je toženec plačal iz naslova potnih stroškov, torej ni, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo s tem, ko je tožencu naložilo plačilo zneska 64,00 EUR iz naslova potnih stroškov (160,00 - 96,00).

Odločitev:

19. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je: - odškodnino, ki jo je toženec dolžan plačati tožniku, zvišalo za 4.000,00 EUR (na 25.742,00 EUR), - zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine priznalo od 2. 12. 2014 dalje do plačila ter - tožencu naložilo še plačilo zneska 292,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 7. 2015 dalje do plačila (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo tožnika, pritožbo toženca pa v celoti zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu glede odločitve o glavni stvari potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti uveljavljani niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi (353. člen ZPP).

20. Delna sprememba sodbe sodišča prve stopnje je terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Spremenjeni uspeh tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje znaša 84 %,16 toženca pa 16 %. Glede na takšen uspeh in ob upoštevanju prvostopenjske odmere pravdnih stroškov, ki ni pritožbeno izpodbijana (tožniku so bili priznani pravdni stroški v znesku 3.867,31 EUR (brez upoštevanja stroškov izvedencev v višini 1.176,54 EUR), tožencu pa v znesku 321,00 EUR), je tožnik upravičen do 3.248,54 EUR pravdnih stroškov, toženec pa do 51,36 EUR pravdnih stroškov. V skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP je po medsebojnem pobotanju toženec dolžan tožniku plačati 3.197,18 EUR pravdnih stroškov, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je bila odobrena brezplačna pravna pomoč za stroške dveh izvedencev v višini 1.176,54 EUR. Znesek 988,29 EUR (84 % od 1.176,54 EUR) iz naslova teh stroškov je zato toženec dolžan povrniti v korist proračuna Republike Slovenije (tretji odstavek 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči).

21. Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, je upravičen tudi do povračila dela pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče mu je priznalo pritožbene stroške v višini 419,99 EUR (750 točk za sestavo pritožbe - tar. št. 21/1 Odvetniške tarife, in 22 % DDV). Ob upoštevanju, da njegov pritožbeni uspeh znaša 26 %,17 mu je toženec dolžan povrniti pritožbene stroške v znesku 109,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženec krije svoje stroške pritožbenega postopka. S pritožbo namreč ni uspel, njegov odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve in odločitvi na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP).

1 Tožnik v pritožbi uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe o intenzivnosti in trajanju telesnih in duševnih bolečin, strahu ter glede nevšečnosti med zdravljenjem konkretizirano ne izpodbija. 2 Primerjaj odločbe VS RS II Ips 878/2009 in II Ips 117/2012 ter VSL I Cp 3155/2013, na katere se je sklicevalo že sodišče prve stopnje. 3 Primerjaj npr. sodbo VSL II Cp 4106/2010. 4 Ob zaključku sojenja na prvi stopnji je povprečna plača znašala 1.129,76 EUR. 5 Primerjaj VSL sodbo I Cp 3155/2013 (nanjo se sklicuje tožnik), kjer je bila oškodovancu za obravnavano obliko škode priznana odškodnina v znesku 43.000,00 EUR (43,7 povprečnih plač), kar je sicer bistveno več kot v obravnavani zadevi, vendar pa je oškodovanec v tisti zadevi utrpel tudi bistveno večjo stopnjo in obseg prikrajšanja kot tožnik: utrpel je obojestransko naglušnost, razvila se mu je trajna duševna motnja, kar se kaže v spremenjenih vzorcih vedenja in osebnosti, zaradi psihičnih težav je bil invalidsko upokojen, znatno je oviran pri vseh življenjskih aktivnostih, ni sposoben samostojnega življenja, je pasiven, brez volje, ter odločbo VS RS II Ips 878/2009, kjer je bila oškodovanki priznana odškodnina v višini 20.000,00 EUR (21 povprečnih neto plač) in predstavlja hujši primer, ob dejstvu, da se je oškodovanki pojavila epilepsija, šlo pa je za mlado žensko (27 let). 6 Primerjaj odločbi VS RS II Ips 202/2009, kjer je bila oškodovancu za primerljive posledice priznana odškodnina v višini 13.000,00 EUR (14 neto povprečnih plač), ter VIII Ips 76/2014, kjer je bila oškodovancu, ki je še vedno zaposljiv, priznana odškodnina v višini 10.500,00 EUR (10 povprečnih neto plač). V zadevi VS RS II Ips 94/2002 je bila oškodovancu priznana odškodnina v višini 1.500.000,00 SIT (13 povprečnih neto plač), v zadevi II Ips 637/2009 pa 6.259,39 EUR (10 povprečnih neto plač) - v obeh primerih, na katera opozarja toženec v odgovoru na pritožbo, je poškodba možganov pustila oškodovancu blažje težave kot tožniku. Zadeva II Ips 539/2005, na katero se sklicuje tožnik, ni, kar se tiče odškodnine za to obliko škode, primerljiva z obravnavano, saj je v tisti zadevi oškodovanec utrpel trajne posledice (zlasti) zaradi fizičnih poškodb, tožnik pa zaradi psihične okvare. 7 Glede na začasno naravo je treba težave zaradi posttravmatske stresne motnje (tesnobnost, nespečnost, potrtost, premišljevanje o kritičnem dogodku) upoštevati pri odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem oziroma strah, pri čemer odmerjeni odškodnini iz teh dveh naslovov tudi ob upoštevanju navedenih težav predstavljata pravično denarno odškodnino v smislu 179. člena OZ. 8 Primerjaj odločbe VS RS II Ips 202/2009, II Ips 975/2007 in II Ips 878/2009. 9 Ta določba je identična določbi drugega odstavka 20.a člena ZOZP. Pri tem določba 37. člena velja za primere, ko oškodovancu povzroči škodo voznik nezavarovanega ali neznanega vozila (34. člen ZOZP), za kar gre v konkretnem primeru, določba 20.a člena pa, ko škodo povzroči voznik zavarovanega, znanega vozila. 10 Primerjaj npr. odločbi VSL I Cp 2145/2016 in II Cp 2842/2016. 11 Pritožbeno sodišče je izračun tožnika preverilo na podlagi Programa za izračun zamudnih obresti, ki je v uradni rabi pri sodišču in je dostopen na spletni strani Vrhovnega sodišča RS. 12 N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba in Uradni list RS, Ljubljana, 2006, str. 31 13 Iz naslova potnih stroškov je zahteval 160,00 EUR, pri čemer višina ni bila sporna. 14 Znesek 11.100,00 EUR znaša (po ugotovitvah izpodbijane sodbe) po opravljeni valorizaciji 11.322,00 EUR. Ta znesek je sodišče prve stopnje pravilno odštelo od odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo. 15 Primerjaj VS RS sodbo II Ips 216/2009. 16 Po temelju je uspel 100 %, po višini pa 68 %. 17 S pritožbo je uspel glede 4.292,96 EUR od skupno izpodbijanih 16.514,96 EUR.