Jedro

Dolžnik v ugovoru zatrjuje, da so bile fakture 88/T, 91/T, 123/T in 151/T zavrnjene in upniku vrnjene, ker niso vsebovale z zakonom predpisane sestavine. Te trditve bi v morebitni pravdi bile za odločitev o terjatvi nepomembne, saj dolžnik navedenim računom sploh ne nasprotuje niti po temelju niti po višini. Dolžnik ne zatrjuje, da blaga po navedenih računih ni prejel in ker računi kot enostranske listine izdajatelja nikoli ne morejo biti podlaga za nastanek obveznosti naslovnika, je dolžnik blago dolžan plačati (17. člen, v zvezi z 262. členom in 2. odst. 516. člena ZOR).

Izrek

Ugovor se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na predlog upnika izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v smislu 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Zoper sklep je dolžnik pravočasno vložil ugovor. Navedel je, da fakture številka 88/T, 91/T, 123/T in 151/T niso bile izdane v skladu s pozitivno zakonodajo, zato so bile zavrnjene in upniku vrnjene. Pri tem je upnika pozval, da odpravi pomanjkljivosti, predvsem v zvezi z DDV-jem. Faktura mora namreč vsebovati z zakonom predpisane sestavine, ker je drugače ni možno obravnavati in zato tudi ne plačati. Navedel je še, da je določene sporne fakture, navedene v izvršilnem predlogu, že plačal. Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika štelo za neutemeljen (po 2. odst. 53. člena ZIZ) in ga po 5. odst. 62. člena ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi. Ugovor ni utemeljen. Ugovor zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, mora biti obrazložen v smislu določbe 2. odst. 53. člena ZIZ. Po tej določbi mora dolžnik v ugovoru navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze zanje, sicer se ugovor šteje za neobrazloženega in je kot tak neutemeljen. Ugovor dolžnika teh pogojev ne izpolnjuje. Dolžnik v ugovoru zatrjuje, da so bile fakture 88/T, 91/T, 123/T in 151/T zavrnjene in upniku vrnjene, ker niso vsebovale z zakonom predpisane sestavine. Po oceni sodišča druge stopnje bi bile te trditve v morebitni pravdi za odločitev o terjatvi nepomembne, saj dolžnik navedenim računom sploh ne nasprotuje niti po temelju niti po višini. Dolžnik ne zatrjuje, da blaga po navedenih računih, ni prejel in ker računi kot enostranske listine izdajatelja nikoli ne morejo biti podlaga za nastanek obveznosti naslovnika, je dolžnik te račune dolžan plačati (17. člen, v zvezi z 262. členom in 2. odst. 516. člena ZOR). Upoštevne bi lahko bile trditve, da so bile pomanjkljivosti faktur predvsem glede davka na dodano vrednost, vendar so presplošne, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Dolžnik ne pove, za kakšne pomanjkljivosti v davku na dodano vrednost gre, glede katerih faktur in tudi ne, kolikšen bi davek moral biti. Nekonkretizirane pa so nadalje tudi trditve, da so bile določene fakture plačane. Dolžnik ne pove, katere fakture naj bi bile plačane in tudi ne kdaj, za svoje trditve pa tudi ni predložil nobenih dokazov. Zato je ugovor neobrazložen in ga je sodišče prve stopnje pravilno štelo za neutemeljenega. Tako so razlogi, ki so pri odločanju sodišča druge stopnje na podlagi 5. odst. 62. člena ZIZ pomembni, lahko le še tisti, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP in zadnji odst. 55. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da teh razlogov ni. Zato je ugovor zavrnilo kot neutemeljen in sklep o izvršbi na podlagi 2. tč. 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ potrdilo.