Jedro

Tožnik v času odločanja o tožbi ne izkazuje več pravnega interesa za upravni spor. Takšno sklepanje sodišča utemeljuje tožnikova neopravičena neudeležba na glavni obravnavi, na katero je bil pravočasno in pravilno vabljen; dodatno pa tudi tožnikova samovoljna zapustitev azilnega doma, v katerega se vse do izdaje sodbe ni več vrnil, tožnikova pooblaščenka pa sodišča tudi ni obvestila, da bi ji tožnik v tej zvezi karkoli sporočil. Glede na vse navedeno je tožnik s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima (več) interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji, zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika z dne 18. 4. 2013 za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ.

V obrazložitvi navaja, da je tožnik svojo prošnjo utemeljeval z navedbami, da je po narodnosti Hrvat katoliške vere in da je bil v Bosni in Hercegovini (v nadaljevanju: BIH) preganjan zaradi svoje nacionalne in verske pripadnosti. Dne 14. 4. 2013 je BIH zapustil iz razloga, ker so mu tam bile kršene temeljne človekove pravice že v času, ko je obiskoval osnovno šolo. Že tedaj je občutil versko nestrpnost s strani sošolcev pretežno muslimanske veroizpovedi, ki so ga večkrat zmerjali, tepli in mu očitali, da se ves čas uči, medtem ko je v času nadaljevanja šolanja na srednji šoli v Sarajevu in študija na fakulteti precej manj občutil diskriminacijo. Tožniku so skupaj z materjo največje probleme povzročali tožnikov stric s partnerko in sosedje, češ da so ju na različne načine maltretirali, vse to pa je bilo povezano z žensko, ki je tedaj bivala v njihovi hiši. Ko je ona odšla, se je tudi nasilništvo strica in sosedov do njiju zmanjšalo.

Tožena stranka zaključuje, da je tožnik pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so manj pomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Pred prihodom v Republiko Slovenijo, kamor je vstopil legalno, se je nahajal v Republiki Hrvaški, katere državljan je, saj se je sam pri podaji prošnje opredelil tudi kot hrvaški državljan. Zato tožena stranka meni, da bi v primeru resnične ogroženosti v BIH tožnik poiskal pomoč in rešitev že v Republiki Hrvaški, katere državljan je, pa tega ni storil, niti ni uveljavljal, da bi bil sam kakorkoli ogrožen v Republiki Hrvaški, temveč le, da tam ne bi mogel živeti. Tožnik pa ni navedel, da bi bil v Republiki Hrvaški kadarkoli preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, niti mu tam ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, saj tožnik v nobeni izmed svojih izjav ne zatrjuje preganjanja v Republiki Hrvaški, kot tudi ne, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozila resna škoda, pač pa uveljavlja preganjanje v Bosni in Hercegovini. Zato po oceni tožene stranke niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca, niti subsidiarne oblike zaščite.

V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve določb postopka.

Toženi stranki v tožbi očita, da sploh ni presojala zatrjevanega preganjanja v tožnikovi izvorni državi, pač pa je zaključila, da žaljivke in grožnje ne dosegajo standarda preganjanja iz 26. člena ZMZ, ne da bi upoštevala, da tožnik ni navajal le žaljivk in groženj, ampak da je bil v BIH, pa tudi na Hrvaškem, diskriminiran na podlagi vere in nacionalne pripadnosti. Prav tako naj tudi ne bi upoštevala, da ga je njegov stric verbalno zaničeval in celo napadal, policija pa ni želela pomagati, češ da gre za družinsko zadevo. Tožnik meni, da vse navedeno ustreza resnim in dovolj ponavljajočim dejanjem preganjanja, ki predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic (1. alineja 1. odstavka 26. člena), hkrati pa pomeni tudi zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne in dovolj ponavljajoče (2. alineja 1. odstavka 26. člena). Tožena stranka je prezrla, da je v svoji prošnji večinoma govoril v množini in velikokrat omenil svojo mater, kar pomeni, da so njegovi razlogi za preganjanje tesno povezani z vsemi razlogi, ki jih je navedla njegova mati v svoji prošnji. Ker svojega očeta tožnik ne pozna, je zato bil njegov položaj vedno odvisen od njenega položaja, kar bi morala upoštevati tožena stranka tako, da bi upoštevala tudi navedbe njegove matere in razloge, ki jih je v svoji prošnji uveljavljala, ker so vplivali tudi na njegov položaj, glede na to, da je bila vojna begunka na Danskem, kjer je rodila tudi tožnika, po vrnitvi v BIH pa je celotna družina nasprotovala njeni krščanski veroizpovedi. Tožnikov oče pa z njim ne želi imeti ničesar, ker ga ni želel vzdrževati, oziroma z njim kakorkoli deliti svojega premoženja. Tožnik meni, da bi mu tožena stranka morala omogočiti, da celovito predstavi svoje razloge na osebnem razgovoru, do katerega sploh ni prišlo, niti ni tožena stranka poskušala v skladu s 23. členom ZMZ pridobiti različnih poročil v zvezi s preganjanjem, kakršnega zatrjuje tožnik. Zato meni, da je posledično dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovljeno. V zvezi z navedbo, da bi tožnik moral zaprositi za mednarodno zaščito že na Hrvaškem, ki jo tožnik označuje kot protispisno, tožnik poudarja, da je državljan Republike Hrvaške, zato v tej državi po samem zakonu ne more zaprositi za mednarodno zaščito. Že iz njegove prošnje na strani 6 pa izhaja, da je tožnik takoj, ko je prišel v Republiko Hrvaško, poiskal pomoč na Centru za socialno delo, nato na Ministrstvu za notranje zadeve, Rdečem križu, želel pa si je urediti tudi osebno izkaznico in prijaviti prebivališče. Ker so ga uradniki pošiljali od enega okenca do drugega, si tožnik ni mogel urediti statusa v Republiki Hrvaški, niti se ni mogel prijaviti na Policijsko akademijo, kot je sprva hotel. Zato meni, da mu ni preostalo nič drugega, kot da je za azil zaprosil v Sloveniji. Meni, da mu tudi na Hrvaškem grozi preganjanje, oziroma resna škoda, ker je svak njegovega očeta znani kriminalec, ki je tožniku in njegovi materi nekoč že grozil, in sicer v BIH v času trajanja postopka ugotavljanja očetovstva. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, ki je po njenem mnenju pravilna in zakonita ter temelji na uveljavljeni sodni praksi. Sodišču predlaga, da v skladu z uveljavljeno sodno prakso tožbo zavrže. Sodišče je v obravnavani sporni zadevi že odločalo o predmetu spora, to je o zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite, in sicer je sodišče s sodbo št. I U 928/2013 z dne 30. 12. 2013 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče RS je s sklepom št. I Up 51/2014 z dne 19. 2. 2014 ugodilo pritožbi tožnika zoper navedeno sodbo, ki jo je razveljavilo zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP, ker je presodilo, da bi moralo upravno sodišče pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe odgovoriti na vprašanje, ali je tožena stranka pravilno odločila, ko je zavrnila tožnikovo prošnjo glede na v 2. členu ZMZ določene pogoje za priznanje statusa begunca kot tudi subsidiarne oblike zaščite tako v BIH, kot tudi v Republiki Hrvaški glede na njegovo dvojno državljanstvo obeh navedenih držav (BIH in Republike Hrvaške), ker se je glede tožnika sodišče prve stopnje opredelilo le do neizpolnitve pogojev za priznanje statusa begunca v Republiki Hrvaški, ni pa se opredelilo do neizpolnitve pogojev za priznanje statusa begunca tožniku v BIH, niti do neizpolnitve pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite v obeh navedenih državah (izvorni in Republiki Hrvaški).

V ponovljenem postopku je tožbo potrebno zavreči iz naslednjih razlogov: Sodišče je v ponovljenem postopku odločilo po opravljeni ustni javni glavni obravnavi, ki jo je razpisalo dne 24. 3. 2014 in vabilo vročilo dne 6. 3. 2014 tako tožniku osebno kot tudi njegovi tedanji pooblaščenki, svetovalki za begunce A.A., slednji skupaj s 23 poročili, informacijami in članki o tožnikovi izvorni državi BIH ter ji določilo rok za vložitev morebitnih komentarjev na posredovane informacije. V odgovor ji je posredovalo tudi pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 7. 3. 2014 v zvezi s pojasnili glede opredelitve pojma „izvorna država“ v primeru, kot je tožnikov, ko gre za osebo z dvojnim državljanstvom (BIH in Republike Hrvaške) glede na izpostavljena določila 2. in 4. člena ZMZ, Ženevske konvencije (2. točka A 1. člena) ter 11. člena Direktive 2011/95/EU, še zlasti pa e) točke 3. odstavka 4. člena Direktive 2011/95/EU in 106. točke Priročnika o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca, ki ga je izdal UNHCR, na podlagi česar tožena stranka kot nerelevantne označuje vse poslane informacije v zvezi s situacijo v BIH. Tožnikova pooblaščenka v danem roku na predložene informacije ni podala svojega komentarja, niti ni vložila odgovora na navedbe tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 7. 3. 2014, pač pa je sodišče obvestila o soglasnem prenehanju njenega pooblastila za zastopanje tožnika in o imenu nove pooblaščenke, odvetnice B.B. Slednja je vložila pripravljalno vlogo z dne 17. 3. 2014 skupaj z odvetniškim pooblastilom in dodatnimi 7 informacijami o stanju v BiH, sestavljenimi v tujem jeziku, brez slovenskega prevoda (tožbena priloga A8), pristopila pa je tudi na narok za glavno obravnavo dne 24. 3. 2014. Ni pa na glavno obravnavo pristopil tožnik, četudi je bilo vabilo zanj osebno pravilno in pravočasno izkazano, in se razpisane glavne obravnave ni osebno udeležil, ne da bi svojo odsotnost napovedal, pojasnil ali opravičil. Zato sodišče dokaza z zaslišanjem tožnika ni izvedlo.

Pooblaščenka tožene stranke je na glavni obravnavi v spis vložila listino Poročilo o delu v Azilnem domu z dne 23. 3. 2014 (priloga B5) iz katere izhaja, da je tožnik brez veljavne dovolilnice zapustil Azilni dom v spremstvu svoje mame C.C. skupaj z več prtljage in se ob 6.21 h odpeljal s taksi vozilom ter se do zaključka nočne izmene naslednjega dne ni več vrnil ter sodišču predlagala, da v kolikor se tožnik v roku 3 dni ne vrne v Azilni dom, tožbo zavrže, ker tožnik nima več pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Pooblaščenka tožnika, ki ji je bila na glavni obravnavi vročena fotokopija navedenega poročila (priloga B5), je odgovorila, da ji tožnik ni navedel, da bo Slovenijo zapustil, niti je ni obvestil, da se osebno ne bo udeležil naroka za glavno obravnavo dne 24. 3. 2014. Na posebno vprašanje, ali ima s tožnikom kakršnekoli osebne stike, bodisi po telefonu ali po drugih komunikacijskih sredstvih ali osebno, je pooblaščenka odgovorila, da poteka kar pogosta komunikacija po elektronski pošti, tako da ji piše predvsem tožnikova mama.

Naknadno je tožena stranka dne 31. 3. 2014 sodišče pisno obvestila, da je bil tožnik izbrisan iz evidence prosilcev za azil dne 24. 3. 2014 in da se tudi vse do 31. 3. 2014 ni več vrnil v Azilni dom, toženi stranki pa ni znano, kje se tožnik nahaja.

Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes, na kar mora ves čas trajanja upravnega spora po uradni dolžnosti paziti sodišče v skladu z določilom 2. odstavka 36. člena ZUS-1. Izkazovanje pravnega interesa je upoštevaje določila 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 procesna predpostavka za vodenje upravnega spora. Če sodišče ugotovi, da tožnik za tožbo nima (več) pravnega interesa, tožbo kot nedovoljeno zavrže na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena v povezavi z 2. odstavkom 36. člena ZUS-1. Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Zlasti na takšno sklepanje sodišča navaja tožnikova neopravičena neudeležba na glavni obravnavi dne 24. 3. 2014, za katero je bilo vabilo pravočasno in pravilno izkazano. Vabilo na narok za glavno obravnavo mu je bilo namreč pravilno osebno vročeno na njegovem začasnem naslovu prebivanja v Azilnem domu na naslovu Cesta v Gorice 15, Ljubljana, ki ga je tudi sam navedel v tožbi. Na sklepanje sodišča, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora, pa dodatno navaja tožnikova samovoljna zapustitev Azilnega doma, v katerega se ni več vrnil, zaradi česar je bil izbrisan iz evidence prosilcev za azil, ki jo po uradni dolžnosti vodi tožena stranka, niti se ni več vanj vrnil vse do 31. 3. 2014, tožnikova pooblaščenka pa tudi ni obvestila sodišča, da bi ji tožnik v tej zvezi karkoli sporočil. Glede na vse navedeno je tožnik s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima (več) interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo tožnik izpodbija s tožbo, očitno ne posega (več) v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

Enako stališče, kot ga je sodišče zavzelo v konkretni sporni zadevi, je predhodno že večkrat sprejelo Vrhovno sodišče RS v svojih sklepih; med drugim v zadevah I Up 79/2014, I Up 92/2013, I Up 476/2012 in I Up 470/2012. Tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije je že večkrat zavrglo ustavne pritožbe prosilcev, kadar so ti samovoljno zapustili Azilni dom oziroma Center za tujce (na primer sklepi Up-555/07, Up-1440/06 in Up-1599/06, Up-3936/07, primerjaj tudi 7. točko obrazložitve odločbe Up-1136/11). V odločbi Up-3936/07 je Ustavno sodišče med drugim tudi navedlo: „/.../da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o njegovi prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o ustavni pritožbi ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih nalaga zakon,/.../ in ker so pritožniki Azilni dom samovoljno zapustili in se vanj v treh dneh niso vrnili, očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji“.

Iz opisanih razlogov je sodišče tožbo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1.