Jedro

Tudi, če se določene parcele po dolgoročnem planu nahajajo na območju urejanja, ki je namenjeno stanovanjski gradnji in bi bile glede na 2. člen Zakona o stavbnih zemljiščih stavbna zemljišča, je pri ugotavljanju, ali te parcele sestavljajo zaščiteno kmetijo, treba uporabiti 6. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih, po katerem se določbe tega zakona o rabi in obdelovanju kmetijskih zemljišč uporabljajo tudi za zemljišča, ki so s planskim aktom določena za stavbna zemljišča oziroma za nekmetijske namene, dokler za njih ni v skladu s predpisi izdano dovoljenje za gradnjo oziroma drug ustrezen akt. Da se sporne parcele uporabljajo v kmetijske namene, izhaja iz posestnih listov, iz katerih je razvidno, da so zemljišča opredeljena s katastrsko kulturo. Torej parcele niti po dejanski rabi in niti v formalnem smislu niso izgubile statusa kmetijskih zemljišč.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije z dne 5. 12. 2001, se odpravi in zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A, Izpostava B z dne 29. 10. 2001, s katero je prvostopni organ ugotovil, da kmetijsko-gozdarska gospodarska enota (kmetija) Z 6, C, katere zemljiškoknjižni lastnik je pok. AA, in jo sestavljajo kmetijska in gozdna zemljišča v skupni izmeri 10,25 ha oz. 5,38 ha primerljivih kmetijskih površin, izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo.Tožena stranka se v obrazložitvi odločbe sklicuje na 2. člen zakona o dedovanje kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG), ki opredeljuje zaščiteno kmetijo. Po njeni presoji je prvostopni organ pravilno ugotovil, da kmetija, katere lastnik je pok. AA, in ki obsega nepremičnine v zemljiškoknjižnih vložkih št. 133, št. 286 in št. 3503 k.o. D, št. 37 k.o E, št. 678 k.o. C in št. 493 k.o. F, izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo. Po zemljiškoknjižnih podatkih je lastnik parcel AA, in je s tem izpolnjen prvi pogoj po 2. členu ZDKG. Primerljiva kmetijska površina znaša več kot 5 ha, to pa ustreza drugemu pogoju iz 2. člena ZDKG.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na ZDKG, ki določitev zaščitene kmetije veže na kmetijska zemljišča, to pa so po zakonu o kmetijskih zemljiščih tista zemljišča, ki so primerna za kmetijsko pridelavo, razen stavbnih in vodnih zemljišč. Zakon o stavbnih zemljiščih opredeljuje stavbna zemljišča kot zemljiške parcele na območju, ki je s prostorskim planom namenjeno za graditev objektov. Prvostopni organ je kot kmetijska zemljišča štel vsa zemljišča, ki so v zemljiškoknjižni lasti pok. AA. Tožena stranka se pri presoji te odločbe ni opredelila do pritožbenega vprašanja, ali se pri izračunu kmetijskih primerljivih površin kot kmetijska zemljišča oziroma površine štejejo tudi stavbna zemljišča, za kar je pritožnik predložil potrdilo občine, da so nekatera zemljišča stavbne parcele. Pri teh ugovorih tožnik vztraja tudi v tožbi. Navaja še, da s postopkom na prvi stopnji ni bil seznanjen, in tedaj ni mogel navajati teh dejstev in dokazov. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano in prvostopno odločbo ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi svoje odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom v tem postopku, BB, v odgovoru na tožbo glede tožbenih navedb, da so parcele št. 617/1, 617/4, 618 in 596 k.o. E stavbna zemljišča, navaja, da so to dejansko kmetijska zemljišča, kar dokazuje s fotografijami. Dejstvo je, da se na teh parcelah izvaja kmetijska dejavnost in za ta zemljišča tudi ni bila plačana sprememba namembnosti. V zvezi s to trditvijo se stranka sklicuje na posestne liste. Tudi parc. št. 543/2 k.o. E, ki je po podatkih posestnega lista "neplodno", je dejansko travnik. Površina parcel presega 5 ha primerljive kmetijske površine (natančno 54610 m2).

Stranka z interesom v tem postopku, CC, na tožbo ni odgovorila.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku prijavil z vlogo z dne 28. 2. 2002. Sodišče je tožbi ugodilo, vendar iz drugih razlogov, kot jih je uveljavljal tožnik.

O predmetu postopku in o vseh zahtevkih strank se odloči v izreku odločbe. Izrek mora biti kratek in določen (prvi in drugi odstavek 213. člena zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju: ZUP). Izrek je tisti del odločbe, ki postane dokončen in je izvršljiv. Z obrazložitvijo se odločitev, sprejeta z izrekom, utemelji, ne more pa se dopolniti.

Po presoji sodišča izrek, kakršnega vsebuje odločba organa prve stopnje z dne 29. 10. 2001, ni popoln. V izreku namreč niso označene nepremičnine, ki sestavljajo kmetijo. Označba, da je lastnik zemljišč pok. AA in da zemljišča skupaj merijo 10,25 ha, kar predstavlja 5,38 ha primerljivih površin, ni zadostna, saj ni mogoče zanesljivo preveriti, kako je tožena stranka preizkusila izračun primerljivih površin (za to ne zadoščajo navedbe v obrazložitvi odločbe, kjer tožena stranka tudi ne navaja nepremičnin v k.o. G), niti na podlagi takega izreka pristojno sodišče ne bi moglo zaščitene kmetije zaznamovati v zemljiški knjigi (peti odstavek 4. člena ZDKG (Uradni list RS, št. 70/95 in 54/99-odl. US). Ob tem to sodišče še ugotavlja, da v predloženih upravnih spisih ni zemljiškoknjižnih podatkov za parcele, vpisane v vl. št. 3503 k.o. D, na podlagi katerih se preverja lastništvo parcel, ki sestavljajo zaščiteno kmetijo (drugi odstavek 4. člena ZDKG).

Zato je sodišče moralo izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek, da bo precizirala odločitev.

Tožbeni ugovor, ki ga tožnik opira na potrdilo Občine C z dne 9. 11. 2001, s katerim občina potrjuje, da se parc. št. 617/1, 617/4, 618 in št. 596, k.o. E (ki sta jih oba organa štela v sestav kmetije), po dolgoročnem planu Občine C za obdobje 1986-2000 nahajajo v območju urejanja ŠS 12/3 Ž, ki je namenjeno stanovanjski gradnji in spremljajoči dejavnosti in se ureja s prostorskimi ureditvenimi pogoji, in jih zato po njegovem mnenju ni mogoče vključiti v zaščiteno kmetijo, pa po presoji sodišča ni utemeljen. Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97), na katerega se sklicuje tožeča stranka, v 2. členu sicer opredeljuje kot nezazidano stavbno zemljišče stavbno parcelo na območju, ki je s prostorskim planom namenjena za graditev objektov. Ne glede na to, da so v smislu te opredelitve parc. št. 617/1, 617/4, 618 in št. 596, k.o. E nezazidana stavbna zemljišča, pa je pri ugotavljanju, ali ta zemljišča tudi sestavljajo zaščiteno kmetijo in se jih pri izračunu primerljivih površin upošteva, treba uporabiti 6. člen zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 59/66, 1/99, 54/00 in 27/02-odl. US), ki predpisuje, da se določbe tega zakona o rabi in obdelovanju kmetijskih zemljišč uporabljajo tudi za zemljišča, ki so s planskim aktom določena za stavbna zemljišča oziroma za nekmetijske namene, dokler za njih ni v skladu s predpisi izdano dovoljenje za gradnjo oziroma drug ustrezen akt. Da se sporne parcele uporabljajo v kmetijske namene, izhaja iz posestnih listov v predloženih upravnih spisih, iz katerih je razvidno, da so zemljišča opredeljena s katastrsko kulturo (razen parc. št. 617/4, ki je pot) in predmet odmere katastrskega dohodka. To pa pomeni, da te parcele niti po dejanski rabi in niti v formalnem smislu še niso izgubile statusa kmetijskih zemljišč. Zato tožnik tudi če se sklicuje na razvrstitev parcel po planskem aktu v stavbne parcele, s takimi ugovori v postopku za preveritev pogojev za določitev zaščitene kmetije ne more biti uspešen.

Če tožnik s tožbenimi ugovori, da s postopkom na prvi stopnji ni bil seznanjen, in ni mogel že tedaj navajati dejstev v zvezi s statusom zemljišč, meri na neupoštevanje postopkovnega načela zaslišanja strank, sodišče presoja, da je postopek preverjanja pogojev za zaščiteno kmetijo mogoče izvesti po skrajšanem ugotovitvenem postopku (144. člen ZUP), ne da bi bilo treba stranke posebej zaslišati, ker lahko upravni organ dejansko stanje v celoti ugotovi na podlagi podatkov uradnih evidenc.

Ker po presoji sodišča v postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka, je na podlagi 3. točke prvega odstavka 59. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.