Jedro

Za izpodbijanje sklepov nadzornega sveta oz. uveljavljanje ničnosti je potrebno uporabiti pravila o gospodarskih družbah, torej določbe ZGD-1, ki kot specialni predpis določa pravila delovanja gospodarskih družb, in ker ta sodnega ugotavljanja ničnosti in izpodbojnosti sklepov nadzornega sveta ne določa, tožeča stranka nima podlage za uveljavljanje takšnega tožbenega zahtevka. Izpodbojnosti in ničnosti sklepov nadzornega sveta po presoji pritožbenega sodišča ni moč presojati po določbah OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba (tč. II. izreka) in izpodbijana sklepa (tč. III. in IV. izreka) sodišča prve stopnje potrdijo.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno odločbo razsodilo, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi razveljavitve sklepov nadzornega sveta z dne 03.03.2006, 02.11.2006, 08.11.2006 in 27.12.2006, kot neutemeljen zavrne (tč. II. izreka) in sklenilo, da se tožba tožeče stranke zaradi ugotovitve ničnosti sklepov nadzornega sveta z dne 03.03.2006, 02.11.2006, 08.11.2006 in 27.12.2006 zavrže (tč. III. izreka) ter da se zavrže tudi tožba tožeče stranke zaradi ugotovitve, da je vpis v sodni register pod vl. št. X z dne 11.04.2007 F. T. kot direktorja družbe J. d.d. s pooblastilom z dne 27.12.2006 ničen (tč. IV. izreka). Tožeči stranki je sodišče prve stopnje naložilo, da mora povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 4.706,41 EUR v roku 15 dni.

2. Tožeča stranka je zoper navedeno odločbo sodišča prve stopnje vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje razveljavi in ugotovi, da so nezakoniti akti z dne 03.03.2006, 02.11.2006, 08.11.2006 in 27.12.2006, kateri se nepravilno obravnavajo kot sklepi nadzornega sveta družbe J. d.d., nični, oz. podredno, da so nezakoniti in se razveljavijo, podredno pa, da se odločba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V obrazložitvi pritožbe tožeča stranka najprej ponovi svoje v postopku na prvi stopnji že podane navedbe, nato pa navaja, da je sodišče prve stopnje glede tožbe na razveljavitev sklepov v kateri je bil postavljen tudi zahtevek na ugotovitev ničnosti nezakonitih dokumentov, naredila napako, da je nezakonite akte, ki so po prepričanju tožeče stranke že tako ali tako nični, kar da je potrebno zgolj šele ugotoviti, obravnavalo in izenačilo s sklepi nadzornega sveta. Navaja, da ni šlo za nikakršne sklepe nadzornega sveta temveč za nezakonite dokumente skupine posameznikov, ki so se izdajali za člane nadzornega sveta, čeprav je očitno, da za to niso imeli nikakršne pravne podlage. Sodišču prve stopnje očita, da to ni presojalo trditev, da so tako imenovani “sklepi nadzornega sveta” nezakoniti tudi iz razloga, ker da so v nasprotju s statutom družbe. Prav tako pa, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo 92. čl. OZ, saj da tožeča stranka ves čas trdi, da so omenjeni dokumenti nični že zaradi dejstva, da nasprotujejo Ustavi ter moralnim načelom. Na ničnost pa naj bi sodišče pazilo po uradni dolžnosti, nanjo se lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba, kar pa tožeča stranka kot delničar družbe, katero so posamezniki zlorabili, da bi pridobili nadzor nad upravljanjem družbe, tudi je. Tožeča stranka navaja, da je resnični situaciji najbližji pravni inštitut obligacijskega prava societas, saj da so družbeniki z vstopom v družbo pristopili k družbeni pogodbi in je družbenik upravičen zahtevati pravno varstvo v primeru kršitve družbene pogodbe. Tožeča stranka meni, da gre v konkretnem primeru za dejanje delničarja, ki ni član nadzornega sveta in je sprocesiral listine nadzornega sveta, ki simulirajo resnične listine nadzornega sveta, zato gre za simulirani pravni posel, katerega je bilo sodišče dolžno ugotoviti in tak pravni posel razveljaviti. Če bi sodišče te nezakonite akte obravnavalo na podlagi splošne ureditve OZ kot pogodbe, bi po mnenju tožeče stranke moralo upoštevaje 35. čl. OZ ugotoviti, da so dokumenti nični, če je predmet obveznosti nemogoč, upoštevaje 39. čl. OZ pa ugotoviti, da niso izpolnjene temeljne predpostavke za veljavnost teh sklepov in bi jih moralo razglasiti za nične. Tožeča stranka navaja, da je nerazumljivo zatrjevanje sodišča, da mora pravni interes za ugotovitveno tožbo obstajati ves čas postopka in da to iz določbe čl. 181 ZPP direktno ne izhaja. Ničnost da ne konvalidira in če ima stranka pravni interes ob vložitvi tožbe, tega vzpostavitev novega stanja (torej sodno imenovanje članov nadzornega sveta) ne odpravi. Sodišče prve stopnje bi zato moralo tožeči stranki priznati aktivno legitimacijo in dopustiti tožbo ter o njej vsebinsko odločati. Meni, da je interes tožeče stranke do vložitve in do pozitivne rešitve tožbe tudi konkretno ovrednoten in da bo na podlagi ugoditve tožbenemu zahtevku mogoče terjati in zahtevati vrnitev vseh plačil in prikrajšanj, ki jih je utrpela družba, da bo mogoče dokazati nezakonite dokumente oz. imenovanje direktorja. Navaja, da pravni interes priznava tudi sodna praksa Ustavnega sodišča, ki deli delničarje na aktivne in pasivne. V zvezi z zavrženjem tožbe za ugotovitev ničnosti sklepov nadzornega sveta tožeča stranka še navaja, da je sodišče napačno, na podlagi postopkov po ZPPSL ugotavljalo ali je podan pravni interes za vložitev tožbe s strani delničarja. Meni, da je to nezakonito in da sklicevanje sodišča na pravnomočno razsojeno zadevo v postopku prisilne poravnave ne more biti zavezujoče za ta postopek. Smiselno enako pa tožeča stranka navaja tudi glede zavrženja tožbe za ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji pritožbenega sodišča pritožbeno uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno pravilno, vendar delno iz drugih razlogov, kot bo to obrazloženo v nadaljevanju.

6. Tožeča stranka je kot delničar tožene stranke uveljavljala razveljavitev sklepov nadzornega sveta tožene stranke oz. podredno ugotovitev ničnosti teh sklepov ter ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register F. T. kot direktorja družbe J. d.d. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zaradi razveljavitve sklepov nadzornega sveta zavrnilo kot neutemeljen, ker je zaključilo, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za postavljeni tožbeni zahtevek ter zavrglo tožbi na ugotovitev ničnosti sklepov nadzornega sveta in vpisa v sodni register, ker tožeča stranka pravnega interesa za takšni tožbi ni izkazala.

7. Tožeča stranka je izpodbijala sklepe nadzornega sveta, tako kot ti glasijo in jih je kot sklepe nadzornega sveta tudi označila v tožbi. Izpodbijala je torej sklepe organa delniške družbe. Četudi je zatrjevala, da so ti nezakoniti, ker da so jih sprejele osebe, ki za to niso imele pooblastila, ker niso bile članice nadzornega sveta, gre za sklepe organa delniške družbe dokler se ne dokaže nasprotno. Zato so brezpredmetne vse pritožbene navedbe tožeče stranke, ko ta očita sodišču prve stopnje, da je nezakonite akte, ki niso nikakršni sklepi nadzornega sveta, obravnavalo in izenačilo s sklepi nadzornega sveta in da ni ugotavljalo, da so ti v nasprotju s statutom družbe in Ustavo ter moralnimi načeli.

8. Za izpodbijanje sklepov nadzornega sveta oz. uveljavljanje ničnosti le-teh pa je potrebno uporabiti pravila o gospodarskih družbah, torej določbe Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), ki kot specialni predpis določa pravila delovanja gospodarskih družb in ker ta sodnega ugotavljanja ničnosti in izpodbojnosti sklepov nadzornega sveta ne določa, tožeča stranka nima podlage za uveljavljanje takšnega tožbenega zahtevka, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Tožbeni zahtevek zaradi izpodbojnosti in ugotovitve ničnosti sklepov nadzornega sveta je zato že iz navedenega razloga neutemeljen.

Izpodbojnosti in ničnosti sklepov nadzornega sveta pa po presoji pritožbenega sodišča ni moč presojati po določbah Obligacijskega zakonika (OZ), kot je to zmotno storilo sodišče prve stopnje. Inštituta izpodbojnosti in ničnosti sta namreč v ZGD-1 urejena, urejena pa sta drugače kot v OZ, kar je potrebno upoštevati, ko gre za presojo odločitev organov gospodarskih družb. Kot je bilo že ugotovljeno, ZGD-1 ugotavljanja ničnosti in izpodbojnosti sklepov nadzornega sveta ne predvideva, temveč to omogoča le za skupščinske sklepe, pri tem pa inštitut ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine ureja ZGD-1 drugače kot OZ. Zaradi take specifične ureditve, določb OZ za izpodbijanje skupščinskih sklepov ni moč uporabiti, to pa toliko bolj velja za sklepe nadzornega sveta, glede katerih matični zakon sploh ne predvideva možnosti presoje ničnosti oz. izpodbojnosti. Določb OZ zato ni moč uporabiti pri presoji sklepov nadzornega sveta glede ničnosti in izpodbojnosti in je v tem delu zmotno stališče sodišča prve stopnje, ki je zaključilo, da določbe OZ glede izpodbojnosti ne pridejo v poštev zato, ker te veljajo le za pogodbene stranke, kar pa tožeča stranka ni.

Ker določbe OZ v obravnavanem primeru ne pridejo v poštev, so neupoštevne tudi vse v zvezi z določbami OZ in statusom tožeče stranke kot pogodbene stranke podane pritožbene navedbe. Ob materialnopravni presoji, da skladno z določbami ZGD-1 v zvezi z odločitvijo nadzornega sveta ni predvideno ugotavljanje ničnosti in izpodbojnosti so popolnoma neodločilne tudi pritožbene navedbe tožeče stranke o zagrešenih kršitvah oz. nezakonitostih pri sprejemanju sklepov nadzornega sveta, saj tudi če bi bile kršitve podane, ne bi mogle utemeljevati tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti oz. izpodbojnosti sklepov nadzornega sveta, za kar se zavzema tožeča stranka.

Poudariti je, da tudi za razmerja med družbeniki in družbo na osnovi sklenjene pogodbe o ustanovitvi družbe – družbene pogodbe oz. statuta, ko gre za delniško družbo, veljajo določbe ZGD-1 in ne določbe OZ.

Pritožbena trditev, da je potrebno razmerje oz. obravnavano situacijo obravnavati po OZ kot societas, ker da so družbeniki sklenili družbeno pogodbo, katere pravno varstvo lahko zahtevajo v primeru kršitve, zato ni utemeljena.

9. Po določbah ZGD-1 pa družbeniki oz. delničarji uveljavljajo svoje pravice na skupščini in le preko skupščine lahko posegajo v delo uprave in nadzornega sveta, pri čemer lahko zahtevajo tudi imenovanje članov organov vodenja ali nadzora po sodni poti (čl. 256 ZGD-1) kakor tudi sklic skupščine (čl. 296/3 ZGD-1). Ob neizpodbijani dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožeča stranka kot delničar ni nikoli terjala imenovanja nadzornega sveta po sodni poti in posledično na podlagi tako imenovanega nadzornega sveta tudi zakonito imenovanje uprave, niti ni podala predloga sodišču da se skliče skupščina, tožeča stranka ne more imeti pravnega interesa za ugotovitev ničnosti sklepa nadzornega sveta in so zato vse navedbe tožeče stranke s katerimi utemeljuje svoj pravni interes za ugotovitveno tožbo zaradi ničnosti sklepov nadzornega sveta pravno nepomembne, ter se sodišču prve stopnje z njimi niti ni bilo potrebno ukvarjati. Kolikor pa je sodišče prve stopnje presojalo utemeljenost tudi ostalih po tožeči stranki zatrjevanih dejstev, s katerimi je ta utemeljevala svoj pravni interes za ugotovitveno tožbo, pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje kot pravilne z razlogi kot jih je v obrazložitvi podalo sodišče prve stopnje.

10. Glede tožbe na ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register pritožbeno sodišče poudarja, da po določbi II. odst. 41. čl. Zakona o sodnem registru (ZSReg) lahko tako tožbo vloži oseba, ki ima pravni interes, da se ugotovi ničnost vpisa (tako tudi 181. čl. ZPP v zvezi s čl. 275 ZPP). Pravni interes je torej procesna predpostavka za dopustnost tožbe in za vodenje postopka, ki pa mora obstajati ves čas postopka in ne le ob vložitvi tožbe, kakor je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in to v zadostnem obsegu tudi obrazložilo. Nobenega dvoma ni, da mora pravni interes obstajati ves čas postopka, kar nedvomno izhaja iz pravne teorije in uveljavljene sodne prakse.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožeča stranka pravnega interesa za vodenje postopka na podlagi vložene tožbe ni dokazala in z razlogi kot jih je navedlo sodišče prve stopnje soglaša tudi pritožbeno sodišče. Pritožbeno pavšalno zatrjevanje vplačil in prikrajšanj, ki naj bi jih utrpela družba in katerih vračilo bi bilo mogoče terjati le na podlagi ugoditve tožbenemu zahtevku tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni dokazala (glej obrazložitev na str. 24 izpodbijane sodbe), zgolj dejstvo, da delničar odgovarja za obveznosti izbrisane družbe pa še ne pomeni, da ima že samo zaradi tega tudi pravni interes za vodenje postopka v tej konkretni zadevi. Ob dejstvu, da tožeči stranki z ničemer ni uspelo dokazati kakšne škode, ki bi nastala zaradi zatrjevanega ničnega vpisa v sodni register, ob nadaljnjem dejstvu, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je bil sklep nadzornega sveta z dne 27.12.2006 ničen in da je tega potrebno razveljaviti, še zlasti pa ob dejstvu, da je bila ista oseba kot je bila postavljena z izpodbijanim sklepom, nato izvoljena po nadzornem svetu v sestavi kakršno je določilo sodišče za direktorja tožene stranke, tožeča stranka res ne more izkazati, da bi ugoditev njeni zahtevi zanjo pomenila zatrjevano pravno korist, ki je sicer ne bi mogla doseči in tega pritožbene trditve ne morejo izpodbiti.

11. Ker je sodišče prve stopnje ugotovitveni tožbi zavrglo že zaradi pomanjkanja procesne predpostavke, izpodbojno tožbo pa zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije tožeče stranke, se mu ni bilo potrebno ukvarjati z vsebino in ugotavljanjem utemeljenosti tožbenega zahtevka, zato so vsa v pritožbi zatrjevana dejstva o nepravilnostih sprejemanja spornih sklepov nadzornega sveta, o nezakonitosti in protiustavnosti takih aktov ter poslovanja družbe, brez pomena, kakor so brez pomena tudi vse pritožbene navedbe v zvezi z ugotavljanjem ničnosti po uradni dolžnosti.

12. Sodišče prve stopnje se je v svoji obrazložitvi, ko je presojalo trditve tožeče stranke, da je postopek prisilne poravnave škodljiv za toženo stranko res sklicevalo na odločbe izdane v postopku prisilne poravnave. Ob dejstvu, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila prisilna poravnava nad toženo stranko uvedena, se je sodišče utemeljeno sklicevalo na pravnomočno potrjeno prisilno poravnavo. Saj, če je bila ta s strani sodišča in upnikov potrjena, potem že po samem namenu prisilne poravnave iz tega ne morejo nastati škodljive posledice za delničarje ali družbo - dolžnika, ker je namen prisilne poravnave ravno odprava plačilne nesposobnosti oz. sanacija prezadolženega dolžnika, s pomočjo upnikov in sodišča. S tem, ko se je sodišče prve stopnje sklicevalo na pravnomočne odločitve v postopku prisilne poravnave pa kakšne kršitve, ki bi imela za posledico nezakonito ali nepravilno sodbo ni storilo.

13. Po navedenem je pritožbeno sodišče zaključilo, da pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker v postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena katera od po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (čl. 350/2 ZPP) je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje (čl. 353 in 365 tč. 2 ter čl. 366 ZPP).

14. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela mora sama nositi svoje pritožbene stroške (čl. 154/I v zv. s čl. 165/I ZPP).