Jedro

Kot terjatev upnika je treba upoštevati skupni znesek, ki ga prijavi v stečajnem postopku, pa tudi vse podvrste delov terjatve, torej tudi nedenarne, zavarovane in nezavarovane dele terjatve ter izločitvene pravice. Ta terjatev je torej pri nekaterih upnikih lahko sestavljena iz več pravnih in dejanskih podlag (na primer računov, katerih plačilo je lahko zavarovano ali pa tudi ne).

Nadomestila upravitelja so plačilo za opravljeno delo. Terjatve, o katerih se je upravitelj izjavil v osnovnem seznamu preizkušenih terjatev v postopku prisilne poravnave, ki je tekel pred stečajnim postopkom, so iste terjatve, kot so v stečajnem postopku, za to opravljeno delo pa je upravitelj že prejel plačilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom med drugim upravitelju odmerilo nagrado za preizkus terjatev v stečajnem postopku v višini 7.310,52 eurov, skupaj z DDV v znesku 1.462,10 eurov pa 8.772,62 eurov (izpodbijana 2. točka izreka sklepa). V obrazložitvi je navedlo, da je kot število prijav terjatev upoštevalo število upnikov, saj je ta princip racionalnejši v smislu 47. člena ZFPPIPP (zagotavljanje najboljših pogojev za plačilo upnikov), saj bi se sicer zgornji prag dosegel že zgolj z nekaj upniki; sodišče pa je že izdalo sklep o nagradi za preizkus terjatev v prisilni poravnavi za 82 preizkušenih terjatev, zato je s tem sklepom odločilo le o razliki do najvišjega možnega zneska te nagrade. Polna vrednost za preizkus 82 terjatev bi znašala 4.034,22 eurov (6.723,70 eurov – že priznanih 2.689,48 eurov), nagrada za preizkus ostalih 140 prijav pa bi znašala 8.523,20 eurov (7.576,00 eurov + 23,68 eurov) za vsako terjatev nad 100, kar bi skupaj zneslo več kot 10.000,00 eurov; upravitelj pa ni upravičen do dvakratne nagrade za preizkus istih 82 terjatev.

2. Zoper navedeni sklep (torej 2. točko izpodbijanega sklepa) se je pravočasno pritožil upravitelj. Navaja, da sodišče ni upoštevalo števila prijavljenih terjatev, ampak število upnikov. Sklicevanje na racionalnost je v neskladju z jasnimi določili 103. in 104. člena ZFPPIPP ter 6. člena Pravilnika. Nadomestilo za preizkus terjatev je plačilo za delo upravitelja, ki je pregledal vsako posamezno prijavljeno terjatev upnikov, prijavljenih pa je bilo 236 terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic, ter to vnesel v tabelo v vseh seznamih preizkušenih terjatev. Upravitelj se ni izjasnjeval o upnikih, ampak o posameznih terjatvah. Sodišče tudi ne bi smelo odšteti nagrade, odmerjene v postopku prisilne poravnave, ki je bila tudi odmerjena v znižanem znesku – polovično po 9. členu Pravilnika in po 1. odstavku 13. člena Pravilnika še za dodatnih 20 %, pri čemer gre za dva različna insolvenčna postopka. Izračun te nagrade je v postopku prisilne poravnave drugačen. Pravilno bi bila obračunana nagrada za 236 preizkušenih terjatev 7.576,00 eurov + 3.220,48 eurov (136 x 23,68 eurov), skupaj 10.796,48 eurov oziroma 10.000,00 eurov, skupaj z DDV pa bi nagrada znašala 12.000,00 eurov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Upravitelj ima sicer prav, ko trdi, da ni preizkušal upnikov, temveč njihove terjatve. Vendar pa je napačno njegovo stališče, kaj je sploh terjatev določenega upnika. V skladu s 1. odstavkom 20. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) je terjatev pravica upnika od dolžnika zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje, katerega predmet je dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev. V skladu z 2. do 5. odstavkom 20. člena ZFPPIPP pa so terjatve lahko denarne ali nedenarne, zavarovane ali nezavarovane. V skladu s tem določilom je treba kot terjatev upnika upoštevati skupni znesek, ki ga prijavi v stečajnem postopku, pa tudi vse podvrste delov terjatve, torej tudi nedenarne, zavarovane in nezavarovane dele terjatve ter izločitvene pravice. Ta terjatev je torej pri nekaterih upnikih lahko sestavljena iz več pravnih in dejanskih podlag (na primer računov, katerih plačilo je lahko zavarovano ali pa tudi ne). Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je treba pri odmeri nadomestila za preizkus terjatev v skladu z 2. točko 4. odstavka 103. člena ZFPPIPP upoštevati, da je v obravnavani zadevi upravitelj preizkusil 222 terjatev.

5. Pred stečajnim postopkom je tekel postopek prisilne poravnave, v katerem je upravitelj predložil osnovni seznam preizkušenih terjatev za 82 terjatev. Ker postopek preizkusa terjatev ni bil dokončan, mu je sodišče prve stopnje odmerilo zmanjšano nagrado (sklep na r. št. 135). Ta sklep je postal pravnomočen. Sodišče prve stopnje je to nadomestilo vštelo v nadomestilo za preizkus terjatev v stečajnem postopku. Glede na to, da so nadomestila upravitelja po 103. členu ZFPPIPP plačilo za opravljeno delo, je tako stališče sodišča prve stopnje pravilno. Terjatve, o katerih se je upravitelj izjavil v osnovnem seznamu preizkušenih terjatev v postopku prisilne poravnave, ki je tekel pred stečajnim postopkom, so iste terjatve, kot so v stečajnem postopku (gre za 82 terjatev), za to opravljeno delo pa je upravitelj že prejel plačilo. Tudi 1. odstavek 289. člena ZFPPIPP določa, da terjatve, ki so bile prijavljene v postopku prisilne poravnave, veljajo za prijavljene v stečajnem postopku, kar še dodatno utrjuje višje sodišče v stališču, da je treba v nadomestilo za preizkus terjatev v stečajnem postopku všteti nadomestilo za preizkus terjatev v predhodnem postopku prisilne poravnave. Sicer bi bil upravitelj za isto delo dvakrat plačan, za kar pa ni nobene podlage. Stečajni postopek je namreč namenjen čim višjemu poplačilu upnikov (47. člen ZFPPIPP), dvakratno plačilo za isto delo pa je v direktnem nasprotju s tem načelom, pa tudi s tem, da mora biti nadomestilo upravitelja pravično plačilo za opravljeno delo.

6. Po izračunu v skladu s 1. odstavkom 6. člena Pravilnika o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (Ur. l. RS, št. 91/2008 in nadaljnji, v nadaljevanju Pravilnik), bi bil za preizkus 222 terjatev upravitelj upravičen do nadomestila v višini 7.576,00 eurov in po 23,68 eurov za vsako terjatev nad 100, skupaj torej 10.464,96 eurov, kar pa presega maksimum iz IV. postavke 1. odstavka 6. člena Pravilnika, tako da je upravitelj upravičen do nadomestila v višini 10.000,00 eurov. Od tega je treba odšteti znesek 2.689,48 eurov, koliko je za isto delo upravitelj že prejel, tako da je upravičen do nadomestila v višini 7.310,52 eurov. Ta znesek se poveča še za 20 % DDV v znesku 1.462,10 eurov, skupaj torej 8.772,62 eurov. Izračun sodišča prve stopnje je tako pravilen.

7. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katero višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se določila ZPP uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP) pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).