Jedro

Pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pri tem je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti je odvisen od okoliščin konkretnega primera.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III

za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v šestih mesecih od 2. 7. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18 mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka).

2.Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (12. 6. 2025) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da sta vanjo tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito vnesli Republika Hrvaška (11. 10. 2022 ter 28. 9. 2023) in Zvezna republika Nemčija (19. 10. 2022). Zato je tožena stranka Republiki Hrvaški v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III dne 24. 6. 2025 posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 2. 7. 2025 prejela odgovor, da je na navedeni pravni podlagi odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

3.V nadaljevanju je tožena stranka tožnika seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru (8. 7. 2025). Iz njih je razvidno, da se na Hrvaško ne želi vrniti, ker je rasistična. Ob vstopu v Republiko Hrvaško jih je policija pretepla in poslala nazaj v Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju BiH), ob drugem prečkanju bosansko-hrvaške meje pa ga je obmejna policija odpeljala na policijsko postajo, kjer so mu vzeli prstne odtise. Nekaterim v skupini so dovolili, da zaprosijo za mednarodno zaščito in jih odpeljali v azilni dom, njemu pa vročili papir, na katerem je pisalo, da mora zapustiti ozemlje Republike Hrvaške in ga odpeljali do meje. Odločil se je, da odide naprej proti Švicarski konfederaciji in se izogne Republiki Hrvaški. V Zvezni republiki Nemčiji (v nadaljevanju ZRN), kjer je bival eno leto, je zaprosil za mednarodno zaščito, septembra 2023 pa je bil v dublinskem postopku vrnjen v Republiko Hrvaško, kjer je opravil prvi razgovor, čeprav tam ni zaprosil za mednarodno zaščito. Na vprašanje, zakaj jo je zapustil, ne da bi počakal na odločitev, je hrvaški uradni osebi odgovoril, da mu prvič niso dali možnosti, da zaprosi za mednarodno zaščito. Ko je govoril o svojih težavah, ki jih je imel v izvorni državi in o svoji istospolni usmerjenosti, se mu je tolmačka posmehovala. V končni odločitvi so se osredotočili na dejstvo, da ga tolmačka ni dobro razumela, njegovih glavnih razlogov za odhod pa niso upoštevali.

4.Na vprašanje uradne osebe, ali je izrazil namen za mednarodno zaščito, je tožnik odgovoril, da je to storil na policijski postaji. Republika Hrvaška je njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno. Po svojem prvem postopku je to državo zapustil in na poti prečkal tudi Republiko Slovenijo, kjer ni zaprosil za mednarodno zaščito. Zoper zavrnilno odločitev v Republiki Hrvaški se je neuspešno pritožil. Tam je bil od septembra 2023 do maja 2025, bival je v azilnem domu, v katerega mu opiti varnostniki enkrat niso pustili vstopiti, drugič pa so poklicali policijo zaradi drugega prosilca, ki je nekaj ukradel in sta si bila s tožnikom podobna. Tožnika so obtožili, da je kradel, čeprav se je to zgodilo okoli 20.00 ure, ko se je vrnil z dela. Dokazal je, da se je v azilni dom vrnil s taksijem in da v tistem času ni mogel krasti, česar mu niso verjeli. Noč je preživel na policijski postaji, v tem času pa je policija preverila posnetke kamer v trgovini in po ugotovitvi, da ni kriv, tožnika izpustila. V azilnem domu so bili prisotni tudi zaposleni Rdečega križa, ki so bili v redu. Republika Hrvaška je rasistična, ker so igralci druge ekipe v peti nogometni ligi, v kateri je igral tudi tožnik, po končanih tekmah včasih oponašali opice. Na pooblaščenkino vprašanje, ali je problematiziral ravnanje tolmačke na razgovoru, je tožnik odgovoril nikalno, po koncu razgovora je zadevo pustil pri miru in o tem ni želel dodatno razpravljati. Pri vložitvi pritožbe je imel zagotovljeno pravno pomoč. V Republiki Hrvaški je delal in se udeleževal športnih dogodkov, storil je vse, da bi se integriral in dokazal, da potrebuje pomoč. Njegovo prošnjo so odločno zavrnili, čeprav je predložil dokaze. Hrvaška obmejna policija je uničila njegov potni list in telefon, na katerem je imel druge dokaze.

5.Tožena stranka izpostavlja, da mora po Uredbi Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati tista država članica Evropske unije (EU), ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III, in da si prosilec ne more sam izbirati pristojne države članice.

6.V zvezi s tožnikovimi izjavami o nasilnem ravnanju policistov ob prvem prečkanju bosansko-hrvaške meje tožena stranka pojasnjuje, da je očitno šlo za policijski postopek, saj je tožnika policija obravnavala kot tujca, ki je nezakonito na ozemlju države. Naloga policistov je nadzor nad gibanjem oseb, ki so nezakonito vstopile v Republiko Hrvaško, in skrb za varnost, zato je še posebej pri veliki skupini oseb neizogibna uporaba prisilnih sredstev. Tožnikove trditve o domnevnem nasilnem ravnanju policistov temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito, kar ni dovolj prepričljiv razlog za to, da bi bile ob predaji Republiki Hrvaški v dublinskem postopku kršene njegove človekove pravice. To potrjuje tudi dejstvo, da je tožnik tam živel dobro leto in pol in je to državo zapustil šele po zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito. Poleg tega tožnik ni izpostavil nobenih težav v času bivanja, razen dogodka z varnostniki in obnašanja igralcev nasprotne ekip po koncu nekaterih nogometnih tekem. Te posplošene navedbe glede sicer obsojanja vrednega obnašanja igralcev so stvar tožnikovega osebnega doživljanja, pri čemer niti ni jasno, ali je bilo obnašanje usmerjeno proti tožniku, poleg tega ne gre za upoštevne sistemske pomanjkljivosti. Za tak primer ne gre niti pri zatrjevanem ravnanju zaposlenih v azilnem domu.

7.Glede papirja, ki naj bi ga tožniku izročili hrvaški policisti in v katerem naj bi pisalo, da mora zapustiti ozemlje Republike Hrvaške, tožena stranka pojasnjuje, da gre ob upoštevanju tožnikovih ostalih navedb po vsej verjetnosti za potrdilo o podani nameri za mednarodno zaščito, na podlagi katerega bi bil tožnik kot prosilec nastanjen v azilni dom, če bi odšel tja. Iz izpisa Eurodac izhaja, da je tožnik v Republiki Hrvaški prvič podal namero 11. 10. 2022 ob 23:34 uri na policijski postaji v Donjem Lapcu, drugič pa 28. 9. 2023, ko je bil vrnjen iz ZRN. Malo verjetno je, da bi tožniku, ki je izrazil namero za mednarodno zaščito, vročili papir, da mora zapustiti hrvaško ozemlje, saj bi se to lahko zgodilo le, če ne bi izrazil namere, torej ko bi bil obravnavan kot tujec, ki je nezakonito na ozemlju države. Iz izpisa iz evidence Eurodac je jasno razvidno, da je vanjo Republika Hrvaška vnesla tožnika kot osebo iz kategorije "1", poleg tega je bil po vrnitvi iz ZRN nastanjen v azilni dom.

8.Tožnik ni navajal težav v hrvaškem azilnem domu, v katerega je bil nastanjen dobro leto in pol. Posplošene in neizkazane so tožnikove navedbe, da se mu je na osebnem razgovoru ob omembi istospolne usmerjenosti posmehovala tolmačka. Ni prepričljiv naveden nikalen tožnikov odgovor na vprašanje pooblaščenca, ali je imel v zvezi s tem med postopkom pripombe, zato tolmačkin odziv ni predstavljal tako velike težave, kot jo skuša prikazati tožnik. Tožena stranka šteje, da Republika Hrvaška kot polnopravna država članica sprejema ustrezne ukrepe, s katerimi zagotavlja, da osebni razgovori potekajo v razmerah, ki prosilcem omogočajo, da razloge za svojo prošnjo predstavijo celovito ter s tem deluje v skladu z Direktivo 2013/32/EU

Iz tožnikovih navedb je razvidno, da mu je bil omogočen dostop do postopka in pravica do izjave glede pomembnih okoliščin za obravnavno njegove prošnje za mednarodno zaščito. Zaradi obnašanje tolmačke tožnik v Republiki Hrvaški ni bil izpostavljen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), ki bi dosegalo prag 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ali da bi to karkoli nakazovalo na sistemske pomanjkljivosti. Tovrstnih pomanjkljivosti ne predstavlja niti zavrnitev prošnje, saj je bilo tožniku zagotovljeno pravno varstvo in možnost pritožbe.

9.Tožena stranka je 14. 7. 2025 od tožnika prejela dokument "Informacije o stanju na Hrvaškem" in ocenila, da se večina predloženih informacij nanaša na ravnanja z osebami, ki nezakonito vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Po njenem mnenju spletni članki in poročilo Amnesty International za Hrvaško obravnavajo nezakonita vračanja in onemogočen dostop do azila, kar pa za tožnika ne velja, saj mu je bil tak dostop omogočen tudi po vrnitvi v dublinskem postopku iz ZRN, ko je bil nastanjen v azilni dom. Članek Centra za mirovne študije z dne 18. 12. 2022 se prav tako delno nanaša na zgoraj navedeno tematiko, zato ni relevanten za tožnikov primer. Glede na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 155/2023 je pri presoji obstoja sistemskih pomanjkljivosti bistveno, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti z osebami s statusom prosilca za mednarodno zaščito. Iz poročila AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z dne 26. 6. 2023 izhaja, da prosilci, ki so uradno predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite, bistveno drugače ni razvidno niti iz zadnjega poročila iz julija 2024. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, lahko ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ponovno vložijo namero za vložitev prošnje. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, nimajo težav pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih je prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave.

10.Med predloženimi informacijami so tudi sodbe nacionalnih sodišč. Sodba nemškega regionalnega sodišče iz Hannovra 15 B 3250/22 z dne 7. 9. 2022 in sodba 2 A 269/22 z dne 8. 5. 2023 se nanašata na push-backe in na to, da ni zagotovil, da dublinski povratniki ne bi mogli postati žrtve prisilnih deportacij v BiH in Srbijo. V zvezi s sodbo nemškega regionalnega sodišča v Stuttgart A 16 K 3603/22 z dne 2. 9. 2022 tožena stranka poudarja, da tožnika pred vrnitvijo v izvorno državo varuje postopek mednarodne zaščite. Tudi sodba VG Braunschweig 2 A 26/22 s 24. 5. 2022 omenja večkratne vrnitve oseb ob prehodu meje.

11.V zvezi s tem tožena stranka ponovno pojasnjuje, da bodo tožnika ob vrnitvi v Republiko Hrvaško sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške in da bo nastanjen v azilni dom, če bo ponovno izrazil namero za ponovno vložitev prošnje. To potrjuje tudi tožnikova izkušnja, saj je bil v dublinskem postopku iz ZRN vrnjen v Republiko Hrvaško. Tožnik ni predložil primera, ko bi bil prosilec ob predaji Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka ali vrnjen v BiH oziroma v Republiko Srbijo, takega primera ne omenja niti sodna praksa drugih držav članic EU. Sodbe, s katerimi so bile predaje prosilcev Hrvaški odpovedane, se nanašajo na konkretne primere, česar ni mogoče posploševati. Tožena stranka še izpostavlja, da se push-backi v omenjenih sodbah nanašajo na tujce in ne na osebe v dublinskem postopku, za kar gre v obravnavani zadevi. Poleg tega iz najnovejšega poročila AIDA, ki ga izdaja Evropski svet beguncev, in zadnjega letnega poročila EUAA, izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, omogočen dostop do azilnega postopka. Takšna poročila imajo po mnenju tožene stranke veliko težo in so zaupanja vreden vir. Pravilnost odločitve potrjuje tudi splošno zagotovilo pristojnega organa Republike Hrvaške, da je prosilcem zagotovljen dostop do postopka mednarodne zaščite in sodno varstvo v tem postopku, ki ga je tožena stranka prejel v nekem drugem primeru. Upoštevati je treba tudi, da ima vrnjena oseba, ki ponovno poda namero za vložitev prošnje, status prosilca in dobi s tem povezano izkaznico. Ne bi bilo logično, da bi táko osebo vračali v BiH ali Republiko Srbijo, zato ni verjetno, da se bo to zgodilo tožniku. Iz statističnih podatkov na spletni strani Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške izhaja, da je od 1. 1. 2025 do 30. 6. 2025 v dublinskem postopku sprejela 819 oseb, kar kaže na to, da se predaje prosilcev v to državo neprekinjeno izvajajo.

12.Iz informacij, ki jih je predložil tožnikov pooblaščenec, so razvidni tudi povzetki dveh sodb in obravnav pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki se nanašata na dogajanje v letih 2015 in 2017, prva obravnava je potekala leta 2020 in je šlo za starejši primer, predmet druge pa je bilo dogajanje v letu 2021. Zastarele informacije po mnenju tožene stranke odražajo tudi posredovani novinarski članki in poročila, saj se praviloma nanašajo na dogajanje v letu 2021 ali prej. Po stališču tožene stranke posredovano gradivo nima posebne teže, saj ni odraz aktualnega stanja. V zvezi s tem se tožena stranka sklicuje tudi na obrazložitev sodbe I Up 220/2024 z dne 26. 9. 2024.

13.Gradivo povzema tudi dve poročili o težavah prosilcev v Republiki Hrvaški pri dostopu do duševnega zdravljenja. Iz aktualnega poročila AIDA po mnenju tožene stranke izhaja, da zdravstveno varstvo prosilcev za mednarodno zaščito izvajata zdravstveni ustanovi v Zagrebu in Kutini, ki ju je določilo Ministrstvo za zdravje Republike Hrvaške. V Zdravstvenem domu je določena pristojna ambulanta (družinska medicina) za izvajanje zdravstvenega varstva primarne zdravstvene ravni za kronične in življenjsko ogrožajoče bolezni. Ministrstvo za zdravje in lokalni zdravstveni domovi so določili tudi specialistično ambulanto za ranljive skupine, kamor spadajo pediatrična ambulanta, ginekološka ambulanta, ambulanta šolske medicine, nevropsihiatrična ambulanta v Bolnica Kutina, ambulanta za zdravljenje odvisnosti; zobne ambulante in Psihiatrične bolnišnice v Zagrebu. Poleg tega so prosilci napoteni v lokalne bolnišnice (v Sisku in v Zagrebu), določeni pa sta tudi pristojni lekarni v Zagrebu in Kutini. Cepljenje izvajajo zdravniki v zdravstvenih domovih ali specialisti šolske medicine. Glede na to, da tožnik ne potrebuje posebne zdravniške oskrbe, navedeni poročili za obravnavano zadevo nista pomembni.

14.Tožnikov pooblaščenec (PIC) je na Hrvaški pravni center (HPC) naslovil vprašanje glede obravnave dublinskih povratnikov. Iz odgovora HPC je razvidno, da glede na obstoječe informacije ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki, ki so v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške. HPC nima novih poročil o položaju na terenu, v prejšnjih letih so bile v dublinskem postopku vrnjene osebe nameščene v sprejemne centre za prosilce za mednarodno zaščito, v katerih pa HPC zadnja tri leta ni prisoten.

15.Iz odgovora HPC je po mnenju tožene stranke razvidno, da je sprejem dublinskih povratnikov v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, kar potrjuje ugotovitev, da predane osebe na ozemlju te države sprejmejo uradne osebe, pristojne za sprejem prošnje za mednarodno zaščito. Poleg tega so bili dublinski povratniki po informacijah HPC nameščeni v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito. Po mnenju tožene stranke ni razlogov za spremembo te prakse, saj odsotnost HPC v sprejemnih centrih sama po sebi ne pomeni, da se je za omenjene osebe v zvezi s tem karkoli spremenilo. Tožena stranka izpostavlja, da je prav HPC partnerska organizacija, ki je pripravila poročilo o Republiki Hrvaški, na podlagi katerega je bilo izoblikovano poročilo AIDA. Zato ima HPC zadosten dostop do informacij o poteku dublinskih predaj. Glede na navedeno omenjeni odgovor nima dokazne vrednosti v zvezi s hrvaškimi pogoji za sprejem prosilcev v dublinskem postopku.

16.Tožena stranka je presojala tudi dokument "Informacije o ravnanju z LGBT osebami na Hrvaškem". V gradivu je naveden primer zavrnjenega prosilca, člana LGBT skupnosti, ki se je odločil za gladovno stavko, ker ga želi Republika Hrvaška vrniti v Republiko Srbijo, kjer je že pridobil status begunca. Tam naj bi bil napaden, zato se je umaknil v Republiko Hrvaško, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, vendar je bila njegova prošnja zavrnjena. Po presoji tožene stranke navedeni primer predstavlja odločitev v konkretni zadevi in ne gre za sistemsko zavračanje prošenj za mednarodno zaščito, ki jih predstavniki LGBT skupnosti vložijo v Republiki Hrvaški. Ta država ima delujoč pravosodni sistem, prosilci imajo pravico do pritožbe in brezplačne pravne pomoči.

17.Del gradiva obravnava push-backe, ki naj bi se nanašali na LGBT skupnost. Po presoji tožene stranke iz navedenih virov ne izhaja, da je takšno ravnanje posledica tujčeve spolne usmerjenosti. Push-backi v obravnavani zadevi tudi sicer niso relevantni, saj je bistveno ravnanje hrvaških oblasti z osebami, ko so že imeli status prosilca za mednarodno zaščito.

18.Več navedenih prispevkov omenja fizično nasilje nad pripadniki LGBT skupnosti ter njihovimi simboli, predvsem zastavo. Prav tako je omenjena krepitev polarizacije in sovražnega govora v družbi. Izpostavljeno je predvsem dogajanje v letu 2021, obsegajo pa tudi pričevanja iz leta 2022. Tožena stranka ne zmanjšuje pomena pričevanj o nasilju, vendar izpostavlja, da te navedbe ne predstavljajo upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti.

19.Posredovane informacije se nanaša tudi na odzive pristojnih organov Republike Hrvaške. Organizacije civilne družbe izpostavljajo, da LGBTIQ žrtve ne prijavljajo diskriminacije ali nasilja zaradi strahu pred ponovno stigmatizacijo in marginalizacijo v svojem okolju, pred prisilnim razkrivanjem in zaradi nezaupanja v institucije. Izobraževalni sistem ne obravnava homofobije, bifobije in transfobije, LGBTIQ žrtve nimajo dostopa do potrebnih informacij, delodajalci ne prepoznajo diskriminacije v delovnem okolju. Po presoji tožene stranke navedeni vir za tožnikov primer ni pomemben, saj ne obravnava prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški oziroma sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema. Poleg tega le na podlagi javno dostopnih poročil ni mogoče sklepati, da so pripadniki LGBT skupnosti zaradi svoje spolne usmerjenosti diskriminirani v hrvaškem postopku mednarodne zaščite ali sprejema, ali drugače sistemsko izpostavljeni kršenju človekovih pravic ali poniževalnemu ravnanju. Iz podatkov organizacije Rainbow Europe izhaja, da Republika Hrvaška ne izstopa med državami članicami EU in širše regije in se glede na upoštevane kriterije uvršča med povprečje.

20.Po proučitvi komentarjev, ki jih je tožnikov pooblaščenec posredoval 29. 7. 2025, tožena stranka ugotavlja, da se deli poročila AIDA, ki jih izpostavlja tožnik, skoraj v celoti nanašajo na sodno prakso, ki ne odraža v celoti obstoječega in aktualnega stanja ali pa so brezpredmetni za obravnavano zadevo (npr. prekinitev predaj zaradi epidemije COVID-19 ali odločitev hrvaških pristojnih organov da prekinejo vračanje v Helensko republiko). V zvezi s tem tožena stranka meni, da iz stališč sodbe nizozemskega sodišča ne izhaja, da se ne sme vračati prosilcev v Republiko Hrvaško, ampak da mora pristojni organ Kraljevine Nizozemske pred predajo Republiki Hrvaški raziskati trenutna dejstva in specifične okoliščine.

21.V zvezi z odločitvijo Belgijskega sveta za begunce se tožena stranka sklicuje na poročilo AIDA o Kraljevini Belgiji, da je v teh primerih izpostavljena predvsem potreba po individualnih zagotovilih. To dodatno potrjuje poročilo (EUAA) (poglavje 4. 2. 6), iz katerega je razvidno, da hrvaški oddelek za dublinski postopek ni prejel uradnega preklica premestitev iz Belgije na Hrvaško in da Republika Hrvaška od decembra 2022 Kraljevini Belgiji predloži individualno jamstvo za prosilce. Da vračanja iz Kraljevine Belgije niso zaustavljena, potrjujejo tudi statistični podatki Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, iz katerih je razvidno, da je Kraljevina Belgija v letu 2023 začela z vračanjem prosilcev v Republiko Hrvaško v dublinskem postopku in jih v letih 2023 in 2024 vrnila 87 oziroma 90.

22.Za obravnavano zadevo ni odločilno opozorilo glede nacionalne zakonodaje Švicarskega sveta za begunce, ki ga povzema EUAA poročilo za leto 2022, saj tega opozorila ni več v poročilu za leto 2023. Poleg tega je iz informacij razvidno, da je švicarsko Zvezno upravno sodišče leta 2022 zavrnilo več pritožb zoper dublinske predaje Republiki Hrvaški, saj je menilo, da so pogoji za sprejem, čeprav niso popolni, sprejemljivi in da se lahko prosilci obrnejo za pomoč na nevladne organizacije in sodišča. Primere slabega ravnanja mejnih policistov so šteli za posamezna osamljena dejanja in ne kot vzorec kršitve mednarodnega prava ali splošnega namena grdega ravnanja z migranti; za zdravstveno infrastrukturo se je štelo, da je podobna kot v Švicarski konfederaciji, in da bi bilo vse pomanjkljivosti mogoče ublažiti s podporo nevladnih organizacij in dejstvom, da bodo švicarski organi Republiko Hrvaško obvestili o zdravstvenih potrebah prosilcev. Po presoji tožene stranke je navedena informacija skladna s stališči njenega sklepa in potrjuje, da Švicarska konfederacija ni ugotovila obstoja upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti.

23.Tožena stranka še izpostavlja, da se povezava do članka iz julija 2022, ki je obravnaval poročilo o preteklem delu neodvisnega mehanizma nadzora postopanja policijskih uslužbencev Ministrstva notranjih zadev Republike Hrvaške na področju nezakonitih migracij in mednarodne zaščite, nanaša na delo nadzornega mehanizma v prejšnjem sklicu. Novembra 2022 je bil podpisan nov sporazum med Ministrstvom za notranje zadeve Republike Hrvaške ter Akademijo medicinskih znanosti Hrvaške, Akademijo pravnih znanosti Hrvaške, Združenjem Center za kulturo Dialoga, Rdečim križem Hrvaške in neodvisnim pravnim strokovnjakom. Ena od članic svetovalnega odbora tega mehanizma je tudi Agencija Evropske unije za temeljne pravice (FRA). Tožena stranka poudarja, da se aktivnosti mehanizma skladno s 6. členom sporazuma izvajajo na zunanji meji Republike Hrvaške, vključno z zeleno mejo, na mejnih prehodih, v policijskih postajah, policijskih upravah Republike Hrvaške z BiH, Črno Goro in Republiko Srbijo ter v sprejemnicah in sprejemnih centrih za tujce. Obstoj tovrstnega neodvisnega nadzornega mehanizma je dokaz, da morebitne nepravilnost v policijskih postopkih in postopkih mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški ne morejo biti samodejno predstavljene kot sistemske nepravilnosti.

24.Glede na navedeno ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in da so tam sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

Tožnikove trditve

25.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve materialnega prava. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa.

26.Z uvodnimi tožbenimi navedbami tožnik opozarja, da upoštevne sistemske nepravilnosti azilnega sistema izhajajo iz predloženih informacij. Trdi, da Republika Hrvaška, tudi ob upoštevanju njegove spolne usmerjenosti, zanj ni varna. Pred vrnitvijo iz ZRN ni imel zagotovljenih minimalnih pogojev sprejema. Z izjemnim fizičnim nasiljem ga je hrvaška policija kot mladega fanta in športnika vrnila v BiH, ob drugem prihodu mu je bila vročena odločitev policije, da mora v 7 dneh zapustiti Republiko Hrvaško. Bil je odpeljan v zagrebški azilni dom, kjer je sicer imel dostop do pravne pomoči, vendar mu odvetnik ni poslal vabila za zaslišanje in ni bil z njim v stiku, le kasneje je javil, da je bila njegova prošnja zavrnjena.

27.Tožnik v Republiki Hrvaški ne bo obravnavan kot prosilec in bo kljub prepovedi vračanja vrnjen v izvorno državo. Tožniku ne bo omogočena brezplačna pravna pomoč v postopku vračanja. Vztraja pri izjavah na osebnem razgovoru.

28.Glede na statistične podatke v zadnjem poročilu AIDA za Hrvaško je ugodeno le malo prošnjam prosilcev za mednarodno zaščito. Poleg tega ti podatki niso skladni s podatki hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve o obravnavanih prošnjah, starostnih skupinah, številu vrnjenih prosilcev in podobno. Zato tožnika skrbi za njegov pravni položaj ob morebitni predaji. Hrvaški zakon o medunarodnoj i privremenoj zaštiti ni skladen z Uredbo Dublin III, saj ne omogoča ponovne obravnave prošenj po predaji. Tožnik bo ob predaji obravnavan kot tujec, zato bo moral vložiti "ponovni zahtevek za uvedbo postopka za mednarodno zaščito", na katerega so vezani strožji dokazni standardi. Tožena stranka ni podala jasnega zagotovila, ali bo tožnik pred hrvaškimi organi obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito. Zaradi deljenega dokaznega bremena bi morala preveriti tožnikove izjave z ustrezno posodobljenimi podatki o razmerah na Hrvaškem, še posebej glede položaja oseb, ki so tja vrnjene v dublinskem postopku.

Trditve tožene stranke

29.V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve izpodbijanega sklepa. Poudarja, da se v obravnavani zadevi ne presoja stanje v tožnikovi izvorni državi, ampak ustreznost predaje Republiki Hrvaški. Glede tega niso pomembne tožbene navedbe, da je v Republiki Hrvaški mednarodna zaščita odobrena majhnemu številu prosilcev za mednarodno zaščito, saj število odobrenih prošenj za mednarodno zaščito v posamezni državi članici samo po sebi ne potrjuje obstoja upoštevnih sistemskih pomanjkljivostih. Tudi v Republiki Sloveniji je število odobrenih prošenj za priznanje mednarodne zaščite bistveno nižje od števila vloženih prošenj, saj je veliko število postopkov ustavljenih zaradi samovoljnih zapustitev prosilcev.

Dokazni postopek

30.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

Presoja tožbe

K I. točki izreka:

31.Tožba ni utemeljena.

32.Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

33.V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

34.Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Tožnik s tožbenimi navedbami ne nasprotuje določno pravni podlagi Republike Hrvaške glede sprejema odgovornosti za obravnavanje svoje prošnje za priznanje mednarodne zaščite.

35.V zvezi s tem sodišče še pojasnjuje, da se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (člen 20(5)), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s členom 9 uredbe "Eurodac" (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 2003). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema Eurodac, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III).

36.V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi že ob prvem prihodu vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013⁵), čemur tožnik v tožbi ne nasprotuje določno. Poleg tega je iz okoliščin obravnavane zadeve razvidno, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški nastanjen v azilnem domu. Zato ni izpodbita ugotovitev tožene stranke, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Ker je torej vzpostavljena odgovornost te države za obravnavanje tožnikove prošnje, je nastal položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III⁶, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena⁷ dolžna tudi obravnavati.⁸ Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.

37.Tožnik, ki bo v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, izpodbija tudi pravilnost stališča, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

38.Pri tem je treba upoštevati, da med državami članicami EU velja načelo vzajemnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom. Zato je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na navedenem načelu in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev in EKČP (sodba Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo, 82. točka obrazložitve). To domnevo je mogoče izpodbiti v primerih iz navedenega drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III in ko obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (C-163/17, 87. točka obrazložitve).⁹

39.Pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,¹⁰ ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pri tem je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.¹¹

40.V zvezi s tem je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera.¹² V obravnavani zadevi se tožnikove navedbe o slabem ravnanju hrvaških policistov nanašajo na (prvo) prečkanje hrvaško-bosanske meje in na policijsko obravnavo tožnika kot osebe, ki je nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške, česar tožnik ne izpodbija določno. Tudi če so tožnikove navedbe o slabem ravnanju policije resnične, pa po presoji sodišča ob upoštevanju v izpodbijanem sklepu ocenjevanih poročil, različnih člankov ter mnenj in sodnih odločb nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Poleg tega tožnik ni izpostavil nobenih težav v času bivanja v azilnem domu, razen dogodka z varnostniki in dogajanja na nekaterih nogometnih tekmah.

41.Do navedenih izjav o policijskem nasilju, ki temeljijo na tožnikovi izkušnji s hrvaško policijo pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, se je tožena stranka torej opredelila in po presoji sodišča sprejela pravilno stališče, da sistemske pomanjkljivosti na tej podlagi niso podane, pri čemer je preverila tudi aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema. Ob upoštevanju navedenega poročila AIDA, ki je zaupanja vreden vir, je pravilno ocenila, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite in do materialnih pogojev za sprejem.

42.Sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo niti iz sodb nacionalnih sodišč v že predloženih informacijah. Iz drugega sklopa informacij z dne 22. 9. 2023 je sicer razvidno, da so nacionalna sodišča v zvezi s predajami po Uredbi Dublin III v posameznih primerih upoštevala prisilna vračanja v BiH in Srbijo, vendar po oceni sodišča tudi na tej podlagi, ko so zgolj nižja sodišča odločala v konkretnih primerih, ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR),¹³ ki niso znana niti Vrhovnemu sodišču,¹⁴ ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnika, ki je v postopku po Uredbi Dublin III, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Za obravnavano zadevo v navedenih okoliščinah, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in je iz navedenega poročila AIDA razvidno, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, načeloma niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite, prav tako ni upoštevno sklicevanje na odgovor HPC, iz katerega izhaja le, da ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki.

43.Tudi iz sodbe ESČP Daraibou proti Hrvaški z dne 27. 1. 2023 ne izhajajo upoštevne pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema, saj se nanaša na povsem drugačen dejanski stan, neprimerljiv z obravnavanim. Osredotoča se namreč na ravnanje zaposlenih na obmejni policijski postaji Bajakovo leta 2015, ko je prišlo do požara v kletnih prostorih, kjer so bili pridržani nezakoniti migranti. Nepripravljenost in neustrezno ukrepanje zaposlenih ob požaru je privedla do treh smrtnih žrtev, eden izmed pridržanih je utrpel hude telesne poškodbe. Kršitev pravice do življenja (2. člen EKČP) je ESČP ugotovilo tudi v zvezi z naknadno preiskavo dogodka, ki so jo opravili pristojni organi. Po presoji sodišča ESČP v navedenem primeru ni ugotovilo, da bi Hrvaška kršila pravico do azila tistim prosilcem, ki so vrnjeni po Uredbi Dublin III, saj je bila predmet presoje povsem drugačna zadeva. Na tej podlagi tudi ni mogoče posplošeno zaključiti, da človekove pravice na Hrvaškem niso priznane in varovane, saj je treba med državami članicami EU izhajati iz načela medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.

44.Na presojo tožnikovega primera prav tako ne vpliva zadeva S. B. in in drugi proti Hrvaški, saj se nanaša na ravnanje "pushback", poleg tega pa so iz izvlečka pod točko 2.B priloge A3 spisa razvidni le poudarki komisarja Sveta Evrope za človekove pravice in ne presoja ESČP. Za obravnavano zadevo nista upoštevni niti sodbi ESČP v zadevah M. H. in ostali proti Hrvaški in Y. K. proti Hrvaški, saj se nanašata na položaj, ko pritožnikom ni bila omogočena vložitev prošnje za mednarodno zaščito, čemur tožnik kot rečeno ne bo izpostavljen, ker bo Republiki Hrvaški predan v dublinskem postopku.

45.Na tožnikov položaj ne vplivajo niti članki iz prvega sklopa informacij z naslovom "Informacije o onemogočanju dostopa do postopkov mednarodne zaščite s strani hrvaških organov", ki se nanašajo na nezakonita vračanja in onemogočen dostop do mednarodne zaščite ter neprimerno ravnanje hrvaške policije z begunci na hrvaški meji, saj bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito.

46.Glede na navedeno tožnikov opis ravnanja policije sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev¹⁵, saj ni možno sprejeti splošnega sklepa, da bo tožnik zatrjevanega ravnanja deležen tudi kot prosilec za mednarodno zaščito pred drugimi organi Republike Hrvaške.

47.V zvezi s prav tako posplošenimi in neizkazanimi tožnikovimi trditvami, da bo Republika Hrvaška kršila načelo nevračanja, sodišče najprej pojasnjuje, da imajo države po ustaljenem mednarodnem pravu pravico nadzora nad vstopom tujcev, dovoljenji za njihovo bivanje in izgoni oziroma izročitvami, ki pa je omejena z dolžnostjo, da država posameznika ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju (non-refoulment).¹⁶ ESČP je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da je prepovedana odstranitev, izgon ali izročitev posameznika drugi državi, kadar so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.¹⁷ Glede na navedeno se bo postopek vrnitve v izvorno državo, ko tožnik v Republiki Hrvaški ne bo več imel statusa prosilca za mednarodno zaščito, vodil po predpisanih pravilih. To pomeni, da bo tožnik upravičen do sodnega varstva, če bi vrnitev kršila načelo nevračanja, ki ga mora spoštovati tudi Republika Hrvaška, tožnikova trditev o nasprotnem pa je pavšalna in navržena.

48.Na upoštevne sistemske pomanjkljivosti ne nakazujejo niti tožnikove navedbe o razmerah v hrvaškem azilnem domu (glede ravnanja varnostnikov), ki jih je podal v upravnem postopku in jih nato posplošeno ponovil v tožbi in navrgel v svoji izpovedbi na glavni obravnavi (da mu policija ni dala izkaznice za vstop v azilni dom). Tožena stranka je namreč pravilno presodila, da na tej podlagi ni mogoče skleniti, da bi v Republiki Hrvaški obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev take resnosti, da bi v primeru predaje lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, saj se opisane tožnikove izkušnje njegovega bivanja v hrvaškem azilnem domu očitno ne približajo standardu ESČP v zadevi M. S. S. proti Belgiji.¹⁸

49.V zvezi z vsebino tožnikovih izjav lahko sodišče ob odsotnosti konkretiziranega tožnikovega ugovora glede kršitve njegove pravice na osebnem razgovoru do obveščenosti (prvi odstavek 4. člena Uredbe Dublin III), le na splošno ugotovi, da je bil tožnik v postopku ustrezno informiran. Poleg tega je iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, razvidno, da ne on ne njegova pooblaščenka nista imela pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru po 5. členu Uredbe Dublin III z dne 8. 7. 2025. To pomeni, da je bila tožniku v okviru tega procesnega dejanja omogočena seznanitev s pravno podlago predaje Republiki Hrvaški po Uredbi Dublin III in s tem povezanimi procesnimi jamstvi. Tožnik je torej imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika razvidno, da sta mu tožena stranka in pooblaščenka zastavili več vprašanj zaradi razjasnitve pomembnih dejstev. Glede na navedeno je tožena stranka tožniku zagotovila možnost predstavitve vseh elementov, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito,¹⁹ kar smiselno velja tudi za osebni razgovor po 5. členu Uredbe Dublin III.

50.Glede nekonkretiziranih tožbenih navedb, ki se nanašajo na tožnikovo spolno usmerjenost in odločitev hrvaške policije, da mora v 7 dneh zapustiti Republiko Hrvaško, se sodišče sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (povzetek ugotovitev tožene stranke je v 7. ter od 16. do 19. točke obrazložitve te sodbe), kar velja tudi za prav tako nekonkretiziran in neizkazan tožbeni ugovor, da je tožnik "sicer imel dostop do pravne pomoči, vendar mu odvetnik ni poslal vabila za zaslišanje in ni bil z njim v stiku, le kasneje je javil, da je bila njegova prošnja zavrnjena" (povzetek ugotovitev tožene stranke je v 8. točki obrazložitve te sodbe).

51.Iz navedenega je tudi po presoji sodišča razvidno, da tožnik ni predložil primera, ko bi bil prosilec ob predaji Republiki Hrvaški v dublinskem postopku oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali nezakonito vrnjen v BiH ali Republiko Srbijo. Sodbe, s katerimi so bile ustavljene predaje prosilcev, se kot rečeno nanašajo na konkretne zadeve in ne na predaje na splošno, na kar kaže tudi praksa držav, saj se dublinske predaje v Republiko Hrvaško še vedno izvajajo. Poleg tega po presoji sodišča ne bi bilo logično, da bi Republika Hrvaška glede na svoje obveznosti po Uredbi Dublin III, osebo s statusom prosilca za mednarodno zaščito, kot je tožnik, vrnila v BiH ali Republiko Srbijo.

52.Sistemske pomanjkljivosti glede nastanitve oseb, ki so v dublinskih postopkih vrnjeni na Hrvaško, že po naravi stvari ne morejo izhajati iz posplošenih tožbenih navedb, da Hrvaška le v manjši meri priznava mednarodno zaščito, saj je s tem povezano odločanje hrvaških upravnih organov stvar posebnih ugotovitvenih postopkov. Glede na navedeno lahko sodišče ob odsotnosti konkretiziranega tožnikovega ugovora le na splošno ugotovi, da iz trditvenega in dokaznega gradiva strank niso razvidni objektivni podatki relevantnih virov, kot so sodbe ESČP, dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, s katerimi bi bil za Republiko Hrvaško ugotovljen obstoj take stopnje pomanjkljivosti azilnega sistema, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da oseb ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje (sistemske pomanjkljivosti).

53.Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.

54.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

3Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."

4UL. L 222, 5. 9. 2003, str. 3.

5Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev).

6Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejme prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje

7Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec.

8Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo Sodišča Evropske unije C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici.

9Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

10V tem smislu Sodišče Evropske unije v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

11Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (19. točka obrazložitve).

12Prav tam (20. točka obrazložitve).

13Tožnik ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, ESČP ali UNHCR že obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen.

14Tako pojasnilo je razvidno iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, na primer I Up 193/2022 (12. točka obrazložitve) in I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve).

15Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 58/2016 v zvezi s pritožnikovimi (v tej vlogi je v navedeni zadevi nastopal prosilec za mednarodno zaščito) izjavami, da je bila policija do njega nasilna, že sprejelo stališče, da to ne pomeni, da je s temi izjavami pritožnik opozarjal, da obstajajo v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Te izjave po stališču Vrhovnega sodišča, čeprav se vzamejo za resnične, pomenijo zgolj pritožnikovo dojemanje dogodkov v času njegovega bivanja v tej državi (11. točka obrazložitve).

16Odločba Ustavnega sodišča U-I-59/17-27 z dne 18. 9. 2019 (26. točka obrazložitve).

17Prav tam.

18ESČP je v zadevi M. S. S. proti Belgiji poudarilo, da je že večkrat sprejelo stališče, da mora nečloveško ravnanje dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. V zadevi M. S. S. proti Belgiji je kot take spoznalo okoliščine, v katerih je prosilec več mesecev živel v negotovem in brezizhodnem položaju, na cesti, brez hrane, brez dostopa do sanitarij, ponoči v stalnem strahu, da ga bodo napadli in oropali.

19Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve).

20Sodba Vrhovnega sodišča I Up 265/2023 (8. točka obrazložitve).

21V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji.

22Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).