Jedro

Za opredelitev zemljišča kot stavbnega ni bistveno stanje v naravi oziroma dejanska raba, temveč namenska, to je s prostorskimi akti določena raba.

Če bi tožnik izvedensko mnenje geodeta o drugačni površini zemljiške parcele predložil, bi ga tožena stranka v okviru proste presoje dokazov morala upoštevati in se do njega tudi opredeliti. Dejstva, ki jih v svoje evidence zabeleži občina, in jih posreduje davčnemu organu za potrebe odmere nadomestila, so namreč lahko predmet preizkusa v postopku odločanja o pravnih sredstvih, vloženih zoper odmerno odločbo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bilo tožeči stranki odmerjeno nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) parc. št. 77/15 k.o. ..., in sicer je bilo nadomestilo v znesku 202,76 EUR odmerjeno od površine 1.123 m2 po vrednosti točke 0,000314 za m2. Določeno je bilo tudi, da je obveznost iz te odločbe treba poravnati v štirih obrokih, vsakega v višini 50,69 EUR, in sicer prvi obrok v 30. dneh od vročitve odmerne odločbe, drugi obrok v 60. dneh od vročitve odmerne odločbe, tretji obrok v 90. dneh od vročitve odmerne odločbe in četrti obrok v 120. dneh od vročitve odločbe. Odločitev prvostopnega organa temelji na 58. členu Zakona o stavbnih zemljiščih1 (v nadaljevanju ZSZ/84), 218. členu Zakona o graditvi objektov2 (v nadaljevanju ZGO-1) in na 13. členu Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Benedikt3 (v nadaljevanju Odlok Občine Benedikt). FURS kot prvostopni organ pa je nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) odmeril na podlagi 403. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

2. Zoper prvostopno odločbo se je tožeča stranka pritožila, Ministrstvo za finance pa je z odločbo, št. DT-499-13-103/2019-2 z dne 17. 6. 2019 pritožbo zavrnilo. Pritožbeni organ je obrazložil, da glede na opredelitev zemljišča kot stavbnega ni bistveno stanje v naravi oziroma dejanska raba zemljišča, temveč namenska, s prostorskimi akti določena raba. V obravnavanem primeru ni bilo sporno, da je občina v izvedbenem prostorskem aktu (občinskem prostorskem načrtu – OPN) na sporni parceli dopustila gradnjo stavb iz 5. točke drugega odstavka Odloka Občine Benedikt. V skladu z isto določbo se zemljiške parcele štejejo za nezazidana stavbna zemljišča, če imajo urejen dostop do javnega cestnega omrežja, in če je zanje možno izvesti priključke na javno vodovodno omrežje, javno energetsko omrežje in javno kanalizacijsko omrežje, v kolikor ni dovoljenja gradnja greznic oziroma malih čistilnih naprav. Glede na to za opredelitev zemljišča kot stavbnega ni potrebno, da so komunalni priključki že izvedeni, temveč zadošča že možnost izvedbe le-teh. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da po parceli potekajo električni podzemni in nadzemni vodi, vodovodne cevi ter internetni oziroma optični kabli, na južni strani pa poteka širokocestni jarek, kar vse ovira gradnjo, pa je pritožbeni organ obrazložil, da v trenutno veljavni zakonodaji ni najti podlage za odštevanje površine nad oziroma pod morebitnimi infrastrukturnimi vodi od površine stavbnega zemljišča, varovalni pasovi infrastrukturnih vodov pa gradnje ne prepovedujejo, ampak le omejujejo. Prav tako je neutemeljen ugovor pritožnika glede površine sporne parcele, saj se upošteva velikost zemljiške parcele, namenjene gradnji, na kateri še ni zgrajen objekt, in za katero je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je namenjena gradnji stanovanjskega in poslovnega objekta. Iz uradnih evidenc, tudi iz zemljiškega katastra, nedvomno izhaja, da sporna parcela meri 1.123 m2, kot je navedeno v izpodbijani odločbi.

3. Tožeča stranka se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo v tem upravnem sporu zaradi napačne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da ni res, da sporna parcela meri 1.123 m2, saj le-ta v naravi predstavlja kmetijsko zemljišče in ne stavbno zemljišče, enako stanje te parcele pa je v zemljiškem katastru. Nadalje sporna parcela ni v ničemer komunalno opremljena, na parceli ni nobenega komunalnega priključka, namenjenega – uporabnega za to parcelo. Prav tako opredelitev v OPN, da je dovoljena gradnja, ne more biti podlaga za odmero NUSZ in ne za trditev, da gre za komunalno opremljeno zemljišče. Dejansko stanje oziroma stanje v naravi je drugačno, saj gre za njivo oziroma travnik, kar izhaja iz priložene fotografije. Iz OPN ter iz dokazila Občine Benedikt št. 25008-49/2017-2 z dne 14. 7. 2017 izhaja zgolj, da zemljišče ustreza merilom za zemljišče za gradnjo stavb in nič več. Iz te listine izhaja, da je predmetna parcela stavbno zemljišče, da je komunalno opremljena, da so komunalni priključki ustrezno narejeni, in da je možna gradnja brez pridobivanja dodatnih soglasij, plačil pristojbin in drugih dajatev. Pri opredelitvi namembnosti zemljišč pa ni bistvena namembnost, določena v prostorskih aktih, niti v gradbenem dovoljenju, pač pa je odločilno, v kakšne namene se v obravnavanem primeru nepremičnine dejansko uporabljajo (sodba I U 148/2016). Dejstvo je, da tudi pridobitev gradbenega dovoljenja ni mogoča zgolj na podlagi potrdila občine, da parcela ustreza zemljišču za gradnjo stavb. Na parceli, ki ni stavba, ni dovoljena gradnja, NUSZ pa se lahko odmeri le za uporabo stavbnega zemljišča oziroma zemljišča, ki se dejansko uporablja kot stavbno, kar pa v konkretnem primeru ni izkazano.

4. Nadalje tožeča stranka navaja, da je parcela št. 77/15 zaradi komunalnih vodov, ki tu tečejo, celo komunalno obremenjena parcela – zemljišče (nikakor pa ne opremljena). Lastnik zemljišča v te komunalne vode ne sme posegati, na njih se ne sme in ne more priključiti, ne more jih uporabiti zase brez ustreznih del in dovoljenj. Parcela je obremenjena tudi z obcestnim svetom – širokim obcestnim jarkom, ki je na južni – jugovzhodni strani parcele št. 77/15. Lastnik parcele je v tem delu (na obcestnem svetu) omejen pri posesti in uporabi, torej tudi lastniško. To je razvidno tudi iz občinskih načrtov in podatkov GURS. Ker je zemljiški kataster, v katerem je navedeno, da je sporna parcela zemljiška parcela, uradna evidenca, ki je močnejša od OPN, je v primeru neskladij merodajno stanje v zemljiškem katastru in ne opredelitev v OPN. Nesporno je, da je v OPN ta parcela označena kot zemljišče, ki ustreza merilom za zemljišče za gradnjo stavb, vendar kot navedeno to ni podlaga za odmero NUSZ, kot to izhaja iz izpodbijane odločbe tožene stranke.

5. Tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe iz tožbe in se zavzema za njeno zavrnitev. Navaja, da vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh izdanih upravnih aktov. Sklicuje se na peti odstavek 2. člena Odloka Občine Benedikt, pri čemer v obravnavanem primeru ni sporno, da je na parceli dopustna gradnja stavb, kar priznava tudi tožeča stranka sama. Prav tako za opredelitev zemljišča kot stavbnega ni potrebno, da so komunalni priključki že izvedeni, kot to zmotno meni tožeča stranka, temveč zadošča že možnost izvedbe le-teh. Možnost izvedbe komunalnih priključkov pa je občina potrdila v svojih pisanjih z dne 28. 6. 2018 in 20. 9. 2018, s katerima je bila seznanjena tudi tožeča stranka, ki pa v dosedanjem postopku možnosti izvedbe takih priključkov niti ni ugovarjala. Nadalje v trenutno veljavni področni zakonodaji tudi ni najti podlage za odštevanje površine nad oziroma pod morebitnimi infrastrukturnimi vodi od površine stavbnega zemljišča, varovalni pasovi infrastrukturnih vodov pa gradnje ne prepovedujejo, ampak le omejujejo.

7. Tožeča stranka je na glavni obravnavi dne 10. 2. 2022 še navedla, da po njenem vedenju prejšnja lastnica predmetne nepremičnine A. A. ni plačevala NUSZ v višini, kot je bila odmerjena tožeči stranki, kar kaže na neenako obravnavanje lastnikov zemljišč v Občini Benedikt. V zvezi s tem je predlagala, da tožena stranka predloži odločbe o odmeri NUSZ za obdobje od leta 2008 do leta 2017 za dotično nepremičnino za prejšnjo lastnico.

8. Tožena stranka je na glavni obravnavi dne 10. 2. 2022 vztrajala pri svojih dosedanjih navedbah in še pojasnila, da je v Odloku Občine Benedikt navedeno, da sporno stavbno zemljišče leži v enoti urejanja št. 01, ime enote „Štajngrova – naselje“, v kateri so zemljišča z namensko rabo SK, kar glede na določila 89. člena OPN pomeni površine podeželskih naselij. Dejanska raba zemljišča pa nima vpliva na opredelitev za potrebe odmere NUSZ.

9. V pripravljalni vlogi, ki jo je tožeča stranka vložila na glavni obravnavi dne 10. 2. 2022 se slednja sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-313/2014 z dne 21. 3. 2014, v kateri Ustavno sodišče RS ne dovoljuje arbitrarnega razlikovanja med lastniki kmetijskih zemljišč in lastniki stavbnih zemljišč, zato je postopanje zakonodajalca (Občine Benedikt) v neskladju s 14. členom Ustave RS (v nadaljevanju URS). Lokalna skupnost ne sme popolnoma spregledati interesov posameznikov glede pravice do zasebne lastnine. Pri sprejemanju prostorskih aktov mora lokalna skupnost pretehtati, ali je izpolnjen pogoj pravičnega ravnovesja med interesi skupnosti in interesi posameznika. Ustavno sodišče je poudarilo, da zahtevanega ravnovesja ni mogoče doseči, če mora prizadeta oseba nositi pretirano individualno breme. Nadalje država (oziroma občina), ko gre na eni strani za pobiranje davkov predmetno nepremičnino opredeli kot stavbno, ko pa gre za promet z nepremičninami pa kot kmetijsko zemljišče, zaradi česar je posledično treba na pristojni upravni enoti na oglasni deski objaviti ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije. Takšno odločanje oziroma postopanje Občine Benedikt je nedopustno, nezakonito in neustavno. Bistveno je tudi, da je tožnik postal lastnik predmetne nepremičnine na podlagi v celoti izpeljanega postopka za prodajo kmetijskega zemljišča ter sklenjene prodajne pogodbe z dne 12. 6. 2017, ko dotični odlok, na katerega se sklicuje tožena stranka še sploh ni bil sprejet, še najmanj pa, da bi veljal. Ta odlok je bil objavljen šele 17. 11. 2017, veljati pa je začel dne 2. 12. 2017 z začetkom uporabe 1. 1. 2018, torej vse po sklenitvi prodajne pogodbe z dne 12. 6. 2017. Glede velikosti nepremičnine pa tožnik še navaja, da v konkretnem primeru ne gre za urejeno mejo in se velikosti nepremičnine sploh ne da preveriti in tudi ne izračunati. Tožeča stranka posameznih delov svojega zemljišča ne more uporabljati, ker je okupiran s strani tožene stranke, konkretno Občine Benedikt, saj gre za obcestni jarek, ki je del asfaltiranega cestišča oziroma krožišča. Enako velja za del zemljišča, ki je obremenjen s t.i. „javno infrastrukturo“, to je z električnimi vodi in vodovodom.

10. Sodišče je pripravljalno vlogo tožeče stranke, vloženo na glavni obravnavi dne 10. 2. 2022 vročilo toženi stranki in ji dodelilo 15 dnevni rok za odgovor nanjo, pri čemer je tožena stranka odgovorila s pripravljalno vlogo dne 25. 2. 2022. Navaja, da A. A. nadomestilo za parcelo št. 77/15 k.o. ... v letih 2008 do 2017 ni bilo odmerjeno iz razlogov, ki jih je Občina Benedikt pojasnila v priloženem pojasnilu z dne 28. 2. 2020, ki ga tožena stranka prilaga svoji pripravljalni vlogi. Pa tudi sicer okoliščina, da nadomestilo za zadevno parcelo v letih 2008 do 2017 ni bilo odmerjeno na pravilnost in zakonitost konkretne odločbe ne more imeti nobenega vpliva. Nadalje je tožena stranka pojasnila, kako je izračunala nadomestilo za odmero stavbnega zemljišča ob tem, da je odmero za nadomestilo stavbnega zemljišča predlagala Občina Benedikt (404. člen ZDavP-2), le-ta pa je tudi predlagala, da se to nadomestilo odmeri od površine 1.123 m2, saj je taka površina tudi navedena v registru nepremičnin pri GURS-u (v nadaljevanju REN), ki je večnamenska zbirka podatkov nepremičnin v Republiki Sloveniji, ki se vzpostavi in vodi zaradi zagotavljanja podatkov, ki odražajo dejansko stanje nepremičnin v naravi (96. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin – v nadaljevanju ZEN). Kateri podatki se evidentirajo v REN izhaja iz 98. člena ZEN, med njimi so tudi podatki o parcelah iz zemljiškega katastra stavb, zemljiške knjige, registra prostorskih enot, centralnega registra prebivalstva, poslovnega registra Slovenije, zbirke podatkov samoupravnih lokalnih skupnosti ter iz javnih in drugih zbirk podatkov (100. člen ZEN). V skladu s 3. točko prvega odstavka 17. člena ZEN pa se v zemljiškem katastru vodijo tudi podatki o površini nepremičnin. Površina parcele je izračunana iz ravninskih koordinat zemljiškokatastrskih točk, ki določajo mejo. Podatek o površini parcele se lahko brez zahteve lastnika parcele spremeni kadar se vpiše v zemljiški kataster na novo urejena ali spremenjena meja. Zemljiškokatastrske točke urejenih mej se lahko označijo v naravi z mejniki na zahtevo enega od lastnikov ali solastnikov parcel (četrti do šesti odstavek 19. člena ZEN), pri čemer se meja ureja po postopku ureditve meje, ki ga izvaja geodetsko podjetje kot geodetsko storitev, in na podlagi upravnega postopka evidentira v zemljiškem katastru. REN je bil vzpostavljen in se vodi ravno zaradi zagotavljanja podatkov, ki odražajo dejansko stanje nepremičnin v naravi. Tudi iz tega izhaja, da obstoječa ureditev stremi k temu, da se pri odmeri NUSZ izhaja iz podatkov o površinah iz REN, ki vsebuje aktualne podatke o nepremičninah, te podatke pa ima možnost spreminjati sam lastnik.

11. Tožeča stranka je nato v pripravljalni vlogi z dne 18. 3. 2022 prerekala navedbe tožene stranke iz gornje pripravljalne vloge ter še poudarila, da je zmotno stališče tožene stranke, da mora v konkretnem primeru spremeniti podatke v REN izključno in samo tožnik. Tožena stranka bi morala še pred izdajo odločbe o odmeri NUSZ, najkasneje pa po vloženi pritožbi ugotoviti resnično velikost parcele, pa je ni, kar ni skladno z načelom materialne resnice. Tožeča stranka vztraja, da stanje kot je v naravi, v celoti onemogoča izrabo stavbnega zemljišča v skladu z njenim namenom – za gradnjo na parceli. Celotna parcela je infrastrukturno omejena in obremenjena, še posebej glede električnega omrežja, ki povsem onemogoča gradnjo česarkoli (hiše, vikenda ali podobno) na dotični parceli. Okoliščino, da je mogoče električne kable prestaviti, ni bistvena, saj je odločilno stanje v naravi. Sicer pa je prestavitev električnih kablov v pristojnosti Elektra D. in ne lastnika nepremičnine, ki je dolžan trpeti že utečeno stanje.

12. V obravnavani zadevi je senat tukajšnjega sodišča v skladu s tretjim odstavkom 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) na seji dne 5. 1. 2022 odločil in izdal sklep, da bo v skladu s 3. alinejo drugega odstavka 13. člena ZUS-1 v predmetnem sporu odločeno po sodnici posameznici.

13. Sodišče je nato nadaljevalo s postopkom in dne 10. 2. 2022 opravilo glavno obravnavo, saj je bilo relevantno dejansko stanje med strankama sporno (prvi odstavek 51. člena ZUS-1). V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v vse listine, ki se nahajajo v upravnem in sodnem spisu ter zaslišalo tožnika kot stranko, prav tako je upoštevalo dodatna dokazila, ki sta jih stranki predložili po opravljenem naroku za glavno obravnavo dne 10. 2. 2022 v rokih, ki jih je določilo sodišče. Ker sta se v nadaljevanju stranki izvedbi glavne obravnave odpovedali, in sicer tožeča stranka v vlogi z dne 18. 3. 2022, tožena stranka pa v vlogi z dne 1. 4. 2022, je sodišče v zadevi odločilo brez ponovnega razpisa glavne obravnave (279.a člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

14. Sodišče je dne 19. 4. 2022 prejelo še pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 14. 4. 2022, v kateri je slednja predlagala prekinitev upravnega spora zaradi rešitve predhodnega vprašanja ponovne ureditve meje, ki jo je tožeča stranka sprožila v začetku leta 2022. Vendar sodišče te pripravljalne vloge ni vročalo toženi stranki v izjasnitev pred izdajo sodbe, pač pa jo je poslalo skupaj s to sodbo, saj kot je obrazloženo v nadaljevanju, nova ureditev meje ne more vplivati na drugačno rešitev v obravnavani zadevi, kjer gre za presojo NUSZ iz leta 2018. 15. Tožba ni utemeljena.

16. Za obveznost plačila NUSZ se v skladu s 5. točko prvega odstavka 179. člena Zakona o urejanju prostora4 (v nadaljevanju ZUreP-1) in 1. alinejo prvega odstavka 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih iz leta 1997 (v nadaljevanju ZSZ/97) uporablja ureditev iz VI. poglavja ZSZ/84. Ta ureditev je ostala nespremenjena tudi po sprejemu Zakona o prostorskem načrtovanju5 (v nadaljevanju ZPNačrt), ki v 103. členu ni določil prenehanja veljavnosti dela ZUreP-1, ki se nanaša na plačevanje NUSZ. Velja torej ureditev po ZSZ/84, ki v 58. členu določa, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja; na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev; na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt, in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim, kanalizacijskim in električnim omrežjem.

17. V skladu z 61. člen ZSZ/84 nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi občina, pri tem pa upošteva zlasti: opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnost priključitve na te objekte in naprave; lego in namembnost ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča; izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih in merila za oprostitev plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča se plačuje od površine nezazidanega stavbnega zemljišča, ki je po prostorskem izvedbenem načrtu določeno za gradnjo oziroma, za katero je pristojni organ izdal lokacijsko dovoljenje (prvi odstavek 60. člen ZSZ/84).

18. Zgoraj navedena ureditev po ZSZ/84 je dopolnjena še s 180. členom ZUreP-1, ki določa, da se nadomestilo odmerja samo za tista stavbna zemljišča, ki jih kot taka določa zakon, ki ureja graditev objektov. Tako prvi odstavek 218. člena ZGO-1 določa, da se določbe 1. alineje prvega odstavka 56. člena ZSZ/84 uporabljajo samo za tista zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, ki jih določa ta člen zakona. Med drugim je v tretjem odstavku citiranega člena ZGO-1 določeno, da se za nezazidana stavbna zemljišča po tem členu štejejo tista zemljišča, za katera je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja stanovanjskih in poslovnih stavb, ki niso namenjene za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave, in da je na njih dopustna gradnja gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tudi niso namenjeni za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave. Člen 218.b ZGO-1 pa v 2. alineji prvega odstavka določa, da so s tretjim odstavkom 218. člena tega zakona kot nezazidana stavbna zemljišča določene tiste zemljiške parcele, za katere je z izvedenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja določene vrste objekta iz tretjega odstavka 218. člena tega zakona, če je za njih zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto, in če ležijo znotraj območja, za katerega je občina z odlokom o nadomestilu določila, da se plačuje nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča. Pri tem se v skladu s četrtim odstavkom 218.b člena ZGO-1 šteje, da je za zemljiške parcele iz 2. alineje prvega odstavka tega člena zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto, če je za območje, na katerem ležijo, sprejet državni ali občinski lokacijski načrt.6

19. Nadalje 218.č člen ZGO-1 določa uskladitev pridobivanja podatkov za odmero nadomestila za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča, in sicer določa, da občina za namene odmere nadomestila za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča pridobi iz lastnih evidenc podatke o namenski rabi prostora, določene z veljavnimi prostorskimi sestavinami občinskega dolgoročnega plana za obdobje od leta 1986 do leta 2000 in občinskega srednjeročnega plana za obdobje od leta 1986 do leta 1990 oziroma občinskim prostorskim planom in veljavnimi izvedbenimi prostorskimi akti. Podatke o površini zemljiških parcel, ki so vključene v območja, za katera je občina določila, da se na njih plačuje nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča, pridobi občina brezplačno iz uradnih evidenc zemljiškega katastra. Podatke o nezazidanih stavbnih zemljiščih, za katere je določeno, da je na njih dopustna gradnja stanovanjskih in poslovnih stavb, pa pridobi občina iz veljavnih občinskih in državnih izvedbenih prostorskih aktov.

20. Iz zgoraj navedenih določb prvega odstavka 60. člena ZSZ/84 ter 218.b in 218.č člena ZGO-1, tako jasno izhaja, da je osnova za odmero nadomestila za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča površina parcele, ki je kot taka navedena v uradnih evidencah zemljiškega katastra. Občina tako pridobi iz zemljiškega katastra podatke o površini nezazidanega stavbnega zemljišča, ne pa tudi o namenski rabi tega zemljišča. Ta podatek občina za namene odmere NUSZ v skladu z zgoraj citiranimi določbami prvega odstavka 60. člena ZSZ in prvega odstavka 218.č člena ZGO-1, enake določbe pa ima tudi Odlok Občine Benedikt v 5. točki prvega odstavka 2. člena in v 7. členu, pridobi iz občinskega prostorskega načrta.

21. V obravnavani zadevi med strankama ni bilo sporno, da je Občina Benedikt sprejela občinski prostorski načrt, in da je v njem sporna tožnikova parcela opredeljena kot parcela, na kateri je dopustna gradnja stavb. Navedeno izhaja tudi iz Dokazila občine o spremembi namembnosti zemljišča v zemljišče za gradnjo št. 35008-49/2017-2 z dne 14. 7. 2017 (na katero se sklicuje tožnik v tožbi, nahaja pa se v upravnem spisu), v katerem je razvidno, da je nepremičnina parc. št. 77/15, k.o. ... v OPN Občine Benedikt določena kot stavbno zemljišče, ki na podlagi podatkov občinskih evidenc ustreza merilom za zemljišče za gradnjo stavb, pri čemer je bila namembnost tega zemljišča v stavbno zemljišče določena že 3. 6. 2004. Sodišče se tako strinja z ugotovitvami tožene stranke iz pritožbene odločbe, da za opredelitev zemljišča kot stavbnega ni bistveno stanje v naravi oziroma dejanska raba, temveč namenska, to je s prostorskimi akti določena raba. Kot obrazloženo, navedeno izhaja iz 5. točke prvega odstavka 2. člena Odloka Občine Benedikt ter iz prvega odstavka 60. člena ZSZ/84, takšno stališče pa je zavzela tudi sodna praksa.7

22. Ob tem je neutemeljeno sklicevanje tožeče stranke na sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. I U 148/2016 z dne 16. 2. 2017, ki ne obravnava istega dejanskega stanja, kot izhaja iz obravnavane zadeve. Iz obrazložitve te sodbe izhaja, da je bilo v tej zadevi bistveno vprašanje določitve višine NUSZ za zazidana stavbna zemljišča in ne za nezazidana stavbna zemljišča, za kar gre v obravnavani zadevi. Za zazidana stavbna zemljišča ZGO-1 v 218.c členu namreč predpisuje drugačne pogoje za odmero (kjer ni bistvena namembnost določena v prostorskih aktih ali kje drugje zakon, pač pa dejanska uporaba), medtem ko je za nezazidana stavbna zemljišča 218.č člen ZGO-1, kot je obrazloženo zgoraj odločilna prav namenska raba, določena prostorskih aktih posamezne občine.

23. Tožeča stranka je že v upravnem postopku zatrjevala, da sporna parcela ne meri 1.123 m2, od česar je tožena stranka odmerila NUSZ. Po njenem mnenju, sporna parcela meri bistveno manj, pri čemer med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka podatek o tem, da sporno zemljišče meri 1.123 m2 pridobila iz REN, kamor so vneseni podatki iz zemljiškega katastra Geodetske uprave Republike Slovenije, med drugim tudi podatek o površini parcele (3. točka prvega odstavka Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN).

24. Odločbo o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča izda davčni organ, kjer nepremičnina leži (403. člen ZDavP-2). Ta izda odločbo po uradni dolžnosti na podlagi občinskega odloka in vrednosti točke, ki veljata na dan 1. januarja leta, za katero se določa nadomestilo. Odločbo o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča izda davčni organ, kjer nepremičnina leži (403. člen ZDavP-2). Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi zavezancem davčni organ na podlagi podatkov občine do 31. marca za tekoče leto oziroma v treh mesecih po prejemu podatkov, ki mu jih posreduje občina (404. člen ZDavP-2).

25. Dejansko podlago za odmero nadomestila za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča tako predstavljajo podatki občine, ki jih ta posreduje finančnemu uradu. Vendar pa je predhodno v ZGO-1 predpisan še poseben postopek seznanitve zavezancev s temi podatki in njihovo usklajevanje (drugi do šesti odstavek 218. č člena ZGO-1). Tudi v Odloku Občine Benedikt je v drugem odstavku 13. člena določeno, da lahko občina zavezance na krajevno običajen način pozove, da ji posredujejo vse potrebne resnične podatke za izračun nadomestila, pri čemer so zavezanci dolžni v 15. dneh po prejemu obvestila oziroma poziva sporočiti podatke za odmero nadomestila. Če zavezanec po pozivu za posredovanje podatkov, le-teh ne posreduje v predpisanem roku ali če občinska uprava ugotovi, da podatki niso verodostojni, se za izračun nadomestila uporabljajo podatki iz uradnih evidenc Geodetske uprave RS in prostorskih aktov, ki veljajo na območju občine Benedikt, pri čemer se čista tlorisna površina opredeli kot neto tlorisna površina iz registra nepremičnin, zmanjšana za odprte površine, kot so terase, balkoni, ipd. (tretji odstavek 13. člena Odloka občine Benedikt).

26. Bistvo ureditve, da občina predhodno sodeluje z zavezancem za plačilo glede podatkov, ki so relevantni za odmero NUSZ je, da lahko stranka dokazuje, da so določena dejstva v evidenci, kamor občina vnaša podatke, in katera nato uporabi davčni organ za odmero NUSZ, drugačna.8 Tudi ta dejstva so namreč po stališču Vrhovnega sodišča RS lahko predmet preizkusa pri odločanju o odmeri nadomestila.9

27. V obravnavani zadevi med strankama ni bilo sporno, da je bilo tožniku z izpodbijano odločbo nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča na parc. št. 77/15 v k.o. ... za leto 2018 odmerjeno prvič, saj je slednji šele v letu 2017 postal lastnik te nepremičnine.10 Nadalje sodišče ugotavlja, da prejšnji lastnici nepremičnine A. A. za leta od 2008 do 2017 NUSZ za isto parcelo ni bilo odmerjeno, kar izhaja iz predloženega elektronskega sporočila direktorice občinske uprave Občine Benedikt B. B. z dne 24. 2. 2022, to pa iz razloga, ker bi se naj v letu 2017 spremenila sodna praksa, po kateri zemljišče ustreza kriteriju nezazidanega stavbnega zemljišča, če obstaja možnost dostopa do občinske javne ceste (dokaz B3).

28. Prejšnja lastnica torej nadomestila za predmetno nepremičnino ni plačevala, tožniku pa je bilo to nadomestilo odmerjeno takoj, ko je postal lastnik te nepremičnine. Kot izhaja iz podatkov upravnega spisa, je bil tožnik zato pred izdajo izpodbijane odločbe s strani Občine Benedikt pravilno, v skladu z drugim in tretjim odstavkom 13. člena Odloka Občine Benedikt v zvezi z drugim do šestim odstavkom 218.č člena ZGO-1 obveščen o tem, da mu bo izdana odmerna odločba. Poslan mu je bil informativni izračun NUSZ, zoper katerega je tožnik dne 19. 3. 2018 vložil pripombe (med drugim je navajal, da parcela v naravi ne meri 1.123 m2), Občina Benedikt pa mu je dne 28. 6. 2018 na te pripombe odgovorila in obrazložila podatek o površini parcele 1.123 m2, ki je bil vpisan v zemljiški kataster na podlagi dokončne odločbe o ureditvi parcelne meje11 (priloge k pritožbi tožnika z dne 2. 8. 2018 zoper izpodbijano odločbo – iz upravnega spisa), pri čemer je bil ta podatek povzet v REN, ki je uradna evidenca.12 Podatki iz uradne evidence pa veljajo za resnične, dokler se ne dokaže nasprotno.13 Dokazno breme je tako v tem primeru na tožeči stranki, ki zatrjuje, da površina sporne parcele ne zanaša 1.123 m2, temveč manj in ne na toženi stranki, kot meni tožnik.14 V zvezi s tem je tožnik v ugovoru zoper informativni izračun predlagal, da občina angažira geodeta, vendar bi moral za izpodbijanje podatkov o površini zemljišča iz REN in s tem iz zemljiškega katastra sam predložiti izvedensko mnenje geodeta, ki bi ugotovil drugačno površino zemljiške parcele št. 77/15, kot izhaja iz zemljiškega katastra. Tega mnenja, ki bi bil edini relevanten nasprotni dokaz zoper podatke o velikosti parcele št. 77/15, vpisane v zemljiški kataster in REN kot uradnih evidenc, tožnik ni predložil pritožbi zoper izpodbijano odločbo. Zato so njegova zatrjevanja o tem, da sporna parcela ne meri 1.123 m2, od česar je bil odmerjen NUSZ, ostala nedokazana in zato neutemeljena. Če pa bi tožnik ustrezno izvedensko mnenje geodeta o drugačni površini zemljiške parcele predložil, bi ga tožena stranka v okviru proste presoje dokazov v predmetnem upravnem postopku morala upoštevati in ga tudi presoditi, kar bi bilo skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS iz sklepa opr. št. I Up 80/2020 z dne 16. 9. 2020, da so tudi dejstva, ki jih v svoje evidence zabeleži občina in jih posreduje davčnemu organu za potrebe odmere NUSZ, lahko predmet preizkusa na podlagi pravnih sredstev zoper odmerno odločbo.

29. Glede na obrazloženo je tožena stranka v obravnavani zadevi pravilno izračunala višino NUSZ na podlagi površine parcele, kot izhaja iz zemljiškega katastra, to je od površine 1.123 m2, kar je FURS zapisal tudi v izreku izpodbijane odločbe.

30. Navedbe tožeče stranke iz ugovora zoper informativni izračun NUSZ, da naj del njegove parcele, kjer poteka javna cesta, prevzame občina, v zvezi s čimer je predlagala, da občina angažira geodeta, pa je razumeti kot predlog za novo ureditev meje v smislu petega odstavka 19. člena ZEN. Postopek za novo ureditev in evidentiranje meje bi sicer lahko imel za posledico drugačno površino zemljiške parcele, od katere se bo odmeril NUSZ, vendar bo to učinkovalo šele od trenutka, ko bo nova odločba o ureditvi meje dokončna. Sodišče zato tudi ni prekinilo predmetnega upravnega spora, kot je to v zadnji pripravljalni vlogi z dne 14. 4. 2022 predlagal tožnik, ker je v januarju 2022 sprožil postopek ureditve meje (dokaz A8). Morebitna nova ureditev meje z drugačno površino zemljišča zato tudi ne predstavlja predhodnega vprašanja v obravnavani zadevi, kjer je predmet presoje odmera NUSZ za leto 2018, za kar je odločilno stanje oz. površina zemljiške parcele, kot je bila v času izdaje izpodbijane odločbe, dne 9. 7. 2018. 31. Prav tako sodišče kot pravilne povzema zaključke tožene stranke iz pritožbene odločbe, da je glede na opredelitev iz 5. točke prvega odstavka 2. člena Odloka Občine Benedikt, v primeru, če ima nezazidano stavbno zemljišče dejansko možnost priklopa oziroma dostopa do javnega komunalnega omrežja oziroma infrastrukture, odmera NUSZ upravičena, četudi priklop na navedena omrežja dejansko (še) ni izveden. To izhaja tako iz jasne določbe drugega odstavka 2. člena Odloka občine Benedikt, po katerem se za nezazidana stavbna zemljišča štejejo tudi zemljiške parcele, kjer komunalni priključki še niso izvedeni, pač pa jih je možno izvesti, prav tako pa tudi iz 2. alineje prvega odstavka in četrtega odstavka 218.b člena ZGO-1, ki določata opredelitev nezazidanega stavbnega zemljišča s tem, da občina „zagotavlja“ komunalno oskrbo, kar pomeni, da je priključke možno izvesti. Enako stališče izhaja tudi iz sedaj že ustaljene sodne prakse.15

32. Pravilni so tudi dejanski in pravni zaključki tožene stranke iz izpodbijanih odločb, da za odštevanje površine nad oziroma pod morebitnimi infrastrukturnimi vodi od površine stavbnega zemljišča, ni zakonske podlage, ni je niti v ZSZ/84, niti v ZGO-1, niti v Odloku Občine Benedikt. Tožeča stranka pa tudi ni prerekala dejstev tožene stranke, da varovalni pasovi infrastrukturnih vodov gradnje ne prepovedujejo.

33. Sodišče kot neutemeljena nadalje zavrača še zatrjevanja tožeče stranke, da je podana kršitev pravice do enakega obravnavanja iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Drugi odstavek citiranega člena URS določa, da so vsi pred zakonom enaki, to pa pomeni, da je treba enako obravnavati tiste subjekte in/ali pravne in dejanske stanove, ki so si v bistvenem podobni. In obratno, različno je treba obravnavati tiste subjekte in/ali pravne in dejanske stanove, ki so si v bistvenem različni.16 Drži sicer, da v obravnavani zadevi prejšnji lastnici sporne nepremičnine A. A. NUSZ ni bil odmerjen, tožniku, ki je nepremičnino pridobil v letu 2017, pa ga tožena stranka od leta 2018 naprej redno letno odmerja. Vendar je treba upoštevati, da v času lastništva A. A. ni veljal predmetni Odlok Občine Benedikt, ki se je začel uporabljati 1. 1. 2018, tožeča stranka pa je v pripravljalni vlogi, ki jo je predložila na glavni obravnavi dne 10. 2. 2022 sama navedla, da prej veljavni odlok Občine Benedikt, ki je veljal do decembra 2017, za lastnike ni določal enako (ne tako rigorozno in finančno neugodno). Položaj tožnika in prejšnje lastnice A. A. zaradi veljavnosti drugačnih odlokov ni primerljiv, zato zatrjevana kršitev ni podana.

34. V zvezi s sklicevanjem tožeče stranke na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 pa sodišče pripominja, da se je navedena ustavna odločba nanašala na Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin in na Zakon o davku na nepremičnine, ki sta bila s to ustavno odločbo razveljavljena, ne nanaša pa se na vprašanje odmere NUSZ za nezazidana stavbna zemljišča, za kar še vedno veljajo ZSZ/84, ZGO-1 in Odlok Občine Benedikt. 35. Po obrazloženem, ko je bil postopek izdaje upravnega akta pravilen, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena, in ko sodišče ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb upravnega postopka iz drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnost, je v skladu s prvim odstavkom 69. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

36. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. 1 Ur. l. SRS št. 18/84, s spremembami in dopolnitvami. 2 Ur. l. RS, št. 102/04, s spremembami in dopolnitvami. 3 Uradno glasilo slovenskih občin, št. 53/2017 z dne 17. 11. 2017. 4 Ur. l. RS št. 110/2002 s spremembami. 5 Ur. l. RS št. 33/2007 s spremembami. 6 Tako tudi odločba USRS U-I-286/04 z dne 26. 10. 2006 in sodba UPRS II U 182/2016-9 z dne 13. 9. 2017. 7 Tako sodbi UPRS I U 1110/2015 z dne 4. 2. 2016, II U 182/2016-9 z dne 13. 9. 2017 in II U 166/2018-16 z dne 14. 5. 2020. 8 Prvi odstavek 218. člena ZGO-1. 9 Tako sklep VSRS I Up 80/2020 z dne 16. 9. 2020 in sodba UPRS II U 165/2019 z dne 23. 11. 2021. 10 Tožniku je bil z odločbo št. 330-1588/201777 z dne 2. 8. 2017 v postopku prodaje kmetijskega zemljišča za predmetno parcelo odobren pravni posel v skladu z 22. členom ZKZ. Navedeno odločbo je tožnik priložil pritožbi z dne 2. 8. 2018 zoper izpodbijano odločbo. 11 V skladu z 2. točko prvega odstavka 17. člena ZEN je eden izmed podatkov, ki se vpišejo v zemljiškem katastru tudi meja, pri čemer je meja parcele po prvem odstavku 19. člena definirana kot več daljic, ki so med seboj povezane v zaključen poligon. Krajišča daljic so zemljiško katastrske točke, meja pa razmejuje zemljišče parcele od zemljišča ene ali več sosednjih parcel. V nadaljevanju je v četrtem odstavku 19. člena še določeno, da je površina parcele izračunana iz ravninskih koordinat zemljiškokatastrskih točk, ki določajo mejo. Podatek o površini parcele lahko brez zahteve lastnika parcele spremeni, kadar se vpiše v zemljiški kataster na novo urejena ali spremenjena meja (peti odstavek 19. člena ZEN). V skladu z 20. členom ZEN je meja, ki je v zemljiškem katastru evidentirana na podlagi dokončnega upravnega akta ali pravnomočne sodne odločbe in ima koordinate zemljiško katastrskih točk določene s predpisano natančnostjo, urejena meja. Parcela, ki ima urejeno mejo in ima na podlagi urejene meje izračunano površino, se v zemljiškem katastru označi kot urejena parcela. 12 V skladu s prvim odstavkom 98. člena ZEN je eden od podatkov, ki se vpiše v register nepremičnin, tudi podatek o parcelah iz zemljiškega katastra. 13 Podatki iz uradnih evidenc so lahko predmet različnih potrdil o dejstvih, glede katerih se vodi uradna evidenca, zato imajo potrdila iz uradnih evidenc lastnost javne listine, za katero velja domneva resničnosti dejstev, ki jih določa oz. potrjuje (več o tem J. Čebulj, N. Hudej, E. Kerševan, A. Kmecl, R. Knez, P. Kovač, R. Pirnat, J. Podlipnik, M. Remic, T. Sever, R. Sitar in B. Žuber: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, Uradni list, Ljubljana 2020, komentar k 179. členu, str. 279 do 281). 14 Tako sodba UPRS II U 85/2015 z dne 16. 12. 2015. 15 Tako sodba VSRS X Ips 214/2013 z dne 27. 2. 2014 in sodbe UPRS I U 1265/2015-24 z dne 13. 4. 2017, I U 2653/2017-11 z dne 25. 4. 2019 itd. 16 Več o tem Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova Univerza, Evropska pravna fakulteta, Ljubljana 2019, I. del, komentar k 14. členu, str. 116 in naslednje.