Jedro

Tožeča stranka ni sprejela nobenih ukrepov, ki bi kazali na to, da je storila vse, kar je možno, da bi se izognila plačilni nezmožnosti. Dejstvo, ki ga zatrjuje, da je v času nakupa trošarinskih izdelkov (energentov) nastopala kot dobroverni kupec, saj ni mogla vedeti ali preveriti, če je bila trošarina za energente že plačana, po presoji sodišča ni dogodek, na katerega ne bi mogla vplivati. Iz dokumentacije, ki je spremljala pošiljke in s katero je bila tožeča stranka kot prevoznik tudi seznanjena, je jasno razvidno, da je prejemnik blaga družba A. ter da bi morala kot prevoznik, trošarinske izdelke dostaviti omenjeni družbi, pa jih je dostavila direktno v svoje skladiščne prostore, in jih kupila od družbe B. Tožeča stranka je s tem, ko je trošarinske izdelke kupila od prej omenjene družbe, lahko vedela, da gre za posle verižne preprodaje, ki lahko predstavljajo dolgoročno tveganje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

Carinski urad Ljubljana je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevek tožeče stranke za odlog plačila davka iz naslova odmerne odločbe Carinskega urada Ljubljana številka DT 42300-331/2007-1 z dne 22.3.2007 in odlog izvršbe po 87. členu Zakona o davčnem postopku. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je carinski organ pri preverjanju razlogov za odlog plačila trošarinskega dolga, ugotovil, da se ne more šteti, da je družba izgubila sposobnost pridobivanja prihodkov, saj družba le-tega ne dokazuje z dokazili o sprejetih ukrepih za zagotovitev plačilne nezmožnosti, ki jih predpisuje 12. člen Zakona o finančnem poslovanju podjetij, ki določa, da mora uprava podjetja, če postane podjetje nesposobno pravočasno izpolnjevati zapadle obveznosti, nemudoma sprejeti ukrepe za zagotovitev likvidnosti in o tem obvestiti nadzorni svet, če s temi ukrepi ni mogoče zagotoviti likvidnosti v roku dveh mesecev od nastopa nelikvidnosti, mora uprava pristojnemu sodišču predlagati začetek stečajnega postopka oziroma postopek prisilne poravnave. Carinski organ je tudi ugotovil, da se ne more šteti, da je družba izgubila sposobnost pridobivanja prihodkov, zaradi katerega od dogodkov iz 42. člena ZDavP, saj družba ni izkazala pričakovane izgube, kakor med drugim določa 2. odstavek 41. člena ZDavP, in ni dokazala izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov zaradi začetih stečajnih postopkov ali postopkov prisilne poravnave pri njenih ključnih poslovnih partnerjih; ukrepov tuje države, na trgu katere družba ustvarja prihodke, zaradi katerih bi prišlo do plačilne nezmožnosti; dlje časa trajajoče nezmožnosti opravljanja dejavnosti zaradi bolezni; neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti oziroma odpovedi pogodbe ključnih pogodbenih partnerjev; izrednih in nepredvidenih dogodkov na trgih, kjer ustvarja večino prihodkov ali naravnih in drugih nepredvidenih nesreč. Razlog, da je družba v času nakupa naftnih derivatov nastopala kot dobroverni kupec, ki nikakor ni mogel vedeti in preveriti ali je bila trošarina za naftne derivate že plačana, pa po mnenju carinskega organa ni dogodek na katerega družba ne bi mogla vplivati, ampak je del poslovnega tveganja, ki so mu podvrženi vsi gospodarski subjekti na konkurenčnem trgu. Tako je carinski organ je pri preverjanju razlogov za odlog plačila trošarinskega dolga, ki jih je družba navedla v svoji prošnji in ki izhajajo iz podatkov iz bilance stanja na dan 31.12.2006 ter podatkov iz izkaza poslovnega izida v obdobju od 1.1.2006 do 31.12.2006, ugotovil, da plačilo trošarinskega dolga v višini 22.114,72 EUR naloženega v plačilo po odločbi Carinskega urada Ljubljana št. DT 42300-331/2007-1 z dne 22.3.2007, družbi ne bi povzročilo hujše gospodarske škode, saj je iz izkaza poslovnega izida v obdobju od 1.1.2006 do 31.12.2006 razviden bilančni dobiček 231.848 EUR. Navaja še, da bi ob hkratnem upoštevanju trošarinskega dolga v višini 338.184,03 EUR naloženega v plačilo po odločbi Carinskega urada Ljubljana št. DT 42300-326/2007-1 z dne 20.3.2007 ter trošarinskega dolga po odločbah Carinskega urada Maribor in Carinskega urada Murska Sobota (skupni dolg po vseh štirih odločbah carinskih uradov znaša 1.281.241,55 EUR) lahko privedlo do situacije, da bi družbi grozila hujša gospodarska škoda in bi nastopilo finančno stanje, zaradi katerega premoženje družbe ne bi več zadoščalo za poplačilo vseh dolgov, ki jih ima nasproti upnikom (prezadolženost), vendar pa je postala odločba Carinskega urada Ljubljana št. DT 42300-331/2007-1 z dne 22.3.2008 (na katero se nanaša odlog plačila davka) izvršljiva dne 24.4.2007 in poteka postopek davčne izvršbe, kar pa ni povzročilo, da družba ne bi mogla več opravljati svoje dejavnosti in pridobivati prihodke, saj družba še vedno aktivno posluje in ni sprejela nobenih ukrepov za zagotovitev plačilne nezmožnosti oziroma drugih ukrepov, ki bi preprečili nastanek hujše gospodarske škode. Carinski organ še ugotavlja, da družba sama ni sprejela nobenih ukrepov za preprečitev hujše gospodarske škode, iz česar lahko izhaja, da družba ni zaznala hujše gospodarske škode in ji glede na to tudi hujša gospodarska škoda ni nastala. Kar pa pomeni, da tudi odlog plačila davka ne bi omogočil preprečitve hujše gospodarske škode.

Prošnji za odlog izvršbe sklepa v skladu s 87. členom ZDavP-2 pa ni ugodila, ker do nje tožeča stranka zakonsko ni upravičena, saj je odlog davčne izvršbe možen le po uradni dolžnosti. Ravno tako carinski organ ugotavlja, da pritožbi družbe zoper odmerno odločbo Carinskega urada Ljubljana št. DT 42300-331/2007-1 z dne 22.3.2007 ni bilo ugodeno, saj je pritožbeni organ o pritožbi zoper odmerno odločbo že odločal in zavrnil pritožbo družbe zoper odmerno odločbo. Tako niso podani pogoji iz 87. čl. ZDavP-2, ki v 2. odstavku določa, da davčni organ po uradni dolžnosti, do odložitve v pritožbi, odloži davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi.

Ministrstvo za finance RS je z odločbo št. DT 498-4-1/2009-2 z dne 29.4.2009 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je sklicevanje na podatke iz bilance stanja za leto 2006 nepravilno, saj ji je bila odmerna odločba vročena štele v letu 2007, zato obveznosti iz navedene odločbe ni mogla vključiti v računovodske izkaze za leto 2006. Tako bi se, z izvršitvijo odmerne odločbe njena premoženjska situacija, ki izhaja iz računovodskih izkazov, bistveno spremenila. V nadaljevanju navaja, da razlogi, ki jih utemeljuje v prošnji za odlog, niso in ne morejo biti del poslovnega tveganja, kakor tudi okoliščine za nastanek hujše gospodarske škode niso posledica njenih poslovnih odločitev. Iz pregleda poslovnih izidov je ugotoviti, da je bila stabilno in razvojno naravnana družba vse do trenutka intervencije države, ko je povsem neutemeljeno naložila plačilo davščin, ki jih po zakonu ne dolguje. Neutemeljen je tudi zaključek tožene stranke, da denarna obveznost ne more predstavljati nepopravljive škode, saj ta glede na sodno prakso lahko predstavlja nepopravljivo škodo za gospodarski subjekt, kriterij pa je, da je ta denarna obveznost dovolj velika. V primeru stečaja gospodarskega subjekta zaradi davčne izvršbe ne more biti nič drugega kot nepopravljiva škoda. Tožena stranka tudi zmotno in neutemeljeno istoveti pojma „hujša gospodarska škoda“ in „onemogočeno ali precej oteženo plačilo davčne obveznosti“. Tožnik bi tudi že z izvršitvijo dveh odločb CU Ljubljana postal prezadolžen v smislu 43. člena Pravilnika, saj ne bi mogel na dolgi rok poravnati svojih obveznosti iz tekočega poslovanja s prihodki iz tekočega poslovanja oz. s tujimi viri, kar pa ne pomeni, da bi z nastankom hujše gospodarske škode bila ogrožena tudi zmožnost tožnika, da poplača stvarne obveznosti v smislu 1. odstavka 111. člena ZDavP-2. Meni še, da so podani pogoji za nastanek hujše gospodarske škode v smislu 40. člena Pravilnika, in posledično plačilne nezmožnosti oz. izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov, na katero tožeča stranka ni mogla vplivati, kar je razvidno iz bilance stanja in izkaza poslovnega izida za leto 2006. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo reši zadevo oz. podrejeno, da vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je Ministrstvo za finance RS z odločbo št. DT 498-4-1/2009-2 z dne 29.4.2009, odgovorilo na vse pritožbene navedbe, zato predlaga, da sodišče tožbo, kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so podani pravilni razlogi za odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – Uradni list RS št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Podlaga za odlog in obročno plačevanje davka (v konkretnem primeru gre za trošarinski dolg) v primerih hujše gospodarske škode je podana v 1. dostavku 102. člena ZDavP-2, ki določa, da davčni organ lahko dovoli odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi davčnemu zavezancu zaradi plačilne nezmožnosti ali izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati, nastala hujša gospodarska škoda in bi davčnemu zavezancu odlog in obročno plačevanje davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode. V 2. odstavku tega člena je določeno, da mora davčni zavezanec vlogo za odlog plačila oziroma obročno plačevanje davka vložiti pri davčnem (v konkretnem primeru carinskem) organu. Davčni organ odloči na podlagi podatkov iz svojih evidenc in podatkov iz evidenc drugih organov, ki jih lahko pridobi, ter predloženih dokazov davčnega zavezanca, iz katerih so razvidne okoliščine za nastanek hujše gospodarske škode. Podrobnejše kriterije in sam način ugotavljanja hujše gospodarske škode pa ureja pravilnik in sicer v določbah 40. do 43. člena. Prvi odstavek 41. člena Pravilnika določa, da se šteje, da je davčni zavezanec plačilno nezmožen, če ni sposoben pravočasno izpolnjevati zapadlih obveznosti (nelikvidnost). Davčni zavezanec to dokazuje z dokazili o sprejetih ukrepih za zagotovitev plačilne zmožnosti, ki jih predpisuje 12. člen Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99 in spremembe; dalje ZFPPod). Drugi odstavek istega člena določa, da se šteje, da je davčni zavezanec izgubil sposobnost pridobivanja prihodkov, če je izgubil sposobnost pridobivanja prihodkov zaradi katerega od dogodkov iz 42. člena pravilnika. Davčni zavezanec je dolžan izkazati pričakovano izgubo prihodkov. Izgubo sposobnosti pridobivanja prihodkov dokazuje z dokazili o nastanku dogodkov iz 42. člena pravilnika. Tretji odstavek pa določa, da se lahko davčnemu zavezancu, ob izpolnjevanju drugih pogojev, dovoli odlog ali obročno plačilo davka, tudi če še ni plačilno nezmožen, pa bi tako stanje nastopilo, če bi davek, za katerega želi odlog ali obročno plačilo, že zapadel v plačilo.

Sodišče ugotavlja, da je bil v letu 2006 čisti dobiček tožeče stranke 231.845 EUR, ki pa se v bilanci stanja na dan 31.12.2007 ne izkazuje, kar pomeni, da je bil dobiček iz prejšnjih let (tudi leta 2006) v letu 2007 razporejen in izplačan lastnikom, kar je tožeča stranka sama navedla v prilogi s pojasnili k računovodskim izkazom za leto 2007. Izplačala si je torej denarna sredstva, ki bi sicer lahko služila za izboljšanje likvidnosti. Tožeča stranka ves čas postopka opozarja na celoten dolg po vseh štirih odločbah (gre za dve odločbi Carinskega urada Ljubljana ter po eno odločbo Carinskega urada Murska Sobota in Maribor), zato je treba njen zahtevek presojati tudi v smislu določb 3. odstavka 41. člena pravilnika. Pri tem pa pozabi omeniti, da ji je Carinski urad Maribor z odločbo, številka DT 4230-308/2007-4 z dne 4.6.2007, odložil plačilo davka po odmerni odločbi tega urada, številka DT 42302-92/2006-34 z dne 30.3.2007 v skupnem znesku 545.194,84 EUR za obdobje največ 24 mesecev. Carinski urad Murska Sobota je začel postopek prisilne izterjave trošarinskega dolga v višini 470.409,28 EUR po odmerni odločbi, številka DT 42302-533/2006-13 z dne 24.4.2007, šele z izdajo sklepa o izvršbi, številka DT 493-24/2007-5 z dne 24.9.2007. Carinski urad Ljubljana pa je začel postopek prisilne izterjave dolga iz odločb, številka DT 42300-331/2007-1 z dne 22.3.2007 in DT 42300-326/2007-1 z dne 20.3.2007 šele s sklepom z dne 20.12.2007, številka DT 493-294/2007-03/1300-110. Iz zgoraj navedenega izhaja, da tožeča stranka ni izkazala pogojev iz 3. odst. 41. člena pravilnika. Tudi ni sprejela nobenih ukrepov, ki bi kazali na to, da je storila vse, kar je možno, da bi se izognila plačilni nezmožnosti.

V skladu z določbami 2. odstavka 41. člena pravilnika je treba pri presoji ali gre za izgubo sposobnosti pridobivanja prihodkov upoštevati ali je prišlo do tega zaradi katerega od dogodkov iz 42. člena pravilnika. Pri presoji vpliva davčnega zavezanca na nastanek plačilne nezmožnosti ali na izgubo sposobnosti pridobivanja dohodka, se v skladu z 42. členom pravilnika šteje, da davčni zavezanec ni mogel vplivati na nastanek plačilne nezmožnosti ali izgubo sposobnosti pridobivanja prihodkov zaradi primerov, ki jih v tem členu pravilnik navaja primeroma. Razlogi se lahko nanašajo tako na poslovne odnose davčnega zavezanca z drugimi subjekti, ki ne izpolnjujejo svojih pogodbenih obveznosti, gre pa lahko tudi za kakšne druge razloge, ki lahko povzročijo nastanek plačilne nezmožnosti davčnega zavezanca oziroma izgubo sposobnosti pridobivanja prihodkov, če zavezanec na njihov nastanek dejansko ni mogel vplivati. V konkretnem primeru tožeča stranka zatrjuje, da je v času nakupa trošarinskih izdelkov (energentov) nastopala kot dobroverni kupec, ki ni mogla vedeti ali preveriti ali je bila trošarina za energente že plačana. Sodišče ugotavlja, da to ni dogodek, na katerega tožeča stranka ne bi mogla vplivati. Iz dokumentacije, ki je spremljala pošiljke in s katero je bila tožeča stranka kot prevoznik tudi seznanjena (trošarinski dokument, CMR...), je namreč povsem jasno razvidno, kdo je prejemnik blaga (družba A.) ter da bi morala kot prevoznik, trošarinske izdelke dostaviti omenjeni družbi, pa jih je dostavil direktno v svoje skladiščne prostore, in jih kupilo od družbe B. d.o.o. Tožeča stranka je s tem, ko je kupila trošarinske izdelke od prej omenjene družbe, lahko vedela da gre za posle verižne preprodaje, ki lahko predstavlja dolgoročno tveganje. Tožeča stranka se tudi ne more sklicevati na dobrovernost, saj gre za pravno osebo, ki je sodelovala v trgovanju s trošarinskimi izdelki in torej ne gre za osebo brez kakršnegakoli poslovnega znanja. Glede na navedeno je zaključiti, da je plačilna nezmožnost oziroma izguba sposobnosti pridobivanja prihodkov posledica subjektivnih razlogov na strani tožeče stranke.

V 43. členu pravilnika so navedeni kriteriji, kdaj davčnemu zavezancu grozi hujša gospodarska škoda. Eden od kriterijev je tudi ta, da davčnemu zavezancu grozi, da bo moral, iz poslovnih razlogov, odpovedati delovno razmerje večjemu številu delavcev v skladu z zakonom, ki ureja delovno razmerje. V 2. odstavku pa je določeno, da mora v primeru iz druge alineje prejšnjega odstavka davčni zavezanec predložiti dokazila o dejavnostih za razreševanje presežnih delavcev v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja. Tudi teh dokazil tožeča stranka ni predložila.

Glede na vse navedeno je bilo treba tožbo, v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrniti saj je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena.

Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.