Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep s katerim je bil zoper starejšega mladoletnika podaljšan pripor ob izreku sodbe, s katero je bil starejši mladoletnik obsojen na kazen mladoletniškega zapora, ni dovoljena.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom ob izreku sodbe, s katero je bil starejši mladoletnik obsojen na kazen 4 leta mladoletniškega zapora, na podlagi petega odstavka 361. člena v zvezi s prvim odstavkom 451. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odpravilo pripor in odredilo takojšnjo izpustitev starejšega mladoletnika. Višje sodišče v Mariboru je ugodilo pritožbi okrajnega državnega tožilca in spremenilo sklep sodišča prve stopnje tako, da je starejšemu mladoletniku po prvem v zvezi s petim odstavkom 361. člena ZKP iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) podaljšalo pripor, ki mu je bil odrejen s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru II Kpd 49725/2013 z dne 18. 10. 2013; pripor sme trajati do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočni sklep je zagovornik starejšega mladoletnika vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 6. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in odpravi pripor, ki je odrejen zoper starejšega mladoletnika, oziroma predlaga vrnitev višjemu sodišču v novo odločanje.

B.

3. Po prvem odstavku 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti dovoljeno vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo. Izjema od tega pravila je predpisana v četrtem odstavku navedenega člena, ki določa, da se sme med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora, zoper pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora pa le v primeru podaljšanja s sklepom senata vrhovnega sodišča (drugi odstavek 205. člena ZKP) in v primeru podaljšanja po vložitvi obtožnice (drugi odstavek 272. člena ZKP).

4. Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je bil zoper starejšega mladoletnika podaljšan pripor ob izreku sodbe, s katero je bil starejši mladoletnik obsojen na kazen mladoletniškega zapora, torej s pravnomočno odločbo, ki ni navedena med tistimi, ki so taksativno naštete v citiranem četrtem odstavku 420. člena ZKP. To pomeni, da zahteva za varstvo zakonitosti zoper takšen pravnomočen sklep ni dovoljena. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zahtevo mladoletnikovega zagovornika kot nedovoljeno zavrglo.

C.

5. Glede na navedeno določbo četrtega odstavka 420. člena ZKP zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora ob izreku sodbe (prvi odstavek 361. člena ZKP) ni dovoljena. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti mladoletnikovega zagovornika kot nedovoljeno zavrglo (423. člen ZKP).