Jedro

Ker trajanje začasne razporeditve v drugo organizacijo na podlagi 2. alinee 1. odstavka 30. člena ZDR ni bilo niti v sporazumu, niti v sklepu, izdanem delavcu določno opredeljeno (z dnevi, meseci), je rok, v katerem se je bila tožnica dolžna vrniti na delo v matično podjetje, potrebno razlagati iz kauze, torej iz namena in narave sklepa o njeni začasni razporeditvi k drugemu delodajalcu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in razveljavilo sklep direktorja V. z dne 28.10.1999 potrjenega s sklepom Komisije za pritožbe z dne 3.1.2000, na podlagi katerih je tožnici dne 7.7.1999 prenehalo delovno razmerje (5. točka 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR). Sodišče je ugotovilo, da tožničine odsotnosti z dela od 8.3.1999 dalje ni šteti za neupravičeno, saj se je takoj po izteku razporeditve v drugi organizaciji, to je 7.7.1999, javila toženi stranki. V posledici te odločitve je sodišče prve stopnje ugodilo tudi reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku tožnice.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije navaja, da je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki že z dnem 8.9.1998, ko je bila razporejena na začasno delo v družbo E. Če se je po prekinitvi delovnega razmerja v tej družbi zaposlila pri tretji pravni osebi, to je družbi T. - o čemer toženka sploh ni obvestila - je bila tožena stranka prosta vseh obveznosti iz tega delovnopravnega razmerja. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in sodbi obeh nižjih sodišč spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP je revizijsko sodišče pri odločanju o reviziji omejeno na preizkus samo tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje stranka v svoji reviziji, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava.

Pravno podlago za odločitev o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti uveljavljenega tožbenega zahtevka vsebuje 30. člen ZDR, na katerem temelji sklep o razporeditvi tožnice v podjetje E. d.o.o.. Po tej določbi lahko delodajalec v primeru začasnega prenehanja potreb po delu delavca zaradi nujnih operativnih razlogov, ki trajajo 6 mesecev ali manj, med drugim (po 2. alinei 2. odstavka) razporedi delavca začasno, vendar najdalj za 6 mesecev, v drugo organizacijo na drugo delovno mesto, za katero se zahteva enaka ali eno stopnjo nižja strokovna izobrazba. Zakon v prvem odstavku določa, da delovno razmerje delavcu v tem primeru ne more prenehati, ne ureja pa vprašanja, kje in na kakšen način začasno razporejeni delavec v tem času uresničuje svoje pravice iz delovnega razmerja. To vprašanje mora urejati sporazum, ki ga sklenejo pristojni organi obeh delodajalcev.

Iz razlogov prvostopenjske sodbe izhajajo naslednje ugotovitve: Tožena stranka je dne 2.6.1998 sklenila s podjetjem E. sporazum o prehodu delavcev, s katerimi se je družba zavezala prevzeti zaposlene delavce na delo v prodajalnah, katerih najemnik je postala, in sicer za določen čas 6 mesecev oziroma z možnostjo za nedoločen čas. Pravna podlaga za sklenitev navedenega sporazuma je bila - kot izhaja iz njegovega uvoda - 15. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in 15. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti ter 17. člen Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije. Določba iz 15. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) ureja prevzem delavcev drugega delodajalca na delo kot posebno pravno obliko opravljanja drugih del, vendar sodi ta pojem v širšem smislu med razporejanje delavcev. Primere in pogoje za uporabo tega inštituta ureja 15. člen Kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 40/97). Ti pogoji so: - da se pri delodajalcu ukine določena dejavnost ali organizacijska enota in iz tega razloga preneha potreba po delu vseh delavcev določene organizacijske enote oziroma določenega poklicnega profila, - da drugi delavec vse prevzete delavce zaposli na delovnih mestih, ki ustrezajo strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim prevzetih delavcev, razen če posamezen delavec pisno soglaša, da je izvzet iz sporazuma o prevzemu; - da se delovna doba delavca, ki je prevzet na delo k drugemu delodajalcu kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja upošteva, kot da delavec ni spremenil zaposlitve. Ob izpolnitvi teh pogojev je delodajalec dolžan delavcu na podlagi sporazuma oziroma pogodbe o prevzemu izdati sklepe o prehodu k novemu delodajalcu. Novi delodajalec z delavci sklene pogodbe o zaposlitvi, ki morajo biti skladne z dokončnim sklepom o prehodu (3. odstavek). Te določbe torej urejajo razmerje, ko se ugotovi trajno prenehanje potreb po delu vseh delavcev določenega poklicnega profila zaradi ukinitve določene dejavnosti.

Iz sporazuma o prehodu delavcev, sklenjenega med toženo stranko in družbo E., trajna zaposlitev prevzetih delavcev ne izhaja, saj jo 1. točka predvideva le kot možnost, ne pa obveznost. Tudi iz individualne odločbe, izdane tožnici dne 3.9.1998 je povzeti, da tožnica pri E. ni sklenila delovnega razmerja iz naslova prevzema, pač pa skladno s 30. členom ZDR, kot je navedeno v uvodu, zaradi razporeditve kot posledice začasnega (in ne trajnega) prenehanja potreb po njenem delu. Tak zaključek sledi tudi iz časovne opredelitve trajanja delovnega razmerja tožnici v omenjeni družbi - "za določen čas 6 mesecev z možnostjo podaljšanja oziroma prehoda na nedoločen čas" (torej enako kot je določala 1. točka sporazuma).

Niti v sporazumu, ki sta ga sklenili obe družbi, niti v razporeditvenem sklepu ni bilo določeno, ali tožnica ostane v delovnem razmerju pri toženi stranki, ali sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas pri novem delodajalcu in ji v tem času pri toženi stranki mirujejo pravice. Tudi trajanje začasne razporeditve, ki je po zakonu načelno omejeno na 6 mesecev - ni bilo v navedenih aktih določno (z dnevi, meseci) opredeljeno. Zato je rok, v katerem se je bila tožnica dolžna vrniti na delo v matično podjetje, potrebno razlagati iz kauze, torej iz namena in narave sklepa o njeni začasni razporeditvi k drugemu delodajalcu. Možnost trajanja razporeditve nad 6 meseci je bila tako s sporazumom dogovorjena, kot tudi z razporeditveno odločbo določena, ni pa bila časovno omejena z določenim oziroma določljivim rokom.

Zato je po presoji revizijskega sodišča to nejasno določbo razlagati - kot že povedano - v skladu z namenom in naravo obveznosti obeh strank iz sklenjenega sporazuma in tožnici izdane razporeditvene odločbe. Tožena stranka se je - kot izhaja (zlasti) iz obrazložitve individualne odločbe - zaradi slabega ekonomskega položaja odločila začasno razbremeniti visokih stroškov v zvezi s ceno dela, zato je izbrala ukrep iz 2. alinee 2. odstavka 30. člena ZDR. Ob ugotovitvi namena tožene stranke ob ustanavljanju pravnih razmerij, izhajajočih iz sporazuma in tožnici izdane odločbe, ki je dejansko vprašanje, nejasnost določila odpade. V kolikor tožnica ni bila pri E. oziroma M. (kamor jo je E. razporedil) sprejeta v delovno razmerje za nedoločen čas, je imela pravico po prenehanju delovnega razmerja - sklenjenega pri obeh navedenih družbah za določen čas - vrniti se na delo k toženi stranki. To pravico izrecno uzakonja 1. odstavek 30. člena ZDR, zato tožnici delovno razmerje pri matičnem delodajalcu ni moglo prenehati.

Ker se je tožnica takoj po prenehanju delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas od 7.1.1999 do 7.7.1999 (in pred tem od 8.9.1998 do 7.1.1999) dne 8.7.1999 javila na delo k toženi stranki (zaradi začasne zadržanosti z dela iz zdravstvenih razlogov dela ni mogla nastopiti) tudi ni z dela neupravičeno izostala. Zato je materialnopravno pravilna razsoja obeh sodišč, da so bili sklepi tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici iz razlogov po 5. točki 1. odstavka 100. člena ZDR nezakoniti.

Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, saj je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).